Med.Over.Net

Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci

Odgovarjajo: Olga J. Bahun, mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom • mag. Petra Tomc Šavora, prof. def. logopedinja

Prekomerno prehranjevanje otroka

Default avatar

mol2

Pozdravljeni!

Imam problem z 9-letno hčerko, ki ga ne znam več sama rešiti. Oziroma ne vem, kako se ga naj lotim.
Hčerka zelo rada je. Problem pa je v tem, da je zelo hitro in "požira" velike kose hrane. Lačna je ves dan. Zvečer, ko gre spat ji je slabo in bruha. To se ponavlja 1-2 krat na teden. Včasih tudi majn. Tudi do gibanja ji ni preveč. Včasih je bila kar dobra športnica, sedaj pa vse zanemarja. Kot majhen otrok ni jedla veliko. Sedaj pa ne vem, kako ji naj omejim prehranjevanje. Če ji kaj omeniš se skrega in odide od mize.

Hvala in lep dan.
Default avatar

OlgaJ.B.

Pozdravljena draga mamica!

Kot pišete ste se znašla v stiski, ker ne veste več, kako bi še lahko pomagala svoji devetletnici, ki ima težave s prehranjevanjem.

Najprej naj povem, da na tem področju še nikdar v vseh desetih letih pomoči staršem, nisem pomagala. Takšnega primera nismo imeli. Sem se pa približno pred dvema desetletjema srečevala s podobnimi težavami, vendar ne pri tako mladih deklicah. Takšne prehranske motnje se lahko pojavijo ( ali so vsaj se v preteklosti) pretežno pri najstnikih, razlogov zanje pa je več.

Skušala bom predstavit pogled na to skozi moje oči, ne morem pa biti pri tem preveč pametna, ker kot prvo, vem premalo, da bi vam res lahko pomagala, kot drugo pa papir prenese marsikaj, za kar v resničnosti iz različnih razlogov ni možno udejanjiti.

Vesela bom, če se boste odzovla na moje mnenje, morda bova skozi razgovor prišli do kake pametne rešitve.

Ker ne morem mimo tega, da na tem področju morda nisem pravi naslov, predlagam tudi, da se obrnete na strokovnjaka nutricionista in morda na kak forum, kjer odgovarja psiholog, ki ima izkušnje na tem področju. Morda celo med prebiranjem forumov, kje že naletite na koga s podobno težavo.

Jaz se bom skozi svoj pogled skušala poglobiti v vašo težavo in odgovoriti na način, na katerega bi se jaz kot mati in mi kot družina lotili reševanja težave.

Potreba po hrani oz. lakota je lahko bolezenska težava, lahko pa izraža čustveno stisko.

Najprej mnenje glede uživanja velikih kosov hrane. Pomagajte ji pri pripravi in ji hrano že vi razdelite na manjše kose ter ji pojasnite, da imamo zobke zato, da grizemo, meljemo in prežvekujemo hrano. Poskrbite, da si bo za obrok vzela dovolj časa in da obrok ne bo obilen, torej, če bo hotela imeti občutek, da je sploh kaj pojedla, bo morala obrok zaužiti počasi, hrano mleti, sicer bo krožnik takoj prazen. Imejte nadzor nad prehrano, da je ne bo mogla vzeti sama, če pa že, jo pa vi presortirajte, nasekljajte in naj bo tako na razpolago na policah, v hladilniku ( vendar omejeno!). Na razpolago pa naj ne bo veliko hrane nikjer. Vsak dan pripravite, umijte in narežite sadje. Pripravite tudi zelenjavo, lahko naredite tudi različne zelenjavne solate in sokove. Vse lahko daste v hladilnik, kdorkoli ga bo odprl, poskrbite, da ne bo kaj dosti drugega na voljo in da bosta pripravljeno sadje ter zelenjava na vidnem mestu.

Naprej me zanima, kaj ste v preteklosti že naredila tako sama, kot družina, na področju prehranjevanja za svojo hči? Sta že kdaj sedli za mizo in se skupaj z ostalimi člani družine resno pogovorili o njeni težavi? Smatrate, da ima kake težave v šolo, s sošolci ali tam, kjer ste doma,s sovrstniki, da morda zato uteho išče v prekomernem prehranjevanju?

Namreč njena težava je lahko posledica psihičnih stisk ( nezadovoljstva s seboj, razočaranja nad okoljem) ki tonejo le še globlje, še posebej, če se zaradi takšnega načina prehranjevanja tudi redi.

Torej, če so v ozadju čustvene stiske, jih je nujno potrebno odkriti in takoj pričeti reševati. Morate pa biti pri brskanju zopet taktični, pomislite malo, kakšne težave bi lahko bile v ozadju in (tudi, če ni res) potožite hčerki, da ste vi v svoji mladosti imela težave s tem in tem, pa s tem in tem…in nekako povejte, kako ste jih rešila, kako ste jih zaupala staršem, ko so vam svetovali to in to….Ni nujno, da obrnete pogovor tako, da se bosta pogovarjali o njenih težavah, ampak o vaših. In po njenih reakcijah sočutja, ker bo v vas videla šibkost in svoje težave, se vam bo morda odprla ali pa vsaj s sočutjem nakazala, kje leži problem.

Veste mamice moramo biti vselej taktične, morda tudi kdaj neiskrene zato, da lahko otroku pomagamo. Tu ne gre za laž, gre le za odpiranje tem, v katerih morda tlijo težave. Pomembno je, da si hči z vašo pomočjo, s pomočjo celotne družine, ustvari dober pogled nase, mora ji biti mar zase, naj si npr. ne umiva zobkov, zato ker si jih mora, ampak zato, ker si jih želi, ker želi imeti lepe. Pomagajte ji ustvariti pozitivno samopodobo in skušajte ji privzgojiti zdravo skrb do sebe, telesa in duha.

Menim, da se morate na to kot družina dobro in organizirano pripraviti, narediti pravo vzdušje, odpreti temo ob kakšnih svečkah, ne smete izpostaviti le nje, kot tiste, ki ima težavo, temveč prikazati skozi luč npr. tudi napačnega prehranjevanja vsakega izmed vas ( vsak ima kak manjek). Tudi morda vsak naj pove eno svojo zgodbo, kako je imel težave v šoli… Tako se bo čutila sprejeto in ne preveč drugačno. Nato naredite tudi načrt prehranjevanja in telesne vadbe za vsakega izmed vas.

Poskrbite, da ne boste doma imeli več veliko tistega, kar ji v prehrani predstavlja največje skomine. Odstranite iz jedilnika predvsem vse sladkarije, prigrizke, pa tudi vse, iz česar si hitro pripravi obrok (tu mislim na sendviče, torej bi jaz omejila predvsem kruh, sploh belega, namesto njega nabavite riževe, ovsene…kruhke, tablice…izbire je na bio oddelkih res že ogromno, zmanjšajte tudi uživanje ogljikovih hidratov v kuhani prehrani - predvsem makarone, er, če hitro je in če rada je velike konce, so le ti lahko tudi težava).

Skušajte ji omejiti dostop do salam, izogibajte se kaki majonezi, kisli smetani, namesto sladkarij imejte v omari kakovosten med, suho sadje, oreščke (vse dobite tudi bio).

Česar doma ne bo, s tem se ne bo mogla pregrešiti in manj je tistega, kar ima najraje, manj bo iskala hrano. Torej pot k pomoči njej mora biti skozi prilagoditev celotne družine, saj se boste morda morali tudi drugi odpovedati pregreham.

Hči je stara devet let, še malo, pa bo sama s svojo žepnino odromala do trgovine ( če že tega ne počne, ampak sedaj jo pri tem še lahko omejite), torej je zadnji čas, da se spopadete s to težavo. Pomagati pa ji morate vsi, vsi se morate za nekaj časa odreči vsemu, kar njo tako privlači, da se ne more upreti.

Če ima navado, da je preko celega dne, ji to ne branite, saj je zdravo jesti večkrat po malem, poskrbite le, da bodo obroki zaužiti v miru, ob približno enakih urah, da bodo prilagojeni njeni težavi (torej manjši koščki) in zdravi.

Če npr. ne more brez čokolade, ji kupite eno tablico na teden in ji vi sem ter tja (po kakšnem sistemu, se odločite skupaj) dajte košček ali dva. Vsaj eno izmed omar, morda tudi hladilnik dajte pod ključ in če je še kak otrok v družini, se solidarno dogovorite, da imata do teh dveh prostorov dostop le vidva z očetom.

S to težavo se sama ne bo mogla spopasti, morali se boste spopasti z no vsi skupaj, ne vem pa, če ste na to res pripravljeni.

Glede gibanja me še znanima, kako je uspešna pri šolski telesni vzgoji, jo kaj posebej veseli, ima prekomerno težo in jo zbadajo? Kaj pa pravi učiteljica telesne vzgoje, je prizadevna? V kolikor ima telesno vzgojo rada, jo morda zanima kak šport še posebej? Morda atletika, morda ples, morda kake igre z žogo? Razmišljam…hodi h kaki prostočasni dejavnosti iz smeri športa? Morda bi jo vključili pa h tabornikom, planincem, kjer ne dajejo poudarka na šport ampak na mnoge vrline, gibanje, zdravo prehrano in poznavanje narave….?

Kot ste rekla, dvakrat na teden bruha. Raziskati morate, zakaj bruha. Ste že govorili s pediatrinjo glede tega? Ali bruha v pričo vas, da to vidite, ali se umakne in samo pove, da je bruhala? Ji je slabo, se ji zaleti ali bruhanje sproži sama? Žal mi je, premalo jasno ste napisala glede bruhanja.

Morda, če bi upoštevali, kar sem napisala zgoraj, bi se tudi bruhanje ustavilo ( če ima vzdražen želodček zaradi njenih težav), če pa bruha namensko, pa je tu dokaz večje in nevarne osebne stiske, ker ne zna več sama sebi pomagati. Morda bi res sama rada uredila težave, pa se zaveda, da bo potrebno precej spremeniti navade vseh in se boji, da se jih ne bo. Razmislite, ali se plansko ukvarjate s to njeno težavo in delate na njej, ali se morda razjezi ter odide od mize, ker jo glede njenih navad vselej opomnite za mizo, med obrokom. Če delate tako, popravite svoje ravnanje, pogovorite se z njo, ko ne bo dogajanje imelo nobene povezave z obrokom.

Morda jo vaše pripombe ob po njenem in tudi mojem mnenju, ob nepravem času, bolj prizadenejo, kot če bi drugače pristopili k tej težavi.

Hči nujno potrebuje pomoč celotne družine in resen pogovor skupaj z vami, če ne bo šlo, pa en družinski skupen razgovor s psihologom in nato še individualnega, kjer se morda odkrije, kje tiči problem. Nihče ni idealen in vsak izmed nas se sproti uči vzgoje. Prej, ko se boste lotili težave strokovno, prej bo rešena. Dlje se bo čakalo, globlje v težavo bo hčerka zašla in vi z njo.

Kot sem napisala, so najpogostejši razlogi za takšno stanje čustvene narave in nastopijo ( po navadi) v puberteti. Če bruha namensko se diagnoza imenuje bulimija. To je resna bolezen in prepozno ukrepanje ima lahko hude posledice. Nasprotju od tega se reče anoreksija, tam pa otrok noče več jesti, strada, ker se vidi predebelega in ti dve stanji oz. bolezni, se lahko kombinirata, prehajata iz ene v drugo. Telo se lahko popolnoma izčrpa.

Obstaja v njenem življenju nekdo, ki mu posebej prisluhne, ki ga ima posebej rada? Je ta oseba blizu ali daleč? Morda potrebuje pravo prijateljico?

Samo razmišljam…

Če prijateljico ima, bi ji morda lahko le ta tudi pomagala. Ne na način, da bi imela občutek, da delata nekaj za njenim hrbtom, ampak se morda pogovorita s starši te prijateljice in oni nagovorijo hčerko brez, da bi povedali, da so se pogovarjali z vama…Seveda le, če so imeli kdaj priliko soočenja s to težavo hčerke. Sicer bo težje.

Kako pa se hči prehranjuje, ko je v šoli, pri prijateljih, ko ste kje zunaj?

Ima morda kak dan, ko ni toliko lačna? S čim se zamoti? Morda bi si kot družina lahko omislili razne izlete?

Pomembno je, da ji kvalitetno, po njenih željah zapolnite tudi čas, da bo manj mislila na hrano. To lahko storite na več načinov. Mora pa ji ostati dovolj časa, da se posameznemu obroku posveti v miru.
In nikar ne dopuščajte, da veliko npr. sedi za računalnikom.

Morda ji kupite kužka, za katerega bo morala skrbeti, ga voziti na sprehode, morda jo včlanite z njim v pasjo šolo, jo dajte na agility tekmovanja…ne morem vam prav svetovati v tej smeri, ker ne vem, ali živite v bloku, ali v hiši, v mestu ali na podeželju…

Veliko je potrebnih odgovorov na številna vprašanja, da bi lahko res pomagala.

Predvsem se tudi potrudite, da je doma glede njenega načina hranjenja ne zbadate, ampak se resno pogovorite o tem, naj ima razgovor z njo tudi oseba, ki ji najbolj zaupa in pa, res priporočam, strokovnjaka nutricista v kombinaciji s psihologom, če ne boste mogli sami rešiti težav. Za eno strokovnjakinjo vem, lahko vam pomagamo vzpostaviti stik, ker smo bili z njo že na vezi, tule pa je povezava, če ga želite navezati kar sama.

Pa kar pogumno, težava, ki jo imate ni nerešljiva in zagotovo bo hči, ko bo odraščala, navade spremenila in stopila na pravo pot prehranjevanja. Otroci morajo iti skozi različna obdobja odraščanja, vsaka težava s katero se spopadamo z njimi kot starši v določenem obdobju, je videti takrat huda in nimamo občutka ali smo premalo ali preveč strogi. Lahko je biti general v bitki, ki poteka na drugi strani hriba, če razumete kaj mislim. Bitka pa bo minila in prišlo bo do nove in nove… In težave, ki se vam sedaj zdijo velike, bodo izpuhtele tako, kot so prišle.

Olga J. Bahun
______________________________________________

Zlo na svetu zmaguje takrat, ko dobri ljudje ne ukrepajo.
Default avatar

OlgaJ.B.

Pozdravljeni ponovno!

Za to, da vam kar najbolj pomagamo, sem se tudi sama obrnila na gospo, ki je velika strokovnjakinja na področju prehrane otrok ter njihovih prehranskih težav. Gospa je napisala, da se nanjo lahko obrnete na tale e mail (sem jo tudi že vprašala, če vam je pripravljena pomagati in vam bo z veseljem!) [email protected] .

Je pa napisala sledeče, malce za vzorec;

Lakota izvira zaradi 'zasvojenosti' od ogljikovih hidratov. Predvidevam, da hčerka je veliko kruha in pekovskih izdelkov, riža, krompirja, ipd., skratka, da ji sadje ali kakšen lahek obrok ne diši ravno. Zadeva za reševanje ni tako težka, saj je vloga starša, da ima prav (sploh, kadar ima res) in da deluje v interesu psihofizične kondicije otroka. Tako da bodo mama, oče in sekundarno stari starši morali postati odločni, vztrajati na istih principih (ne npr. pri babici pa dobim to in ono za pojesti-Prepovedano) in potem pride sprememba sama od sebe. Telo metabolno konvertira in to se zgodi relativno kmalu. Veliki kosi in nažiranje so pri deklici posledica (sklepam) neustrezne ravni sladkorja v krvi, ko ta pade, rabiš nujno nekaj, da ti vrne energijo. Lahko je pri njej morebitna indikacija intolerance na gluten ali laktozo, sploh prva oblika alergije povzroča omenjene izbruhe lakote in 'čudnega' počutja.

Mamica mi naj lepo napiše, pravzprav naj se čim bolj razpiše ne zgolj o tem, kaj punčka je, ampak tudi kako sicer živijo. Ali imajo doma kosilo, ali deklica je še kje okoli (babica, tete, sosedje). Nekje je morala prejeti ta vzorec. Sama delam vedno tako, da slabo pričenjam kompenzirati z dobrim in potem se zgodi sprememba na bolje-torej nikakor ne na nož-od sedaj bo pa tako in tako. Lepo po pameti, s srcem in tudi sam je potrebno biti otroku zgled. Bruhanje je posledica ravno teh prevelikih kosov. Želodec, sploh pri tako mladi osebi ni 'navajen' predelati invazivnih vnosov. Pomembno je, da lahko poveste mamici, da bomo problem rešili.

Natalija Sakelšek

Upam, da se boste odločila prav.
Z najboljšimi željami!

Olga J.B.
______________________________________________

Zlo na svetu zmaguje takrat, ko dobri ljudje ne ukrepajo.

Moderatorji

Olga J. Bahun , mama z 21 letnimi izkušnjami, predsednica uprave Ustanova - Fundacija za pomoč otrokom
OlgaJ.B.
mag. Petra Tomc Šavora , prof. def. logopedinja
petraT