Bolani starši
Pozdrav
Ne pišem, da bi dobila kakšne strokovne odgovore ampak samo tako, pač pomaga kaj napisati.
Oba straša imam bolana.
Ati (56) po 2 srčnih infarktih, sicer sedaj je ok, počutje zmerno – koliko je pač lahko, če ti deluje samo 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} srca, ampak rekli so lahko je tako še 5 let, lahko 1 teden – nikoli ne veš. sedaj čakamo ana en poseg, ki bo zadevo lahko, da malo porihtal.
Za piko na i, pa sos edaj še mamici (48) našli na možganih, neko razširitev kanalov (nevem zakaj točno gre), pravijo, da bi lahko v teh kanalih bile še ciste (kakšne nevem)…v glavnem, raziskave bodo šle dalje oz. šla bo še an druge.
Ves čas se tudi nasplošno slabo počuti, je živčna, boli je želodec – ves čas, seveda se sekira tudi zaradi atija, ki se včasih ne pazi tako kot bi se moral (gre na motor, ko je prevroče)… …
Cela zmeda v glavnem. Brat je star 22 in zelo divji, ni v takšno pomoč, kot bi lahko bil..
Jaz sem stara 28, 4 leta že živim s spartnerjem, skupaj sva 6, včasih razmišljam, da najbolje, da popakiram in grem nazaj domov k stršem, da jih pazim, ker se mi včasih zdita tako neodgovorna, da bi jih bilo treba paziti, poleg tega imata pa tudi ves čas velike finančne težave. Ati je že opokojen (benificirana doba), plače in penzija so zelo slabe… ..
malo sem morala pojamrati, ker res včasih sem že čisto zmedena in nevem kaj naj naredim, vem, da boste rekli, da moram živeti svoje življenje, ja res je – ampak je težko.
lp
lej, te zelo razumem, tudi moj oče je hudo zbolel pri 45-najhujša oblika sladkorne in zelo hitro napredovala, posledica so bili 4 baypasi, močno poslabšanje sluha, angina pektoris in zavodenel je , ampak ne obupaj, moje oče jih ima danes 75 je bolan je, betežen, ampak se drži. Samo nekaj naj mu bo sveto, gibanje, lepo počasi naj hodi vsak dan, naj gre 3x po ene 2 km prehodit in naj pazi kaj daje v usta.
za mamo ti pa lahko samo svetujem, vem da je živčna in da jo skrbi zase in za očeta, predno se seliš se pogovori z njima, jaz se recimo nisem selila domov, sem pa prišla 3 x tedensko, no razen takrat ko je bil oče dirket iz bolnice, sem se preselila za 14 dni.
Me pa ta selitev vsekakor čaka, prej ali slej, se starata in vidim da kmalu marsikaj ne bosta več mogla, to so pač neizbežne stvari in dom je zadnja opcija.
Joj ne predstavljam si kako se počutiš! Vem da hočeš pomagati staršem kar je prav, ampak pazi da ti zato ne bo trpel zakon (ali pač razmerje če nista poročena). Itak če je partner tak kot se spodobi, te bo razumel, ampak vseeno ga ne postavljaj na zadnje mesto. Staršem pomagaj kot se le da in ti čas dopušča, z bratom se pa tudi resno pogovori. Vso srečo želim tebi, tvojim staršem pa zdravje!!!
Nikar ne razmišljaj o tem, da bi hodila nazaj k staršem in jima tam špilala mamo, onadva pa te itak ne bi upoštevala. Na svoje obnašanje naj sama pazita, da si ne bosta z napačnimi odločitvami poslabšala stanja. Saj sta že odrasla, naj postaneta tudi odgovorna. Nekateri ljudje se ob pojavu bolezni obnašajo total neodgovorno, veliko starejših je takih. Vztrajaj, da naj prevzameta odgovornost za svoje zdravje. Nikar naj svoje odgovornosti ne preložita nate, ne dopusti jima. Ne padaj ven, kadar delata neumnosti, lepo mirno jima povje svoje mnenje, pa vsakič jima povej, da sta zase in za svoje obnašanje sama odgovorna.
Če ocenjuješ, da jima manjka denarja, jima rajši vzemi kakšno položnico in jo plačaj namesto njiju, ali pa jima nakupi kakšno hrano. Brata pa vzemi v roke, povej mu, da je čas, da odraste. Če pa s tem ne boš uspešna, se pa ne sekiraj preveč. Ne moreš biti ti odgovorna za njegovo odraščanje.
Zavedaj se, da tvoja družina je zdaj tvoj partner in tu naj bo tvoj primarni interes. Noben način ni, da zavržeš svojo prihodnost zaradi staršev, ki so sposobni sami skrbeti zase, a očitno do tega pristopajo precej neodgovorno.
Te razumem, pa še tako mlade starše imaš, pa že tako bolni. Jaz imam samo mamo, 75, in je tudi zelo bolna. Zelo me skrbi zanjo, obiščem jo, kadar le morem, ne živi sama, tako da ima pomoč. Grozno mi je vsakokrat, ko vidim, kako dobesedno hira, vsakokrat je je manj.
Nikoli ni hotela hoditi, vem pa, da je to, kar svetuje tinka-marinka, edino pravilno, moraš se gibat, če ne, si oplel. Če obsediš, kot moja, pred televizorjem, bolezen zelo hitro napreduje. Ampak njej se ni dalo nič dopovedati.
Mogoče se tvojim da, poskusi.
Želim ti vse dobro, in tvojim staršem tudi.
Hvala vsem za odogvore, vredu je prebrati predloge in vzpodbudne besede.
Saj cel čas jima prigovarjam kaj naj in rihtam zdravnike in tako naprej.
Ati se trudi veliko bolj sedaj, kot se je po prvem infarktu, pazi na hrano, hodi vsak dan.
Upam na najboljše – vem, da se sliši čudno in morda sebično, ampak nisem še pripravljena ostati brez njih sedaj.
Imam vredu partnerja, tudi tašča in tast sta zakon, tako, da tudi oni pomagajo.
lp
še nekaj ti polagam na srce, lujdje ko se malo pocelijo kar naenkrat pozabijo na obveznosti glede zdravja. Tudi moj oče, vsakič je se je dodobra sestavil po operacijah je kr pozabil se spet gibat, pa kašna svinjska rebrca so mu tudi šla po grlu.Tukaj sem jaz nastopila, zdelo se mi je da je to moja dolžnost, da ga priganjam, da se jezim na mamo kaj kuha take stvari, če ve da ne sme. On se je vedno branil, ja klinc če pa še jest ne smem pa lahko kar umrem. Sem mu rekla ooooo to pa ne, ker te jaz še kako rabim in opa obuj se, obleči se greva šetat in sva šla. mu je bilo lažje . Pa skos sem ga po malem kontrolirala, na koncu je pa hodil že zato da sem mu dala mir :), ker lagat se mi ne zna :))) ga takoj skužim in potem mora jit tako z mano šetat.
Bodi jim motivator za zadrav način lifa.
V tem pisanju pa vidim veliko egoizma. Če vaši starši niso pripravljeni narediti nič oz. malo za svoje zdravje, potem nastopite vi… Pa kaj vam je? Ve bi šle v svojo škoda, zato da bi jim šlužile, beri, kontrolirale, kaj jejo, koliko se gibljejo. Pa saj so odrasli, opravilno sposobni, ali pač ne.
Če sami ne želijoč narediti nič, so se pač zavestno odločili, da gredo prej, kot bi pričakovali pod ciprese. Tako pač je. Nikogar se ne da v nič prisiliti. Alkoholika na zdravljenje, depresivca za psihoterapijo itd.
Saj imate ve svoje življenje, ali ne, in prav tako morate same skrbeti za svoje zdravje.
Drugo pa je, če vas vprašajo za pomoč, za nasvet. Tu šele nastopite ve, da jim pomagate in stojite ob strani.
egoizem staršev
nebi se povsem strinjala s teboj. Koliko bo posamezen otrok pomagal svojim staršem je odvisno od posameznika, od tega kako so navezani en na drugega. Dejstvo pa je, da ko si mlad ne znaš cenit takorekoč ničesar. Stari pa tudi ne morejo iti živi pod zemljo. Žal. Zavedati se je treba tudi, da ljudje, ki imajo danes 70-80 let so šli skozi obdobja ko “rit” (ups za to besedo) ni bila polna vsega kot je to danes, vedeti je treba, da smo mnogokrat stradali in danes zato pravijo, saj sem že prej mnogo stradal, zdaj pa ne bom več ker je dovolj hrane, prej pa ni bilo. Določene bolezni niso pridelane s hrane kot to mnogi trdijo. Meni in tebi ni bilo potrebno gaziti snega do kolen in še več za to, da bi lahko prišla v službo. Mnogi starši pa so morali, če so hoteli nahraniti družino, tudi osebnih avtomobilov ni bilo, vozili so se s kolesi, mopedi….. a misliš, da vse to ni pustilo posledic na njihovem zdravju. Uh marsikaj ne veš. glede na tvoje pisanje se pa mi zdiš ena arogantna meščanska oseba, ki še sosedov ne pozna, kaj šele da bi jim bila pripravljena pomagati. Ja in mislim, da nisi pripravljena pomagati niti svojim staršem.
brklc
ti si verjetno storil enako kot svetuješ. Veš kaj, teci, tečem stran ko rabijo pomoč, a še hitreje tečeš nazaj ko stegnejo pete in moreš kaj dedovati. Uh ne takrat noben se ne brani ničesar. In če starši svoje premoženje dajo komu drugemu, je tudi huda ura in ogenj v strehi.
Sprašujem se če je res tako težko najti kakšno dobro besedo za starejše ljudi? Res je, da ko so starejši so kot otroci in tudi oni potrebujejo spodbudo.
Jaz imam s svojimi starši korektne odnose, njihovo premoženje me ne zanima. Če me bosta prosila na pomoč v njuni nebogljenosti, jima bom pošteno poplačal kar sta zame naredila.[/quote]
Najbrž si ju tudi ti na začetku življenja v svoji nebogljenosti prosil za pomoč, da sta te spravila gor?!
Sori, toda tvoj post me je pošteno razpizdil. Imam brata, ki točno tako razmišlja, kot ti! Pezde sebični! Bom materi pomagal, če me bo prosila, bom, če bo prosila, ma za vsako malenkost bi morala prositi. Človeka, ki ga je rodila, spravila gor, izšolala, mu brisla rit in nos do nedogleda. Smo vskočili drugi, da ga ji ni bilo treba prosit, ker nismo pristali na njeno poniževanje. Ko je umrla, smo mu vrnili milo za žajfo. Takim sebičnežem se posveti šele, ko prekrižaš njihove finančne načrte.
Kaj vreden otrok in zrel Človek bo staršem pomagal ne glede na to, ali so bili po njegovi meri idealni ali ne. Ne za ceno svojega urejenega življenja, a pomagal bo. Načini so različni in treba je najti takšnega, da sta volk sit in koza cela.
Egiozem staršev – a res;
Ali si prepričana, da si prebrala in razumela moje pisanje? Se bojim, da ne.
Glej, če nek starostnik ni pripravljen imeti dieto, ker so mu vsi povedali, da je to zanj koristno, on pa prikrito veselo še naprej je vse suhomesnate klobase itd, potem je to njegov egoizem. Kaj misliš?Kako pa ti imenuješ tako početje?.Tak človek ima za norca samega sebe, potem pa bi se rad smilil drugim.
In če nekomu predpišejo tablete proti visokemu pritisku, on pa jih ne jemlje, je to njegova odločitev.Svobodna.
Lahko, da se po njih slabo počuti, lahko ima celo vrsto razlogov…, odločitev je njegova in nima prav nič opraviti s tem, koliko sem mu jaz pripravljena pomagati.
In če nekdo veselo konzumira alkohol, ker ima potem moč in mimogrede prekorači mejo, je to njegova odločitev in sem jaz zadnja, ki bom zaklepala pijačo. Zopet njegova odločitev.Svobodna.
In nima prav nič opraviti s tem, da je v mladosti prebolel tuberkulozo. In ja sem mu pripravljena pomagati, takega človeka sem že poslušala celo popoldne, nisem pa pripravljena prenašati njegovih ekscesov v opitosti.
In če si nekdo poleg sedmih različnih predpisanih tablet od zdravnika omisli še viagro, je to njegova odločitev.
Sem bila razumljiva.
Kaj in koliko pa je nekdo pripravljen pomagati sočloveku pa je naslednje poglavje.
Jaz imam s svojimi starši korektne odnose, njihovo premoženje me ne zanima. Če me bosta prosila na pomoč v njuni nebogljenosti, jima bom pošteno poplačal kar sta zame naredila.[/quote]
Najbrž si ju tudi ti na začetku življenja v svoji nebogljenosti prosil za pomoč, da sta te spravila gor?!
Sori, toda tvoj post me je pošteno razpizdil. Imam brata, ki točno tako razmišlja, kot ti! Pezde sebični! Bom materi pomagal, če me bo prosila, bom, če bo prosila, ma za vsako malenkost bi morala prositi. Človeka, ki ga je rodila, spravila gor, izšolala, mu brisla rit in nos do nedogleda. Smo vskočili drugi, da ga ji ni bilo treba prosit, ker nismo pristali na njeno poniževanje. Ko je umrla, smo mu vrnili milo za žajfo. Takim sebičnežem se posveti šele, ko prekrižaš njihove finančne načrte.
Kaj vreden otrok in zrel Človek bo staršem pomagal ne glede na to, ali so bili po njegovi meri idealni ali ne. Ne za ceno svojega urejenega življenja, a pomagal bo. Načini so različni in treba je najti takšnega, da sta volk sit in koza cela.[/quote]
Nisi edin/a ki te moje besede bolijo. Imaš pa sedaj glede na tvoje stanje razpizdenosti odlično priliko da se naučiš strpnosti. Ti bo koristilo pri odnosu do lastnih staršev.
Jaz te popolnoma razumem in vem, kako se pocutis.
Ampak razumi tudi ti, da za starse lahko naredis samo toliko, kolikor ti bodo oni dovolili. In sigurno ti ne bodo dovolili, da jim 24/7 stojis za vratom in jih kontroliras, kaj so pojedli in koliko so se gibali. Pac imajo svoje glave in za sebe bodo naredili tocno toliko in tocno na tak nacin, kakor si sami zelijo (verjemi mi, dala skozi).
Domov se ne vracaj. Upam, da nisi dalec od starsev in da jih lahko redno obiskujes in jim priskocis na pomoc, ampak svoj dom pa le ohrani, ker ti bo to baza za mir. Ce bo s starsema hudo, bos potrebovala svoj prostor, kamor se bos zatekla in kjer bos polnila baterije, da jima lahko se naprej pomagas.
Srecno!
Najprej hvala vsem za odgovore in vzpodbudne besede.
Tudi hvala vsem, ki veste kako je, ker ste doživeli.
Naj še razjasnim, da nad mano ne zganjajo nobenega čustvenega terorja, zdi se mi ogično in zdravo, da te skrbi za starše, ki so ti dali vse kaj je bilo v njihovi moči. Tisti, ki tega ne čutijo jih lahko skrbi zase…
Ja, živimo 12km narazen tako, da obiski niso problme, grem tudi z njima ali enim ali drugim na kaksno kavico in se pogovarjamo.
malo mamci prisluhnem, ce jo kaj daje in tako dalje.
Ja, sem razmišljala pomoje moji niti nebi hoteli, da se vrnem domov…tako, da to je reseno. Nebi hoteli misliti, da so kaj unicli.
Hvala se enkrat, za odgovore, vcasih pas emalo neobjektivnih mnenj slisati.
Lp
Razumem tvojo skrb in bolečino zaradi staršev. Vendard te prosim, da se ne naslanjaš na izrečena leta koliko časa oče še lahko živi. Moj oče je imel zelo težak infarkt in so včasih rekli, da človek živi po takšnem infarktu samo še 10 let, pa živi že več kot 25. Tako da ne paničari. Tudi če so mami našli nekaj na možganih – hvala Bogu – ji bodo že pomagali. Če bi bilo nujno – verjemi na nevrologiji se zavedajo posledic težav na možganih in verjetno bodo naredili vse kar je v njihovi moči, da uredijo stvari. Po vsej verjetnosti bosta tvoja starša še dolgo in zdravo živela. Če želiš bolj pomagati staršem, se ni treba preseliti, sploh če nimaš daleč do njiju. Pojdi le večkrat tja za dalj časa in jima pomagaj pri različnih opravilih, predvsem pa pozabi na skrbi – skušaj jih spraviti v boljšo oz. dobro voljo. pa naredi tudi nekaj zase, ker te strah razjeda – mogoče pa na kakšno kolo in do tvojih staršev? Vse bo ok, boš videla … Samo glavo gor in malo več pozitivizma.