Komu bi verjeli: učiteljici ali otroku?
Če bi otrok prišel domov in vam nekaj povedal, potem pa bi o tem povprašali učiteljico in bi to zanikala. Komu bi verjeli – svojemu otroku ali učiteljici?
Sprašujem čisto s stališča učiteljice, ker se je eden od otrok doma nekaj zlagal, posebnih dokazov, da je to laž, pa v tej situaciji ni (niti za niti proti).
Sorry, verjela bi učiteljici.
Otroci si marsikaj izmislijo. Pa tudi pogovorila bi se z otrokom in bi mu enostavno rekla, da verjameš učiteljici.
Ne spodkopavaj njene avtoritete in ne uči otroka, da je učiteljica lažniva….pa ne vem kaj še vse.
Otroci so v šoli, da se kaj naučijo. Priznam, da je kdaj z učiteljicami lahko tudi kaj ‘malega narobe’ vendar tega otroku ne bi pokazala.
Še vedno velja, da če otrok naredi naloge, se potrudi in uči, nima z nobenimi učiteljicami težav. IIn konec koncev, otrok napreduje iz razreda v razred, mogoče naslednje leto ne bo imel iste učiteljice, pa bo stvar opravljena.
Pa še s stališča učiteljice: otrok bo drugo leto v drugem razredu, ali pa…..nekaj let na tej šoli.
Ostal bo nam- staršem.Tak, kakršen je.
lp,k
Torej si učiteljica….
Ne bo šla ta mamica do teh ljudi, imaš pa ti vse možnosti, da na roditeljskem sestanku izpostaviš situacijo, brez imen, ter pojasniš kaj jim gre. jaz ne bi šparala jezika v tem primeru. ne rabiš bit nesramna, ne rabiš bit zajedljiva, ne rabiš bit krivična in ne rabiš omenjat imen, lahko pa se braniš in se moraš branit. lahko to tudi narediš na tak način, da med vrsticami preberejo še kaj več, kot samo pojasnilo. daj stvari zdaj na mesto, če ne boš imela štalo celo leto, boš med tnalom in nakovalom, pritiskali te bodo učenci in njihovi starši, ti boš pa klecnila.
bi se pogovorila …. običajno otroku rečem, da mu verjamem – in ga še posebej opozorim na pravilo, da si mi v najožji družini med sabo govorimo samo resnico oz. si ne lažemo – na to ga močno opozarjam – povem kaj je povedala učiteljica – in … skelenem, da se v detajle ne spuščam, da sem jaz njegova mama in ga sprejemam, če ima prav ali nima, če je govoril resnico ali celo če je lagal – za to sem tam – da sem mu v oporo kadarkoli … in jim (mojim) svetujem, da v življenju se pač dogajajo krivice čez katere je treba it tako, da čimmanj energije zgubljamo na tem – torej sprejmi četudi ni prav – včas pač pride tako …
… no in …. ko sem jim to večkrat povedala, mi moja ta mala enkrat reče:”hja, sej si rekla, da življenje ni pravično” – seveda takrat, ko sem se jaz za nekaj pritoževala
😉
Torej, mu daš prav tudi, če je lagal, pa čeprav lahko recimo učiteljica zaradi tega nastrada – ah jebi ga, tako pač je, je le otrok?
Ja, saj zato pa so tako domišljavi potem, ko malo odrastejo.
Ne, pravim, da se jim ne verjame – ampak vse pa tudi ne.[/quote]
… seveda NEEEE … – samo … hočem, rečt, da se je tudi že zgodilo, da … si nisem prišla na jasno kdo govori resnico
in včasih (pa ne ponoret!!) – je resnica dost relativna – kako jo kdo vidi
… zato se v razmerja (če res ni hudo, hudo – in še nikoli ni bilo tako ;-)) … ne vmešavam
.. pač tudi krivice so – otrokom pa tolk tumbam in vcepljam o odgovornem obnašanju, poštenosti …. da v bistvu ne vem … če jih nisem zaradi tega že totalno zafurala 🙁
– ampak to ni tema tega pogovora
Otroku!!
Brez dvoma!
Torej, če otrok ni lagal, za kar seveda obstaja velika možnost, a misliš, da bo za troka dobro in vzgojno, če mu ne boš verjela???
Eni ste pa res pametni, no![/quote]
saj ne vem ali bi se jokala ali smejala na tak idiotizem. in zelo vzgojno je to da otroku verjameš vse kar reče? in ko bo v srednji šoli in mu bo iz ust prismrdelo pa cigaretih bo rekel eh mama, saj jaz ne kadim ampak mi je šel dim v usta od ostalih ki kadijo in zato mi smrdi iz ust po cigaretih. in ti boš v svoji sveti prepričanosti, da sonček nikoli ne laže in tudi če laže mu ni vzgojno ne verjeti na besedo, seveda nasedla tem izgovorom. te kar vidim, ko bo tak čas napočil. še ena izmed mam kokoši, kot jih imenujemo, ki jih lahko sončki sučejo okoli prsta, pa so itak prezabite da bi si prišle gor. najbolj žalostno pa je to, da si bo tvoj zlati sonček prvi prišel gor kako te lahko okoli prenaša in si mislil sam pri sebi kako neumno mamo ima da verjame vsemu kar si namisli.
Jaz sem pa bila v situaciji, ko mi je učiteljica razlagala zadevo, moj otrok je pa zraven poslušal. Ko sem videla njegov izraz na obrazu, sem enostavno ugotovila, da laže učiteljica. Ne vem, ne morem pojasniti. Začudenost, mimika, žalost, razočaranje….. Bil je star 9 let. Tudi jaz sem bila žalostna.
Torej, mu daš prav tudi, če je lagal, pa čeprav lahko recimo učiteljica zaradi tega nastrada – ah jebi ga, tako pač je, je le otrok?
Ja, saj zato pa so tako domišljavi potem, ko malo odrastejo.
Ne, pravim, da se jim ne verjame – ampak vse pa tudi ne.[/quote]
… seveda NEEEE … – samo … hočem, rečt, da se je tudi že zgodilo, da … si nisem prišla na jasno kdo govori resnico
in včasih (pa ne ponoret!!) – je resnica dost relativna – kako jo kdo vidi
… zato se v razmerja (če res ni hudo, hudo – in še nikoli ni bilo tako ;-)) … ne vmešavam
.. pač tudi krivice so – otrokom pa tolk tumbam in vcepljam o odgovornem obnašanju, poštenosti …. da v bistvu ne vem … če jih nisem zaradi tega že totalno zafurala 🙁
– ampak to ni tema tega pogovora[/quote]
Aja, tako si mislila. Ja, no ti se vsaj vmešavala nisi…tale dotična mam se je, kar ni OK, če res ne veš kaj se je zgodilo, lahko ji res škodo po krivem naredi.
Otroku!!
Brez dvoma!
Torej, če otrok ni lagal, za kar seveda obstaja velika možnost, a misliš, da bo za troka dobro in vzgojno, če mu ne boš verjela???
Eni ste pa res pametni, no![/quote]
saj ne vem ali bi se jokala ali smejala na tak idiotizem. in zelo vzgojno je to da otroku verjameš vse kar reče? in ko bo v srednji šoli in mu bo iz ust prismrdelo pa cigaretih bo rekel eh mama, saj jaz ne kadim ampak mi je šel dim v usta od ostalih ki kadijo in zato mi smrdi iz ust po cigaretih. in ti boš v svoji sveti prepričanosti, da sonček nikoli ne laže in tudi če laže mu ni vzgojno ne verjeti na besedo, seveda nasedla tem izgovorom. te kar vidim, ko bo tak čas napočil. še ena izmed mam kokoši, kot jih imenujemo, ki jih lahko sončki sučejo okoli prsta, pa so itak prezabite da bi si prišle gor. najbolj žalostno pa je to, da si bo tvoj zlati sonček prvi prišel gor kako te lahko okoli prenaša in si mislil sam pri sebi kako neumno mamo ima da verjame vsemu kar si namisli.[/quote]
Saj bo ona živela s takšnim najstnikom, če mu bo pa kdaj kaj upala rečti nazaj pa jo bo vsipal, ona bo še pa rekla, saj sem si zaslužila, nisem sončku zaupala.
Ne morem govoriti za tvojo situacijo. Niti ne vemo zakaj gre. Ne poznamo tebe, ne poznamo otroka. Kar tako na pamet govoriti je čista bedarjia. Saj se tega zavedaš.
No jaz bi (in tudi sem) verjela svojemu otroku. Bil včasih priden, včasih malo lumpast. Ampak doma je vedno povedal oboje. Ko je bil priden in ko je kakšno ušpičil. Govorim o tistih malenkostnih bedarijah in ne o kakšnem nasilju- ni naredil naloge, se pogovarjal med poukom,….
Jaz ti zase lahko rečem, da bi verjela mojemu otroku. Pa ni nobeden mamim sinček ali sonček. Ampak z možem sva ga vedno učila, da naj pove doma resnico.
Je prišel potem v najstniško obdobje in priredil malo po svoje kakšno dogodivščino. A še vedno sem bila več ali manj na tekočem kaj se dogaja. Nikoli presenečena na govorilnih ali na sestanku. Ne v oš in ne v sš. Sem vedno vedela prej, ne iz ust razrednikov ali koga drugega.
V glavnem težko mi presodimo tukaj. Ti že sama veš kdo je kriv in kdo ne. In menim, da imaš dovolj pedagoške podlage, da boš to uspela razrešiti na primeren način.
Lepo pozdravljena
Preverila bi tudi pri učiteljici, ker vem da se otroci lahko zlažejo oziroma narobe razumejo situacijo.
Da bi pa brez da bi karkoli preverjala otroku rekla da mu ne verjamem…, ne, to se mi pa zdi grozno -otrok vam ne bo zaupal nikoli več ! če je vam to ok?da otrok nima nikogar, na katerega se lahko obrne.? pa še enkrat…ne bi verjela na slepo…z otrokom do učiteljice ,tako se mi zdi najbolj fer do vseh vpletenih..
Ja, ja, verjeli bi učitelju, potem pa, ko pride do stvarne situacije, so pa kar naenkrat otroci zlati in nedolžni! blabla
Starši imamo čustva in svojega otroka ljubimo največ na svetu, zato smo do otrok zelo pristranski in nerazsodni!
Kar zadeva mene osebno, vem, da si različne situacije, različni ljudje, različno interpretiramo in jih različno razumemo, pač vsak ima svoj pogled in gleda s svojega stališča.
Prvo kar bi naredila, je to, da bi soočila otroka in učitelja ter po njuni skupni zgodbi in reakcijah precenila, kaj je bilo res in kaj ne, potem bi pa glede na težo situacije precenila kaj in kako reagirati.
Izhajam iz tega, da je moja ljubezen do otroka neomejena in da si želim za tega otroka vse najboljše, da pa bi to res bilo, pomeni da se moram soočiti tudi z njegovimi napakami in jih čimprej popraviti, omiliti, ga opozoriti na prav in narobe, mu dati možnost, da se na lastnih napakah vzgaja in uči. Zato moji otroci niso sončki in angeli, ampak so človeška bitja z napakami in vrlinami.
Moj desetletnik se kar rad zlaže, ampak ob tem naredi tak obraz, da ni variante, da ga ne poštudiraš. Take situacije sicer nismo imeli, ampak če bi začutila, da je otrok iskren, bi mu verjela. Seveda ne brez podvprašanj in drugih fint, da ga dobim na laži.
Ne slepite se, da otroci ne lažejo. Ne lažejo pa zmeraj in starši smo tisti, ki bi morali prepoznati resnico od laži. Ker verjamem, da tudi za otroka ni hujšega, kot da se mu zgodi krivica, potem pa se še starši obrnemo proti njemu. Kot tudi ni fino, če tvoj otrok kaj ušpiči in potegneš z njim, čeprav ne bi smel.
Moja hčerka je recimo v prvem razredu trdila, da je za nekaj kriva sošolka, ne ona. Ajde, sem rekla, da ji verjamem. Ampak ko sem videla sošolko v solzah, mi je bilo vse jasno in sem zahtevala, da popravi situacijo. In je bila kriva naša, čeprav je sveto trdila, da ni.
Tako da – malo objektivnost zmeraj pride prav.
Moj osemletnik je isti. Takoj vem, kaj je res in ne.
Drugače bi se pa jaz v dani situaciji pogovorila vsi trije skupaj, pa da se zadeva razčisti. Samo meni osebno se zdi, da moj osemletnik se ne bi glih zlagal kake pomembne reči, dočim pri 14 letniku je pa že vse možno in tam sigurno pogovor z udeleženimi prav pride.