Najbrž bom izpadla čudna, še posebej na tem forumu, ampak moram dat iz sebe – ne razumem se z otroci. Totalno so mi čudni, ne razumem jih, ne vem kako naj z njimi govorim, skratka, z njimi se ne morem (niti ne želim mogoče) povezati.

Na živce mi gre ko se tamali derejo po nakupovalnih centrih, recimo ga ima mama v vozičku, otrok pa se kr neki dere, folk ga pa gleda in se nasmiha, češ, kako prisrčno. Al pa ko smo na pijači, al pa v gostilni, pa kak otrok teka okoli miz in se dere, pa spet tisti pogledi, oh kako je pa ta prebrisan. Brrrr!

Meni se ne zdi ne simpatično, ne nič. Ko vidim majhne otroke, ne čutim nič in mi totalno ni jasno kako in zakaj so vsi razneženi nad tistimi zariplimi obrazki. Ko vidim malo večje otroke pa okamenim, ker z njimi ne znam komunicirat, posledično pa jim dam s tem povod da me recimo še bolj zafrkavajo (recimo sosedi) al pa imajo za še bolj čudno (se prav vidi v tistem butastem pogledu brez besed, ko te gleda s takim izrazom na obrazu kot da si ti mal debilen).

RES jih ne maram in res ne razumem, kako je cel svet očaran nad njimi, če pa slučajno nisi je pa nekaj resno narobe s tabo.

Ne maram jih, res jih ne maram.

ne najbrž, ampak sigurni si čudna….svašta

preveč si se osredotočila na to. ne rabiš jih marat, niti jih ne rabiš imet (predvidevam, da jih tudi nimaš), pazi na kontracepcijo in je to to. jaz jih maram (ne v osladnem smislu), ampak si pa tudi ne predstavljam življenja z njimi in jih verjetno ne bom nikoli imela.

predvidevam, da si razdvojena zato, ker čutiš od zunaj pritisk, da bi morala imeti rada otroke in se topiti ob njih, drugače je s tabo nekaj narobe. pa ni, samo naj se tvoje življenje neha vrtet okoli otrok, ker jih verjetno ni prav veliko okoli tebe (kaj pa imaš sploh s tujimi najstniki?) in ne domišljaj si, da te kdo čukasto gleda, ker ti ne piše na čelu, da ne maraš otrok, se pa verjetno res čudno obnašaš, ker si si utupila v glavo kako ne maraš otrok. relax in živi svoje življenje.

Tisto z vozički v nakupovalnih centrih sem mislila nakupovalne vozičke, pa x-letnike notri, btw.

fzjhkl – ja, imaš prav, v bistvu se res počutim tako. Danes pa je pač udarilo ven, ko so se vsi nasmihali eni punčki, ki je stala v nakupovalnem vozičku in najbrž pela (slišalo se je le neko dretje na veeees glas), medtem ko je mama zbirala zelenjavo in sem prav vidla kako me je ena grdo pogledala, ko sem zavijala z očmi. Ne, nimam jih, tudi jih ne nameravam imet.

Otrok je pa okoli mene FUL, ker delam v bližini šole in vrtca in jih je ponavadi ful naokoli, pa še pred blokom se ponavadi igra ene 6 otrok, med 6 in 7 in se jim nekak ne morem izognit. Najbrž je res ja, na čelu mi lih ne piše, najbrž pa začutijo. Al pa se mi sam zdi. Imaš prav, relax, pa bo. 🙂

Pišeš kot govori Svetlana M.:)))

haha, ne, nisem Svetlana M., če ne drugega sem par desetletij mlajša. 🙂

Saj to je, premlada si še najbrž in nimaš še čuta za otroke oz. materinskega čuta.

Nič se ne sekiraj, nisi čudna. Čudna se lahko zdiš le kokoškam, ki se ob pogledu na dojenčad in malo otročad razlezejo v lužico in jim IQ pade na višino sobne temperature.

Sama sicer ne morem reči, da ne maram otrok, vendar se ne topim ob pogledu na njih, niti mi začne iti na otročje v stilu “bucu buci, glej ga, iiiiiiiiii”… Da ne čutim neke pretirane naklonjenosti do otrok, se mi ne zdi čudno, morda sem v tem pogledu preveč podobna moškim, saj tudi pri njih ne vidim teh izlivov trapavosti, ko so ob kakšnem malem otroku.

Današnja družba je taka, da je skoraj bogokletno reči, da otrok ne maraš. Nisi pa edina, vseeno je kar nekaj takih žensk. Mene otroci puščajo (v glavnem) ravnodušno. Niti jih sovražim, niti sem navdušena nad njimi. Niso mi zanimivi, niso mi prisrčni (seveda to ne pomeni, da se mi zdijo grdi, vendar neke prisrčnosti na njih ne vidim).

Da bi se sekirala zaradi tega? Niti slučajno, je dosti drugih pomembnejših stvari na tem svetu.

Nič ni narobe s tabo. Nismo vsi za vse. Kje pa piše, da moramo vsi oboževat deroče malčke in divjanje po ulicah. Razumem, da znajo bit naporni, vseeno pa prosim za malo strpnosti. Otrok pač ne moremo zapret med 4 stene, da le ne bodo koga motili.

Imam takšne izkušnje, da ženske, ki najbolj tolčejo čez tuje otroke, postanejo ekstra mame, ko dobijo svoje otroke. Imajo najbolj nevzgojene in zoprne otroke. Pustijo jim, da jim serjejo po glavi. Ja, par takšnih žensk poznam. Bruh.

Jaz sem podobna, s tem da tudi večine ljudi ne maram izredno, morda sem bolj tolerantna kot ti, pa tudi z leti vidim, da vedno bolje sprejemam dugačnost.

Jaz imam rada introvertirane, trpeče in uboge otroke, glasnih, egocentričnih in nevzgojenih ter neempatičnih pa res ne maram. Se še predobro spomnim otroštva in nekaterih vrstnikov, ki so iz ptičke ali kaj podobnega naredili obdukcijo, če so le imeli priliko.

Eni imamo pač rajši živali. Ne sekiraj se.

Matrvola, kak so šli meni na živce, še bolj pa debata o njih. Kam sem prišla, so se babnce le o plenicah in dudah pogovarjale. ………. potem pa se je zbudil materinski nagon, in če bi mi kdo rekel, da ne smem imeti otroka, bi ga ubila 🙂

Čutim identično kot ti in verjemi, to, kar si si danes mislila ti, si je verjetno mislil še marsikdo, ampak je to skril za fasado, da ne bo izpadel grdoba.
Cvileči, naporni otroci pač niso kjut. Nikoli niso bili, nikoli ne bodo. Ampak to se ne spodobi povedat, zato se vsi nasmihajo. Mislijo pa si svoje.

Tudi jaz do tujih otrok ne čutim ama nobene naklonjenosti in simpatij. V glavnem vidim sto napak in na živce mi gredo.

Moji so pa druga zgodba. Nanju sem pa preprosto nora. Tako je to naredila narava, kaj češ.
Verjamem, da mnogi gojijo popolnoma enaka čustva do mojih, kot jaz do njihovih.

In ne vem, od kod sploh ideja, da je treba imeti otroke rad, če jih hočeš imeti. Ta ljubezen se šele rodi, ni vcepljena vnaprej. Jaz še zdaj nočem imeti opravka z novorojenčki, recimo, pa sem dala dva skozi. Se jih bojim in grdi so mi.
Na svoja dva sem gledala popolnoma z drugimi očmi.

1. To da ne najdeš povezave s tujimi otroki, ni tragedija. Če jo ne najdeš s svojimi, poišči pomoč preden bo prepozno.
2. Poišči otroka v sebi! Si pozabila nanj? Zakaj? Ga ne maraš, se ti zdi neumno, da si pri 30+ še vedno malo otroka, ti je to ponižanje, sramovanje? Razmisli o tem.

jaz jih imam pa rada. Res.v vseh možnih izdajah,od rojstva do najstnikov.
vendar tudi ne vseh,predvsem razvajenih in zahtevnih se raje izognem…
Sicer pa v moji okolici ljudje ne marajo ne otrok,ne nosečnic,kaj šele mladih družin,mamic samohranilk…eh,kam gre ta svet…!
imam rada živali,muce,pse,zajčke,pa seveda vse ostale,ki nam lepšajo življenja,toda nikdar ne bom rekla,da so mi ljubše,kot otroci,pa naj so sosedovi,ali pa je moj mulc…
me pa moti pri mamicah,ki jih osebno poznam,da napak svojih siniov in hčera ne vidijo,jih preslišijo,se pa obesijo na malenkosti,ki jih motijo pri tujih in iz tega delajo cirkus…kot že rečeno,eh,kam gre ta svet…:/

Kje pa piše, da se moramo sliniti nad tujim podmladkom?…Jaz imam rada predvsem svoja otroka, ostale pač kakor kdaj…vreščači v trgovinah mi gredo na pajtl, starši, ki bi s šrotarco streljali na vsakega, ki se ne slinijo nad njihovimi sončki in njihovimi neumnostmi in diktaturo nad okolico pa še bolj……znosne otroke imam rada…kakšen nasmeh, mežik neznanemu otročku, ki strmi vame in ki ga spravi v smeh mi je v veselje……vse je v kemiji…ali jo manjka tebi ali pa mladičkom, ki jih srečuješ….

p.s.: podvprašanje: si starš?

imaš travmo iz otroštva. Mogoče te niso prav posebej marali, ko si bila kričeča in zaripla….
sicer pa, če jih ne maraš, bognedaj eksperimentirat, da bi videla, ali boš tvoje kaj bolj rada imela. narava pač tako poskrbi, da v tiste, ki mogoče ne bi bili dobra mati/ata, ne vsadi čipa za maranje.
no, včasih se pa tudi narava zmoti. tukajle na monu že.

dobro prebrati take izkušnje. tudi pri meni je enako.

Kaj že počnete na forumu STARŠEVSKI ČVEK?

Pa si kakšno psihološko knjigo nabavi in preberi. Ti introvertirani, trpeči in ubogi otroci so šele potencialni psihiči.
Zdarv otrok se bo glasno izražal, povedal in vpil. In ta zdrav otrok ne bo šel pobijati živali. To počnejo le otroci, ki imajo probleme in so introvertirani, trpeči in ubogi.

jaz še nad dretjem svojih otrok nisem očarana, kaj šele nad drugimi, imam jih pa neizmerno rada. Ne razumem kaj se sekiraš, ljudje smo pač različni, ne imet otrok in to je to, naroči se za sterilizacijo.

no pa da vidimo – teme iz 1. strani starševskega čveka: bel pas iz blaga, zakon o javnem naročanju, po Quelle še Neckerman, Gardaland, pajek, 2 teme o SiMobilu in še meni najljubša tema na katero vedo odgovor samo in izključno tisti, ki imajo otroka – Gadafi obira jabolka. na celi strani je mogoče 10 tem (od 50ih), ki ustrezajo forumu Straševski čvek. čeprav po vprašanju sodeč dvomim, da sploh razumeš kaj sem hotela s tem povedat, ker nihče z IQ nad 10 nebi podal tako neumnega komentarja. za takšno stopnjo bebavosti se moraš že prav potruditi, tako da bravo uspelo ti je nekaj novega! in da odgovorim na neumno vprašanje leta: kaj počnete na forumu starševski čvek? hmm.. debatiramo o otocih valda. si tako debilna, da še brati ne znaš? tale tema ima namreč naslov: otroci – ni povezave, in ima še najbolj spada na tale forum od vseh drugih prej naštetih. pač nikjer ne piše, da je treba sončke samo hvaliti kako so oh in sploh in lahko kdo napiše kdaj tudi kakšno “kritiko”. čeprav ste nekatere to nesposobne razumeti in procesirati v vaših kurjih možganih, ker je vse kar počnete v vašem bednem življenju to da 24/7/365 hvalite svoje sončke kako so oh in sploh (ko veš).

Glej, jaz sem že precej stara, imam svoje tri odrasle otroke, pa vnukinjo, pa nečakinjo vzgajam – vse imam strašansko rada. Tuji mi pa ponavadi razen kakšne zelo simpatične izjeme niso popolnoma nič všeč. Pa tudi ne vem zakaj bi mi morali biti. Tako da se ne sekiraj, saj ti tudi vsi odrasli najbrž niso všeč, al kako?

Haha, tudi jaz nisem nič kaj marala otrok…prej. Nisem marala pestovat dojenčkov, nisem se znala pogovarjat z otroki, ma, na splošno so mi šli bolj kot ne na živce, če pa že to ne, sem pa raje videla, da jih ni. Dokler nisem sama zanosila. Sicer še zdej ne maram razvajenih pa tečnih otrok, ampak tudi jaz ne zahtevam, da se drugi ukvarjajo z mojim otrokom, ko je tečen. Če pa v štacuni malo potečnari, pa kaj pol. Komur ne paše, naj se obrne stran. Itak kot starš vedno otroka skušaš pomiriti, vsaj jaz…in v restavraciji mu ne pustim, da okoli leta, da se dere ipd. To so pač osnovna pravila olike. Je pa res, da (sploh, dokler so še zelo majhni) otroku včasih (na njegov slab dan) težko kaj razložiš, nek opravek pa vseeno moraš narediti.

Meni se pa kar nasmešek na obrazu naredi, ko gledam tujega otroka recimo v vozičku, ko čakam na blagajni. Meni so pa tako kjut. In jih imam zelo rada. Prav težko mi je in kamot se zjočem, če slišim kakšno slabo novico, kar se otroka tiče, res. Sploh, če kdo umre, ali pa ko so zadnjič ugrabli punčko…Sem prav jokala, ko sem slišala, v kakšnem stanju so jo našli.

Jaz pa bi, če bi imela moč, če bi lahko ujela zlato ribico, prosila le za eno željo in sicer…NAJ NITI EN OTROK NA SVETU VEČ NE TRPI – NIKOLI!!! To pomeni, da ni lačen, da ima starše, ki ga ne pretepajo, ga ne zanemarjajo,… da ne ugrabijo več nobenega otroka, da ga psihično in fizično ne poškodujejo, skratka…želim si nasmejanih in srečnih otrok, ker če me pa kaj prizadane, je pa otrok, ki trpi in joče. Evo!