S partnerjem živiva v malem stanovanju, slabih 30 kvadratov, žal nisva imela denar kupiti kaj večjega. Zdaj nama skoraj vsak zajeda, ki pride, kako imava malo stanovanje, pa kako lahko tu živiva, saj ne bi smel bit na to občutljiv, malo pa te le stisne to poslušat od ljudi, ki živijo v velikih bajtah…

In zakaj take ljudi vabiš k sebi ?

Ojoj,..100x bolje 30m2 svojih, kot 150m2 v mansardi tastarih! In verjemi, da je slednjih konkretno večji procent.

Res je, raje se malo stiskamo, smo samostojni in, kar je najpomembneje, IMAMO MIR!:) Juhej!

Če tebi paše, se ne sekiraj. Tudi midva sva, dokler sva bila v stanovanju, gledala prijatelje, kako sem majo fajn v hišah. Dokler nama ni prebilo, da v bistvu 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teh živi pri starših ali pa so od staršev hišo dobili.
Sva pač dalj potrebovala, sedaj sva v svoji hiši, velika večina od teh 95 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prijateljev pa še vedno pri starših…. Vse se obrne, vidva sta si sama ustvarila, kar sta si zmogla. Vprašaj kdaj te svoje “prijatelje”, kako so prišli od hiš/stanovanj oziroma, kako lahko pri teh letih še vedno živijo s starši. Boš videla, da se bo plošča hitro obrnila na druge teme 😉

Tako je!
Hura!

Bi rekla, da je to le odraz njihovega ljubosumja …vidva imata nekaj svojega, sta samostojna, neodvisna, očitno bila sposobna nekaj svojega pridobit in imet, oni pa … kot je ena rekla, živijo na ne vem kakšni kvadraturi, a skoraj zagotovo pri mamici ali tašči (pa sami sebi lažejo, kako jim je fino), če pa ne, pa njihobvo ni ali si niso ustvarili sami – vse to jim v resnici nabija komlekse.

To je vsaj netaktnost, če že ne kar popolna neobčutljivost za druge ljudi. Kdor je sam prišel do hiše s svojimi žulji in na pošten način, zna cenit tudi tujih 30 kvadratov. Nikoli mi ne bo jasno, kako ljudje lahko sploh dajejo take izjave. A se res ne znajo vsaj kanček vživet v tujo kožo?

Mi smo trije (z dojenčkom) v 34 m…

Draga moja,
meni je bil vedno izziv opremiti majhno stanovanje! To vsekakor ni enostavno, da je lepo in funkcionalno in da se v njem ugodno počutiš
poglej:http://www.youtube.com/watch?v=Lg9qnWg9kak

da pa je majhno stanovanje tudi prostorno, si lahko pomagaš s pohištvom, ki ga dobiš tukaj (Clei)
http://www.mizarstvo-tekavcic.si/

lp Liza

Ne verjamem, da je nekdo ljubosumen za 30 m2. Pa saj to je garsonjera in za 2 je res majhno. Eni pa res mislite, da je za vse, kar eni rečejo, krivo ljubosumje. So pa netaktni, ali pa ima avtorica kompleks in včasih iz kakšne pripombe razbere kaj drugega, kot pa je mišljeno v resnici.

To se je brezveze sekirat….Vsak pač po svojih zmožnostih si privošči kar si pač lahko…..Tudi mi živimo v malem stanovanju………..Lahko bi živeli pri starših v hiši—ampak tukaj imamo svoj mir in tega nam nihče ne vzame

Jaz vse take “pametnjakoviče” takoj povprašam, koliko so zdraven prispevali, da tako modrujejo.
Namesto, da oni tebe spravljajo v nelagodje s svojimi “butastimi” pripombami, jih ti zavrni z zelo konkretnim in stvarnim dejstvom, da gre za tvoj denar, tvoje življenje in tvoje odločitve. Oni pa naj ne “pametujejo” o nečem, kar se jih ne tiče.

Konkretno v tvojem primeru jih sila navdušeno povabi, da prispevajo zdraven, da si bosta kupila večje stanovanje.
Nekako v stilu: o super tudi ti meniš, da je stanovanje premajhno … veš nama ravno manjka xxxx€, pa če si tako dober, da nama jih daš. Bova z veseljem kupila večje stanovanje. Potem pa še: imava že ogledano in pokažeš recemo tisto “sansko stanovanje” o katerem je danes spet govor tu na monu …

Garantiram, da bodo hitro utihnili …

Se kar strinjam s strupenjačo, tudi mene (še vedno) kdaj osupne netektnost, neprijaznost soljudi.
Se spomnim nekega našega obiska v prejšnjem stanovanju (staaaaar blok):”Joooj, kako pa lahko živite v takem bloku, mislim, saj že omet odpada, pa okna na hodniku, saj okvir kar razpada, a se ne da nič naredit?” Ja, gospa se je primožila v hišo v zgodnje nadstropje in niti ne ve kaj pomeni kredit.

Ker pa neka generalna pravica v tem vesolju očitno obstaja ali recimo, da pregovor, da za vsakega palica raste, res velja – s taščo in tastom so imeli v naslednjih letih obilico trenj in sporov in večkrat izrečenih besed “to ni tvoja, ampak moja hiša”…..

Tudi mi v podobni situaciji. Vedno sem si želela biti v hiši ali vsaj v bolj prostornem stanovanju, ne pa, da moramo pospraviti ene igrače, če bi se igrali z drugimi, ker enostavno nimamo več kam stopit. In tudi meni je hudo, ko vidim, kako drugi lagodno v 100 in več kvadratih, mi pa kredita za juhuhu let, znesek tudi visok, ampak tistih nekaj kvadratov je vse, kar smo zmogli. Pa so mi vedno dejali, če bo šola, fajn služba, bo tud stanovanje/hiša. Pa ni res. Vse to imam, pa si še vedno ne morem privoščiti nekaj več kvadratov. Cene so enostavno previsoke in če nisi kaj podedoval ali ti lahko kdo pomaga, potem ne gre. Res pa je, da smo vezani na glavno mesto zaradi službe, pa tudi vsi sorodniki in prijatelji so tu. Tako da tu ne gre za nek kompleks, vsaj meni se zdi. Sploh ker se moraš že tako marsičemu odreč, da odplačah kredit, potem ti pa še kdo pamet soli. Ja, ponavadi taki, ki so v podedovanem. Vsaj pri meni je tako. Tak, ki sam praska evrčke na kup, pa nikoli kake take opazke. Avtorica, te razumem. Kaj narediti? Presliši. Vem da je težko, ampak nimaš druge. Mi smo se še trudili nekaj razlagat talo,, pa itak nima smisla. Zdaj jih enostavno ne vabim več domov ampak se dobimo kje zunaj.

Drage moje,
ne vem koliko let štejete, povedala vam bom, kako sem jaz; pri 27 letih sem se poročila, sva že doštudirala, se zaposlila in najela garsonjero, čez nekaj let sva si kupila eno in pol sobno stanovanje, šele pri 40 sva začela graditi hišo, torej:
vse se da če se hoče, s poštenim delom pa takoj ne gre, če seveda hodiš po samostojni poti brez dodatnih uslug dedovanja, staršev ipd.

Zakaj bi bil kdo ljubosumen, da si je nekdo lahko privoščil 30m2 veliko stanovanje?
Meni so stanovanje (60m2) prepustili starši, ko so se odselili v hišo. A misliš, da sem ljubosumna na nekoga, ki si je sam kupil pol manjše stanovanje? Zakompleksana? Zakaj že?

Se pa absolutno strinjam, da je povsem netaktno, komu reči, kako sploh lahko živi v majhnem stanovanju. Ampak bi bolj rekla, da je to stvar bontona, olike… kot pa ljubosumja. Vsak po svojih željah oz. kolikor si lahko kdo privošči.

Jaz na raznorazne opazke ne odreagiram, si jih pa zapomnim. Včasih po potrebi vrnem…..Ko pa začnejo jamrat v taščinih mansardah, kakšen hudič je tašča, jim pa sladko povem nazaj…..Zaleže. Serje se lahko samo s polno ritjo. Pa ne po meni.

Vsak se stegne tolik kot se lahko
– eni se stegnejo v svojih 75m2,
– eni se stegnejo v svojih 30m2
– eni se s stegnejo nad taščino posteljo
– eni pa so čakali, da so se drugi stegnili, da so poerbali stanovanje

Poznam družino, ki je do odhoda otrok živela na 28 kvadratih. Razumeli so se, oba otroka v roku doštudirala, nikoli večjih problemov. In še vedno sta starša tam in jima velikost popolnoma zadostuje, čeravno bi že zdavnaj lahko zamenjala z večjim stanovanjem. Čez cesto pa 3 ljudje na 240 metrih, pa je sin popolnoma skrahiral. Tako da, zakaj vložiti življensko energijo v zidove- je mnogo pomembnejših stvari!

Ne razumem dveh stvari: zakaj se avtorica zaradi takšnih pripomb sekira in zakaj sploh vabi k sebi ljudi, zaradi katerih se počuti neprijetno v svojem lastnem domu.

Sicer se pa spomnim vsaj na nek način podobne zgodbe iz študentskih časov: si je sošolec kupil katrco in je bil ful ponosen na SVOJ avto. Pa ga je drug sošolec zabil, da je katrca totalno sranje od avta. Seveda ta drugi svojega avta sploh ni imel in se je občasno vozil z maminim pežojem.
Kot so rekle predhodnice: s polno ritjo je lahko srat. Tisti, ki mu je bilo vse k riti prinešeno, redko znajo cenit to, za kar je nekdo moral garati.

Moji iz 100m2 od mene grozne tašče nočejo v svojih 5om2. Nori svet!!!!