govor otroka
Sedaj so nas že nekajkrat opozorili v vrtcu, da naš otrok nič ne govori. Satra je 2,5. Doma govori, sicer ne ravno dobro, ampka govori. Se oglaša, pove kaj hoče, res da je njen govor malce slabši in velikokrat nerazumljiv, pa vendar… se sporazumemo kar v redu.
Ali ste imeli vi kake take izkušnje z vašimi otroci, ki niso govorili v vrtcu? In tudi na splošno niso dobro (in malo) govorili pri 2,5 letih?
Pa še nekaj, naša je postala tako sramežljiva, da se ob srečanju z drugimi ljudmi kar prilepi name in sploh noče gledat. Ko jo hočem obrniti se ne pusti, je trda, priklenjena name. Če je ne nosim, in ob srečanju ne dvignem v naročje, stoji vkopana na tleh, trda in gleda v stran. Se ne premakne. In tako je lahko kar precej časa. Tudi do lastne babice in tete in vseh ostalih. Za razliko, da se pri babici in tetah hitreje opogumi in preide v normalno obnašanje, pri tujcih pa nikakor.
Ali je tako tudi pri vaših?
Jaz sem imela dva otroka, ki nista veliko govorila pri tej starosti. Oba sta takrat šele začela govoriti. Res je, da smo potem hodili k logopedu, saj je bila pač izgovorjava, glede na starost pomanjkljiva. Sicer pa sploh mlajši zdaj žlubodra kot potoček.
Tudi je mlajši imel obdobje, ko je bila name priklenjen kot klop. Jaz sem mu pustila čas in je minilo. Ga nisem nič silila k drugim ali kaj podobnega. Če otrok noče, pač noče. Sem prepričana, da bo to fazo prerasel.
Torej, nič se ne sekiraj, nič se ne boj, ko bo deklicala pripravljena, bo začela tako z govorjenjem, kot s kontaktom do drugih ljudi.
Nisem prebrala nič posebno posebnega. V vsaki skupini je nekaj bolj tihih otrok.
Ena moja hči je začela malo bolj govorit, se odpirat šele pri 5 letih. So pa vsi 3 moji otroci pri 2,5 letih govorili zelo zelo malo in zelo slabo. na sistematiki ni bila pa nobena ocenjena slabo ali kaj kritično, torej so vse padle v okvir “normale”.
Ne skrbi, ni malo otrok, ki prvo besedo spregovori pri 2,5 letih.
Sramežljivost je tudi normalna, pri enih bolj drugih manj izražena. Mine, ve celoti ali pase delno omili.
če doma govori ni problem. Moj prve mesece sploh ni govoril, čeprav je doma pri 2,5 letih zelo lepo govoril, tudi v stavkih. Po nekaj mesecih pa mi vzgojiteljice začno govoriti, kako se je malemu odprlo,kako sedaj lepo govori, eno samo čudenje:) Šele takrat sem zvedela da tam skoraj ni spregovoril, v bistvu pa je bil problem v prilagajanju na vrtec
Nič pa ne boš naredila narobe, če jo pelješ še na kakšne preglede. Če bo vse v redu, krasno, če ne, bo pomoč pravočasno. Vsaka stvar sama zase ni problematična, kombinacija pa utegne biti zaskrbljujoča (slab in nejasen govor, togost, izrazita zadržanost, oklepanje mame – vsaka od teh stvari zase je v tem obdobju normalna, skupaj pa lahko kaj pomenijo).
Saj zato pa je pri 3 letih sistematski pregled in pregled pri psihologu. V sklopu tega preverijo tudi ustreznost govora in po potrebi predlagajo logopeda. In sem s 3 otroki že dala to čez, bila v skrbeh, ja, ker govorile so slabo (po mojem osebnem mnenju), pa tudi videla in dobila od obeh strokovnjakinj potrdilo, da je z govorom za to starost vse v redu. Meni pa se je zdelo katastrofalno.
Pa še to: jaz sem zdravnici pri hčerinih dobrih 2,5 letih, ko je večinoma momljala potožila, da me skrbi (prvi otrok je govoril zelo hitro) in je rekla, da naj jo vzpodbujam, da se potrudi povedat, kot je treba, ne pa da ji prikimam, da jo razumem, ko je kaj zamomljala (in sem jo razumela). In da naj pravilno ponovim – npr, da je hotela piškot. :”Izvoli piškot.”
Tudi nam je povedala ped., da naj lepo razlagamo, kaj delamo, da ponovimo kaj želi, da ji razločno in jano povemo in ponavljamo… vse to delamo… napredek je minimalen (pa sej smo tudi prej tako govorili).
Beremo knjige, gledamo slikice, imamo doma igre k spodbujajo koordinacijo rok in zahtevajo koncentracijo, vse zmore in obvlada… ko pa hočem, da kaj pove, pa nič. Pokaže vse, vse prepozna, zelo malo ali pa skoraj nič ne ponovi. Pa ni tih otrok tko, je zelo glasna in veliko se oglaša, veliko govori nerazumljivih besed, poje tudi, ampka nerazumljivo…
Do sedaj so nam svetovali, da počakamo, da se bo vse uredilo, potem pa zvem, da v vrtcu pa nič ne govori, nič. Čisto nič. Da je skoz tiho. In sem pač to povezala s tem, da je bila veliko bolna in doma in da je pravzaprav šele dobro začela v vrtec hodit.
In prej ni bila sramežljiva, zdej se mi pa zdi, da se to kar stopnjuje, bolj ko je sramežljiva, manj hoče povedat. prej je z veseljem šla v vrtec, zdej ji pa ni več všeč. Doma pa je začela tudi trmariti.
Mi lahko poveš, kaj to lahko pomeni? Lahko tudi na zs, da ne bova strašili tukaj gor. 🙂
Sam tko me zanima.[/quote]
Ja, škoda je strašiti, ker je največja verjetnost, da bo vse v redu. V zelo majhnem procentu bi lahko šlo za elektivni mutizem, za hujšo govorno motnjo (če gre za dokazano slabši govor, so odlični strokovnjaki tudi za to starost na Zavodu za gluhe in naglušne), ali za razvojni zaostanek, ali kakšno psihično motnjo. Poudarjam – zelo malo možnosti je za to, bistveno bolj verjetno gre za fazo v razvoju.
Mi lahko poveš, kaj to lahko pomeni? Lahko tudi na zs, da ne bova strašili tukaj gor. 🙂
Sam tko me zanima.[/quote]
Ja, škoda je strašiti, ker je največja verjetnost, da bo vse v redu. V zelo majhnem procentu bi lahko šlo za elektivni mutizem, za hujšo govorno motnjo (če gre za dokazano slabši govor, so odlični strokovnjaki tudi za to starost na Zavodu za gluhe in naglušne), ali za razvojni zaostanek, ali kakšno psihično motnjo. Poudarjam – zelo malo možnosti je za to, bistveno bolj verjetno gre za fazo v razvoju.[/quote]
Najlepša hvala ti!
kako pa je drugače z otrokom,te razume ko ji kaj govoriš?kako ti pove kaj želi,kakšen je njen odnos do sovrstnikov(se vključi v družbo)?
Z mojim sinom je bilo podobno,do 2,5 leta je zelo slabo govoril,samo jaz sem razumela,pa še to ne vse.Pri 3 letih na sistematiki in pri psihologu je bila prava katastrofa…nič od nič…napoteni smo bili v RA,kje so mi svetovali naj dam vlogo za začetek postopka usmerjanja.Opravila sva še nekaj pregledov in na podlagi tega je bilo izdano strokovno mnenje.MOj otok je otrok s PP ima lažjo govorno motnjo in 2 uri IP v vrcu.sedaj je star 4,5let in je super dečko,lepo tekoče govori,malo mu še ponagajajo šumniki in sičniki,ima ša težave z fino in grafo motoriko,obiskujemo tudi del. terapevtko in logopega.
glej jaz te nočem nič strašit,samo želela sem povedat kako je bilo pri nas.
srečno
Hvala za komentar.
Moja punčka razume vse, razume več kot si lahko predstavljam. Včasih morava z možem kaj poveda v šifrah, da ona ne bi razumela. V družbo se vključi, ampka ne vedno. Najraje se igra s fantki iste starosti. Zelo rada se gunca na gugalnici še bolj srečna je, če se hoče kdo guncat z njo na isti gugalnici.
Ko kaj hoče, vztraja da vstanem (se dere mami vstani) in me pelje do tja in potem kaže s prstom, največkrat zraven tečnari (jamra), torej se oglaša, ne reče pa recimo “mami dej mi to”, redko reče to ali tu. V vrtcu se baje tudi lepo igra in sodeluje in se druži, se postavi zase in vse zgleda ok. Razen tega, da nič ne govori v vrtcu.
Mi imamo pa ravno nasprotni primer: otrok non-stop govori in to lepo v celih stavkih že od drugega leta naprej. V bistvu sploh ne zna biti tiho :). In do drugih je celo preveč zaupljiv za zdaj triletnika, ker vsakega takoj ogovori in sramu skoraj ne pozna. Smo se pa od nekdaj zelo veliko pogovarjali: otroka so vsi vedno ogovarjali in vključevali v pogovore, še v avtu nikoli ni bilo tiho. Zdaj moramo včasih pogovor malo upočasniti, da se nauči pravilne izgovorjave vseh besed in črk. Aja: otrok ni v vrtcu.
Ker imam pač izkušnje samo z ultra živim in zgovornim otrokom, bi sama za nasvet hitro vprašala osebno pediatrinjo, če bi bil otrok pri dveh letih še vedno bolj tiho ali znal izgovoriti le nekaj besed. Če ne drugega, sama sebe pomiriš, da je vse v mejah normale in da so eni otroci pač bolj tihi, drugi pa ekstremno zgovorni.