Malo res vprašanje diši po retoriki, še posebej, ker je to forum, kjer se morda apriori zbirajo ljudje, ki imajo probleme v zakonu a vseeno postavljam, me kar precej zanima vaše mnenje:

Koliko zakonov po vašem mnenju funkcionira “idealno”?
V odstotkih prosim. Vsi? Pol? 10%? Morda še manj?

[sub](kot “idealno” za potrebe tega vprašanja vzemimo da ni “razlogov” za varanje oziroma ne obstaja želja po popestritvi življenja. Lahko rečemo da “idealen” zakon po definiciji zadovoljuje dovolj potreb posameznika, da jih le-ta ne prične iskati zunaj zakonske skupnosti)[/sub]

Samo izjemoma kakšen? Eden na dvajset, trideset recimo? Glede na moje razumevanje besede idealen, ki bi bilo – tak, da se imata oba še zmeraj rada in sta si zvesta, ker tako hočeta.

Veliko je takih parov, ki so po x letih še zmeraj skupaj, ampak ali to kaj pomeni? Včeraj sem bila na obisku pri starših, ki sta skupaj in kolikor toliko funkcionirata že 40 let. Pa sem poslušala njun pogovor in sem si mislila hvala bogu, da sem sama. Na trenutke se pokaže, da si gresta hudo na živce in se prepirata zaradi neumnosti, pa malo očitata, pa malo ponižujeta pred otroki … No, ampak skupaj sta pa še vedno. Jaz temu ne bi rekla idealen zakon, prej funkcionalen.

Potem je pa še zelo veliko takih, kjer se bo oglasila ena stran in trdila, da njun zakon je idealen, druga stran bo pa pritrdila s figo v žepu. Pa taki, kjer bosta oba zatrdila, da se imata rada, ampak bo en ali drugi vseeno varal.

Zanimivo, kako SSKJ definira “idealen”:

1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit
2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen
3. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen

10 %, če???

Npr. moj zakon :-)))) 30 let, obojestranska prevara, občasni prepiri, da frči perje, občasno si greva na živce, da bi se utopila v žlici vode…. Ampak je lepo, zelo lepo, globoko čuteče, ko zaspiva z dlanjo v dlani, ker se v prepirih ne žaliva, ker znava sklepat kompromise in občutek, da živiva skupaj zato, da nama je lepo, da sva zelo navezana drug na drugega in imava skupne interese.

no.comment, odličen komentar 🙂

Prvih deset let zakona hlastaš za idealnim zakonom in si vedno znova razočaran, ker ni tako kot si ti predstavljaš zakon. Ko obupaš nad preobrazbo parnterja, jasno, na svojo niti ne pomisliš, uvidiš, da je zakon lahko le funkcionalen in hkrati osrečujoč.

No.comment in Tessa, obema prav lepa hvala za krasne komentarje.

Provokativnosti vprašanja sta se verjetno (ne)namerno izognili, beseda “idealno” je bila namenoma v navednicah in tudi beseda “funkcionira” ni bila tam slučajno 🙂

Saj vem, demagog po duši očitno, a vseeno pojasnim namen: v članku bom (če bo seveda sploh kdaj objavljen) napadel socialni in sociološki pomen “zvestobe” kot še enega ideala, ki bi ga SSKJ, kot je lepo napisala no.comment, prav zanimivo definiral.

In seveda se bom skušal dotakniti tudi tega, zakaj nasprotje od zvestobe tako zelo boli. Disclaimer: o besedilu v nastajanju je v resnici težko govoriti, ker je še daleč od realizacije. Ampak koncepti in zasnove pa v nekje čepijo.

Hvala zaenkrat in upam, da bo moje pisanje “sprovociralo” še koga h krasnim komentarjem.

Noben zakon ni idealen, tak je lahko samo v naši domišljiji.

Nič na tem svetu ni idealno, je že tako ustvarjen. Ni nobene garancije za nič, danes lahko živiš v navidezno idealni poziciji, jutri se lahko ločiš, zboliš ali umreš. Bolje sprejet, da so stvari spremenljive in začasne, isto velja s čustvi, partnerstvom, življenjem samim.

Sem enakega mišljenja.

Očitno je bil smallprint resnično premajhen, popravljam v izogib debati o tem ali idealno obstaja ali ne:

(kot “idealno” za potrebe tega vprašanja vzemimo da ni “razlogov” za varanje oziroma ne obstaja želja po popestritvi življenja. Lahko rečemo da “idealen” zakon po definiciji (za to vprašanje) zadovoljuje dovolj potreb posameznika, da jih le-ta ne prične iskati zunaj zakonske skupnosti)

To, da pride do želje po popestritvi se lahko zgodi v vsakem zakonu. Saj vidiš na MON-u kakšne teme so že bile ustvarjene, tudi 30 letni zakoni lahko razpadejo. Dejstvo je, da tako močna privlačnost, zaljubljenost kot je na začetku med dvema ne more trajati v neskončnost. Potem je pa pač odvisno kaj ti je prioriteta, gradit življenje z nekom, ali pa se zajebavat in kar naprej menjavat partnerje.

Vsak ima svoje ideale, tudi glede zakona:
1. za ene je zakon idealen, če mu žena vse prinese k nogam, sami ga pa svirajo po svoje
2. za druge, če je materialno ugodje
3. za tretje, če je občutek pripadnosti……..
4. eni pa smo malo bolj zahtevni in želimo kompatibilnost na večih področjih, predvsem pa je izpostavljeno čustveno sobivanje

Hecno, eni si do zadnjega zatiskajo oči in trdijo, da je njihov zakon idealen, v resnici pa že leta poka po vseh šivih.

Idealnih zakonov je po mojih merilih ( 4) , 2- 3 %- , ostalo je samo zaigrana farsa v kateri je eden nezadovoljen, a zaradi osebnih, največkrat materialnih razlogov vztraja v svoji vlogi in laže sebi, ter drugim.

Če malo karikiram…zakon je tako kot avto,dokler je avto nov in sijoč,bo vsak maksimalno pazil nanj. Ko pa je enkrat star in obutan, potem pa se odnos precej spremeni…
Če je avto ves potolčen, ga ne boste več tako pazljivo vozili,ker ena prska več ali manj se itak ne bo poznala kaj bistveno…
Problem je v bistvu v tem,ker ta “avto” vozita oba zakonca in od obeh je odvisno kakšen imata odnos, kakšne navade imata, značaj,karakterne lastnosti itd..
Če bo eden od zakoncev začel z tem “avtom” voziti bolj čudno, se bo tudi pri partnerju najbrž spremenil odnos.
Veliko je odvisno od nas samih ,kako znamo ceniti in skrbeti za stvari.
Nekdo bo imel deset ali več let star avto še sijoč,nekdo bo imel pa avto star 2 leti samo še za na odpad.

Koliko jih je idealnih?
Komaj kakšen, pa še tisti je zelo – redek. Vsi ostali so boljši ali slabši približki temu.

Se strinjam….idealnega zakona, ne poznam….ga kdo?

Idealni zakoni so, ampak trajajo določen čas. Kot vse na tem svetu. Nič lepega ne traja, niti grdega ne… Vse je minljivo. Pravo zvestobo je treba najti zgolj v sebi.

Zelo zanimiva teza. Mi je všeč, pa vendarle, če slediš temu konceptu, prekineš zakon, ko ugotoviš da to ji to? Ali je torej sklepanje “kompromisov” osnovni vzrok za neidealne zakone? Kje so meje prilagajanja?

Nekoč mi je znanec odvrnil zelo hitro na moje zastavljeno vprašanje “Kdaj je čas za ločitev v zakonu?” in sicer: “Takrat ko prvič pomisliš na to!”

V resnici se mi je zdel odgovor komedijantski, a po petih letih borbe in večjih ali manjših muk, pa tudi zadovoljstvih in srečnih trenutkih (da ne bom nepošten) v zakonu vse kaže, da bom prišel točno do te ugotovitve tudi sam.

V lastno “opravičilo” si rečem, da pač človek mora narediti vse kar lahko in se mu zdi potrebno in dati času čas. Vendar danes (žal) tudi sam ne verjamem več v pravilnost prejšnjega stavka.

Vsekakor lahko potrdim tezo o minljivosti. In ko jo bova znala razumeti tudi midva, vsak na svoji strani, iskreno, potem verjamem, da bo najin odnos prešel iz partnerskega, kjer živiva skupaj in skupaj gradiva prihodnost v prijateljskega, kjer bosta iz skupne nastali dve ločeni prihodnosti, vendar še vedno povezani na prijatejskem nivoju in seveda preko otrok.

SAM SE MORAM POHVALIT S TEM DA SEM SE POROČIL Z ŽENSKO Z IDALNIMI ŠTEVILKAMI.
IMELA JE 90 LET,42 STOPINJ CELZIJA VROČINE IN 180 MILIJONOV EVROV NA BANKI.

PRI TAKEM ZAKONU JE NAJLEPŠI POGLED NA ŽIRO RAČUN.

SEVEDA SEDAJ SEM SAMSKI ZAINTERESIRANE DAME ME DAJTE KONTAKTIRAT NA ELEKTRONSKI NASLOV

[email protected]

Zanimivo vprašanje in odgovori.

Še pred nekaj leti bi rekla, da jih je veliko, verjetno bi rekla tudi za svojega. Dejstvo pa je, da so v vseh zakonih vzponi in padci.

Idealnega zakona ni – je le v pravljicah – pa še to zato ker se končajo s poroko. Nikjer ne piše kaj se dogaja 20 let po poroki!

Obstajajo pa lepi in spoštljivi zakoni. Poznam jih nekaj. Da je lahko zakon takšen je potrebna zrelost obeh partnerjev, podobni interesi in veliko pogovorov. Po mojem mnenju največ zakonov razpade prav zaradi slabe in neprimerne komunikacije.

Vprašanje o idelanosti zakona bi bilo potrebno vprašati po različnih starostnih skupinah, dobila bi približno takšne odgovore 🙂
1. Od 18-28 let – idealnih = lepih zakonov je 70%
2. Od 29-37 let – 30 %
3. Od 38-45 let – 10 %
4. od 46-56 let – 6 %
5. nad 57 – 12 %

Kaj pa je IDEALNO ? To je naša iluzija, neke predstave….ampak dajte si priznati sami pri sebi, ko ste v konkretnem zakonu :
je to kar smo želei
sem srečen/srečna
sem lahko “jaz” v zakonu
sem enakopraven partner?

Vsi samo nekaj idealizirate in iščete ideal, ki ga ni….vsak ima svoje mnenje in verzijo srečnega zakona….

Jaz zase lahko rečem da sem srečna….v drugem zakonu…in on je srečen…..piševa si še vedno ljubezenske izjave….ljubiva se vsak dan bolj in znava se pogovarjati, tudi ko nama kaj ne paše….seveda se ne strinjava v vsem, se pa spoštujeva in razumeva potrebe drug drugega….

Zame je to srečen zakon (mogoče za moje sosede ni, ampak on imajo drugačne predstave, do katerih so seveda popolnoma upravičeni:))

Avto je nov samo tisti dan, ko je prišel iz salona. Veliko jih doživi že kako nesrečo pred prodajo kupcu. Ampak to mojstri poklepajo in se proda kot nov. Potem pa nastopi garancijska doba, ko nam proizvajalec še zastonj popravi napake. Potem pa doba, ko moramo popravljanje napak financirati sami.
Garancijska doba bi lahko bilo obdobje zaljubljenosti. Takrat so možgani še slepi in je življenje v dvoje preprosto. Potem pa je potrebno načrtovanje, delo, spoštovanje, puščanje drobnih napak, flikanje večjih okvar in tudi samokontrola, da ob prvi napaki ne sedeš v sosedov avto in se odpelješ. Tudi tisti bo s časom dobil neke napake.
Meni se zdi, da je dobrih zakonov veliko. Seveda zato, ker se z ženo druživa z družbo enako mislečih, ki se spodbujamo, načrtno govorimo o tem in poskušamo graditi vsak svojo srečno zgodbo. Če pa nekdo misli, da obstaja skupnost dveh, ki sta desetletja dan za dnem 100% zadovoljna drug z drugim, zaljubljena drug v drugega, brez skušnjav in absolutno zadovoljna s svojim življenjem, pa se zelo močno moti. Ampak realisti vedo, da slabo pride povsod na pot. Največ seveda iz nas samih.