zgodba v razmislek
ČUDOVITA ZGODBA !!!!
Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in
ga naenkrat vprašal:
– Dedek, koliko let pa imaš?
Dedek je odgovoril:
– Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.
Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so
preprosto izobesili sušiti na sveži zrak).
Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila
sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in
mama.
Beseda ?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.
Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.
Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.
Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.
V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može.
Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.
Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.
Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.
Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.
Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald’s, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?
V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.
Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?
– Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.
– Ne, dragi moj, samo petdeset!
A je res že tako daleč???
Mirno noč vsem zaspancem
raglja
Ni za nasmejat, lahko ti nariše nasmešek na licih, ampak zatoker se zavemo, vsaj za kratek čas, kam smo prišli.
primož
pa še ena 🙂
izpoved enega štiridesetletnika
Ko sem bil jaz še otrok in so me starši dolgočasili s svojimi zgodbicami do solza, kako so imeli oni težko zivljenje, ko so oni odraščali. Kako so oni hodili 20 km daleč v šolo z eno samo sobo. In je učitelj poznal edino oceno zadostno 2, povprečna. Kako so hodili v dežju, snegu in viharjih in prenašali ob tem še svoje mlajše brate na svojih hrbtih. Kljub temu, da so hodili v šolo so poleg tega se doma pomagali svojem staršem, da so sploh lahko preživeli in se niso izstradali do smrti. In spominjam se še, da sem si med odraščanjem obljubil, da nikoli ne bom tezil z vsemi temi bučami svojim otrokom, kako težko je bilo meni in kako lahko je njim danes.Ampak sedaj, ko sem dosegel rob svoje mladosti kurčevih 40 let. Si ne morem pomagati, da ne bi povedal nekaj tej današnji mladini. Tako prekleto pof….. lahko vam je na tem svetu! Mislim, v primerjavi z mojim življenjem, živite u prekleti utopiji! Ko sem bil jaz otrok nismo imeli Interneta! Ko smo želeli nekaj zvedeti, smo morali iti v klinčevo knjižnico in si poiskati sami! In tudi emaila ni bilo! Dejansko si moral na roke napisati pismo s pisalom! In potem si moral kupiti kurčevo znamko jo nalepiti na pismo in kurčevo pismo si potem moral odnesti v nabiralnik. In ponavadi je trajalo tedne,da si dobil kurčev odgovor. Niti ni bilo MP3-jev ali Napster-ja! Če si hotel krasti muzko si moral iti v prodajalno plat in jo tam dobesedno krasti.Ali pa si cel dan sedel in čakal ob radiu, da si ujel svoj komad na kaseto pa se takrat je kaksen kurčev DJ nekaj gobcal ali na zacetku ali na koncu in si bil gladko ob tvoj kurčev posnetek.Če te je zanimalo kaj o kaksni kurbariji! Si nisi mogel zdownloadati, kot to lahko počnete sedaj. Ali si fotru sunil kaksno staro Erotiko Ali pa si sunil v trgovini. Ali je bilo to ali pa si ga drkal nad kaksnim quele katalogom spodnjega perila!To so bile tvoje možnosti! Nismo imeli finega sranja kot je recimo Call Waiting, če si bil na telefonu in te je klical nekdo drug si imel pac zasedeno! Ravno tako ni bilo klinčevih Caller ID Box-ov! Ko ti je zvonil telefon si se oglasil pa čeprav nisi vedel ali te kliče mama, tvoj diler, tvoj prijatelj, ljubica, punca, itd. Preprosto nisi vedel in si se moral oglasiti, gospodič! Ravno tako niti ni bilo klinčevih Sony Playstation videogamov z high-resolution 3-D grafiko! Imeli smo Atarije 2600 mogoce kaksen ZX Spectrum! Z igricami kot so Asteroidi kakšni Space invadeji so bli se vmes grafika pa je bila nagravžna 2d! Vaš igralec na monitorju je bil malo večja pika. Moral si uporabljati domišljijo! In tam ni bilo tako imenovanih multiple levels! Samo en level vedno hitrejsi in težji dokler nisi guznil! Kot ŽIVLJENJE! In ko si šel v kino ni bilo stadion sedežev, vsi so bili enako visoki.In če si imel vsaj malo sreče potem se je pred tabo nalimala ponavadi ena kurčeva omara in potem si videl le njegov klinčev hrbet za katerega si pošteno plačal. Razvajeni ste do podtalnice, prisežem pri Bogu! Danes ne bi preživeli niti 5 minut v času leta 1985…….
čudovita zgodba?
prej homofobna zgodba, kot pa čudovita.
v vsaki družini sta bila očka in mama? aja? ne bi rekla. je bil cel kup družin brez očeta, če ne kaj drugega, pa dosti tudi brez mame.
človek še ni stopil na luno
nagradno vprašanje – katerega leta je človek stopil na luno in koliko je bil tale baje petdesetletnik star takrat
Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah.
verjetno zato, če je kaj padlo s strehe, da je ženska skasirala udarec…. je bila večja verjetnost, da pade kaj s strehe, kot da te avto povozi.
Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
tole je vsekakor strašno poslabšanje standarda…
eh…. ja…