Starševski čvek

Tašča in tast bosta uničila najino družino

Default avatar
Do pred kratkim sta lahko skrbela sama zase, sedaj ne moreta več (zadnje pol leta). Kot piše ena v spodnji temi za svojo babico, sem tudi jaz predlagala, da jima uredimo pomoč na domu. Stara dva pa sta tečna kot sto mater in hudobna. Nočeta pomoči na domu, nočeta iti v dom, sama zase nista sposobna skrbeti in svojega sina edinca (mojega moža) buzerirata 24/7.

Imava dva otroka (6 let in 2 leti) in že večrat sem mu povedala, da ob odsotnem očetu (če ni v službi, je pri svojih starših) sama nisem pripravljena skrbeti za otroka in da tega tudi ne zmorem. Kot družina sploh ne funkcioniramo več. Počutim se kot mati samohranilka. Z otrokoma povsod hodim sama, drugače bi bili skozi doma, tudi gospodinjstvo pade vse name, ker moža enostavno ni. On se sicer strinja za pomoč na domu staršema ali da bi šla v dom, AMPAK SAMO V PRIMERU, ČE BI SAMA IZRAZILA TO ŽELJO. Ker sta pa jasno povedala, da tega ne želita, pa sam nima "jajc", da bi udaril po mizi in uredil zadevo.

Vsega sem naveličana, tudi depresivna zadnje čase, jezna na tasta in taščo ter na moža. Začela sem razmišljati tudi o tem, da z otrokoma odidem (ker itak že sedaj funkcioniram kot mati samohranilka), on pa naj skrbi za svoja dva.

Pa dajte mi povedat, zakaj so stari ljudje tako nemogoči, hudobni in tećni, da zaradi svojih debilnih idej uničujejo druga življenja?
Default avatar
TOLIKO ŽIVCEV , KOT STA MENI IZPILA TAST IN TAŠČA OD BIVŠEGA ( OK , NISVA BILA POROČENA ) , NOČEM VEČ NIKDAR ZGUBITI . RAZUMEM TE , RAZUMEM TE , RAZUMEM TE . NAJDI MOČ V SEBI IN MOŽU , TER ON V TEBI , KAJ NAJ ŠE POVEM .

NIKOLI VEČ Z TASTI IN TAŠČAMI .

33 LETNICA
Default avatar
ok, razumem da za svoje starše narediš vse, ampak vse ima svoje meje.
Mož MORA zaropotat po mizi, sicer bo ostal sam s starši, ker tebi bo prej al slej počil film.
Postavi mu ultimat!!!
Default avatar
Zdravo!

Sicer je res, da nisi v zavidljivem položaju, ampak si po mojem preveč negativno nastrojena. S takim načinom razmišljanja boš škodovala sebi in celi družini.

Si se že vprašala, kako bi reagirala, če bi bili to tvoji starši? Najbrž ne. Poskusi se vživeti tudi v vlogo moža - biti edinec je res specifika, ki jo razume samo drug edinec.


Sedite torej odrasli za mizo in:

1. povej, kaj čutiš; kako se ti zdi, da razpada tvoja družina, da otroci nimajo očeta in ti ne moža

2. prisluhni vsem vpletenim

3. predlagaj rešitve - morda za začetek samo, da jima nekdo pripelje kosilo na dom ali mlajšo upokojenko, ki bi jima postorila nekatera gospodinjska opravila

4. zavedaj se, da bo po njuni smrti vse premoženje vajino

5. zavedaj se, da boš tudi ti nekoč stara in pomoči potrebna

Bodi mirna in poštena!

LP
Default avatar
ja kolk pa sta sploh stara?

Saj je lepo, da se staršem pomaga, ampak vse ima svojo mejo in ceno.

Tudi meni so starši zagrenili življenje, vse se vrti samo okrog njiju, jaz in moje mnenje pa kot, da ne obstaja. Sploh mi ne dajo dihat, tako, da se dostikrat, čeprav bi bila rada doma, usedem v avto in grem v neznano in se vrnem pozno zvečer. Samo, da imam nekaj ur mir.
Že slišim, kako se spodaj odpirajo vrata, najraje bi jih kar zazidala.

Zakon so mi že zaj***l.
Default avatar
Po eni strani ju razumem, ker tako kot so mož in otroci tvoja družina, je njun sin njuna družina. Problem je pravzaprav v tem, da mož ne zna postaviti meje. In dokler bo tako, bo "plesal" kot bosta onadva rekla. Tudi možu je težko, verjemi, po eni strani ima vas, ki vas ima verjetno neizmerno rad, po drugi strani pa ima tudi starše, katerim ne more kar reči ne. Tako kot so nekateri predlagali, pogovori se z možem, povej svoje dileme, najdite skupno pot. Srečno!
Default avatar
Kaj pa mož pravzaprav počne tam?

A jima kuha kosilo?
Ju previja?
Preoblači?
Kopa?

Ali hodi tja jima delat družbo, vozit stvari s trgovine, kosit travo?
Default avatar
mene pa zanima je napisal/a:
-kuha
-pere
-lika
-pomiva posodo
-kosi
-obrezuje drevje
-hodi v trgovino
-ureja vrt
-ureja rože
-predvsem pa animira tasta in taščo, ker jima je očitno neznansko dolgčas

Prejšnjo nedeljo sta ga klicala najmanj 7x, ker je imel maček klopa in če mu ga lahko pride on odstranit. Skoraj sem doživela živčni zlom.

Nista nepokretna, ampak ne moreta pa več kao opravljati zgoraj naštetih stvari. Pa kar naprej si nekaj izmišljujeta, da bi bilo potrebno preurediti (pobarvati stene, pobarvati ograjo, zasaditi to in ono). Skratka ne gre za situacijo, ko bi bila fizično nepokretna in na robu smrti, ampak za čisto hudobijo in da kao nista več sposobna skrbeti za hišo.

Zato sem tudi predlagala pomoč. Ženska bi jima lahko uredila stvari znotraj hiše, kak moški sosed pa proti plačilu stvari okoli hiše. Pa niti slišati nočeta. Vse mora narediti njun sin.
Default avatar
Potem ti nimaš problemov s tašči in tastom ampak z možem, ki postavlja vajino družino v drugi plan.

A vi2 doma pa nimata vsega tega za počet?

Pa naj tašča in tast tebi najameta eno žensko za pomoč.
Default avatar
mene pa zanima je napisal/a:
ti očitno nimaš tovrstnih problemov, da tako sprašuješ. Pri tovrstnih ljudeh ni toliko bistveno, kaj narediš, kot prav psihološki pritisk, ki ga (hote ali nehote) izvajajo.
Tvoj mož bi moral razčistiti z občutkom odgovornosti, ki jo čuti do njiju, to je pa skoraj nemogoče, saj gre za mehanizme, ki so jih v njem privzgojili skozi dolga leta.
Tega, da bi se sprostil in da v svojem "prostem" času ne bi mislil nanju, ne boš dosegla. Kvečjemu mu lahko postaviš časovne meje, npr. eno ali dve uri na dan, v katerih naj opravi, kar je potrebno, sicer mora biti pa (vsaj po uri) doma.
Huda je, razumem te. Mene ob zahtevni in težki sestri čaka kar precej let tovrstne napetosti.....
Default avatar
Osamosvoji se!
Default avatar
Predlagam:

- ti skuhaš za vse (če kuhaš za 4, boš pa še za 2 zraven)

- prati pomeni dati v stroj in zavrteti gumb (to ne vzame nič časa)

- za likanje in čiščenje --> mlajša upokojenka (5 EUR/uro)

- dela okoli hiše ---> mož + otroci (skupno druženje, zabava)

- nakupovanje (preko spleta, pripeljejo na dom)

- urejanje vrta --> ti + mož (čas za pogovor, druženje)

- barvanje ograje --> otroci (pa še zabavno bo!)

VSE se da, če se HOČE. Snahe ste malo sebične. Tudi ti boš nekoč snaha (in stara).
Default avatar
mene pa znima je napisal/a:
Seveda imava, ampak jaz ga ne kličem 10 x na dan, da je treba travo pokositi. In podobno. In ko reče svoji mami, da ja, da bo prišel, če ga čez recimo 15 minut še ni pri njima, ga že zopet kliče, da kje hodi tako dolgo. A razumeš?? Psihirata nas.
Default avatar
Pomočnica je napisal/a:
Očitno ne dojameš ali kaj?

Ni fora v tem kaj je potrebno narediti, fora v tem je, da mora biti sin kar na prej pri njiju. A ti ni jasno? Vedno si kaj izmislita.
Default avatar
POTEM pa je SIN oz. tvoj mož kriv in ne njegovi starši.

Z njim se zmeni, ne pa da blatiš stare.

Torej problem v možu in ne v tastu in tašči. Onadva pač sta, kakršna sta. Spremenila se ne bosta. Potem takem se pogovori z možem.
Default avatar
Pomočnica je napisal/a:

Očitno ti ne razumeš poante.
Onadva hočeta/zahtevata, da vse našteto opravlja zgolj in samo njun sin.

Pa četudi ... vse zgoraj našteto niso dejavnosti, ki bi čisto vsak dan zaposlile za celo popolde eno osebo, ker dnevna tekoča dejavnost je v bistvu le kuhanje in nič drugega. zato, zadaj so druge stvari in avtorica posta, žal si izvisela. Možu sta vcepila že v otroštvu blazen občutek krivde in ... glej, vem o čem govorim, sem se zato ločila (ne zaradi njegove skrbi za starše tako aktivne, a v glavi in skrbi ju je nosil 24/7).

Jaz tako sebična, tako egoistična upam da ne bom, ko bom stara. Ker onemoglost gor ali dol, svojim otrokom želim dobro, želim srečo, želim da si uredijo in živijo svoje družinsko življenje. To je moj cilj kot mame. sStem, da jih prisiljuejm (ali le potiho želim, pričakujem), da bodo skrbeli zame, ko zase ne bom več mogla? Se rajši vržem z mostu, kot da jim uničujem življenje in razdem družino.
Default avatar
Lej, poskus tko, da nehaš pizdit možu
ker greš zdej bolj ti mu na jetra, kot starša...
ko boš nehala, mu boš dala priliko, da se zave, kok mu starca težita, pa klicarta...

dokler pa mu ti težiš, še preden pokličeta, pa se kregata, zarad njih, pol pa mož raj gre, kot da te posluša...
poskus dva tedna nič rečt, pa živi svoj lajf, njega pač pust....kr hitr mu bo jasno, da tuki neki ne štima...

aja, kake kolege nagovor da naj vas povabijo npr. na kavo...v soboto ..on spet ne bo mogu it, ti pa glej da boš šla, pa ne enkrat...
uglavnem, mora se začet zavedat, da zamuja stvari...a me štekaš...
Default avatar
Lahko je biti pameten zdaj, ko si mlad in zdrav. Nikoli pa se ne ve, kakšni bomo MI, ko bomo stari.

Sicer pa sem napisala zgoraj - če ni problem v opravilih, je pa problem v MOŽU oz. SINU. Z njim je treba razdelati neke pojme. Naj se gospa z njim pomeni, ne pa da na forum trosi žalitve in dogajanje iz intimnega okolja svoje družine.

POGOVOR je rešitev.
Default avatar
Ko se starejši začnejo tako obnašati, pomislim, da se bojijo, da bodo sami umrli in jih je grozno strah.

Znanka je imela zahtevno službo, dveletnega otroka in tasta, pravkar odovdelega, na skrbi. Ne boš verjela, ena teta je celo dejala, da bi mu morala hoditi kuhati juhice.

Imel je tisti rdeči telefon. In veš zakaj je klical tja: da so klicali to znanko, da je sredi dneva prišla zamenjat žarnico, enkrat pa mu je copat padel v en jašek.
Kolikor je bil šibek, ali se ni nekega dneva sam spravil obrezovat drevje.
IN ja seveda vsi so mu kradli denar, pa na banki tudi.??????

Je moral na pregled na polikliniko, pa jim je ušel iz čakalnice. In celo sam je znal priti domov.

In znanka. Po dveh letih je pristala na tabletah.

Postavi meje ti, in to čim prej, če jih mož ne zna. Ne misli, da ne razumejo. Cel dan imajo čas študirati, kako manipulirati, in to na nivoju malega otroka. In to z lastnimi otroki in jim seveda nabijati občuterk krivde.

Še dobro, da so tudi starejši, ki so sprejeli svojo starost in odhajanje.
Default avatar
Bordeauw, jaz sem otrok takega očeta, kot je tvoj mož! Njegova mamica in očka sta bila ZMERAJ na prvem mestu, pred njegovo družino (torej ženo + 2 otroka).
Babica je strašno ukazovalna ženska in tudi sedaj, na njena stara leta, ni nič bolje. Kvečjemu slabše. :( S sestro sva sicer že odseljeni vsaka na svoje in je morda iz tega stališča za mojo mamo malce lažje. Mi pa vseeno ni jasno, kako je mama preživela 30 let.... z njim. Oz. njegovo mamico. Mama se je odnekdaj njegovih staršev izogibala in še sedaj je isto.
Je pa RES grozno, da ti lasten starš postavlja na 1. mesto svoje starše. :( Je pa zame, ki sem to spremljala celo življenje, dobra šola, da nikdar ne bi naredila takšne napake!

Nimam ideje kako rešiti zadevo. Pravzaprav je odločitev popolnoma v rokah tvojega moža. Oz. glede na to, da najbrž nima ja** spremeniti odnosa oz. prioritet je potem na tebi: boš sprejela življenje takšno kot je ali se odločila za ločeno življenje!
Srečno!