Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Neplodnost morala bi bit srečna

morala bi bit srečna

živjo.

pišem na ta forum, ker sem tu doslej vedno dobila tolažbo sotrpink. tokrat z nekoliko drugačnim vprašanjem, ampak verjamem, da boste številne med vami razumele. rada bi slišala, da nisem edina. rabim slišat iskrena mnenja in konkretne izkušnje. rabim slišat, da bo še vse dobro.

jaz sem ena tistih, ki ji je uspelo. imam dva zdrava otroka kot rezultat večletnega obiskovanja oddelka za OBMP v Ljubljani. ne bi naštevala, kaj vse sva z možem dala skozi, klasična zgodba. vse preglede, operacije, poskuse z zdravili, na koncu dva uspešna ivf-a. predvsem je trajalo, ko berem vaše zgodbe, se mi celo zdi, da mi je bilo marsikaj prizanešeno.

in vendar sem nesrečna. ne znam niti dobro povedat zakaj, vse skupaj je povezano s tem obdobjem, ko je doma dojenček, s katerim se mi zdi, da se ne znajdem najbolje. ali pa tako meni moja okolica. niti ne vem več, na koga bi pokazala s prstom, zato najraje nase. zdi se mi, da me nihče ne razume, da mi nihče ne pomaga, da nikogar ne briga, kako mi je. vsi samo odmahnejo z roko, ah, saj bo, zdaj so otroci še majhni, zato ti je naporno. saj bo kmalu minilo. saj bo. zveni znano? kot bi te nasvete nekdo posnel iz časa postopkov in neuspehov, ki so si sledili že tako dolgo, da je kazalo, da ne bo nič. sej bo, sej bo… joj, kako sovražim ta stavek.

v bistvu otroci iz mene potegnejo tisto najboljše, pa tudi najslabše. in ko se pokažejo moje slabosti, vidim razočaranje v očeh najbližjih. vidim strah v očeh mojih otrok, ki jim ni jasno, zakaj mama nori. in rata me tako sram, da bi se najraje v zemljo vdrla. izginila.

eni pravijo, da sem depresivna, drugi, da sem samo izčrpana mama, ki rabi pomoč okrog otrok. potem pa pridejo dvakrat in jih ni več naokrog. in mi svetujejo, naj si vzamem čas zase.

da o partnerju ne govorim. ko ponoči postane napeto (moj najmlajši se non stop zbuja, jaz pa ne vem več, katero metodo bi izbrala – eno noč verjamem, da ga ne smem pustit jokat, ker ima zaradi tega lahko psihične posledice, drugo noč ga pustim jokat in vztraja tudi več kot eno uro), moj mož zna reči samo, da naj se neham dret na otroka. ali pa celo vzame kouter in gre spat na kauč. super, a ne. to pa res pomaga…

in tako se ves čas počutim sama za vse. moj mož sicer pomaga pri gospodinjstvu, opravi določene naloge, kar je ok. ne deli pa z mano odgovornosti za otroke in ne pomaga sprejemati odločitev. če zdaj pomislim za nazaj, jih tudi v času, ko sva se borila z neplodnostjo, ni. kar sem se jaz odločila, se je on strinjal. zdaj, pri otrocih, je pa še celo pameten. v teroiji. da bi kdaj res prevzel iniciativo, poiskal literaturo ali ljudi z izkušnjami, prinesel domov kakšen pameten nasvet, sploh več ne pričakujem.

in tako se vrtim v krogu in se sprašujem, zakaj za vraga ta zgodba ob dveh zdravih otrocih nima srečnega konca. zakaj nismo zdaj vsi hepi, jaz nasmejana, blažena, mož ponosen…

pa nam sicer nič ne manjka. mislim na materialne zadeve. tudi ljubezni ne manjka. otroke obožujem. moža tudi, čeprav res vedno manj. pa vseeno… prepoznavam sicer to držo večne žrtve, ne vem, kako naj presekam. kako naj zberem moči in sama poskrbim za otroke, ker pomoči očitno ne bo od nikoder. vsaj ne takšne, ki si jo jaz želim in ki se mi zdi, da bi res pomagala. in čez nekaj let bo vse ok. samo zdržat moram… za drugega otroka sva se odločila zato, ker je s prvim postalo tako zabavno. tako lepo, ko začnejo govorit… tako enostavno se je ukvarjat s tem, da ga učiš samostojno jesti, si obuti čevlje, lulati v kahlo. dojenčki…. z dojenčki sem pa čisto izgubljena. njihov jok mi zbuja tak stres, da sploh ne znam opisat. in takrat se ne prepoznam. kako bo to dretje … vplivalo na razvoj mojega dojenčka? to mi je huda obremenitev.

zraven se seveda riše nevidna črta med mene in moža. kako mu bom oprostila, da me je pustil na cedilu? čustveno me je pustil. fizično je prisoten, ampak… ali ste šli vsi pari čez to? kaj se dogaja vam? kako se spet najdete?

ta vprašanja bi lahko napisala na kakšen drug forum. s temi stvarmi se ukvarjajo tudi plodni pari. ampak se mi zdi, da me boste ve bolj razumele. in naj me tiste, ki vam še ni uspelo, prosim ne popljuvajo. verjetno ste pomislile, pa kaj bi ta rada, kaj bi jaz dala za dva otroka… naj vam položim na srce, da se zgodba ne konča z rojstvom otroka. takrat se začne od začetka.

ali pa sem jaz res blesava, nezadovoljna koza, ki ne vidi, kaj vse ima, in skos trpi za tistim, česar nima… tudi to napišite, če tako mislite…

veliko plusov!

t.

Mogoče sta eden tistih parov, ki je v lovu za otrokom pozabil nase? Sedaj se seveda vse skupaj še stopnjuje.

Draga Tinkara,

hvala, hvala, hvala, da si tole zlila na papir.
Ne vem sicer, kako boš razumljena, kajti 10 let sem se zelo, zelo intenzivno borila z neplodnostjo in vem, da sem že takrat naletela na kakšen podoben mail. In sem šla kar mimo njega – ni se me dotaknil! Sem si mislila, da so to pač tiste ženske, ki so že po naravi nagnjene k depresijam, kar pa jaz nisem, torej se meni to ne bo dogajalo … Dajte mi otroka in bom najsrečnejša na svetu!!!
Spomnim pa se intervjuja s psihologinjo (v Oni), ki se je ukvarjala z neplodnimi pari in je rekla, da je neplodnost strašno breme. Da je pa še hujše, ko te ženske enkrat postanejo mame in se srečajo s problemi materinstva (neprespanost, nemoč, kronična utrujenost, depresije, pogojene s hormoni …), in o teh občutjih jih je pa sram govoriti. V smislu “sram pred sabo”, češ, tako dolgo sem trpela, zdaj, ko je rezultat tu, sem pa nezadovoljna, nehvaležna … In tega nikomur ne povedo.
Ampak draga moja, NISI EDINA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Podpišem se pod tvoj mail, le da imam jaz enega otroka, in k sreči toliko znanja, da vem, da moram o tem govoriti. Ne samo s sabo, tudi s partnerjem, pa s kom, ki mi zna občasno dati nov zagon. V tem primeru to torej ni moj partner, ampak bog pomagaj! Še vedno je moj partner, v dobrem in v slabem, ne? Zakaj bi pa bil ravno on idealen?
Vem tudi, da MORAM brez SLABE VESTI povedati, da mi gre moj otrok včasih na živce, da mi partner ni v pomoč toliko, kot sem mislila, da mi bo, da naju otrok ni povezal na način, kot sem pričakovala, da naju bo.
Mislim, resnično mislim, da si zelo izčrpana, čeprav znaš zagotovo reševati probleme tudi s “pesmijo na ustih”. Ampak včasih je vsega preveč …

nova
Uredništvo priporoča

No, ja, kar precej pričakuješ od nas, ki smo brez otrok in z lastnimi velikimi problemi, če si želiš naše tolažbe ob tvoji nesreči:)

Sicer razumem tvojo situacijo, velikokrat se tudi sama sprašujem, če bova, če se zgodi čudež, z možem sposobna potem biti dobra starša. Eno je hoditi v IVF postopke in se tudi psihično spopadati s temi problemi, ki jih v postopkih in pred njimi in po njih imamo, čisto nekaj drugačnega pa je vzgoja in skrb za otroka. Predstavljam si, da to prinaša čisto nove in drugačne izzive. Zate, za tvojega moža in predvsem za vajin odnos.

Dejstvo je, da kakorkoli že je boj z neplodnostjo psihično naporen, nam požre ogromno denarja (vsaj tistim, ki si vse plačujemo sami), veliko časa in predstavlja tudi precejšnje zdravstveno tveganje, pa živimo neplodni pari precej udobno življenje v gospodinjstvu dveh odraslih ljudi, kjer z vsakdanjimi domačimi opravili nismo kdo ve kako obremenjeni. V času, ko ne hodimo v postopke, nam ostaja čas za marsikaj zabavnega, sproščujočega, skratka, imamo bistveno več prostega časa kot pa starši malih otrok. Vidva z možem sta v svoji vsakdanjosti zdaj z delom gotovo bistveno bolj obremenjena, kot pa sta bila v času, ko še nista imela otrok.

Ne bom te tolažila, ampak iz tvojega pisanja razumem, da imaš resen problem s svojim počutjem, z obremenjenostjo, in pa s svojim kričanjem, ki pa pomeni tudi nasilje nad otrokoma, če že mož to kar mirno prenaša. Otroka si tega vsekakor ne zaslužita, in nujno moraš v zvezi s tem nekaj ukreniti. Jaz na tvojem mestu bi si takoj poiskala strokovno pomoč, če ne drugače, obišči svojega osebnega zdravnika, mu razloži, kaj se s tabo dogaja, in morda bo presodil, da potrebuješ napotnico za psihiatra. Nisem strokovnjak, pojma nimam, ampak neko strokovno pomoč, s katero si boš lahko toliko pomagala, da spremeniš svoje reakcije, zagotovo potrebuješ. Morda je to tudi kak res dober partnerski terapevt, h kateremu bi morala oba z možem.

Ne verjamem pa, da se bo vse rešilo s tem, da računaš na prostovoljno pomoč v gospodinjstvu, ki bi jo nudili sorodniki in znanci. Če ne gre drugače, si pač plačajta občasno pomoč za gospodinjska dela. A problem s kričanjem (in tudi z vključevanjem partnerja v odločitve) ostaja in se ga moraš lotiti posebej.

Upam, da te s tem razmišljanjem nisem prizadela, napisala sem, kako jaz zadevo vidim. Seveda je moja življenjska situacija popolnoma drugačna od tvoje. Uporabi, kar zmoreš, ostalo pusti.

Živijo!

Tudi midva z možem se bojujeva z neplodnostjo.
Ne me narobe razumet, kar bom povedala, dajem samo v razmislek.
Zelo motijo me nasljednji stavki:

Želim osrečit partnerja in si želim otroka.
Otrok naju bo še bolj povezal.

Še bolj pa me motijo besede: Moj partner ni tak oče kot sem si predstavljala.

Drage ženske razmislite o razlogih zakaj si otroka želite. In nehajte si predstavljati kako bo potem.
otrok je novo bitje, nov človek z njegovimi potrebami. To je treba razčistit sam s seboj preden, začneš delati na otroku. Ker v nasprotnem primeru je lahko razočaranje zelo veliko, posledice so depresije, ločitve in podobno.

Tudi jaz mislim,da rabiš pomoč strokovne osebe.Moraš pa se pogovoriti tudi s partnerjem.Drugače bo šlo le še bolj navzdol.Tudi jaz imam otroka,spočetega z ivf.Tudi pri nas je bilo naporno prve mesece.Saj sem bila ves dan sama z otrokom,tudi zelo utrujena,križ me je bolel,že od nosečnosti naprej,potem se je pa z nošenjem otroka le še slabšalo.Ponoči smo se zbujali,pa saj se vsi dojenčki,ker se še hranijo.Tudi naš je veliko jokal,pa mi niti na misel ni prišlo,da bi se na tako malo bitje drla.Vse skupaj bi le še poslabšala in bi bilo še več joka in jaz še bolj znervirana.Ne vem koliko je tvoj star,omenjaš še dojenčka in da ga pustiš včasih tudi uro jokati.Oprosti,tega ne razumem.Otrok bo čutil posledice.Tudi od partnerja mislim,da zahtevaš preveč.Če ti pomaga pri gospodinstvu,je že veliko,jaz te pomoči nimam,ker ga ni.Ponoči pa tudi on ne vstaja,čeprav se sin še vedno,od kar se je rodil in še tudi zdaj,ko je dopolnil že drugo leto,ponoči zbuja.Ali mu pade duda,ali naredi požirek vode,ali se odkrije,pa ga verjetno zazebe,pa zato zajoka,lahko tudi kaj takega sanja…Vedno vstanem,ga potolažim…tudi na misel mi ne pride da bi ga pustila samega,še manj da bi se nanj jezila,ker me je vrgel pokonci.Otroci so še majhni in imajo svoje potrebe,jaz se počutim srečno,ko ga vidim kako zadovoljen je,ker sem se odzvala,me objame,poboža,mi da lupčka in kar hitro zaspi nazaj.Pa se čez dve uri ponovno zbudi,pa vse skupaj ponovimo.Vem,da bo še prehitro zrasel in takrat me ne bo več potreboval.Tebe pa morda tvoj tudi ne,saj ko te je rabil,te ni bilo.Jaz si brez otroka ne predstavljam več biti in ne razumem,ko pišeš,da nisi srečna.Mislim,da res rabiš neko pomoč.Pa brez zamere!
Lp

Draga tinkara75, meni se zdi pa super, da si objavila svojo zgodbo tu.

Tudi jaz sem šla čez podobno situacijo in zdaj vem, da sem bila takrat popolnoma izčrpana. Ko je bilo vsega dovolj, sem (kot ti je že svetovala E391) najela pomočnico, ki mi je pomagala v gospodinjstvu in popazila otroka. Naj povem, da je bila razlika očitna. Že če sem imela pol ure na dan časa zase, da sem šla malo na zrak ali kaj prebrala, sem se počutila kot prerojena. Če si to lahko privoščiš (praviš, da vam materialno nič ne manjka), bi veljalo poskusiti. Če tudi to ne bo pomagalo, predvsem ustavilo tvojega kričanja, bi moral biti naslednji korak pogovor s strokovnjakom.

In zakaj se mi zdi super, da si to napisala na forum Neplodnost? Ker, tako kot pravi mira*, se je treba zavedati, da se zna psihično breme boja z neplodnostjo vleči še vse v nosečnost (strah pred izgubo otroka) in skrb za otroka (preveč zaščitniški odnos, občutek krivde, če nisi ves čas 100-odstotno super mama itd.) pa v partnerski odnos, kot je že omenila hmmmm. O tem nihče ne govori, pa bi moral.

hvala vsem, ki ste se oglasile. večinoma kar zadanete bistvo. vsega je po malem.

sem pa hotela odgovorit na zadnji post od jaztudi. čisto prav imaš. vendar se je na te stvari težko, če ne nemogoče pripraviti. znajdeš se v vlogi, kakršne nisi imel nikoli prej. tvoj partner tudi. ljudje reagiramo nepričakovano drugače, kot smo vajeni. partnerja naenkrat vidiš v situacijah, v katerih se doslej nista znašla. in precj možnosti je, da ti ni všeč to, kar vidiš. včasih pomagajo vnaprejšnje odločitve, kako boš reševal stvari, a kako se nekaj odločit, če ne veš, kaj te čaka.

ravno zaradi teh presenečenj, ki jih pripravljam sama sebi, pa tudi doživljam od svojega partnerja, sem zmedena. nisem vajena ne imet stvari pod kontrolo. ne vedet, kdaj bom šla naslednjič lahko spat. kdaj bom lahko jedla, lulala… ali se mi samo zdi, ali nas je med neplodnimi pari nenavadno veliko perfekcionistov? prav rada bi videla kakšno raziskavo na to temo.

pomaga mi, da lahko neobremenjeno takole zapišem vso to zmedo v glavi. in, ja, se strinjam, otroci si ne zaslužijo, da se derem na njih. saj zato se pa toliko presekiram. a nikamor ne pridem. kot v začaranem krogu.

hvala za razumevanje.

t.

Mislim, da se s podobno ”težavo” sreča veliko parov, ki se zaradi neplodnosti zdravi dalj časa. Dejstvo je, da je to zelo huda preizkušnja za vsak par in vsi žal ne preživijo. Kar sem prebrala je namreč po mojem mnenju dejansko zakonska kriza zaradi katere ti nisi povsem srečna in tudi zato preutrujena in izčrpana. Kje točna sta se izgubila bosta morala ugotoviti sama in od tiste točke potem graditi naprej. En najboljših načinov je iskren pogovor, brez prepiranja, brez obtoževanja, ker kriva sta v vsakem primeru enako oba. Mogoče najprej to sama pri sebi nekako razčisti in potem se pogovori še z možem. Drugi dober korak je pa zakonska svetovalnica. Če seveda je želja obeh nekaj popraviti in nadaljevati boljše in predvsem srečnejše. Jaz mislim, da se splača.
Poprosi pa tudi starše, da za kakšen dan prevzamejo otroka in dan preživita z možem sama. Smo ženske in žene in ne le mame. Če na to pozabimo smo hitro samohranilke. Žal.

Živ!

Nisem napisala, da se je potrebno pripraviti, ampak sem napisala, da si nehajte predstavljati kako bo, saj tudi zase ne moreš vedeti kako boš odreagiral v situaciji v kateri še nisi bil, kako lahko potem od nekoga drugega nekaj pričakuješ?????
Jaz sem se v času ko se borim sama s seboj pred, med in po postopku ogromno naučila. In ena izmed stvari je ravno to, da več ne pričakujem in si ne predstavljam kako fajn bo. To sem naredila enkrat, v prvem postopku in ko ni bilo tako kot sem pričakovala in si prestavljala sem doživljala take zlome v sebi, da jih niti sovražniku ne privoščim. In v naslednji postopek sem šla brez pričakovanj in predstav in žalost ni imela več takšne moči.
Je pa res, da ti zdaj imaš problem, ki ga je potrebno rešit. Rešila ga pa boš samo tako, da se boš vsedla sama s seboj in razčistila. Če imaš probleme, ker si perfekcionist, razmisli, kaj boš naredila da to več ne boš. Če so pa problemi povezani s strahom, ki te spremlja še iz časa bojev v postopkih, si boš pa naredila največjo uslugo, da si poiščeš strokovno pomoč, ker je res škoda, da po vsem prestanem ne moreš uživati sreče z otroki.

Ja, tudi jaz se podpišem pod ta post, Tinkara.
Naj ti povem, da ženske, ki smo se borile, a res borile (to ne pomeni, da ti uspe že v prvem OBMP), se ta naša kriza kar nekako vleče in noče izginit….Dobesedno!
Ko izveš za svoj problem-neplodnost, te to popolnoma potre, nekako ne prideš k sebi, dokler ne prebiješ leda, in ti končno uspe. Vse skozi se vlečejo psihične vojne. Ko končno zanosiš, se za trenutek pomiriš, si vesel, že naslednji dan zopet obrneš list živčnih vojn, sploh če imaš v nosečnosti pobleme. Jaz sem ležala celo osečnost, ker sem non stop krvavela. Lahko rečem, da je bila ta “vojna” bolj stresna, kot bitka pred nosečnostjo, tega ne gre opisati. Vse skozi se bojiš, da ne boš izgubil nekaj, za kar si se boril (pri nama je trajalo 10 let)! Ko pa se otrok rodi, pa zopet pozabiš (za trenutek) vse kar je bilo hudo. A kaj ko zopet nastopijo težave! Otroci zbolijo (pri nama se je pojavil atopični dermatitis), moraš z otrokom v bolnico….jočeš, ker se ti smili itd. itd…..dobesedno se ti trga srce….in tu je še seveda NESPANJE, to bi morala dati na prvo mesto! Najmanj 6 mesecev te čaka nespanja in trdega dela, to pa te popolnoma izčrpa, …če katera tega ne razume, bo še videla, ko ji bo uspelo priti do otroka! To enostavno niso heci! Nekatere imajo seveda srečo in jim veliko pomagajo možje, jaz svojega nisem morila s tem ponoči, ker je vsako jutro vstajal zgodaj in se vozil 2 uri v službo! 5 mes sem se morala izčrpavati mleko, na 2,5 uri, ja, tudi ponoči! Zdaj pa si zamislite….kdaj naj spim????? Nikogar nisem imela za pomoč, niti nisem od nikogar kaj zahtevala. In kje so še vsa ostala hišna opravila…kuhanje, pranje, pospravljanje, likanje – v grobem, in kje je nega otroka,….sprevijanje, hranjenje, tolaženje, nošenje, sprehodi itd. itd. Kar se tiče otroka, se morda sliši vse lepo in zlato…pa ni, da veste..bilo bi, če bi bile ženske naspane in spočite…tako pa se čez cel dan in čez celo noč vlačiš po hiši, kot en zombi!!!! Poleg vsega tega, sem dobila še zanohtnico, na nogi, en mesec po porodu…To menda sedaj dobi že vsaka druga ženska (tega sploh nikoli nisem vedela)! 4 mesece, dokler nisem šla na operacijo (poseg, kjer ti obrežejo nohte), sem dobesedno bolila od bolečin, ker se palca ni smel dotaknit nihče, niti kovter ponoči, kaj šele, da bi se obula….
Hočem povedati, da eno na drugo dela žensko fizično in psihično utrujeno, in težko izlezeš iz tega…..sedaj moram priznat, je malo bolje, ko je otrok zrasel in sem končno spet nazaj, v službi, oz. ustaljena v stare tire. Nervoze glede neplodnosti sicer ni več, je pa nervoza zaradi skri in dela, ki te čaka, ko prideš iz službe. Vse, ki mislite, da je potem, ko končno dobiš otroka VSE ZLATO, SE MOTITE! JE, CCA.50%, AMPAK V 50% pa si zopet v nekakšnem stresu, kot pa preden si postal STARŠ (v času, ko si se boril z neplodnostjo)!
Moram pa seveda poudariti, da je otrok nekaj naj epšega, kar se ti lahko zgodi v življenju, AMPAK v paketu z odgovornostjo, novimi skrbmi, in z novim, še prej nepoznanim občutkom strahu, kako se za nekaj bati in varovati, da mu kdo ne bo storil nič hudega…..in pa seveda delo, delo, delo…..financ pa tu ne želim omenjati, ker vsak, ki se za otroka odloči, se mora tudi zavedati, da “otroci tudi nekaj stanejo” (mleko, plenice, itd….)…..
Tudi jaz mislim, da se moramo o tem pogovarjati, tudi na tem forumu, ker vsaka se bo slej ali prej s tem soočila in sama videla o čem govorimo.
LP, Ajda

Tinkara, toplo ti priporočam v branje knjigo Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujete, predvsem sedmo poglavje (Zakaj se tako razjezim? Kako se lahko obvladam?). Meni odlična knjiga, polna koristnih, konkretnih predlogov, se mi zdi, da bi jo moral prebrati vsak starš.

Joj, hvala vsem, res. Da ne bi izpadlo vse črno, jaz sem prepričana, da z mojima otrokoma ni nič narobe. Sploh starejši je malo bolj naštiman na moj karakter in z njim je materinstvo ob nekaj izjemah pri njegovih treh letih že prava uživancija. Mlajši je pa zahtevejši in skrb za takšnega otroka me je pripeljala do mojih meja. Vem, da moram nekaj spremeniti, a tu sem se izgubila, tavam in enostavno ne vem, kaj bi. Izgubila sem zaupanje vase. In mislim, da je to res posledica vsega, kar se je dogajalo tudi pred nosečnostima in med njima (tudi pri meni ni šlo brez zapletov, lahko bi celo rekla, da hvala bogu, da sem sploh živa in lahko pisarim vse te “neumnosti”). Bremena se nabirajo in zdi se mi, da se mi je pa zdaj nabralo, zato ne obvladujem sebe več in imam izpade jeze. Zelo dobro se spomnim enakega obnašanja pri svojem očetu. Če se ti vzorci torej prenašajo, nočem tega dati svojim otrokom. Ampak česar nimam, jim ne morem dati in zdaj se resno ukvarjam z vprašanjem, kako se naučiti drugače reševati težave, bolj zdravo, da vsaj to popotnico dam svojim tamalim.

Ja, tudi ugotovitev, da imava z možem krizo, drži. Mene moj mož tolaži, da je vzdržljiv in da naj me ne skrbi zanj. On je prepričan, da ko se bodo obremenitve zmanjšale, da bom spet tista stara. Tako je bilo tudi pri prvem otroku, pravi. Jaz sicer menim, da bi z določeno pomočjo z njegove strani že zdaj bilo lažje, in da to pomoč v drugo še bolj rabim, ker mi je iz nekega razloga še težje. Ampak ne vem, kaj je to z moškimi, ne glede na to, kako ljubeči so sicer, nekako ne uspevajo ponuditi nežnost v pravem trenutku. Stokrat sem mu rekla, naj takrat, ko začnem vpit, pride, vzame otroka, mene objame in mi reče, da me ima rad. In me pošlje za 10 minut stran, da se ohladim. Naj ne priteče in začne vpiti name, naj jaz neham vpiti. Ker ne vpijem zato, ker sem se tako odločila, ampak ker sem v stiski in ne znam te stiske izraziti drugače. Ampak, kaj češ, on pač s svojimi inženirskimi možgani meni, da smo ljudje kot računalniki: če sva se zmenila, da ne bom vpila na otroke, je zanj s tem stvar zaključena. Eh…

V glavnem, samo za oris zadeve: imamo gospo, ki enkrat na teden pospravi naše stanovanje. Imamo sosedo, ki cca enkrat na teden za kakšno uro počuva enega izmed otrok… Čez dan se ukvarjam s hrano (jesti je pač treba), pospravim posodo in obesim perilo (saj to niti ni ne vem kako veliko dela). Grem po starejšega v vrtec in sem popoldne z otrokma dokler ne pride mož. Zvečer obredi dajanja spat in to je to. Starejšega namenoma čim večkrat dam sama spat, ker se mi zdi, da to rabiva. Oba. On rabi mamo, to pa je edini čas, ko sva lahko sama drug z drugim. To mu želim dat. Čeprav je naporno.

Tako da me je ob vsem tem še bolj sram, da tako bluzim, ker bi glede na vse skupaj moralo biti vse ok. Stalno razmišljam, ali se mi še iz časa neplodnosti ali pa poporodnega obdobja vleče kakšna nerazrešena depresija, kaj takega, zaradi česar so najbolj običajne stvari zame pretežke. In če se še to spanje ne uredi (mlajši se zbuja vsako uro), bom kmalu zrela za nekam…

t.

Bistvo je že povedano, pa vseeno, bom dodala še svoje mnenje.
Pomoje si je avtorica mislila, da ko bo dobila otroka, bo šele takrat srečna. In ker se to ni zgodilo, ker ima precej obveznosti in je še zreven neprespana, je zdej razočarana, pesimistična in nesrečna. Tukaj še “pomaga” nesodelovanje moža pri vzgoji otrok.
Največja napaka je pa to ko nekateri mislijo, da ko jim bo uspelo “to pa to” bodo končno srečni. Ne rabim govorit, da je to čisto zgrešeno. Če sam s sabo nisi srečen, kako boš potem srečen z otroci, s partnerjem?
Otrok naju bo bolj povezal in podobne fore… Ja, bo povezal, če je že prej vse štimal, če je bil partnerski odnos že prej “na psu” pa otrok/otroci samo zadevo še poslabšajo.
Svetujem iskren pogovor s partnerjem, pa mogoče prebrati kakšno zared dobro knjigo, medtem ko so otroci v varstvu.

Ena*dva* čestitam za napisano, ne bi se mogla bolj strinjat s tabo.
Tisti, ki jamrajo bojo jamrali tudi če se jim vse želje uresničijo.
Popolnoma se strinjam s tem, da je mislila, da to pa bo sreča, ko bo dobila otroka, ko je otrok prišel je bila pa le trenutna zadovoljitev. Kaj pa potem? Hudo spoznanje, da ne to pa ni tisto, kar je pričakovala, pa še partner ne priteče in jo poljubi, ko je ona slabe volje. Halo? Življenje ni pravljica.
Marsikdo se v teh časih spopada z veliko hujšimi tegobami, na primer kaj bodo dali otrokom na mizo, kako jim bodo kupili oblačila in obutev za mrzle dni, kako bodo plačali stroške, da ne bodo ostali brez strehe nad glavo. To so zame problemi. Pa sem prepričana, da pol toliko ne jamrajo. Se je za zamislit.

Oprostite, ampak take zadnja izjava je pa popolnoma blesava.
Po tej teoriji, kaj so “resni problemi”, bi se morala ne samo avtorica teme, temveč cela Slovenija, še več, cela Evropa z Grčijo na čelu “zamisliti”: otroci v Afriki umirajo, mi pa se ukvarjamo z nekimi bedarijami, kako zvišati gospodarsko rast itd (poleg tega imamo pa vsi še vedno polne riti vsega). Če se bomo MI nehali ukvarjati s svojimi problemi (ki se nekomu morda zdijo blesavi), ne bo otrokom v Afriki nič bolje!
Vsak problem je treba gledati v KONTEKSTU. Avtorica teme ima realne, konkretne probleme in ima ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da se z njimi ukvarja in jih čim prej reši. Ena pot, ki jo je ubrala, je tudi debata na forumu, s čimer ni nič narobe.

Jaz sicer nimam nikakršnih problemov z neplodnostjo, nikoli si nisem mislila, da me bo “otrok osrečil” (kvečjemu sem se bala nasprotnega, da bo uničil najino zakonsko idilo, če že kaj), pa sem bila po porodu vseeno popolnoma sesuta, drla sem se na vse itd. Pa mi je mož ves čas pomagal, bil doma, skratka – bil je boljša mam kot jaz.
Tako da njena situacija ni nič kaj izjemna – doleti tudi ljudi, ki živijo drugačno življenje, imajo ljubečega partnerja itd itd.
Dejstvo je, da imamo vsi neka pričakovanja, ki jih je potem treba korigirati, da imamo vsi določen prag “nespanja”, ki ga še prenesemo, določene strahove, vzorce iz preteklosti. S tem ni nič narobe. Prav tako ni nič narobe s tem, da si avtorica teme želi, da bi partner “pritekel k njej in jo poljubil, ko je ona slabe volje”. Naj povem, da moj to naredi, in da pomaga 🙂
Male geste rešujejo velike probleme.

Tako da – raje mala lepa gesta z vaše strani (misel v pomoč, vaša izkušnja), namesto kvazi-filozofskih, že napol ciničnih moralk v stilu “jaztudi”. Pa bo kmalu bolje 🙂

Zyrafa, bravo!
…da še napišem nekaj:
Vedno so bili vsi pametni ololi mene in mi govorili, bodi sedaj, ko še nimaš otrok srečna na drugačen način, privoščita si potovanja, uživanja, bla, bla, bla, k….ker potem tega dolgo ne bosta izkusila….in seveda sedaj lahko lenarita….brez vsakih obveznosti….
In vedno sem si mislila: Vi kar govorite, bedaki, ker ne veste, kako si želim otroka, in ne veste, da bom uživala življenje samo takrat, ko ga bom končno dobila!

Ja, vse to , kar so mi govorili, je delno res, spet pa delno ne! Srečna sem, ker sem končno mama, ker imam končno otroka, na drugi strani pa, res si ne morem privoščiti počitka, kot prej, lenarjenja in ostalega razvajanja….tako, da vse ima svoje prednosti in slabosti….

Življenje se ti z rojsvom otroka obrne za 100%, pa če katera reče ne, se laže!
Prične se ti nov tempo, ki se ga moraš privadit, na stare tire pa dejansko pozabit! Res pa je tudi, da se mora tega vsaka, preden razmišlja o otroku zavedat, ker gremo vsi zavestno v to “življensko igro”, če lahko to tako imenujem.!?!…..in zaradi tega novega tempa, marsikatera obupuje oz. se zelo težko privadi, ker kar naenkrat, največ na mamo, pade ogromno breme obveznosti, skrbi, dela in zopet dela….AMPAK TAKO JE! TO JE DRUŽINA!
Da ne bo katera mislila, da sem zjamrana, ali kaj podobnega….sploh ne, hočem samo povedati tistim, ki tega še dejansko ne morejo razumet, ker še nimajo otroka, in se bodo s tem srečali že v kratkem, ko bodo končno prišli do željenega otroka,…..šele takrat bodo videli o čem govorimo. Jaz tu gor ne zamerim nobenemu kometatorju, ker jih popolnoma razumem z njihovega stališča, ker sem tudi jaz tako razmišljala, ko še nisem bila mama.

Jaztudi in ena*dva*,

mislim, da v Tinkarinem primeru malce grešita. Čeprav je res, da obstajajo ljudje, ki ne vedo, ali bi šli narazen ali bi imeli otroka.
Človek ima primarne potrebe. Hrana, kisik, spanje, … Če niso zadovoljene, človek umre. Kaj iz človeka naredi kronično pomanjkanje spanja, lahko ve tisti, ki je to skusil. Razdražljivost je ena od blažjih posledic neprespanosti. Iz tega se potem napletejo težave, o katerih nas je tule nekaj pisalo. Mislim tudi, da nobena od nas, ki smo se leta borile z neplodnostjo, nima ravno slabega partnerja – slabega partnerskega odnosa. Je pa dejstvo, da se s prihodom otroka naše vloge spremenijo, vsak od nas je nenehno postavljan v nove situacije, tako prijtene kot stresne. Če k tem stresnim prišteješ neprespanost, dobiš sebe, kakršnega se ne poznaš. Dejstvo je, da se eni s tem lažje, drugi težje spoprijemamo. Zakaj minimizirat probleme tistih, ki jim/nam gre težje? Najbrž je tudi namen tega foruma, da si med sabo pomagamo in se, predvsem, spodbujamo.

Zyrafa in ajda501, tako lepo sta napisali.

Ali bi ti kaj pomagalo če ti povem, da imaš fajn moža, ki pa je moški in po moško razmišlja in po moško deluje. In ker si ti takšna kakršna pač trenutno si, se ti odmika, ker ve, da karkoli reče, naredi bo narobe. In ti ga odrivaš stran od sebe in od otroka. Pa stavek, da se ponoči dereš na otroka (JOJ!!!) Če se joka dojenček in če si ga že podojila. Pa daj zbudi partnerja pa ga prosi, da on prevzame, ti pa se odmakni in ga pusti, da ga potolaži ali poskusi potolažiti po svoje. Vedeti moraš, da bo ravnal drugače in DA JE TO PRAV – ker je druga oseba in ker je moški in oče. In če daš trikrat na teden ti spat ta starejšega, štirikrat na teden pa mož NE BO ČISTO NIČ NAROBE. Na trenutke se mi tvoja izpoved bere, kot da želiš igrati mučenico.
In še nekaj si zapomni: to naporno obdobje z dojenčkom bo minilo ZAGOTOVO. In to si povej trikrat na dan. In poljubi moža ko pride iz službe in prepusti mu starejšega otroka za cel dan. Boš naredila uslugo obema : možu in otroku.
Jaz imam štiri otroke in dva sta bila kot dojenčka zelo naporna (veliko joka podnevi in ponoči) – ampak na otroke nisem nikoli vpila. Sem se zjokala, sem se potožila prijateljici, sem se smilila sama sebi, pa možu tudi. Pa vse razmetano smo imeli in polno prahu, pa pogosto kupe perila umazanega in čistega, pa babice daleč stran – pa je minilo.
Mislim, da moraš to z vpitjem rešiti sama, ker po mojem mnenju tvoj mož pri tem nima nič. Ali pomisliš, kako ga mora boleti, ko vidi, da nekdo vpije na njegovega otroka. in ta nekdo je njegova žena in mati njegovega otroka. Ali bi ti moža, ki bi vpil na vajinega otroka (dojenčka ) v tistem trenutku lahko objela? Mislim, da od moža pričakuješ preveč. Kajti ne pozabi tudi njemu je težko in ga to tvoje početje zagotovo boli.

New Report

Close