NUJNA pomoč?
Ne morem si več sam pomagati, občutek se me loteva, da sam sebe (ne svojim misli, ne dejanj) “ne čutim več”; kot, da sem nekdo drug, kot, da se znotraj sebe le opazujem. Po domače: sem otopel, nobene moči in energije nimam več, kar čakam “nekaj”. Ne najdem prave pozitivne misli, cilja, ki bi me vodil(a) naprej. V bistvu se že sam sebe bojim, ker se ne znam več predvidevati…
Da gre za “spremembo osebnostnega stanja” vem, se zavedam.
A sam ne znam več ven.
Včasih si želim, da zaspim in se zbudim nekje drugje, kot nekdo drug.
Je kje kak psihiater, ki nudi hiter sprejem (ne na bazi naročanja in čakanja)?
Za odgovor – hvala.
Ja, seveda se zavedam vsega tega in zato lahko kolikor toliko zapišem (tudi) to. Misli poskušam potegniti stran, a vendarle – notranja nemoč ostaja. Ne obup ali samopomilovanje(?). Depresija? Ja? Ne? Ni občutek “stiskanja v prih”, bolj pravilen opis bi bil: otopelost, ne reagiram več na okolico. Razen najbližjih in morda do pet izjem – nimam več nikogar, s katerim bi bil v stiku, kontaktu. Po domače bi rekel, da jih ne prenesem več. Morda. Ni zanimanja, ali – ne prenesem več tistega, da vem, kaj je v ozadju besede, besednih iger… žal, vedno sem imel občutek (ki me ni izdal) do sočloveka, s katerim sem v meni neznani dimenziji znal držati stik, nit kontakta. Tega ni (več), zato tudi ni več potreb(e) po kontaktih. Enostavno sem se asocializiral. Samo še bistvo me zanima, raje tišina kot besde v prazno. Ne bom pisal, da me je družba izolirala (ali obratno), ne. Tudi vedno sem “vodil, bil središče” družbe, posla… Danes tega ni. Nočem (v sebi si celo preglasujem daljni odmev, ki pravi, da ne zmorem). V meni se odpira drug svet, kjer sem sam, daleč naokoli je praznina. Niti najbližjih ne čutim (več), žal. V slengu bi se reklo: “ravno mi je za njih”. Pa hudo rabim (želim) nekoga, ki bi znal stopiti v ta svet in me on(a) voditi; večna vloga “lokomotive” me je izčrpala.
Bi kdo vedel, kaj pišem?
Ja, so ljudje, ki bi mi znali priti blizu, mi pomagati nazaj v socialni svet, pa – tokrat hudo zares – ni moči. Obsedim, otopim, niti misli ni. Kot sem pisal, čakam. Nekaj. Sebe?
So ljudje, ki sem jih čutil (v zadnjem letu). In to, prekleto, bolj, kot sebe. So bili ljudje (morda so še), katerih besede, misli, dejanja sem v podzavesti tako (pred)videl, da potem, ko so karkoli od tega storili, izrekli, je bilo v meni olajšanje, kot občutek, da “ta film sem že videl”. Nekaterim sem že kdaj bolj v šali in pogovorno opisal ali predvidel (ne)kaj, kar se je potem s tako natančnostjo tudi zgodilo. Ampak, jaz sem to videl, čutil… In na ta(k) način sem se oddaljil od drugih, asocializiral, morda sem postal čudak za njih. Saj, če bi opisal gornje primere, mi ne bi nihče verjel, razen tistih, ki so neposredno 8bili) zajeti.
In to mi je jemalo energijo, me ubijalo. skoraj dobesedno. Paraliziralo. Stanje danes – ni daleč stran. Toliko in tako, da danes sebe res ne čutim (več). Pa kako bi rad sebe čutil (vodil!), kot sem že (marsi)koga drugega prej. Pa nisem tega ne hotel, ne želel.
In vse to opisovati nekomu, ki mu ni bilo kdaj dano tako doživljati ali čutiti druge, je morda – brez učinka. Je zgolj zapis, ker si ne bo megel ustvariti miselne slike, projekcije zapisanega tu ali povedanega. Ne morem pričakovati od psihiatra, da bi me “čutil” ali, da bi “vedel” o čem pišem (oz. bi mu govoril. Iz druge stroke pobrano: menim, da bi oba morala biti na isti frekvenci.
Torej, Ana, se ti še zdi, da “sem pri sebi” – v normalnih okvirih?
In – če dodam, da te dni pišem oporoko?
Dogajajo se mi tudi druge stvari, opišem ločeno v novem sporočilu.
Sem pozabil dodati: v bistvu čestitam moji (od včeraj) izbrani splošni zdravnici, da mi je toliko sledila ali me (!) razumela, da je sama presodila (odobrila, z napotnico) potrebo po strokovni pomoči psihiatra. Na bazi vtisa stika* in kontakta bi si morda želel, da bi mi prav ona bila tisti “terapevt” – a vem, njene strokovne (z)možnosti so – omejene.
* Naredil bom “napako” in zapisal tako: na bazi tistega občutka znotraj mene (o katerem sem predhodno pisal) si upam, znam, zapisati t(ak)o.
Ja, o tem občutku; prav izčem zlobo v njemu in že od kar ga pomnim, čakam, da me kdaj izneveri. O vsaki osebi se mi hipno ustvari mnenje, vtis in to se potem znotraj mene drži kot občutek. sam sebe sem provociral, testiral in kaj vem še vse, da bi se kdaj v tem občutku zmotil. A ne! V zadnjem času si želim (znotraj kričim), da me ta občutek izneveri, prevara, zmede. To bi bila kaplja čez rob; potem mi res ne ostane nič(esar) več, v kar bi še verjel, upal.
Zato, tako: njo čutim. In redki so to. Če bi bilo enako…
Tule pride en velik nasmeh narisan:-)
Da ne bi bilo napake; ne čutim jo kot objekt, žensko. Temveč kot nekoga, ki bi znal priti blizu dimenzije, ki (si) jo ne znam razložiti.
Preblizu?
In tako tonem v teh nemirnih blodnjah.
Verjemi(te); utrujajo, jemljejo moč realnosti.
In boli: znam zapisati, ne znam pa ven izplavati. Toliko in tako ven, da ne bi bilo treba o tem več pisati.
Pravijo, da včasih pomaga, če se komu izjočeš. Napišeš.
Izkušnje me učijo, da tule to ne gre.
Mnogim sem lahko pomagal, le sebi ne.
Kje so časi, ko sem si dejal, da kaj takega se meni ne more zgoditi?
Še pomni kdo?
Avm,
prebrala vsa tvoja sporočila, stavke, besede.
Počasi in pozorno.
Padla v svet tišine ko sem brala. Otrpnila. Zakaj? Ne vem, pač otrpnila.
Sama sem bila (še vedno se zgodi) v situaciji, obdobju, ko sem se “zgubila” in opazovala svet od znotraj navzven. Meni se je zdelo, da dobesedno propadam. Ne bom ti zdaj govorila kako sem se jaz počutila, ker ti tega res ne rabiš ampak vem to, da sem se tako izčrpala, kot bi iz mene zleteli ven vsi organi ki poganjajo našo mašino – telo. Prišel trenutek, ko je vse odpovedalo. Mislila sem, no ja, tako sem čutila, da bom sredi ulice popolnoma zablokirala in obtičala, ljudje pa bodo hodili okoli mene in me čukasto gledali. Vse slišača in zaznavala, vendar otopela. Konec. Vse ravno, za karkoli, morda za najbližje sem še nekako obstajala, ostalo poden.
Niti slučajo ne želim biti vsiljiva, ker lahko da ti tale pisanja gredo na kozlanje, če želiš pa se lahko malo pogovarjava. Moj email: [email protected]
Pozdrav od Maše!