Že večkrat se je zgodilo, da smo se menili s starši otrokovega prijatelja, da gre naš k njemu na obisk ali pa obratno. Ker je otrok zraven, nestrpno čaka na tisti dan in potem se zgodi, da njim nekaj pride vmes, pa prestavijo, pa spet isto. Otrok pa sprašuje in je potem razočaran. Seveda boste rekli, naj se navadi na razočaranja itd., res pa je tudi, da enim ljudem zelo pogosto prihaja nekaj vmes, sploh če imajo okoli take, ki so jim vedno na voljo, pa čeprav se je tudi nam težko organizirati. Pri takih ljudeh tudi ne vem, ali se res težko organizirajo ali pa gre za pomanjkanje interesa. A se vi še dogovarjate s takimi ljudmi? Če se, ali se dogovarjate vpričo otroka, ki vas potem sprašuje, kdaj bo prišel prijateljček na obisk?
Imam več otrok in z nekaterimi starši se brez problema dogovorimo in praktično vedno velja. Eni pa so tako nezanesljivi, otroci so pa prijatelji.

Seveda se dogaja in takrat pač povem tako, kot je. Tudi če rečejo, da pride njihov otrok čez eno uro in pride potem čez dve ali tri – pač drugič povem svojemu, da so oni malo nezanesljivi in da taki pač so. S kakšnimi pa smo res tudi že nehali menit, ker pač ni šlo. Ampak otrok je vedno udeležen pri tem, naj sam vidi, kako je, jaz se nikoli nič ne zmikšljujnem, pa tudi ne šimfam – pač je, kot je. POtem pa se še vedno lahko odločiš, ali vzameš ali pustiš.

Žalostno,vendar resnično,eni se neznajo držati dogovora.Otrokom pač reči,da oni drugače merijo čas,z starši pa se dogovori naj bodo resni,to jim povej na samem.Morda se sploh ne zavedajo problema in kako otroke z tem prizadenejo.Jaz na srečo nisem imela teh problemov,kadar sem otrokovim prijateljem kaj obljubila sem se tega držala.Pa moram povedati,da je naša hiša bila dostikrat dom ali zavetišče za otrokove prijatelje ,ne samo iz šole,ampak tudi iz tujine.Imaš prav,kjer je volja je vedno pot,nikdar ni problema,če je kdo hotel priti k nam za par dni,sem se vstala tudi ob dveh ponoči in vse uredila,če je bilo potrebno,eni starši pa nažalost niso takšni.Vem pa,če je moj otrok hotel morda k teti,ki nima otrok,mu je stalno obljubljala,ubljube pa redko uresničila.Sem pa pa otroku razložila,no morda ne čisto po pravici,da pač ima teta mogoče veliko dela,da je cele dneve v službi ,samo da ne bi bil prizadet.Eni so res vredni karanja

Jaz bom pa točno to rekla: otrok se mora tudi razočaranja navadit. Če lahko ustrežeš in je smiselno, o.k., če ne moreš ali ne želiš, pa bo tudi sprejel. Za druge pa ti nisi odgovorna. Glej le, da tisto, kar ti obljubiš otroku, izpolniš. S tem mu daješ pozitiven zgled, ne glede na to kako delajo drugi. Pa čisto mirno mu lahko poveš, da takšno ravnanje (da kar naprej prelamljaš obljubo) ni primerno. Jaz tudi kdaj ne morem naredit česa, za kar sem se zmenila, ampak to (če vem, da ni zanesljivo) povem že ko se menim.

Ja, no, današnji otroci ne poznajo več —— hrepenenja —— in ne poznajo več —— razočaranja ——— ker jih zavijamo v vato, ščitimo in vsako željo takoj izpolnimo.

Jaz sem si kot otrok želela igračo in sem morala čakati in hrepeneti celo leto, da mi jo je nato končno prinesel dedek Mraz. To igračo sem potem veliko bolj cenila…

Za playdate se menim striktno samo z bratanci, katere imamo VSI radi. Ostali “prijateljčki” so rezervirani samo za vrtec. Ko bo večji se bomo pogovarjal drugače.

N

Jaz ne maram takih ljudi, ki se napovejo, potem pa jih od nikoder ni. Na koncu pa mi postrežejo z nekim za lase privlečenim odgovorom, ki se mu na kilometer vidi, da je zlagan

Zaradi mene ni problem, problem pa je potem, ko tamali najeda cel popoldan, kdaj pride njegov prijateljček….

Jaz sem mu zdaj, ko je večji enostavno razložila, da so nekateri ljudje nezanesljivi in se ne držijo obljub In je enkrat celo eni prijateljici potočil, da se ona pa nikoli ne drži obljub….ne rabim verjetno razlagati, kako ji je bilo nerodno.

Mi imamo točno tako. In to z najboljšimi družinskimi prijatelji. Dogovorimo se, da pridejo njihovi otroci k nam – npr. v petek od 17.00 do 20.00. Moja otroka že nestrpno čakata do 17.00. Ura je 17.30 njih ni. Enako ob 18.00 in 18.30. Moja dva vpijeta: Mami pokliči jih, pokliči. Na začetku sem popustila in se naredila noro ter poklicala. Odgovor njihove mamice je bil: Kaznovana sta in nista smela na obisk k vam. Jaz nisem mogla verjeti, da je hladnokrvno “kaznovala” še moje otroke, ki sta dve uri zastonj čakala na obisk. Vsaj poklicala bi me in povedala, da ne pridejo!
Potem sem pa ugotovila, da je njej to totalno nepomembno in mimo – če rečejo, da pridejo in jih potem ni, se ji pač ne zdi, da mora koga obvestiti. Otroka tudi že vesta – mogoče pridejo, mogoče pa ne. Pa tudi čakamo jih več ne. Če nas kdaj ni doma, nas pač ni.
Imajo pa druge kvalitete, ki niso za v koš, zato se še vedno radi družimo z njimi. No, pa tudi otroci so že toliko stari, da se marsikaj sami zmenijo.