Forum.Over.Net

Enostarševske družine

Biti starš v enostarševski družini pomeni biti odgovoren za vse - vzgojo, gospodinjstvo, finance. Na tem forumu boste našli odgovore na vprašanja, ki vas težijo in o katerih si ne upate govoriti.

Ljubezen pri 40-ih je drugačna?

Default avatar

V novi vezi

Sem ločena, s partnerjem sva skupaj dobro leto, pa še zdaj ne vem, če je to prava ljubezen ali ne.
Pred njim (pa po dveh letih samskega življenja) sem imela skoraj leto dni nekoga, s katerim sem se odlično ujela, verjela sem, da je bila ločitev od moža vredu, saj sem spoznala sebi bolj primernega, resno sem mislila, da ga ljubim. Ko me je zapustil zaradi ljubosumja na mojega bivšega moža, pa sem ga tako hitro prebolela, da še zdaj ne morem verjeti, to pa zato, ker sem spoznala sedanjega partnerja, ki me je tolažil in tako hitro je nekako zrasla nova ljubezen. Na prejšnjega se tudi spomnim ne več, če pa se, še zdaj ne razumem, kako si lahko do nekoga, za katerega si mislil, da ga ljubiš, nenadoma tako ravnodušen. Zato tudi za tega ne vem in mu tudi ne morem govorit, da ga ljubim, ker dejansko ne vem.

Nič ni prav posebno narobe, ampak še zdaj ne vem, če je to tisto pravo ali naj preneham in grem sama dalje. Ne živiva skupaj, oba imava po dva otroka, on že kar odrasla, zato smo večino sama dva, ali pa skupaj z mojimi otroci. Ko smo skupaj, se najbolj vidi, da nismo kot družina, da smo nekako vsak zase, jaz z otroci, on posebej. Pogovarjamo se mi trije, on posluša, pa skoraj nič ne pove, ko pa sva sama, je vse ok, čeprav mene kar naenkrat ful stvari moti, pa si misilm, da morda zato, ker ga morda ne ljubim, kot bi ga morala.

Večkrat sva se že pogovarjala o teh mojih občutkih, za katere on pravi, naj jih nekam pospravim, da niso pravi, da me ima rad in da se njemu ne zdi nič narobe, da pa seveda življenje ni tako kot v nadaljevanki.

Pa vas zdaj vprašam, posebej tiste, z novimi družinami, ali je normalno, da je potem tako drugače? Ali je to vseeno ljubezen in se nimam kaj bunit? Mene motijo malenkosti, pogrešam zaljubljenost, romantične mejle od začetka, srčkane sms-e, niti sama ne vem točno kaj, zato pa mi prosim vi povejte, če je tako ok, če se počutiš vredu, se potem tako živi naprej in je to to?
Default avatar

katarina73

po mojih izkušnjah se enako hitro zaljubiš kot pri 15, a veliko hitreje ohladiš. z leti je vedno manj tolerančnega prostora in vedno bolj si samostojen.
Default avatar

zajubljena

Po 25tih letih izkušenj, ki se nabirajo z leti smo v vsem drugačne/i. Pomisli kako izgleda, če se danes začneš nekaj učiti ali hoditi "v šolo"? Definitivno do tega nimaš enakega odnosa, niti motivacije kot takrat ko si hodila v srednjo ali na fax!

Spreminjamo se, rastemo, zorimo (vsaj nekateri :)) in zato so naša občutja ljubezni, zaljujbljanja, rasti in zorenja nove veze pri 40tih mnogo drugačna od zaljubljanja pri 15tih, 20tih, 25tih, 30tih....

Itak pa Milivojevič pravi, da se zrele, odrasle osebe sploh ne morejo zaljubljati (da je to le za nezrele najstnike), in potem iz tega sledi, da pri teh letih verjetno doživljamo drugačne občutke in morda tudi že vemo kaj je to ljubezen.

Se pa strinjam, da imaš nekam "idiličen" (instant, skomercializiran) pogled na ljubezen...preveč pocukran in pod vplivom medijev, ki nas potrošniško futrajo z bedarijami... Pozornost do partnerja ni pocukrana, je pristna. In dejstvo je, da pocukrano pozornost partnerki ponavadi nudijo le psihopati (razmisli samo o tistem ljubosumnem psichotu, ki si ga po toliko letih le zapustila! Mogoče je res mnogo narobe v tvojem pojmovanju in dojemanju ljubezni), ki so zlagani do obisti. Ne poznam nobenega normalnega moškega, ki bi se obnašal kot bitje iz filma. In ima tvoj najbrž kar prav, ko iskreno pravi, da te ima rad... Če si odvisnica od zaljubljanja in pocukranih pozornosti imaš resen problem (samo pazi,d a ne boš več vlekla otrok v te svoje nove veze, ker zanje ni dobro, da spoznavajjo take tipe, ki jih boš itak prisiljena menjat nonstop - ker med se hitro poliže in tud psychoti niso sposobni dolgo lagat in se pretvarjat)
Default avatar

poiu

Res mislim, da bi lahko pozabile na metuljčke. Ja bi živel skupaj z žensko, katero se mi ne gravža poljubiti jo in za katero domnevam, da mi ne počne ničesar za hrbtom. Se mi zdi kar dober temelj za bodoče življenje v dvoje.
Default avatar

ločevalka

poiu je napisal/a:
Res mislim, da bi lahko pozabile na metuljčke. Ja bi živel skupaj z žensko, katero se mi ne gravža poljubiti jo in za katero domnevam, da mi ne počne ničesar za hrbtom. Se mi zdi kar dober temelj za bodoče življenje v dvoje.
Ti se pa kar otepaš oboževalk, a ne.
Default avatar

V novi vezi

Morda se je res slišalo, da ne znam biti zadovoljna s tem, kar imam... ampak pravkar smo prišli iz morja, in tam sem zelo občutila to, da nismo prava družina..... zelo se je občutilo, da ni njihov ata, ampak samo ''eden zraven''.. in naenkrat nisem bila več prepričana, če je to sploh tisto pravo, ali bi morala iskati naprej... Ja, tudi sama sem že bila (dve leti po ločitvi), pa mi ni bilo ravno všeč... Pa dobro, konec koncev otroka že imata svojega ateja in v bistvu niti ni potrebno, da bi jim on špilal ateja... ampak vseeno... malo se seveda tudi ukvarjal z njima, večinoma pa smo se pogovarjali sami trije in je on bil tiho in opazoval druge ljudi na plaži ...

Pa me je zanimalo, če je pri vseh teh novih družinah enako, da se čuti, da ni tako, kot bi moralo biti, da tudi ljubezen, ja, tudi ljubezen ni taka kot je znala bit včasih, ko te ni nič drugega zanimalo...

Ma ne vem, še zdaj ne vem....
Default avatar

jesensko sonce

V novi vezi je napisal/a:
Morda se je res slišalo, da ne znam biti zadovoljna s tem, kar imam... ampak pravkar smo prišli iz morja, in tam sem zelo občutila to, da nismo prava družina..... zelo se je občutilo, da ni njihov ata, ampak samo ''eden zraven''.. in naenkrat nisem bila več prepričana, če je to sploh tisto pravo, ali bi morala iskati naprej... Ja, tudi sama sem že bila (dve leti po ločitvi), pa mi ni bilo ravno všeč... Pa dobro, konec koncev otroka že imata svojega ateja in v bistvu niti ni potrebno, da bi jim on špilal ateja... ampak vseeno... malo se seveda tudi ukvarjal z njima, večinoma pa smo se pogovarjali sami trije in je on bil tiho in opazoval druge ljudi na plaži ...

Pa me je zanimalo, če je pri vseh teh novih družinah enako, da se čuti, da ni tako, kot bi moralo biti, da tudi ljubezen, ja, tudi ljubezen ni taka kot je znala bit včasih, ko te ni nič drugega zanimalo...

Ma ne vem, še zdaj ne vem....
Najprej razjasni pri sebi: želiš partnerja zase ali želiš nekoga, da izgledate kot popolna družina.

Če iščeš nekoga za to drugo opcijo, bi te vprašala kaj si ti in tvoja otroka storila, da bi ga pritegnila v vašo družino? Si ga z lahkoto predstavljam, kako nelagodno se počuti, ker vi delujete povezani in govorite "v šifrah" in o dogodkih, za katere se njemu ne sanja...

Če iskreno iščeš oz. želiš partnerja potem se posveti njemu in vama.Vem, da si mama, a bodi tudi ženska in partnerka. In odmisli "mehiške nadaljevanke", kolosalne romantićne zaplete, srčke, metuljčke,itd.
Imam občutek, da še sama ne veš kaj bi sploh rada v življenju...ampak res rada, pusti to, kaj je običajno, "normalno". Kakšna si do partnerja (kadar ga ne opazuješ in iščeš, kaj vse je na njem narobe...), imata skupne hobije, enak smisel za humor, enake ali podobne nazore, pričakovanja?
Ima kaj, kar te na njem posebno impresionira, kar ga dela drugačnega v tvojih očeh?
In seveda velja tudi obratno: si zanimiva, duhovita, drugačna...si urejena, nasmejana...se trudiš v vajino zvezo vnesti elemente, ki bodo samo vajini?

Osebno, na "prvo žogo" bi rekla, di si tole zvezo že obsodila na konec...

V moji zvezi (oba imava že skoraj odraslega otroka) je ljubezen hudo drugačna, ne taka kot pri 20-ih. Pa če iskreno povem, mi je ta, zrela, dosti bolj všeč...četudi brez metuljčkov, srčkov, pa zato s polno humorja, razumevanja, strpnosti in predvsem: prav nikoli nama ne zmanjka teme za dober pogovor.
Default avatar

zaljubljenaa

kot piše jesensko sonce...(jesensko sonce zelo lepo si tole opisala in zelo zelo zrelo)

tvoji otroci IMAJO očeta (tukaj sicer ne navajaš kakšni so njihovi odnosi in stiki) in ne potrebujejo novega.

Tvoje želje po familiji so malce utopične, ker ne upoštevaš otrok kot samostojnih bitij z lastnimi čustvi in hotenji, se ti ne zdi? Kako lahko pričakujep naj otroka sedaj "igrata" družino s tvojim (nista ga onadva izbrala in ga morda celo sploh nočeta) novim partnerjem?

Mislim, da še nisi prebolela izgube družine. S tem se moraš sprijaznit.

Nekateri imajo tudi nove družine, jih poznam ene par, dve nastajata z moškimi brez otrok (tud okol 40, da ne bo pomote, ženske v poznih 30tih s po 2 otrokoma, stiki z očeti bolj redki oz. so očetje bolj na distanci po svoji želji), ki so brez zadržkov sprejeli otroke od partnerice in se veliko ukvarjajo z njimi - ampak imajo sedaj tudi skupne otroke! Zaradi pomanjkanja lastnih očetov so otroci novega maminega partnerja sprejeli brez večjih zadržkov.poleg tega pa je povečanje družine nujno postavilo vključitev novega partnerja v že obstoječo.
Dve sta pa nastali s sestavljanjem, torej povsod moški in ženska z otroci, vendar so tudi tukaj še vsi v 30tih. Moška izjemno izjemno očetovska že do prvega sina (s prejšnjo ženo - ki se je zgonila) in z veliko veliko željo po veliki družini. Dobila kar precej mlajši ženski (okoli 30) s po dvema otrokoma (izhajajoči iz hladnih in čustveno povsem podhranjenih vez tudi z veliko veliko željo po družini). Danes živita skupaj s partnerkama, močno skrbita (tudi finančno) za njune otroke (spet so pravi očetje zelo odmaknjeni in neustrezni) in imajo tudi že dojenčke in so resnične družine.

Morda zgolj v info: ženske iz zgornjih primerov si niso kaj prida želele "nove družine", temveč so stremele k izbiri novega, ustreznejšega partnerja zase. Moški so pa vsi po vrsti močno stremeli k ustvarjanju prave družine. In so to z izbiro primerne partnerke nenazadnje tudi dobili.

Nezanemarljivo dejstvo je, da so vsi pod 40...

Menim, da Tvoje želje po "družini" vseeno niso realne in bi bilo bolje, da se sprijazniš z odraščanjem in prehodom v novo obdobje žviljenja, ko se družina že naravno počasi umika (tudi v popolnih družinah otroci odraščajo in gredo po svoje, mar ne????) in postaja potreba po trdnem partnerskem razmerju osrednja.

Menim, da potrebuješ močan vpogled vase in svoje potrebe ter razumevanje same sebe ter velik odmik od instant žajfastega razmišljanja. Predvsem pa pridobitev stika z realnostjo in s tem zmožnost uživanja v tem kar ti življenje ponuja. Še enkrat preberi jesensko sonce kako se najbolje išče novega partnerja zase. Vso srečo ti želim kakorkoli se bo že razpletlo s trenutnim razmerjem.
Default avatar

Cvet

V novi vezi je napisal/a:
Sem ločena, s partnerjem sva skupaj dobro leto, pa še zdaj ne vem, če je to prava ljubezen ali ne.

Pa vas zdaj vprašam, posebej tiste, z novimi družinami, ali je normalno, da je potem tako drugače? Ali je to vseeno ljubezen in se nimam kaj bunit? Mene motijo malenkosti, pogrešam zaljubljenost, romantične mejle od začetka, srčkane sms-e, niti sama ne vem točno kaj, zato pa mi prosim vi povejte, če je tako ok, če se počutiš vredu, se potem tako živi naprej in je to to?
Moje mnenje je, da ga ne ljubiš.

Pri pravi ljubezni se nikoli ne sprašuješ ali to je ali ni. Pač preprosto VEŠ. Iz lastnih izkušenj govorim. Tudi sem zapustila zvezo in se prepustila življenju (z dvema otrokoma ob sebi) - in se spraševala ali sploh obstaja tista prava ljubezen, pri kateri to preprosto VEŠ.

In JA - spoznala sem NJEGA, ki je moja ljubezen, vsega je bilo od zaljubljenosti, metuljčkov, romantike....VSE, VSE, VSE.
In danes je tu tudi najina hči :-). Smo moji, tvoji in najini varianta. Družina. Navzven in navznoter. Čeprav imata moja dva otroka še svojega očeta in njegov sin tusdi svojo mamo.
Default avatar

V novi vezi

ma jaz pa še kar ne vem...
pravite, da ga ne ljubim... niti tega ne vem..

morda zato, ker sem za prejšnjega mislila, da ga ljubim, pa sem ga v enem tednu prebolela... je bila to slpoh ljubezen?? kako naj zdaj vem? v to vezo sem šla malo bolj previdno, počasi, ni mi bil takoj všeč po zunanjosti, a kmalu je njegov karakter prevagal, da sem ga sprejela in da sem mu lahko rekla, da ga imam rada. Da ga ljubim, si še danes po letu dni skorajda ne upam rečt, ker ne vem, če je res, čeprav sem mu tudi to parkrat rekla v temu letu, takrat ko sem ga res čutila blizu....

največja finta je, ker si vedno govorim, no saj bomo videli, kako bo šlo,... čas pa teče... jaz pa še kar gledam, kako gre.... pa nič...še kar ne vem, če je to to ali ne.... nočem izgubit vredu človeka samo zato, ker ni tako romantično kot v nadaljevankah... ampak tudi sodelavka ima enega takega iz nadaljevank, ki jo non stop zasipa s pozornostmi, čeprav že celo živita skupaj že dobro leto, pa še kar so sms-i, srčkane pozornosti, vsak mesec ''obletnica'' njunega začetka.. tako da niso taki samo v filmu.... zakaj mene nihče ne zasipa s takimi, po vaše osladnimi, katerih si jaz neizmerno želim? se mi je zdelo, da sem jaz tisti ''moški'' v vezi, saj sem mu vedno jaz pisala mejle, sms-e, on pa skoraj nič nazaj... pa sem odnehala... skoraj nič več ne napišem, samo zaradi groznega občutka, ker ne pride nič nazaj.... ja, boste rekli, da je finta v dajanju in ne v sprejemanju, ampak se mi zdi, da nič ne dobivam nazaj....morda varnost, občutek, da nisi sam, da se lahko opreš na nekoga, vendar nimam pa občutka, da sem zares ljubljena...

spet si mislim, da pretiravam, da človek bogi cele dneve dela na terenu in res nima časa za take stvari, jaz za razliko pa imam preveč časa, pa to toliko bolj pogrešam...

no, hvala za ogovore, eni pravite tako druge drugače, točno taki odgovori se itak porajajo v meni, razdvojena, če je to vse normalno ali ni....
Default avatar

Ahhhhhhh

V novi vezi je napisal/a:
ma jaz pa še kar ne vem...
pravite, da ga ne ljubim... niti tega ne vem..

. ampak tudi sodelavka ima enega takega iz nadaljevank, ki jo non stop zasipa s pozornostmi, čeprav že celo živita skupaj že dobro leto, pa še kar so sms-i, srčkane pozornosti, vsak mesec ''obletnica'' njunega začetka.. tako da niso taki samo v filmu.... zakaj mene nihče ne zasipa s takimi, po vaše osladnimi, katerih si jaz neizmerno želim? ...
Oprosti, ampak meni se zdi vse tole prav bolno. Res ocenjuješ človeka po količini poslanih srčkov in SMS-ov?
Hočeš, da boste družina, pa že v osnovi to ne morete biti, ker to niste! On je lahko tvoj partner, krasen prijatelj s tvojimi otroci, nikoli pa jim ne bo fotr!
Daj, raje pusti reveža, da si najde eno primernejšo, ti pa nadalje išči pocukranega frajerja, ki te bo ob prvi priliki sunil v rit.
Default avatar

kolotek

V novi vezi je napisal/a:
Sem ločena, s partnerjem sva skupaj dobro leto, pa še zdaj ne vem, če je to prava ljubezen ali ne.
..., resno sem mislila, da ga ljubim... če pa se, še zdaj ne razumem, kako si lahko do nekoga, za katerega si mislil, da ga ljubiš, nenadoma tako ravnodušen. Zato tudi za tega ne vem in mu tudi ne morem govorit, da ga ljubim, ker dejansko ne vem.

...ampak še zdaj ne vem, če je to tisto pravo ali naj preneham in grem sama dalje. Ne živiva skupaj, ...pa si misilm, da morda zato, ker ga morda ne ljubim, kot bi ga morala.

Večkrat sva se že pogovarjala o teh mojih občutkih, za katere on pravi, naj jih nekam pospravim, da niso pravi, da me ima rad in da se njemu ne zdi nič narobe, da pa seveda življenje ni tako kot v nadaljevanki.

Pa vas zdaj vprašam, posebej tiste, z novimi družinami, ali je normalno, da je potem tako drugače? Ali je to vseeno ljubezen in se nimam kaj bunit? Mene motijo malenkosti, pogrešam zaljubljenost, romantične mejle od začetka, srčkane sms-e, niti sama ne vem točno kaj, zato pa mi prosim vi povejte, če je tako ok, če se počutiš vredu, se potem tako živi naprej in je to to?
Malo preberi za sabo...ne vem.....še zdaj ne vem......ali je to vsseno ljubezen...ne vem...ne vem...
Ubogi moški, neumen in slep. S klopco v parku se je lažje pogovarjati.
Zmeda in zguba od ženske.
Daj, preberi še enkrat kaj pišeš.
Default avatar

gajsna

Nič ni narobe, če si želiš metuljčkov, srčkov,sms-jev. To si TI .
Samo potlej vztrajaj na poti iskanja takega življenja in partnerja, ki te bo crkljal in posvečal več pozornosti. Ne išči kr nekoga samo zato, da nisi sama. Je nefer do njega in, konec koncev, tudi do sebe- kradeš čas obema (tega pa nimaš ravno v izobilju).
Ljudje smo pač različni in imamo različne želje. Bingo je, če se teh želja zavemo, razčistimo v glavi in gremo po tej poti, čeprav ne vemo, če bomo kdaj sploh naleteli na tisto pravo. Ne iskat nadomestkov in bližnjic.

Ko jaz zagledam partnerja (ne živiva skupaj), mi ne poletijo metuljčki ampak usta od levega do desnega ušesa. Potem pa dnevu dava vsebino.
Default avatar

V novi vezi

itak, saj tudi sem totalno zmedena (odkar smo prišli z morja pa še posebej), zato sem pa prišla sem jamrat, ne vem več kaj je prav in kaj ne, kaj je normalno in kaj ne, ne vem več, kaj je prava ljubezen!!!! teh občutkov me je strah in sem jih želela deliti z vami, v bistvu toliko samo da si olajšam dušo, pričakovala sem take odgovore, vem, da si moram sama razčistit...poleg tega sem navedla premalo podatkov, da bi me razumeli in zdaj delujem neka plehka ženska, ki so ji srčkani sms-i najpomembnejši v življenju....

nič, brez veze, bom že sama videla, kam gre ta reč, ali je ljubezen ali ne, zaekrat je važno, da mi je vredu, da mi ni hudega....
Default avatar

Utopia

Pri 40tih prosim resno razmisli o karakterju moškega. Mnogio jih je, ki so moji prijatleji, vsi so zelo moški (z velikim M), tudi skrbni do svojih družic in družin (noben ločen, še najmanj po svoji krivdi!) ampak...osladnega obnašanja pa nben od njih ne prenaša in ga NE prakticira. So pa osladni tisti FFji, ki nujno lovijo žensko zase, ker brez nje ne morejo,pa razni psychoti, ki te po tem dolga leta maltretirajo, pa...morda še kakšen primerek... Tko da..resno razmisli kaj lahko dobiš poleg srčkanih sms-jev in darilc za vskomesečno obletnico...
Default avatar

partnerstvo je tvoja odlocitev

V novi vezi je napisal/a:
Pa vas zdaj vprašam, posebej tiste, z novimi družinami, ali je normalno, da je potem tako drugače? Ali je to vseeno ljubezen in se nimam kaj bunit? Mene motijo malenkosti, pogrešam zaljubljenost, romantične mejle od začetka, srčkane sms-e, niti sama ne vem točno kaj, zato pa mi prosim vi povejte, če je tako ok, če se počutiš vredu, se potem tako živi naprej in je to to?
Poznam tole, zelo podobna izkusnja. Tudi sam grem ze proti 50tim :-)

Draga avtorica, zavedaj se, da je odnos ki ga imas stvar tvoje odlocitve. In obicajno je po 40tih boljsi, ker imas bistveno vec zivljenskih izkusenj kot pupa pri 20ih ali 30ih.
Default avatar

Templar

Lepo vas je brati dekleta in žene oz kar koli že ste nekatere. Tudi jaz se ubadam s tem kako bom po ločitvi, ki sedaj poteka, našel novo sorodno dušo. Vem, da to samo pride samo tudi vem, da nikoli več tako kot pred 18 leti. Ne teh metuljčkov in podobnega obenem pa so tu tudi otroci, ki te vedno, vsak dan spomnijo, da je nekje tudi njihova mati, ki je grdo zapustila družino in odšla z drugim. Ranjenost in spremljajoča čustva mi ne dajo, da bi se pobral in jasno videl naprej. Kako bi se dalo tukaj odgovoriti, da ne bo samo odgovor temveč v odgovoru tudi rešitev?
Default avatar

katarina73

Templar: mislim, da metuljčki niso starostno pogojeni. se dogajajo tudi v domovih starostnikov, tako da jih vsekakor lahko doživiš tudi ti. :))

rešitev za tvojo težavo imaš samo ti, nihče drug. sej to veš. najprej pa se moraš čustveno in psihično pobrat, potem šele lahko greš naprej.
Default avatar

polž

če bi bil pravi mogoče nebi iskala napak.poznam ljudi,ki so v poznih letih spoznali sorodno dušo.mogoče kasneje npr.v 40,rabiš prijateljstvo,zaupanje,spoštovanje.mislim pa,da kot družina ne moreš funkcionirat,da bi bilo kot pri prvem možu.jaz si že 15 let ne morm ustvart ene zveze,ker si ne predstavljam,da bi mi nekdo komandiral otroka.čeprav je sin star zdaj 18 let si jaz ne znam uredit življenja in sem pri 45 že stara in zmozgana.če lahko stopiš čez to naredi,da ne boš pri mojih letih ista kot jaz.sej veš bolje vrabec v roki kot golob na strehi
Default avatar

gajsna neprij.

Utopia je napisal/a:
Pri 40tih prosim resno razmisli o karakterju moškega. Mnogio jih je, ki so moji prijatleji, vsi so zelo moški (z velikim M), tudi skrbni do svojih družic in družin (noben ločen, še najmanj po svoji krivdi!) ampak...osladnega obnašanja pa nben od njih ne prenaša in ga NE prakticira. So pa osladni tisti FFji, ki nujno lovijo žensko zase, ker brez nje ne morejo,pa razni psychoti, ki te po tem dolga leta maltretirajo, pa...morda še kakšen primerek... Tko da..resno razmisli kaj lahko dobiš poleg srčkanih sms-jev in darilc za vskomesečno obletnico...
Kako to misliš, da niso ločeni in ne po svoji krivdi? A ne po svoji krivdi so še v zakonu:))))