Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Materinski čut - par vprašanj

Default avatar
Pozdravljeni!

Par dni nazaj sem odprla temo o povezovanju z otroci, pa so nekatere napisale, da je normalno, da mi gredo otroci na živce, češ, ko boš imela svojega bo čisto drugače. Potem sem razmišljala naprej, o materinskem čutu in teh zadevah. Nekatere pišejo, da se jim je zbudil komaj potem, ko je otrok že prišel na svet in da se je z rojstvom otroka rodil tudi čut. Zato me zanima, zakaj ste se odločile za otroka, četudi čuta oz. nagona ni bilo? Zato, ker so drugi rekli da pride? Meni vsi govorijo da pride, ne bi pa niti pod razno tvegala in imela otroka, češ, saj ga nočem, ampak ko se rodi, pa ga bom hotela.

Primer: osebi ni do otrok, ji gredo na živce, do njih je bolj ali manj indiferentna, je v vezi in se posledično odloči za otroka - zakaj? (družba, pričakovanja, partner?)

Saj vem, da so na monu vse popolne in super mamice, ampak, se mogoče najde tudi kak primer, ko se čut ni zbudil?

Se mi zdijo zanimive te razlike med nami, zato tudi sprašujem, pa četudi sem čudna. :)
Default avatar
tudi jaz nisem bila neki do otrok preden sm rodila, sam potem ko rodiš ,ko ga vzameš v naročje, ko vidiš tiste njegove učke ki te gledajo takrat veš,čutiš da bi dala vse in več za njega ker je tvoj,tvoja kri..takrat začutiš in z leti je vedno močnejša..
Kdo sem, kaj sem? Sem vesoljka in ne prihajam v miru.!!!!
Default avatar
jaz pa ne razumem kako se ženske ki ne čutijo da hočejo imeti otroka, sploh zanosijo!!

mislim da res to naredijo zaradi partnerja,družbe,okolja...ne pa zaradi tega ker si otroka dejansko želijo. Kako pa veste da ga boste potem kar vzljubile??ni nujno, in kaj potem?ga boste dale v posvojitev?

jaz sem si otroke želela že od 18 leta in pri 25 sem ga tudi imela, sedaj pričakujem drugega.
Res ne razumem tega, pač ene niste za otroke in če tega ne čudite ga ne imejte in konec.
Default avatar
To je tako, kot če bi moški rekli, (no saj velikokrat rečejo, ženske pa ravno obratno), da je roditi čisto enostavno.

če te izkušnje nimaš, če se tebi nekaj ni zgodilo, ne moreš vedeti kako je. Lahko samo filozofiraš in imaš določeno mnenje, na podlagi nekih svojih pribljižnih izkušenj.

Na življenje te nihče ne pripravi, na dogodke v življenju tudi ni, pa so kljub temu tako drastični in hudi, da ugotovimo, da smo se kar naenkrat našli v njih. Ampak izstopiti ne moremo, edini način je, da jih sprejmemo in živimo z njimi.

Tako je tudi z otrokom, službo, partnerstvom, potovanji itd...

Nihče ni dovolj pameten, da bi ti napisal, kako delaj, da bo tako in tako. To lahko veš samo ti, sama zase.

Edino pravilo je: Ko pride, preprosto sprejmeš to kar je prišlo. Samo na to se lahko navajaš danes, to pa tako, da preprosto začneš sprejemati vse stvari, ki se ti v življenju dogajajo, najprej tiste majhne in ko se zgodijo malo večje, je vse zelo enostavno, ker si se že pripravila na takšno spremembo.

primož
*************************************************************************************
www.mgc-bistrica.si

Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.
https://www.facebook.com/med.over.net
Default avatar
ne razumem takih je napisal/a:
pri meni ni bil načrtovan ampak zdaj imam dva:)))
Kdo sem, kaj sem? Sem vesoljka in ne prihajam v miru.!!!!
Default avatar
sem bila tudi jaz brez materinskega čuta, sem zanosila ker....ne vem, emotivno sem želela otroka, racionalno ne. Pa se mi ni tudi po rojstvu zbudil tisti čut, sam strah in groza in občutek odgovornosti je bil....še dolgo potem. Je blo boljše ko je začela tamala reagirat, se nasmejala, sploh pa potem ko je začela govorit....vedno bolj...no, pol je prišla pa v puberteto sem se pa spet dostkrat prašala, kaj je tebi treba bilo?....
kaj vem. Če toliko o tem razmišljaš, boš že verjetno v kratkem zibala - ni pa rečeno, da boš kdaj koli čutila tisto sploh in oh vez, vsaj ne zavestno.
Default avatar
meni je dosti bolj čudno, ko ženske, ki še niso mamice ali so noseče, svoj trebuh božajo, nerojenega otroka kličejo po imenu, fantazirajo o tem, kako bojo crkljale itd. ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak sem pač takšna oseba, da mi je to tuje. nosečnosti nisem načrtovala, da ga bom obdržala, sem se odločila, ker ni bilo razloga, da ga ne bi in ker sem vedela, da si lahko zaupam, da se bom potrudila biti dobra mama. ampak do otrok sem bila popolnoma indiferentna in nikoli nisem začutila želje po njem. šele ko sem zaslišala glasek - jok, sem začela čutit, prej ne, prej sem bila samo odgovorna, po rojstvu pa tudi mama, ki bi ji lahko srce razneslo od ljubezni do otroka :) ljudje smo si pač različni.
Default avatar
Pred svojo nosečnostjo in porodom sem bila na istem: tuji otroci so bili zame popolnoma neinteresantni, nikakor niso vzbudili nobenih materinskih čustev v meni. Potem je prišlo obdobje, ko veš, da bi bil biološko gledano nekje še primeren čas, da si omisliš otroka. In tudi brez predhodnih materinskih čutov (do otrok), ampak z željo po klasični družini, sem se zavestno odločila za otroka. Bolj kot je pikica v meni rasla, bolj realno je postajalo. Bližje je bil porod, bolj sem se veselila otroka samega, ne več toliko želje po klasični družini. In ko se je otrok rodil so se materinski občutki vztrajno razvijali in se razvijajo še danes. Ampak tuji otroci so zame še zmeraj tuji otroci ;). Torej: odločitev za otroka, brez da bi imela neki materinski čut, je pri meni primarno izvirala zgolj iz racionalne odločitve (ker je bil čas primeren) in želje po klasični družini, v kakršni sem sama odraščala.
Default avatar
na začetku je ena vprašala kaj se zgodi potem, če se ti po porodu materinski čut ne zbudi, če do otroka sploh nič ne čutiš, ti še vedno ni mar za njih.

to se je pred kratkim zgodilo eni kolegici. zanosila je, ker je pač morala. pač če je poročena, se spodobi, da ima otroke, ker te drugače vsi čudno gledajo. in tako se je vdala v to in tudi ona zanosila, čeprav si otrok nikoli ni želela, na živce so ji šli,..

sedaj po porodu ji je za hčerko še vedno popolnoma vseeno. no saj njen mož ni kaj boljši. tamalo kar pusti v sobi, na vrtu, pred vhodom in gre malo na vrt, s kolegico na kavo, zidat hišo. tamala pa sama v vozičku, kar tam nekje. mislila je, da bo ona pač rodila, za tamalo bodo pač babice skrbele, pa strici pa njihove punce, ker so bili prej tako navdušeni nad otrokom. sedaj se jo pa vsi izogibajo, pridejo vsake toliko za 5 minut na obisk in to je to. mož je v službi tudi po 16 ur. cele dneve je sama z otrokom, ki si ga sploh želela ni. žal ji je za vse.

ko vidim kaj sedaj doživlja, se resno zamislim nad tem. če želje že prej ne čutiš je boljše, da otrok sploh nimaš, ker boš celo življenje trpel in otrok prav tako.
Default avatar
Jaz bi pa izpostavila drugačno vprašanje.
Kaj pa če se pri materi pokaže materinski čut,pri očetu pa ne?
Potem on lagano pusti mamic, da vse sama zrihta. Itak je to materina naloga. Bog nedaj, da bi moški pokazal malo emocije do svojega otroka.
Default avatar
Zame pa materinski čut ni isto kot nagon po razmnoževanju. To imamo v naravi, v krvi. Materinski čut, zato moraš biti pa - kot pove beseda, mati. Oziroma moraš imeti objekt, do katerega čutiš materinska čustva. Ne moreš imeti materinskih čustev kar tako.
Zato pa imajo otroke tisti, ki nimajo materinskih čustev, imajo pa nagon po razmnoževanju. Ker eno z drugim nima nobene zveze.
Default avatar
Haha, moraš imeti objekt do katerega čutiš materinska čustva...tale tvoj sestavek kxjbo je pa res en bluz.

Daj se zjasni, kaj je ali naj bi bilo prej: materinski čut, otrok, mama ali objekt, do katerega imaš materinska čustva?!?

Mene je blazno zadela tale misel: Z rojstvom otroka se rodi tudi mama. dejansko šele takrat postaneš mama....s čustvi ali nagoni, slabša ali boljša, z več ali manj čuta odgovornosti...

In odgovor: sem med tistimi, ki mi materinski čut ni bil prirojen ali si ga nisem privzgojila ali se mi ob določenih letih ni vzbudil. Sem bila že sprijaznjena, da ne bom imela otrok, pa mi je življenje ponudilo možnost, sprejela sem jo in otrok je tu. In sedaj je zame dejstvo, da je on zaenkrat še vedno absolutno na prvem mestu prioritet, preprosto logično...drugače sploh ne more biti.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic