Starševski čvek

soodvisnost- zasvojenost z odnosi

Default avatar
Po vseh težavah, ki sem jih imela z bivšim partnerjem, ga še vedno ne morem odmisliti. Ne želim si ga kot partnerja ali ljubimca, ampak imam neko željo, da mu pomagam, da sem na tekočem kaj počne, s kom je,...Kako se ima,..Kaj to pomeni, da sem nekako zasvojena z njim?
Vedno mu popustim, ker se mi zasmili.
Imam pa tudi novega fanta, ki je res vse kar si lahko želiš, pa vseeno ne morem odmisliti bivšega. Res pa je, da sva narazen šele dva meseca. Koliko časa ste rabile, da ste prebolele konec dolgoletne veze, ki se je končala na vašo pobudo? Ste se kdaj spraševala, če ste naredile vse kar se je dalo?
Se temu lahko reče soodvisnost, ali samo normalni proces, ki pride, ko se veza konča??
Default avatar
da ali ne? je napisal/a:
Lej, ne glede na to, koliko časa sta bila skupaj in koliko sta sedaj narazen... če sta narazen in ga ti še vedno kontroliraš, s kom je, kako se ima... to v odnosu NI NORMALNO, kaj šele IZVEN odnosa. Če sta narazen, potem sta narazen in to ni normalno, da mu ne daš miru.

Da pa do tega drugega tudi nisi čustveno iskrena je pa tudi jasno. Kako, če še prvega nisi prebolela, se boš čudtveno popolnoma predajala drugemu? Lizati rane na ta način, da si omisliš novega fanta je mimo, ker se tudi s tem novim verjetno ne bo ali pa se bo zelo težko obneslo.
Default avatar
ja se strinjam da ni ravno normalno, saj zato pa vprašam, če je to neke vrste zasvojenost z odnosi in kako se tega rešim?
Načeloma pa pride do tega, da ga vprašam kako je, kaj počne,...itd,..ko se pogovarjava po tel. o otroku, ki ga imava, pa se potem razvije debata še tja kamor ni treba. Enako pa tudi on sprašuje vse o meni oz še več. Vse izvrta iz mene.
Nisem pa neka obsedenka z njim, ne klicarim okoli in se zanimam zanj. Samo takrat ko to nanese preko tel. in osebno z njim. Drugih ne sprašujem o njemu!!!!
Default avatar
Morda je to normalno, ker imata skupno vez - otroka.
Ko te bo spet imelo, da se zanimaš kako mu je, se spomni raje zakaj si prekinila in zakaj ne želiš več biti z njim. Po moje bo čas prinesel svoje. Vrži ga ven iz misli, pri kontaktu pa bodi pač realna in to kar si.
Default avatar
2 meseca, čisto normalno ... in dlje ko je trajala veza in bolj ko je bila pristna, globoka, dlje bo trajal ta proces odtegovanja same sebe. Seveda se zavedaj da pa par let je že patološko.
In če si ga imela zares zares rada, potem ga čisto zbrisala zagotovo nikoli ne boš, niti ni treba. Vendar želja po njem, obžalovanje, nadzor ipd. sem ne šteje. Lep spomin ni še nikomur škodil.

Aja, ravno zaradi takih stvari, je več kot le priporočljivo, da vsaj pol leta ne vstopaš v nove intimne veze. Da se spucaš, predvsem energetsko, da ne vnašaš energije starega partnerja v novega, ker bo sicer slej ko prej ogrozilo to novo vezo.
Default avatar
Jah, lej, v primarnem postu nikjer nobenega otroka ne omenjaš.

S človekom s katerim imaš pa otroka, pa nikoli ne boš mogla 100% zapreti vrat za seboj. To je jasno.
Default avatar
No, dva meseca po ločitvi in že v novi zvezi ... Tudi telo rabi svoj čas, da se odvadi prejšnjega, kaj šele glava. Da o otroku niti ne govorim - se ti ne zdi, da je malo preveč velikih sprememb v zelo kratkem času?
Default avatar
Takole na prvo zogo bi rekla, da predvsem nisi postena do svojega novega fanta. Najprej v vseh pogledih zakljuci staro zvezo (kajti ne, nisi je se pustila za sabo), potem pa ne bi bilo nic narobe, ce bi bila malo sama in ugotovila, da znas ziveti S SEBOJ.

Otrok vaju bo z bivsim sicer vedno druzil, je tudi zanj dobro, da vidi, da se znata starsa normalno pogovoriti.. vendar stvari, ki se ticejo njega. Ostalo je preteklost, ki jo moras pustiti za sabo, ce zelis zaziveti na novo. Upam, da ti uspe.