Ko me žalost zmrazi…
Ko me žalost zmrazi, vpijem …
Kakšna žalost je cveteti je grobu mlade države.
Kakšna žalost je, da smo se dvignili do razkošne svobode in strmoglavili v jarem revščine.
Kakšna žalost je, da se resnice ne izražajo preko neodvisnih medijev
Kakšna žalost je, da ni naša birokracija bolj kultivirana.
Kakšna žalost je, da imamo toliko odpisanih Slovencev po svetu in toliko na novo vpisanih tujerodcev.
Kakšna žalost je, da je med nami vse manj izpolnjene sreče.
Kakšna žalost je, da z usodo otrok igrajo poker.
Kakšna žalost je, da se je potuhnilo brez alibija, kar bi moralo biti transparentno.
Kakšna žalost je, da smo stroškovno zreducirani elitizem.
Kakšna žalost je, da postajamo narod bankrotiranih duš.
Kakšna žalost je, da se pod pokrovom kisa razmnožujejo mušnice.
Kakšna žalost je, da vse kar je sladkega zaudarja.
Kakšna žalost je, da je od zanosa ostala samo retorika
Kakšna žalost je, da je oblast ostala le napihnjen meh brez popka in stika z materjo.
Kako me zmrazi, ko slišim klic »pomagajte« brez klicaja.
Kako me zmrazi, ko hudodelci niso samo izmišljene zgodbe.
Kako me zmrazi, kako sesipajo človeške usode z odpisanim buldožerjem na odpad.
Kako me zmrazi, ko slišim pravljice, da ideologije mrtvih vladajo živim.
Kako me zmrazi, ko iz besed in dejanj zadoni resonančni prostor pekla.
Kako me zmrazi, da so si obljubljali svojo osvoboditev z mojim delom.
Kako me zmrazi na vratih raja, ki ste jih zaprli za sabo.
Kako me zmrazi, da pridobivate nezaslužni na veljavi.
Kako me zmrazi, ko kokoši kokodakajo na klopotcih in nihče ne sme ovohati, kako so znotraj v lupini gnili in razkrojeni.
Kako me zmrazi ob dejstvu, da je človek postal opičji mutant, ki reproducira svet obrazov, vtisnjenih v potrošniško blago.
Kako me zmrazi, ko vas vidim v monitorju kot glavnega procesorja simbolov za umestitev v organizem množic, ki zlomi razum.
Kako me zmrazi, ko vidim tako idealno preslikane podobe preteklosti.