deljenje listkov pri mašah
Naj povem, da sem verna, a vseeno ne hodim vsako nedeljo v cerkev. Nič ne rečem, spoštujem tiste, ki hodijo in mislim, da je to stvar vsakega posameznika, saj menim, da je BOG povsod.
Imam pa en problem, sin je začel obiskovati 1. razred in župnik je strogo naročil, da mora biti vsako nedeljo pri maši, tam dobi listke in te listke bo on prekontroliral pri verouku. Ne sprejema nobenega opravičila, razen bolezen, naj povem da je otrok strašno težko toliko časa pri miru, saj ga to dolgočasi, ker večinoma sploh ne razume zakaj se sploh gre.
Že jaz sem slabe volje, da me nekdo prisili, da moram v točno določeno cerkev vsako nedeljo.
Kaj pa vi?
Sicer… Če prav razumem, je hoditi k maši za vernike mus. Dolžnost, ki se je ne sme zanemariti. S tega stališča je župnikov ukrep potreben. S prisilo.
Če pa hoditi k maši ni mus, potem je dejansko siljenje v nekaj in bo mašo otroku predvsem priskutil. V tem primeru se mi zdi njegov ukrep predvsem izsiljevanje (tebe): Če te bo mati peljala k maši, te bom jaz poučeval verouk. Predvidevam, da je otrok še tako mlad, da ne bo šel sam in predvsem sam od sebe k maši.
Živim v kraju, kjer listkov pri maši ne delijo. Kar mi je všeč. Mala hodi k maši z babico in dedkom skoraj vsako nedeljo, mi2 z možem poredko.
Tudi hčere ne bi silila, pa želi iti. Bog pa je itak vsepovsod, višja energija, ki nas usmerja, čuva…kakor komu paše. Nekako verjamem, da ga v mojem domu ni nič manj kot v cerkvi;) Moliti je lepo v tišini, zunaj v naravi, ko si sam s sabo…čudoviti stik energij, če znaš to poiskat..
Osebno najdem več zadovoljstva in notranjega miru v naravi in tišini…sama s sabo ali sredi gozda, travnika..objeta z možem v popolni tišini;)
Pa poglejmo, kaj smo sami odnesli od maš v otroštvu. Jaz se spomnim, da sem nekajkrat zaradi slabega zraka padla v nezavest (potem so me nesli ven, cela cerkev se je obračala in gledala, kaj se dogaja), zaradi česar sem bila vsakič pod ogromnim stresom in v strahu, da se mi to ne ponovi.
Pozimi me je vedno fajn nazeblo.
verouk bi bil lahko čisto kul zadeva… tudi nevernim bi čisto prav prišel…
sam kaj, ko je v cerkvah toliko trčenih župnikov. in kaj ko te ti župniki posiljujejo z nekimi cerkvenimi forami, ki nimajo niti veze z vero. (npr. kje v svetem pismu piše da je treba učenje vere kakorkoli pogojevati – da moraš vsako nedelje k maši in to zaradi tega da se boš sploh smel vere učiti). BEDARIJA
In kakor delajo, tako bodo želi. Cerkve bodo prazne, k verouku ne bo nikogar, folk bo proti cerkvi… naj začnejo spet na garmadah ljudi zažigat, najbolj kar otroke ki ne gredo k maši.
Potem bi pa še v navadnih šolah radi učili, v svoje pa ne sprejmejo otrok ki niso pri mašah. In če bi jih spustili v klasične šole, bi tam iste gluposti trajbal.
kaj bi moral biti verouk? Ne glede na to, kakšne vere si, bi te morali sprejeti, bi te morali naučiti poštenega življenja,bi ti moral dati neke življenjske nauke in bi ti moral predstaviti vero kot samo. Ne bi ti smeli pa nobenih travm vcepovat in zahtev postavljat in k maši prisiljevat. Če bo dovolj dober verouk, da bo otrok z veseljem tja hodil, bo mogoče tudi kasneje kdaj v cerkev šel, če bo pa neko siljenje in neke fiksne cervene fore, potem pa bo vseskupaj bolj žalost v prihodnje.
Dokler sem hodila k verouku, sem maše naravnost sovražila. Malo zato, ker so se mi zdele dolgočasne, malo zato, ker so bile prisila, do neke mere pa tudi zato, ker je bil takrat na sporedu Živ žav. Skratka, čisto otroška logika. Moji starši so bili dosledni in dokler sem obiskovala verouk, so bile nedeljske maše obvezne. Po zaključeni osemletki sem lahko sama presojala, ali bom šla k maši ali ne. Letno jo obiščem kakih 5-krat in mi je to čisto dovolj.
Ko bodo moji otroci šli k verouku, bomo k maši šli vsako nedeljo. Gre za del verske vzgoje in jih moraš vzeti v zakup. Bodi zgled svojim otrokom, po birmi pa naj se sami odločijo, kaj si želijo za naprej.
Pri nas pa sam župnik pri maši izjavi, da je čisto logično, da je osnovnošolcev pri maši tako malo. Pravi, da jih razume, saj pri svojih letih raje počnejo sto drugih stvari, maša kot taka jim je pa dolgočasna. Nikoli se pri nas ni gledalo listkov ali kako drugače kontroliralo prisotnosti pri maši. A vseeno nedeljsko mašo prilagodi otrokom, kolikor se pač le da. Sem prav vesela, da je tako razumevajoč. 🙂
Siljenje k maši bi tudi mene motilo. Za moje pojme se s tem doseže samo kontra učinek, namreč, da je maša nekaj bljek.
še to: jaz bi šel do župnika, in bi mu naravnost povedal, da moji otroc ne bodo hodili k mašam in da se naj zdaj on odloči, ali so dobrodošli pri verouku, ali ne? ali bodo šikanirani z njegove strani če ne bo teh pildkov, ali ne…
če bi rekel da ne, seveda otrok tega župnika in cerkve ne bi več videl … in jaz bi bil vesel da moj otrok ne bo v rokah takega župnika.
– imamo listke, župnik ima podobno “vzgojo” kot vaš
– ne podpiram tega sistema, ker nobena prisila ni dobra, učinek je ravno nasprotni
– pred 30 leti nismo imeli nobenih listkov, vsi trije moji otroci pa so v zadnjih letih stalno iskali te listke po žepih, po avtu (seveda tik pred veroukom) in je bila v hiši panika in jeza
– k maši nisem nikoli nobenega od otrok silila ali kadarkoli rekla da mora iti, ampak do danes pri njihovi starosti (12,16 in 18 let) še niso zamudili nedelje zaradi tega da se jim ne bi ljubilo iti
ZAKAJ? Mogoče zaradi tega ker:
– je v cerkvi poskrbljeno za mladino (band v cerkvi, fanta bereta in sodelujeta, vsi trije pojejo)
– sva z možem pri maši poleg vsake nedelje tudi občasno med tednom (vidijo najino povezanost tudi v tem)
– iščejo v molitvi in pogovoru z Bogom v cerkvi moč za vsakdanje napore
NE SILI otrok v cerkev! Kot je že ena zgoraj zapisala – če sama ne hodiš, zakaj bi morali otroci hoditi? Sem proti da se s prisilo župnika ali staršev otroke strpa v nek zaprti prostor ki jim je nezanimiv, zatohel in so nemirni.
HECNO-mojim se ta prostor nikoli ni zdel tak.
Zakaj? Ker se tudi staršem ni zdel.
Pa od kje tebi ideja, da sem trpela? Od kje komurkoli ideja, da maša prinaša trpljenje? Tako kot v osnovni šoli je po mojem mnenju tudi tu sprva prisotnost obvezna, saj se moraš naučiti osnov, da lahko potem naprej brskaš in razmišljaš sam.
Ali mislite, da bodo k maši hodili sami? To bo druženje družine, začetek lepe nedelje, ki se bo nadaljevala s kosilom in kakim prijetnim izletom. Česa lepšega si sploh ne znam zamisliti.
Maše sem sovražila iz čisto otroške logike. So pa del verske vzgoje in so po mojem mnenju med obiskovanjem verouka obvezne. Zato se strinjam z ravnanjem svojih staršev in jih nameravam posnemati.[/quote]
Svojega mnenja ne spreminjam. To je zame pojem slabe mame, ki bo načrtno silila otroke v nekaj kar se lahko pričakuje, da jim ne bo všeč, le zaradi lastnega prepričanja v nekaj, v kar tudi sama ni toliko prepričana, da bi hodila na nedeljske maše.
Imajo pa očitno fejst župnika pri avtorici “pri nas” – 13.09.11 21:48, kamor bi dal pa tudi sam otroka k verouku.
Zelo redki so otroci, ki radi hodijo v šolo. Še redkejši tisti, ki zjutraj z veseljem vstanejo, ker morajo v šolo. Pa jih vseeno pošiljamo tja…[/quote]
Ho, tale je pa dobra…
No, tudi jaz sem morala obvezno hodit celo osnovno šolo k maši, potem pa ne več – kar veliko let.
Čeprav so tudi moje otroke silili k maši, so šli, kadar jim je pasalo – t.j. pribižno enkrat mesečno. In župnik je popustil, oba je dal k obhajilu in birmi. Aja, v prvem razredu nobeden ni hodil k verouku, ker je sicer zamudil avtobus, avta pa nisem imela.
Moji vnuki pa spet s temi listki…se mi močno upira… po pravici se včasih s sošolci kar malo znajdejo….
Zelo redki so otroci, ki radi hodijo v šolo. Še redkejši tisti, ki zjutraj z veseljem vstanejo, ker morajo v šolo. Pa jih vseeno pošiljamo tja…[/quote]
Bom pisala za svojo hči: v šolo je morala hoditi, da je prišla do poklica, poklic ji nudi kruh za preživetje. V cerkev je nisem terala, ker da bi vsaj jaz vedela, še nikogar na razgovoru za službo niso vprašali, če hodi v cerkev, oz., da bi bil to pogoj ali da bi se to prednostno upoštevalo pri zaposlitvi. Ne jaz, ne ona nisva proti veri. Obe veva, da nekaj je “višjega” nad nama. Spoštujeva take vernike kot je napisala zgoraj 147.
Eno je preživetje v smislu materialnih dobrin, drugo pa preživetje v smislu duha. Otroke vzpodbujamo in jih včasih tudi prisilimo, da počnejo tisto, za kar sami mislimo, da jim bo pomagalo v življenju.
Ko sem pri 7-ih letih začela obiskovati ure klavirja, to prav gotovo ni bila moja ideja in v začetku prav gotovo ni bilo prostovoljno. Z urami klavirja sem prenehala ob koncu gimnazije. Do “prihoda” otrok sem nanj zaigrala kvečjemu enkrat letno, sedaj pa že zaradi njihove zabave približno enkrat tedensko. Še vedno sem hvaležna svojim staršem, da so me prislili k igranju klavirja, pa čeprav je nekaj let vmes zgolj nabiral prah. Večkrat sem se z igranjem pomirila, ob različnih skladbah sem se seznanjala z glasbo, ob različnih interpretacijah s svojo dušo. Morda mi samo igranje res ne bo prineslo hrane na mizo in mi obleklo otrok, nam je pa vsem v veselje in nam nudi duhovno rast.
Nekako tako jemljem tudi vero…
Pozdravljene,
Tudi jaz sem sicer verna in oba z možem in otroki hodiva k maši. Zaenkrat se otroci ne upirajo, ker vsi večkrat sodelujemo pri mašah -branje beril, petje, ministranti, skavti, igranje instrumentov….Na ta način sooblikujejo mašo in jo drugače razumejo – pa še vedno kdaj komu postane dolgčas- priznam da kdaj pa kdaj tudi meni. Vendar nam obisk maše nekaj pomeni, doma se pogovarjamo tudi kaj posamezni deli maše sploh pomenijo!
Si pa ne predstavljam, da bi jih silila in jih pošiljala k maši, sama pa ne bi šla! Zakaj pa?? Zakaj in s kakšnim namenom otroka siliti v nekaj, kar tebi nič ne pomeni?
Jaz najverjetneje v času otroštva tudi ne bi šla, če starši ne bi hodili. V času mladostništva že iz samega upiranja ne!
Srečno vsem, pa lepe sanje – z listki ali brez:)
gladiola