Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? Nemoč in zavedanje – iz oči v oči s smrtjo

Nemoč in zavedanje – iz oči v oči s smrtjo

Ne vem, na koga se naj obrnem, saj mi praktično ne more nihče pomagati. Kaj meni – mojemu očetu. Morda me zgolj poskusite razumeti – hvala.
Mojemu očetu pri zdravem razumu (in zavedanju bolezni) propada telo (rak na pljučih, kopb, metastaze…). Ne morem verjeti, da ima toliko poguma in moči, da se kljub (verjetno) neznosnim bolečinam še vedno poskuša šaliti in nas na nek način tolažiti. Nekaj let že diha s pomočjo kisikove bombice (le nekaj %-na kapaciteta pljuč), po vsakem poslabšanju in vrnitvi iz bolnišnice pa je stanje vidno slabše.
Mislim, da smo pred koncem, pa ne želim verjeti. Spet so ga obdržali na oddelku. Na razpotju želja, da bi bil še med nami, ter dejstvom, da nikomur ne privoščim bolečin (ter bi bila smrt olajšanje) ……jokam. Takšne žalosti nisem doživela že zelo dolgo. In kot da se ne znam soočiti z njo…Vem, da bo minilo…Čutim, da je veliko ljudi doživelo podobno izkušnjo in bodo razumeli. To mi pomaga. Ko ga bom jutri obiskala, bom zopet polna moči zanj. Potem pa…solze in občutek nemoči. Ne vem…

Hvala in objem

Draga Vseenka,

kljub ogromni notranji bolečini, se je treba sprijazniti , da je prav vsako življenje minljivo. Tega se tvoj oče očitno zaveda in to mu daje moč, da se bori na način kot ga opisuješ..Pomoč, ki jo v teh trenutkih potrebuješ ti boš najverjetneje in nahitreje dobila na naslovu:

Preglej njihovo stra, poišči podporo njihove kontaktne osebe, ki je najbližje tvojemu prebivališču in jo pokliči ….

SREČNO, prijatelj - Jože

Pozdravljena!

Nekaj casa se nisi javila, kaksno je sicer stanje?

….mislim, da te popolnoma razumem. Sama prezivljam in vsa druzina, popolnoma enako ta trenutek z mojim ljubim ocetom. Prav tako pljucni rak, kopb, mestastaze v glavi….ni, da ni. Oce pa poln moci in veselja do zivljenja in tega kaj vse bi se pocel…do trenutka, ko se mu ne poslabsa… Trenutno je v bolnici, diha brez kisika se vedno, pa vendarle ima strasanske bolecine v prsih 🙁 ni za povedat kako trpi, ko mu pride ta trenutek…..
Zadnje dni se mu je stanje vidno poslabsalo…..zdravniki pravijo, da pomoci vec ni. To kruto dejstvo je pa nesprejemljivo. Ne razumem in ne dojamem….enostavno ne. Nocem verjeti.

Nekdanji atlet….danes pa takole….vprasam se, kje je tu pravica…. Izgubljam upanje in vero.

Zelim si samo…..da ne bi trel. To je vse. Mar je prevec?

nova
Uredništvo priporoča

“Zelim si samo…..da ne bi trel. To je vse. Mar je prevec? “

Te popolnoma razumem, vsi si želimo samo to…
Je to preveč?
Nobeden ne ve :D.
Želim vam vsem spokojnosti.

Spoštovani Jože!
Hvala za odgovor, že naslednji dan sem bila bolj pomirjena. Vem, da smo z rojstvom nekako obsojeni na smrt, vendar mislim, da nihče od nas ni prav zares pripravljen na to dejstvo, čeprav se o tem vedno več pogovarjamo (hvalabogu za forume in moje najbližje, ki razumejo).

Naj povem tole – po tisti bolnišnični izkušnji se je oče ves šibak vrnil domov in se znova boril. Ne vem, kje je jemal toliko poguma, res pravi borec. Razveseljeval nas je, pisal mejle, treniral s pollitrskimi plastenkami, napolnjenimi z vodo – skratka ni se predal.
Verjel je. Vztrajal je. …na žalost tudi rak…ni ga spustil in morali smo se posloviti od njega.
V krogu domačih (sicer v bolnišnici) je danes zatisnil oči.
Pomirjena sem, ker vem, da ne trpi več. Čas bo zacelil tudi naše rane. Čeprav sem zelo žalostna in utrujena od vsega, sem pomirjena, ker sem ga lahko držala za roko, da ni bil sam, ko je zatisnil oči. Lahko sem se poslovila od njega. Zame neverjetna izkušnja, ki se je marsikdo boji. Oče je bil sprva prestrašen, potem pa je čutil, da smo ob njem. Ko je umrl, je izgledal, kot bi zaspal. Na obrazu pa je imel srečen, pomirjen izraz.
V bistvu je odšlo telo, on bo pa vedno v našem srcu.

Ati, pogrešam te. Ponosna sem, da sem tvoja hčerka. Alenka

in p.s. – zakaj vseenka – ker je vse eno, vsi smo eno in v določenem trenutku mi je bilo vseeno, samo, da ati ne bi preveč trpel.

Hvala, ker ste se odzvali na moje pisanje.

Razumem te – tudi jaz.

Želimo si, da naši bližnji ne bi trpeli, ker jih imamo radi. To ljubezen zelo občutijo. Poskusite biti čim več z očetom. Jaz sem bila in sem zdaj zaradi tega zelo pomirjena.
Saj sem tudi žalostna, ker ga ni več z nami, lagala bi, če bi rekla, da sem se kar sprijaznila z njegovo boleznijo in s smrtjo – daleč od tega. In tudi zelo na glas jokam, oči imam že čisto otečene…in tudi meni se ne zdi fer, da umirajo dobri, pošteni, mladi …in drugi ljudje.

Sem pa hvaležna za vaša sporočilca….nismo sami, mar ne? Bodimo močne kot so naši očetje.

Čim manj trpljenja…objem

Pride dan, ko se mora vsak izmed nas poslovit. Tvoj oče se je danes, moj se je pred 19 leti. Bolečina mine, čeprav se še po tolikih letih zjočem od žalosti, da ga ni več med nami. Ni ga med nami fizično, v mislih in srcih pa je vsak dan, to nam ostane, dokler bomo živi.

Drži se in bodi hvaležna za vse lepe trenutke, ki ste jih preživeli skupaj.

Draga Alenka,
najprej iskreno sožalje ob smrti vašega očeta. Ostanite tako močna še naprej, ker bo čas res postopoma zabrisal vse prestane bolečine, ostali pa bodo lepi spomini na očeta. To, da ste bili ob njem v zadnjih trenutkih, mu je bilo zagotovo najbolj dragoceno darilo, kar jih je dobil v življenju. Ne dvomim, da se vsak za rakom umirajoči na koncu vsaj podzavestno zaveda trenutka svojega odhoda in da se mnogo lažje poslovi od življenja, če ni sam..

SREČNO, prijatelj - Jože

New Report

Close