Sin preživlja poletje sam (17 let)
Pozdravljene, vse mamice in očetje. Zelo sem žalostna, ker moram zdaj to tukaj pisati, ampak moj 17 letni sin preživlja poletje (tudi prejšnje) čisto sam. Preprosto nima prijateljev. Že v OŠ se z vrstniki ni dobro razumel, prihajalo je celo do fizičnega nasilja. Sedaj gre v tretji letnik srednje šole, ki mu večjih težav ne dela. Ko je prišel v SŠ, je povsem zažarel. Začel je z veseljem hoditi v šolo, ker tukaj nasilja ni bilo, imel je družbo. V drugem letniku se je pričel družiti z dvema sošolcema, hodil je k njim, ona dva pa k njemu, šli so v kino ipd. Bila sem zadovoljna, da je našel družbo, ki mu je všeč in v kateri je sprejet. Zadnje mesece v drugem letniku sem opazila, da je spet sam. Nato je spet začel hoditi k njima, kjer so se družili (živimo v drugem kraju kot oni). Zdaj med poletnimi počitnicami je skoraj čisto sam, z njimi je šel zgolj 2krat na plažo (živimo blizu morja). Drugih prijateljev kot je on nima, le še enega kolega, ki je kakšno leto starejši. Zdaj je cele dneve doma, gleda TV in je na računalniku. Res je, da tudi doma marsikaj postori (skuha, opere posodo, obesi perilo ipd.)
Kako naj se pogovorim z njim? Kako naj ga spodbujam?
Lep pozdrav…
Kaj pa če bi ga vključili v kakšno počitniško dejavnost, karkoli ga pač zanima……kakšen športni tabor-košarka ali kaj drugega, v kakšne delavnice za otroke oz. mladostnike? Se mi zdi, da je tega kar nekaj po Sloveniji. Morda bi si pa tam našel družbo. Razen seveda, če noče iti…..
Na tej internetni strani imajo kar nekaj raznih dejavnosti
http://www.otrokoskop.si/main/index
Srečno!
“Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni”
Brklc ima prav. Če te sin ni prosil za pomoč, potem mu tole tvoje “nesebično” pomaganje bolj škodi kot koristi. Če sam v svoji osamljenosti ne vidi problema, potem mu ga pravzaprav vsiljuješ s svojim teženjem. Če pa svojo osamljenost že občuti kot problem, pa mu to tvoje vsiljevanje pomoči deluje kot “sol na rano” in zato še bolj trpi.
Tvoj sin ni nič drugačen in ne počne popolnoma nič drugega kot 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} najstnikov med počitnicami. Spijo, gledajo TV in igrajo igrice. Pred kratkim smo se vrnili s kampiranja in ne moreš verjeti razliko nekoč in danes. Včasih se je mladina zbirala na plaži in zganjala vrgolije v vodi. Danes sedijo vsak pred svojo prikolico in bulijo v računalnik. In to je morje?
Morda pa bi šel za en mesec kaj delat. Če ste neklje na obali se bi sigurno našlo kako delo v turizmu, gostinstvu. vsak evrček pride prav izkušnje pa tudi. In tudi jaz se strinjam z drugimi morda tvoj sin je res sam ni pa rečeno, da je osamljen.
Zdravo,
mislim, da so tvoje skrbi odveč. Tudi moja hči ima 16, situacija enaka. Sama doma, računalnik, tv, po stanovanju vse naredi. Prejšnja poletja je šla v razne kolonije, sedaj noče več nikamor. V začetku sem razmišljala kot ti, sedaj vidim, da ji to enostavno paše. Kmalu bo spet urnik nabit s šolskimi obveznostmi in tudi prijatelji pridejo. Rinem jo povsod, v razne počitniške dejavnosti, a noče nikamor. Mislim, da se ni potrebno sekirati.
Drži se in uživaj v poletju.
Gunnar je vse povedal. Zakaj se sploh sekiraš glede tega? Jaz sem povsem enak, pa sem star 25 let. Enostavno sem se vedno najboljše počutil, ko sem bil sam. Imam nekaj prijateljev, ampak to je to. Nikoli mi ni bilo dolgčas, tudi ko sem bil mlajši. Sem edinec in sem že zaradi tega navajen normalno shajati sam s sabo in se ne počutim niti malo osamljenega, prav nasprotno, uživam, vedno najdem kaj, s čimer se zamotim, pa če je to samo TV. Nismo vsi ljudje enaki, pusti sina naj počne, kakor se mu zdi prav.
Glej, nič hudega ti nočem, poizkušal sem ti le pomagati, ke se mi je tvoj post zdel iskren. Da pa človek izpostavi neko vprašanje, potem pa ne želi slišati odgovorov, se pa ve kako funkcionira.
Ogromno najstnikov (ene 20, vključno z svojimi, jih osebno poznam)se tako obnaša, in kakor je gor ena pisala je to običajno. Ja, je običajno, in tudi logično, kar pa še ne pomeni da je normalno.
Zakaj je po mojem mnenju tako, pa očitno ne želiš slišati. Ker bi vedenje od tebe terjalo delo, ne pa lagodnega življenja.
Zadnji podoben primer ki ga poznam se je končal tako, da je mamica spraševala sina 30- , če bo jedel, pa ni vedel ali bi ali ne, kaj šele, če že bi, kaj bi… Kasneje sem zvedel da so ji hčerko vzeli, sin pa si je zavetje našel v stanovanjski skupnosti. Vse samo zato, ker mati ni sposobna živeti svojega(čustvenega) življenja, in da bi ohranila občutek lastne vrednosti, je svoje otroke zavijala v vatko, in jih tako naredila duhovne invalide, kar je stroka prepoznala kot psihične motnje.
V resnici (osnovi)pa gre za čist preprosto bolezen: vsega preveč. Mladina ki jo teram pri mojem prostovoljnem delu, v parih dneh zacveti, mobitele sicer uporabljajo, na rač. in tv. se pa noben ne spomni…
In ja, za marsikatero mamico imam bolane… Veliko manj pa je tistih, ki so mi iz srca hvaležne…
Iskrenosti in zaupanja otrok in mladostnikov, pa ne dam za nobeno ceno, lahko me pljuvate kolikor čte.
Glej, nič hudega ti nočem, poizkušal sem ti le pomagati, ke se mi je tvoj post zdel iskren. Da pa človek izpostavi neko vprašanje, potem pa ne želi slišati odgovorov, se pa ve kako funkcionira.
Ogromno najstnikov (ene 20, vključno z svojimi, jih osebno poznam)se tako obnaša, in kakor je gor ena pisala je to običajno. Ja, je običajno, in tudi logično, kar pa še ne pomeni da je normalno.
Zakaj je po mojem mnenju tako, pa očitno ne želiš slišati. Ker bi vedenje od tebe terjalo delo, ne pa lagodnega življenja.
Zadnji podoben primer ki ga poznam se je končal tako, da je mamica spraševala sina 30- , če bo jedel, pa ni vedel ali bi ali ne, kaj šele, če že bi, kaj bi… Kasneje sem zvedel da so ji hčerko vzeli, sin pa si je zavetje našel v stanovanjski skupnosti. Vse samo zato, ker mati ni sposobna živeti svojega(čustvenega) življenja, in da bi ohranila občutek lastne vrednosti, je svoje otroke zavijala v vatko, in jih tako naredila duhovne invalide, kar je stroka prepoznala kot psihične motnje.
V resnici (osnovi)pa gre za čist preprosto bolezen: vsega preveč. Mladina ki jo teram pri mojem prostovoljnem delu, v parih dneh zacveti, mobitele sicer uporabljajo, na rač. in tv. se pa noben ne spomni…
In ja, za marsikatero mamico imam bolane… Veliko manj pa je tistih, ki so mi iz srca hvaležne…
Iskrenosti in zaupanja otrok in mladostnikov, pa ne dam za nobeno ceno, lahko me pljuvate kolikor čte.[/quote]
Jaz brklca še kako razumem, ker razmišljam podobno. Pa sem ženska, mati treh otrok. In žalostno, sem se bila “primorana” ločiti, da vsaj poskusim otroke vzgojiti tako kot je treba. Ker sem imela moža, ki jim je namesto očeta špilal eno tako čustveno invalidno mamico. Hvala lepa, mati sem jaz, otroci potrebujejo očeta, moško figuro, on jim tega žal ni sposoben zagotoviti. Ok, zdaj oba igrava nekakšne vloge, jaz žal obe, vlogo očeta in vlogo mame. Je težko, tako “terat”, kot pravi brklc, a vredno napora…
Mama osamljenega 17 letnika:
Jaz pa te razumem in nikakor ne mislim, da ga zavijaš v vatko ipd, kot so bili zgornji komentarji. Očitno si opazila, da je osamljen (ne le sam!), saj se, kot pišeš, sicer zelo veseli družbe, če jo ima. Morda je tudi premalo samozavesten in pokaže premalo iniciative za druženje. In bi pač sinu rada pomagala.
Tudi jaz sem bila taka – osamljena. Moja sestra je imela vedno polno prijateljic in prijateljev, jaz pa nobenega – šele v srednji šoli sem se bolj spoprijateljila z 2 sošolkama, ki pa sta stanovali precej daleč in vse smo bile brez avtomobilov in brez vozniških izpitov, tako da se med počitnicami in med vikendi nismo nič videle. Tudi meni je bilo težko, ko sem sedela doma, brala knjige in gledala TV (takrat še ni bilo računalnikov), zelo pa sem si želela it kam s prijatelji. Jih pač nisem imela – nisem bila lepa in zgovorna, nisem bila “kul”, na nek način nisem privlačila ljudi, ker tudi nisem bila samozavestna. Tudi malce bala sem se ljudi. Zares odprlo se mi je šele na faksu, ko sem spoznala še druge prijatelje, pa tudi delati sem začela v enem lokalu in sem postala bolj zgovorna in samozavestna, takrat so tudi drugi ljudje začeli iskat mojo družbo.
Kakšen pa bi bil moj nasvet tebi – kot mami? Nič veliko kaj ne moreš. Poskusi ga spodbuditi, da sam od sebe pokliče prijatelje in jih kam povabi (saj na obali imate tudi kakšne prireditve, ne?). Pa tudi da bi kaj delal, kot je ena zgoraj svetovala, se mi zdi zelo dobra ideja. Čas mu bo hitreje minil, zaslužil bo evrčke, pa še malo bo pridobil na samozavesti, ki je predpogoj, da si drugi želijo družiti se z nami.
Lp, vso srečo!
Tudi sama imam sedemnajstletnika. Od malih nog dalje sem se bala, da bo tudi on kot otrok in najstnik brez družbe in prijateljev. Od nekdaj je bil drugačen od ostalih otrok. Nekaj let nazaj sem se na žalost morala ločit od moža. Na žalost pravim, ker je bila to njegova želja in ne moja. Z otrokoma sem se odselila iz hiše v blok. Sin je takrat bil star 15 let. V zadnjih dveh letih je postal popolnoma drug človek. Zagotovo ločitev ni bila pozitivna izkušnja za nas, je pa prinesla tudi dobre stvari.
Počitnice preživlja tako, da ne zmore naredit vsega, kar si želi. Vstane ob 6.00 in gre v službo (sem vztrajala, da si zasluži kak €), ko pride domov ga čaka nekaj malega gospodinjsih opravil. Trenira nogomet, hodi v fitnes, ima tudi punco, ki mu trenutno vzame po moji oceni preveč časa… Kupila sem mu skuter, da je bolj mobilen. Bil je prepričan, da izpita zanj nikoli ne bo naredil. Ko mu je uspelo, se mu je dvignila samozavest. Skratka še jaz uživam v njegovem družabnem življenju. Je pa res, da ne zna kuhat, nikoli še ni obesil perila, ne pospravi kaj sam od sebe… Tu mi je spodletelo. Se trudim in sedaj delam na tem.
Poskusi svojega sina spravit kam na počitniško delo, vsaj za dva tedna. Spodbudi ga, da pokliče prijatelja. Mogoče naj ju povabi k sebi. Dolgoročno pa najdita kakšno interesno dejavnost, ki ga veseli. Pa naj bo to šport, glasba, karkoli, da le pride med ljudi. Tam se sklepajo prava prijateljstva. Vedno se kaj dogaja… Upam da vama uspe.