Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Ne prenesem več hrupa :(

Default avatar

hrupno je!

Sem še mlada, zato ne razumem, zakaj mi hrup tako spodjeda živce...
V službi je vedno pestro, skoz telefoni, moji al pa od sodelavcev, od povsod se sliši hrup delavnih strojev... ko poberem otroka (dva) v vrtcu, spet cel popoldan direndaj... Seveda se imamo super, zabavamo se, smejimo, učimo - ampak karkoli počnemo, je zelo hrupno - ob reki, na bazenu, na piknikih - ok logično. Ampak zadnje čase me moti celo zvok koles, na katerih se vozita! Iz ulice me motijo avti, vse... Če se zvečer kdaj butnem pred TV, jo moram dati obvezno na mute, sicer se mi živci kar kravžljajo.
Včasih raje 3x na dan pometem, kot enkrat posesam, da le ne slišim brnenja...
Ne razumem, vse to me sploh ni nikoli motilo! Zdaj pa kar naenkrat... Joooj, včasih čist živčna pridem zvečer izpod tuša, ker v kopalnici ventilator dela :)
A še katero tako zelooo moti hrup okoli sebe? A si sploh lahko kako pomagaš? S kakšnimi umiritvenimi vajami :))

Lep dan vsem!
Default avatar

tečna tašča

Lahko, čepke si daj v ušesa, pa kakšen persen, lahko postaneš kmet, tam bo bolj naravno, če pa to ne pol pa k zdravniku.
Default avatar

odkar imam otroke

Hvala enako. Odkar imam (glasne) otroke, se mi meša. Neprestan hrup v službi, vriskanje, ropotanje, kričanje, jok doma. Potem pa še ponoči zbujanja enega, pa drugega otroka...Bom tudi sama vesela vsakega nasveta. Hvala, da si odprla temo!
Default avatar

hrup

Mene ne moti nič, sploh ne opazim, ne pride do mene. Ne pomislim na to in zato ne slišim. Je pa res hudo, ko kdo v bloku obnavlja kopalnico. Tisto je pa res za znoret, ker se tisto vrtanje in tolčenje sliši po celi hiši in traja dva dni po 10 ur skupaj.
Default avatar

licorice

Preobčutljivost na hrup je znak preobremenjenosti človeka, prevelike utrujenosti telesa in duha. Na ta način nas telo obvešča, da je nekaj narobe in da bo treba kaj spremeniti.

Spremembe pa naj bodo v smeri, da se razbremenimo stresa in preveč dejavnosti - tako bo na daljši rok občutljivost na hrup počasi zmanjšana. Manj potrebnim stvarem in opravkom se zavestno odpovemo.

Kaj se da storiti takoj - da se umakniti pred hrupom - na vse načine, stran od hrupnih ljudi, prostorov in situacij, veliko časa preživet zunaj v naravi, v miru, na vrtu, v gozdu, dopust v manjšem kraju ali v planinski koči. V gorah je taka tišina, da se ušesa spočijejo.

Bližnjim (družini, sodelavcem, prijateljem) pa je treba vztrajno dopovedovati, kako nas hrup moti, da postanejo bolj obzirni do nas. Mene npr. kar zaboli v ušesu. Kdor nima lastne izkušnje, težko razume, zato pa mu je treba večkrat razložiti.

V skrajni sili tudi čepki, vendar jih je tečno imeti v ušesih, tudi tiste mehke.
Default avatar

ne maram kričanja

Tudi jaz gledam TV na mute :).
Gre za onesnaženje s hrupom, v tem hitenju vsakdana smo prezasičeni z njim.
Sama se zavestno izogibam množicam, glasbo poslušam čisto na tiho, vsak dan pa grem za pol ure na kolo čez gozd, da užijem tišino.
Meni pomaga.
Default avatar

skela

Pri meni je prišlo tako daleč, da sem prepričana, da bi zbolela, če bi ostala v mestu.
Čisto obupana sem se preselila na samoto ...in potem sem sedela zunaj in "vpijala"
tišino - bila je kot balzam.
Zdaj se prvič v življenju počutim resnično spočito. Res paše.
Default avatar

tudi mene

Tudi mene vedno bolj moti hrup. Še posebej hrup sosedov, ki ni ravno nujno potreben :( Kot na primer glasno nabijanje muzike, hoja v coklih v zgornjem nadstropju,... Razumem da to, da si doma, povzroča nek hrup, ampak ne bi ga bilo treba še bolj povzročat. Še bolj me pa potem moti zato, ker se prav posebej trudimo, da naša glasba ni preveč naglas, da otroke zjutraj zadržujemo v prostorih, kjer vem, da spodnji sosedje nimajo spalnic,... Ampak povratnega učinka ni. Jeza na povzročanje tovrstnega hrupa se kar kopiči v meni in čedalje bolj mi gre za živce, tako da tudi jaz pogosto hodim po stanovanju s čepki v ušesih. Hudo, ne. V domu, ki naj bi bilo naše varno zavetje, kamor naj bi se zatekli pred skrbni, pa takole. Včasih se želim umaknit na vikend v mirno naravo, pa tam spet "bum, bum", ker sosedje vikendaši prirejajo vsakotedenske zabave. Tako, sem se mal potožila, ker tudi mene tole ubija. In že dlje časa se sprašujem, kje bi sploh našla svoj košček miru.

Ker pa imam dva mala otroka, si ne morem več privoščiti vsakodnevnih aktivnosti v tiho naravo (tek, kolesarjenje). Mi je pa to včasih zelo pomagalo, da sem se sprostila.
Default avatar

Enako

Tudi mene... radio v službi imam tako potiho, da ga ne sliši skoraj nihče, včasih ga celo ugasnem. Pa ni lih fajn če ga, ker delam v trgovini in je precej moteče za stranko bit v tišini, sklepam, a še bolj moteče je zame poslušat karkoli.

Vrvež - sovražim vrvež, ko gre večja skupina ljudi mimo in je slišati kok eno brenčanje... brrrrrr. Radio v avtu - fant ga rad posluša fuuuul naglas, jaz potiho, da ne govorim o šumenju, ko so odprta okna.

In ko pridem domov in če ga ni, se sam uležem na kavč, zaprem oči al pa gledam oblake skozi okno. Brez TVja, brez hrupa, brez pogovorov. Priznam, včasih še njega ne morem poslušat, si želim samo tišine.
Default avatar

tudi mene moti

jaz vedno pravim, da bi živela v hiši sredi gozda in 15 km stran od prvega soseda. Tudi ne prenesem hrupa. Glasbo rada poslušam, ko si to sama zaželim, ne da mi nekdo nonstop brenči iz radia. Otroško kričanje me nervira, pa imam dva ultranaspidirana otroka. Ponoči mož smrči, otroka se zbujata. Čez dan pa ropotajo sosedje, smetarji ... (delam doma, vsaj to). Edina rešitev je to, da si vzamem kako uro in grem na sprehod/tek v gozd, na kak hrib, na jogo ... da se umirim. Rada imam totalno tišino in v tem svetu je to nemogoče doseči, zato si moramo pač najti načine, da imamo vsaj nekaj časa na dan mir.

Druge ljudi pa tišina prav nervira, preverjeno. Taki bi kar naprej klepetali, telefonarili, poslušali radio ... pač, različni smo.

Rabiš malo odklopa, samo to. Pa redno nekaj časa zase.
Default avatar

Ohropax nepr

Hrup ima pomembne fiziološke učinke. Guglaj ekstraauralni učinki hrupa in psihološki učinki (Praprotnik, Bilban sta o tem pisala).
Sicer je pa pri tebi verjetno znak izčrpanosti.
Default avatar

s prsti

licorice je napisal/a:
Preobčutljivost na hrup je znak preobremenjenosti človeka, prevelike utrujenosti telesa in duha. Na ta način nas telo obvešča, da je nekaj narobe in da bo treba kaj spremeniti.

Spremembe pa naj bodo v smeri, da se razbremenimo stresa in preveč dejavnosti - tako bo na daljši rok občutljivost na hrup počasi zmanjšana. Manj potrebnim stvarem in opravkom se zavestno odpovemo.

Kaj se da storiti takoj - da se umakniti pred hrupom - na vse načine, stran od hrupnih ljudi, prostorov in situacij, veliko časa preživet zunaj v naravi, v miru, na vrtu, v gozdu, dopust v manjšem kraju ali v planinski koči. V gorah je taka tišina, da se ušesa spočijejo.

Bližnjim (družini, sodelavcem, prijateljem) pa je treba vztrajno dopovedovati, kako nas hrup moti, da postanejo bolj obzirni do nas. Mene npr. kar zaboli v ušesu. Kdor nima lastne izkušnje, težko razume, zato pa mu je treba večkrat razložiti.

V skrajni sili tudi čepki, vendar jih je tečno imeti v ušesih, tudi tiste mehke.
Najbolj se najdem tule. Nasveta ne vem sem si pa uredila vse čimtiše. Že leta sem sovražila sesalnik in sem raje pometala. Radio je pri meni zaprt. TV gledam na zelo potiho. Sem pa v tem času imela tudi depresijo in takrat me je vsak premočan glas še posebno motil. Moti me sako enakomerno udarjanje tudi moževo s prsti. Mislim, da se tega ne bom znebila. Zate pa ne vem. Srečno
cron