Zanima me, od kod se je vzela ideja, da vzgoja ni proces, ampak da otrpok nekaj zna in zmore zgolj na podlagi dejstva, da dopolni starost X oz Y let.

Primeri iz zadnjih dni:

Kolegica, ki ima 1,5 leta staro hčerkico, mi je rekla med tem, ko ji je v usta nosila polento, da bo tamala jedla z žlico, ko bo stara 2 leti. Fora pa je v tem, da njena tamala vse do danes še ni držala žlice v rokah, sploh.

Moja sestra pravi, da je njen sin še premajhen za vožnjo z LPP po Ljubljani. Da se bo vozil takrat, ko bo stra 14 let. Danes je njen sin star 13 let.

V šoli od sina non stop poslušam,. da otroci še ne zmorejo neke snovi ta moment je aktualen past tense pri angleščini, ker so še premejhni ali premladi. Da bo nekaj primerno njihovi starosti šele čez nekaj let.

Pa pismo no, do zdaj sem jaz naivnica mislila, da je učenje in vzgoja otrok proces, ki lahko tarja tudi precej dolgo. Zdaj pa vidim, da se lahkosamo vsedem v kavč in počakam, da moji otroci dopolnijo 18 let.

Na njihov rojstni dan bodo tako avtomatično znali vse, kar so meni moji starši v glavo s trudom in muko vtepali 18 let.

Čisto resno me zanima, od kod se je vzela ideja, da vzgoja ni dolgotrajen proces, ampak se zgodi samo po sebi, ko otrok dopolni neko starost.

izjava znanke “moja hči v šoli do njenega rojstnega dneva bremza,takoj ko dopolni isto starost kot ostali,se ji odpre in šola ni več problem” :))
Se pravi do učeraj ji ni in ni šlo,danes ima rd,in jutri se ji bo nebo odprlo:))Kako bedno zagovarjanje neuspeha:))

Se strinjam s teboj. To so vse omejitve v glavah staršev in učiteljev, ki se sami niso sposobni prilagajat hitremu odraščanju otrok. Tudi to je res, da naša država podpira tako počasnost. V tujini otroke učijo branja, pisanja in računanja že mnogo prej, ker so kot gobe in se to naučijo mimogrede. Zdaj se mora ta meja premakniti še v naših glavah, ampak to traja…..

Rezultate vidiš vsak dan po ulici. Horde nevzgojenih najstnikov, katerim se pridružujejo horde dolgo odraslih ljudi, ki živijo v gnezdu pri starših in niso sposobni izpolnit nobenega obrazca kjerkoli, kaj šele samostojno preživet.
Obojim je skupno, da mislijo, da je svet njihov.

maš tud take patrone, je pa naravnost smešno, tud tle sem pred časom opazil tak odziv, k so se mamice razburjale, kako kadilci zastrupljamo njihove otroke, k sem priložil foto dokaz enga sončka k veselo kadi je bil pa odgovor, da to je najstnik in ne otrok, tud če je imel celih 14 let, ampak očitno do 14 leta otroke zastrupljamo drugi, k začnejo sami kadit, je pa nekej drugač, ker so že najstniki in nimajo več npr. 10 let ampak 12, pa ful drugačno telo, odpornost, cigaretni din nima več vpliva na njih itn. in to čez noč, iz lufta… isto je pa z ostalimi stvarmi, od a do ž…

V principu potem lahko kadi pri 13-ih, s trolo se pa ne sme voziti, ker še ni 14 star.

Se strinjam z avtorico prvotnega posta, čeprav moram priznati, da imam ravno obratno izkušnjo s svojim otrokom. Ker sem sama velika ljubiteljica lego kock, sem mu jih seveda kupila, še preden se je rodil. 🙂 Za igrat sem mu jih dala pri enem letu, čeprav na škatli tistega zavitka kock piše, da so od 1,5 leta naprej. Mali se je sicer igral z nimi, jih tlačil v škatle, premetaval, stresal… Ampak prvič je uspel sestaviti 2 kocki skupaj pri točno 1,5 letih. Je presenetilo tudi mene. Torej lahko malim nekaj tupiš od rojstva, potegne jim pa, ko njihov telesni oziroma mentalni razvoj doseže neko mejo. Ampak sicer pa tudi jaz mislim, da otroke podcenjujemo in zmorejo precej več, kot zahtevamo oziroma pričakujemo od njih.

sorry, ampak tole kar si opisala je tudi proces učenja. Razen seveda če slučajno ne misliš, da bi v primeru, če bi mu kocke prvič dala pri starosti 1,5 leta, kar iz lufta vedel kaj z njimi?

Po mojem dojemanju je učenje proces, ki se začne najprej s serijo neuspešnih poskusov, šele po določenem času pa zadeva “proradi” pravilno.

Naš jih tudi ni znal sestavit, dokler mu nismo pokazali kako se to naredi…lahko bi pa počakali ja, da mu slučajno potegne…

Svašta res….mogoče bi kazalo čakat, da mu samemu potegne tudi vse okoli pitagorovega izreka pri 12…

Seveda sem mu kazala, kako se sestavijo, ampak enostavno koordinacija ni bila prava. Mogoče je pa butec?! Mogoče je pa na škatli prebral, da kocke niso zanj do1, 5 leta in je sklenil bolj upoštevat navodilo, kot sem ga jaz. :-))))

Seveda sem mu kazala, kako se sestavijo, ampak enostavno koordinacija ni bila prava. Mogoče je pa butec?! Mogoče je pa na škatli prebral, da kocke niso zanj do1, 5 leta in je sklenil bolj upoštevat navodilo, kot sem ga jaz. :-))))[/quote]

To je pa potem drugo, če koordinacija ne dela…

Mislim, da ste se spet preveč zalepile za skrajnosti.

Seveda obstajajo starši in učitelji, ki gledajo na otroke na opisan način. Mislim, da med te starše z lahkoto štejemo tudi pravoverne Mone, ker to so ljudje, ki se striktno držijo pravil in perejo brisače 2x na dan, depilirajo se vsak dan in vsak dan zamenjajo kuhinjsko viledo. To je skupina, ki brez pravil, ki se jih strogo drži, ne more funkcionirati. Če ne bi imeli pravila, bi se izgubili v vesolju.

Veliko več ljudi pa samo tako reče. Recimo: Mihec se bo vozil z avtobusom, ko napolni 14 let, zdaj pri 13 je še premlad. Ampak to ne pomeni striktno držanje do rojstnega dneva, ampak da se bo v 13. letu Mihec počasi pripravil na to, da se bo pri 14 vozil z avtobusom. Potem je to lahko pri 14,5 ali pa dva meseca pred 14. RD.
Veliko staršev tudi dela plane in predvideva, da bo recimo Ana samostojno jedla pri 2 letih. Potem pač s časoma ugotovimo, če je Ana sposobna skordinirati žlico in usta pri 1,5 letu ali pa mogoče pri 2,5. Nekateri starši namenoma čakajo z učenjem samostojnega prehranjevanja, ker so otroci nerodni in je več hrane okoli mize kot jo otrok v resnici poje in se staršem ne da čistit za njimi. V tem času pač otrok pridobiva koordinacijo z igro in ko mu res gre, mu ponudijo žlico.

Jaz sem pri svojem otroku velikokrat neučakano prehitevala in sem se potem naučila, da je meni lažje, če kakšno stvar počakam, pa naj jo osvoji morda res pozno v primerjavi z vrstniki, ampak meni gre potem za to manj energije in truda. No, kakšno stvar je pa tudi osvojil pred vrstniki 🙂

Se strinjam in se ne strinjam. Imam otroke, 3, pa …
Sem se s prvo punco trudila brati in pisati in računati od 4 leta dalje (predvsem zato, ker sem sama ljubieljica pisane besede in sem tekoče brala že od 4 leta dalje), pa je šla v šolo z znanjem črke A in še ene dveh (s tem, da pojma ni imela, kaj naj z njimi počne), šteti pa je znala do 10, a ne brez napak. Ne vem, če je ne bi “poznala”, bi pomislila, da je z njo kaj narobe … pa ni bilo in ni. Ko otrok dozori, pardon, ko dozori tisti center v možganih, ki je odgovoren za določeno aktivnost, takrat ja, je otrok pripravljen.

– znanka, ki dela kot vzgojiteljica v vrtcu, mi je povedala, da leto in pol stari otroci jedo sami. Skoraj vsi.
– pri nas se že osem let stari otroci vozijo sami v šolo z mestnim avtobusom.

Se pa najdejo tudi taki, ki gredo še pri osemnajstih letih (če imajo gripo) k zdravniku v spremstvu staršev. :))

Kaj pa izjava: “naš pa je že brez pleničke od 9. meseca, kaj pa je z vašim narobe, ko še kar lula”?

ali

“naš se pa pri 4 že bere in piše in računa do 20, pa tudi vse znamke avtov pozna in tudi nemško se je iz risank naučil – a vaš pa v prvem razredu niti vseh črk še ne pozna (pri 6.) – da ni kaj narobe z njim”?

A veste dragi starši, ljudje smo različni in za nekatere spretnosti mora otrok pač doseči neko stopnjo razvoja – je pa res, da nekateri pri 3 letih, drugi pri 4, tretji pa nikoli…pa saj poznate zgodbo iz filma Tarzan:)) – kar se Janezek nauči, to Janezek zna…od staršev pa je odvisno, če ga bodo skušali nekaterih stvari “obvarovati” in npr. mu bodo skrivali cigarete, ker je še premajhen in mislili, da ne bo znal kaditi, če mu jih bo ponudil sosedov Fracni na skednju – nekaterih spretnosti se naučimo (prej ali pozneje – nekateri so se tudi pisati učili v odrastlih letih) – nekatere so nam pa prirojene (poljubljati se, osvajati ali krasti – tega malo kateri starši učijo svoje otročke, pa kar znajo, ko pride čas za to – ali že prej, če veliko gledajo takšne vsebine)

Torej, naj vsak poskrbi zase in svoje sončke. Oni imajo problem in jih zavirajo, če jih tako omejujejo – je pa tudi res, da noben ni šel z dudo na fax, tudi tisti ne, ki jo je vlekel na skrivaj do 3. razreda….da ne govorimo o dojenju in mnenjih ultra uspešnih mamic – ko otroci že pručko k njim prinesejo, mamike pa še vedno mislijo, da otroku tako veliko dajejo in se zgražajo nad sosedo, ki je nehala že pri 5. mesecu.

Če pa soseda misli, da je njen premajhen za na avtobus pri 12, jo bo presenetil, ko bo npr. kadil že pri 13:) – le od kje mu ta spretnost, pa še inhalirajo in spoznajo se na to, kako se po kateri “tabletki” počutiš in katera mešanica alkota in energijske pijače najbolj zadane….aja, lahko je pa to zato, ker ga je premalo časa dojila??

podpišem!

Strinjam se s čaktemal. Včasih otroke res preveč v vato zavijamo in jim ne pustimo, da se sami lepo razvijajo.

Ampak ene stvari se jih pa lahko uči in uči ampak preden pa ne dosežejo neke stopnje se jih težko naučijo (pustimo izjeme, pa talente pa ostalo..mislim na povprečje).

Najsmešnejša od teh “zgodnje učenje” for mi je bila tista, ko so me prijatelji prepričevali,d a njihova je pa “čista” že od 9 meseca dalje in so jo navajali na kahlico od 8 meseca dalje, pa je bla brez pleničke, vsi so pa okol skakal in lužice lovil. Hahahahahah, pri 2h letih in pol so še morali takoj iz ceste zavitm da je šla lohk lulat, ker bi drugače imeli v avtu poplavo! (pogosto gre torej za osebne percepcije prepotentnih starpšev kaj en otrok res obvladuje in kaj ne)

Svojemu kahlice do leta in pol sploh nisem pokazala, na čistočo sem ga začela navajat pri 2h letih, kahlico smo kmal zapakirali, ker je začel hodit na WC, pri dveh letih in pol mi je v trgovini (7km od doma) rekel, da ga lulat pa sva se zmenila, da grem še na blagajno plačat, pol greva pa domov z avtom, pa od parkplaca še peš v tretji štuk in v stanovanje do WCja – brez problemov… Seveda, ko pa nisem zapravljala časa z letanjem s kahlico in lovljenjem lužic, temveč smo z otokom rajši počeli kaj drugega 🙂

Brala sem tudi, da naj otroci ne bi bili motorično zreli za smučanje pred 5 letom..morda, našega smo od 2 leta dalje smučali pa je imel več interesa za kepe prodajat kot pa za smučat..pa smo se trudili in trudili..ampak ko je bil star 4,5 let je šele ers zakapiral za kaj se gre in začel z veseljem (čeprav se je od sodelavca sine pri 3,5 letih vozil z vrha Krvavca, od prijateljev hčerka pa pri 2,5 letih z vrha Kronplatza – sam ti dvoji so načeloma smučali z tema otrokoma vsaj 4xtedensko čez zimsko sezono).

Tko da…za ene stvari je včasih tud boljše,d a otroci res dozorijo, pokažejo lasnti interes in rabimo manj truda vlagat v učenje.

Mislim, da nobena skrajnost ni dobra, da je dobro gledati otroka (ampak za to je redkokdaj čas!) in mu slediti. Razne tabele in časovnice so zgolj opora, informacija, kdaj naj načeloma nekaj zmogli. Sama imam 3. Prvi TEKOČE (!!) bral pri 4 letih, male in velike črke, računal, štel, ampak žlico je pa držal kot kramp v roki, oblekel, če se je sploh, se je obvezno narobe, ob čevljih na vezalke se še danes, pri 11 letih zjoka. Smučal pri 7 tako, da ni bil nevaren za okolico. Ta srednji – otrok iz tabel in časovnic, vse po črki na papirju. Jedel sam pri 18 mes, suh pri 23 mes, kolo zvozil pri 4, smučal pri 5, bral pri 6 letih itd. Ta tretji – pedantnež. Od 4 let briše sam rit, se umiva sam, cunje zloži boljše kot jaz, barva tko, da ti čeljust dol pade, riše čudovito, z nože in vilico je od 2. leta in to brez sledu, kje je jedel, nič na mizi, nič na tleh, črke so mu pa 6 letih čista ezoterika, niti najmanj ga ne zanimajo, še manj številke. Pri športtu ena siva miš, povprečnež – pa so vsi iste serije istih proizvajalcev :)))

Sama sicer nisem ravno čakala na kake mejnike, sem se precej zanašla na izkušnje prejšnjih rodov in kmečko pamet. Valjda nisem čakala, da bo kdo ugotovil, da je zobe fajn umivat, če ne ti razpadejo. Isto z vsem drugim. Pokažeš, ponudiš, ampak kaki “treningi” in neko posiljeno učenje mi je hudo mimo. Približno enako hudo mimo, kot “vatiranje” današnjih otrok. Ja, naša dva tudi hodita obadva od 2. razreda dalje sama na bus. Na splošno zgražanje mojih znank.

… prispevek, sem se nasmejala.

Skrbnaa a imaš že 3 ?