depresija,samomorilne misli-pomoč
Po vseh simptomih,ki jih ima moja še ne 20-letna sestrična sem še posebaj po besedah,da več ne vidi smisla v življenju in da bo naredila svojemu življenju konec,skorajda prepričan, da potrebuje nujno strokovno pomoč (morda depresija ali bipolarna motnja). Pogosto pije tudi alkohol,mislim da ima težave tudi tukaj,oboje pa je povezano.Ona tega tako ne vidi, pravi, da popije toliko kot njene prijateljice, da je njeno vedenje super (nizek prag tolerance, vzkipljivost,nobenega pravega interesa,volje,nobenega hobija, v zadnjih dveh letih se je spremenila za 100%) o zdravniku pa niti slišati noče.
Prosim nujno za nasvet kako ji pomagati, kdo in kako naj jo prepriča, da bo obiskala zdravnika.Prepričan pa sem,da je zadeva zabredla tako globoko,da sama tega ne bo zmogla.
Če se gre za zasvojenost z alkoholom ne bo druge kot da ji postavijo strog ultimat. Duševne bolezni se ne da zdravit, če je oseba hkrati tudi zasvojena. Torej jo bo treba – naj se še tako grdo sliši najprej poslat na zdravljenje alkoholizma, če drugače ne bo šlo, potem pa reševat psihične probleme, za to pa je kot vemo psihiater, psiholog.
Ona ne vidi,da preveč pije.Mene moti,da sploh pije,da se it ven tudi brez alkohola in se imet fajn.Spije npr. včasih v par urah 3 piva, ko je zunaj z družbo.To se njej ne zdi težava.Tudi na zabavah s sorodniki sem opazil,da spije npr. pol litra v par urah, nič ji ni nerodno ipd.Meni se to ne zdi normalno.Socer ima fanta,ki skorajda nič ne pije alkohola in on pravi, kadar o tem govorim, da ona ne spije preveč oz. da nima težav z alkoholom. Težko je, sploh ne vemo kaj naj naredimo,ker včasih jo komajda nekako noter obdržimo,ko pravi da mora iz stanovanja na zrak, obenem pa je npr. maloprej govorila po telefonu prijateljici, da se gre ubit. Zelo je težko, sploh ne vemo kako naj reagiramo,po drugi strani pa je tudi ne moremo noter zaklenit.Skoraj je že mama rešilca poklicala,samo potem pa ne vem kako bi bilo,si ne znam predstavljat. Prosim ljudi, ki so imeli podobne izkušnje pri sebi ali bližnjih, svetujte nam, povejte svoje izkušnje.Ne moremo se delati da težave ni (ker npr. naslednji dan je vse super),ker težava je in zdi se mi da se poglablja.
V širši družini smo imeli tak primer, ki se je tragično končal. Pa še alkohola ni bilo zraven. Starši so poskušali vse mogoče, pa brez uspeha. Ker je vsak bolnik drugačen, je težko svetovati – morda nasvet prav v vašem primeru ne bo učinkovit. Morda bi poskusili z iskrenim pogovorom (ne s pridigo in opozarjanjem)? Morda bi šli po nasvet k njenemu zdravniku?
Najprej “zaskrbljeni sorodnik”- vsaka ti čast ! Tako se dela. Pomagati sočloveku sedaj, ne potem, ko je prepozno. Kar se tiče tega dekleta, imaš prav. Zasvojena je z alkoholom. Osebno ti lahko povem za en primer v našem kraj; pred nekaj dnevi so fanta starši “spokali” v Idrijo ( z rešilcem). Star je 22 let, alkoholik. Po enomesečnem zdravljenju bo odšel v neko komuno v Italiji na nadaljevanje zdravljenja (kot za mamila). Skrajni čas. Se pa začne verjetno vse v otroštvu. Posebno če otroci niso deležni prave ljubezni in sprejetosti. Tako, da pomagajte temu dekletu kolikor se da, ker sama tega ne bo zmogla. Zelo dober psiholog je dr. Perko v Kamniku. Še enkrat vsa pohvala tebi !
Sama sem malce starejša od tvoje sestrične in študiram psihologijo.
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, ali sestrična pije samo na zabavah ali tudi “kar tako” (recimo da si doma vzame iz hladilnika liter vodke in ga cuka). Ker bodimo realni- punca je v študentskih letih in pri teh letih smo si vsi dali duška. Verjamem, da bi raje videl, da sestrična sploh ne bi pila, ampak če pije recimo samo na zabavah, to niti ni panike. Bo že prerasla te žure in alkohol in ji zabava ne bo več prioriteta. Če pa pije kar tako, da utopi svojo žalost v alkoholu, je pa kriza in ji morate pomagati.
Glede depresije je pa tako. Pogovori se z njenimi starši, ker kot bratranec veliko ne boš dosegel. Je pa treba ukrepati, dokler je to še možno. In tako kot je nekdo že pred menoj rekel- prvo odpraviti težave z alkoholom (na tej stopnji bodo njene težave z depresijo še hujše), potem pa dobiti strokovno pomoč in se soočiti še z depresijo
Bi pa priporočala, da si punca dobi nek hobi, šport… nekaj, kar rada počne in se začne aktivno s tem ukvarjati. Moja sestra je par let nazaj padla v depresijo, našli smo ji strokovno pomoč, ampak se njeno stanje ni izboljšalo, dokler ni po desetih letih začela nazaj plesati hip-hop. Kot otrok je zaradi selitve mogla z plesom prenehati, kljub temu da je bila to njena največja strast. Sedaj pa mlade punce uči plesati, ima svojo skupino, s katero se zamoti in v tistem času jo je rešila prav strast do plesa.
Najprej hvala vsem za vaš trud.
Resnično nisem prepirčan, ali gre za to, da spije nekaj ko so zunaj oziroma je le na kakšni zabavi.Vsekakor se mi zdi preveč, da spiješ tudi na zabavi npr. 3 piva. Doma mislim da ne pije, samo spije pa vedno kadar gre ven (s prijateljicami gre skoraj vsak dan ven).
Ne vem kako ji naj razložim, da sama vsega tega ne bo mogla rešiti,tudi domači se mi zdijo nemočni,pravzaprav je tako, da ona vidi njih kot nekoga, ki jo nadzira, da je vedno ona nekaj kriva itd.Jaz moram reči, da tega niti malo ne vidim tako,ona kot da je popolnoma prepričana da je npr. mama proti njej in je sploh ne “spusti blizu”, kot da jo zavrača in potem ona sploh ne ve več kako bi reagirala. Če jo pusti in “ne rine” vanjo ima verjetno občutek kot da ji je vseeno zanjo, ko pa jo odkrito kaj vpraša, se hoče pogovarjat, tudi o vsakdanjih stvareh (hnpr. o šoli,zdravju,hrani,..), pa pravi da so to njene osebne stvari.
Težko je! In ona potem to svoje videnje potem razlaga svojim prijateljicam (po drugi strani so najbrž v njeni družbi tudi taki, i ji dajejo kakšne “pametne” nasvete, saj je odkar je zamenjala družbo oz. prenehala s svojimi prijateljicami iz OŠ in začetka SŠ, zelo drugačna, ona temu pravi samozavestna) itd. in verjetno vsi mislijo da je pri njih doma en zmaj tolovaj, ki trpinči ubogo punco.Nekako se mi zdi, kot da obrne vlogo storilec-žrtev, če lahko tako povem.Pa je verjemite mi,daleč od tega. Soba je ponavadi razmetana, za vsako stvar jo je skoraj treba opozarjati, da se kaj premakne,ponavadi pa pri tem ni nobene prave volje in pozitivne naravnanosti.
Hobijev nima,v 3. letniku si je tudi uredila opravičilo za športno vzgojo itd.Pred tem ni npr. niti vohati smela cigare,nekje konec drugegaletnika pa je začela kaditi,skadi sigurno škatlo na dan.Tukaj so bile težave,starši so ji takrat ukinili žepnino,saj ji cigaret niso hoteli kupovati,še posebaj ne,ker ima tudi astmo.Tega ona ni dojela in je vse takšne in podobne poteze doživljala kot napad oz. kot da je nimajo radi oz. jim je vseeno zanjo.
Res ji iz srca želimo pomagati,ampak kako naj bomo uspešni, ko pa ona tega ne vidi. In kako reagirati,ko bo spet prišlo do situacije, ko bo npr. “malo spila”,se s fantom npr. spkregala in potem hotela ven, z grožnjami, da ji je za vse vseeno in da noče več živeti.
Če ve kdo na koga se naj obrnemo bom vesel vsake pomoči, e-maila itd., samo da pridemo naprej,ker je to nujno! HVALA!
v hudih dneh mi je najbolj pomagal pogovor e eno prijateljico, ki je imela podobne težave in s fantom. se pravi, da čutiš, da ti je oseba blizu. apeliraj na fanta, morda zvleče iz nje, kaj je sploh problem. pri meni so bili problem ravno starši in če bi ti šel k njim, da jaz razmišljam o …., bi naletel na gluha ušesa. oziroma bi stavri samo poslabšal!!!! misliš da bi se jaz z njimi pogovarjala- nikoli, sploh ker bi poslušali, slišali pa ne.
ne bi bil napačen tudi pogovor pri strokovnjaku. ne vem če si ji kdaj že rekel, da tebe lahko kadarkoli pokliče, če ji bo kdaj hudo??
Poglej kaj več na Googlu : Frančiškanski družinski inštitut. Vem da ima vsak petek zvečer (med šol.letom) pri Frančiškanski cerkvi v Lj. predavanja za starše pater prof.dr. Gostečnik. To bi bilo zelo priporočljivo za starše te deklice. Zelo poučne so tudi knjige patra Gostečnika. V vsaki knjižnici jih imajo ; napr.knjiga “Srečal sem svojo družino”. To dekle očitno potrebuje sprejetost, ljubezen. Nekje se je nekaj zalomilo…Hčerkine zavrnitve mora mama razumeti kot njene (hčerine) najgloblje želje biti z njo – z mamo. Verjetno bo hčerka želela krepko preizkusiti, koliko jo imata starša rada. Zato jih zavrača. Vztrajat bo potrebno in splača se potrudit. Nikoli ni prepozno. Ne odnehat !
Opisane težave so odsev problemov v družini. Pitje alkohola in samomorilne misli so le posledica nerazčiščenih konfliktov v družini.
Očitno imajo starši napačen pristop. Vse psihične težave in potreba po drogah, je odsev notranje bolečine in klic na pomoč, saj se sestrična več ni sposobna boriti z občutki zavračanja. Zato išče uteho v alkoholu, saj le-ta vsaj začasno zmanjša občutek trpljenja in zavračanja.
V sestrični se je nakopičilo že ogromno bolečine in občutkov, da je nihče ne mara. Rešitev je, da to izrazi.
Zato so starši tisti, ki rabijo strokoven nasvet, saj na takšen način, kot so ga realizirali do zdaj, več ne bo šlo. Rezultati takšnega načina so zelo dobro vidni.
Menim, da se starši poslužujejo preveč represivnega načina, premalo pa strpnosti in komunikacije. Zato otrok prepovedi doživlja kot napad, ne pa kot odsev dobrega.
Da nekdo na zabavah spije po 3 piva, ni nič takega, tudi če je vsak teden, to naj bi spadalo v mladost.
Da pa nekdo grozi s samomorom, pa kaže na duševne motnje in je potrebno zdravljenje, pa tudi ne silo, če taka oseba samo govori. Po novem zakonu i duševnem zdravju jo smeta samo osebni zdravnik ali psihiater z napotnico na silo spravit na psihiatrijo, pa tudi tadva le, če si kaj naredi. Dokler kdo govori, ne smeta. V praksi samo takrat, če je resno ogroženo njeno zdravje ali življenje. Šele če se bo najedla tablet ipd, jo imajo zdravniki pravico proti njeni volji v bolnici zadržati in prisilno zdraviti. Do takrat pa lahko doma in po telefonu še naprej veseli grozi s samomorom.
Najprej se opravičujem če sem se obrnila na napačen naslov vendar v tem trenutku iščem vsako možno rešitev za pomoč, ker namreč ne vem kaj točno storiti in na koga se obrniti.
Na kratko bi predstavila problem. Moj očim se zdravi za depresijo, obiskuje psihiatra vendar se bojim, da tam ne pove vsega oziroma pove le toliko kolikor njemu pride prav. Psihiater mu je predpisal zdravila Eqores vendar pravi da se po njih ne počuti dobro. Na trenutke deluje čisto dobro spet na trenutke pa razmišlja le o tem kako bi končal svoje življenje ali pa še hujše stvari. Zelo me je strah ker ne vem točno kaj storiti in na koga se obrniti da bi bilo prav. Naj povem še, da je čustveno zelo navezan name in se boji da me bo izgubil,ker potem pravi da ne bo mogel živeti. Te stvari so tudi zame zelo naporne in načenjajo mojo psiho.Na koga se obrniti? Obvestiti njegovega psihiatra, osebnega zdravnika? Resnično potrebujem nasvet ker sama sem nemočna v tem.
Najprej se opravičujem če sem se obrnila na napačen naslov vendar v tem trenutku iščem vsako možno rešitev za pomoč, ker namreč ne vem kaj točno storiti in na koga se obrniti.
Na kratko bi predstavila problem. Moj očim se zdravi za depresijo, obiskuje psihiatra vendar se bojim, da tam ne pove vsega oziroma pove le toliko kolikor njemu pride prav. Psihiater mu je predpisal zdravila Eqores vendar pravi da se po njih ne počuti dobro. Na trenutke deluje čisto dobro spet na trenutke pa razmišlja le o tem kako bi končal svoje življenje ali pa še hujše stvari. Zelo me je strah ker ne vem točno kaj storiti in na koga se obrniti da bi bilo prav. Naj povem še, da je čustveno zelo navezan name in se boji da me bo izgubil,ker potem pravi da ne bo mogel živeti. Te stvari so tudi zame zelo naporne in načenjajo mojo psiho.Na koga se obrniti? Obvestiti njegovega psihiatra, osebnega zdravnika? Resnično potrebujem nasvet ker sama sem nemočna v tem.