Starševski čvek

kako poiskati "notranji mir"

Default avatar
Pozdravljeni!

Prosila bi vas, če se kdo spozna na to, da mi pomagate z nasveti. Namreč zadnje čase (pribl.2 leti) imam hude težave sama s sabo..življenje se je obrnilo v napačno smer (negativno), zgodili sta se mi 2 nesreči, zadnje čase se z možem ne zastopiva več in sva sita en drugega..vsi trije (predšolski otrok in midva) se manj al več samo kregamo, zgubila sem službo, vse česar se lotim mi ne gre (ročna dela, rože, vrt, učenje,...) tako da se ne morem zamotiti niti s športom več, ki sem ga vsa ta leta oboževala. Počutim se nemirno, osamljeno, strah in "skrbi" ki si jih sama ustvarim so vedno večje in ne znam si pomagati. Poskusila sem z zelišči, zeliščnimi tabletami, z druženjem s prijateljicami, ampak je problem v meni, globoko v meni..ne znam si pomagati.. berem razne knjige in poskusila sem s par tehnikami (avtogeni trening, yoga, tibetanske vaje, poslušanje sproščujoče glasbe,sprehod v naravi)..nič bolje. Imam občutek, kot da sem spila ogromno količino kave in sem "naspidirana" ves čas...zato tudi težje zaspim in se zbudim še bolj utrujena kot ko sem se ulegla... ne vem, če komu pade na pamet kakšna ideja kako bi si lahko pomagala poleg zgoraj opisanega, vam bom zelo hvaležna!!!
Default avatar
Nasveta žal nimam. Enostavno ne morem splezat nazaj na zeleno vejo. Če se nekaj poklopi, potem se nekje drugje poruši. Ne vem zakaj se mi to dogaja,....
Default avatar
Prisluhni Jezusu, ki pravi:

1. Jn 14,27
Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.
Default avatar
da se ... govorim iz lastnih izkušenj ... sam recepta pa ni ... oz. moraš najti svojega ... ker kot vidiš ti razni tečaji tega niso mogli dat ...
super, da si jih sprobala .... ne odnehaj iskat poti ... poti do sebe!!! ... išči po netu, v naravi ... tam kjer te najbolj boli, te je najbolj strah - tja drezni in razišči - ali je strah utemeljen ali ni, kako ga lahko odpraviš ...
vse se da ... samo odnehat ne smeš ... celo življenje, ker situacije znovananovo prihajajo iste, različne ...

in še:
strah ima v naravi funkcijo opozarjanja na nevarnost - nas opozori, da se nevarnosti ognemo. Ko smo v strahu se nam v telesu fizično marsikaj spreminja (povečana cirkulacija krvi, adrenali, napetost,... ) vse to pa mora po minuli nevarnosti miniti ... če pa strah - napetost - držimo več časa (npr. več let - pri meni) - pa ... gresta telo in psiha samo še dol ... ni energije ... telo odpoveduje ... bolezni ... odnosi ...

je treba spoznat, opisat situacijo v kateri se nahajaš, jo prepozna in ko jo dobro prepoznaš iskat rešitve. in vse se dela ... z majhnimi koraki ... in gre - jaz verjamem v to - samo če hočemo

srečno
Default avatar
nemirna2 je napisal/a:
Bioterapija... da razrešiš določene vzorce in obrneš življenje v pravo smer.
Default avatar
Kako vem, o čem govoriš ... en tak grozen, notranji nemir. Si zelo dobro opisala s tisto kavo ...
Meni se sicer ni dogajalo nič tako drastičnega, a ko se je pojavill.. tako se živet ne da. Pomagalo ni nič. Ti sicer si poskusila marsikaj, morda je to tudi težava, ker vse, kar si naštela, zahteva trdo delo na sebi in čas, mesec, leta.
No, meni se je potem še dodatno tako zakomliciralo življenje, da če ne bi poiskala pomoči, me verjetno ne bi več bilo ali pa bi pristal kej ... O pomoči pa tu ne bom, je alternativna in ne želim pljuvanja in obsojanja, a sem spet jaz jaz. Je pa bila pomoč, ne vem, kako naj na kratko, eterično ezoterične duhovne narave.
Default avatar
jaz sem prepričana, da ti lahko pomagam. piši mi prosim na mail [email protected]. Bi ti dala mobi, pa ga nimam pri sebi ta hip. Mislim čisto resno.
Default avatar
Pazi na nadledvičnico, da ne pregoriš.
Default avatar
Tudi meni se je to zgodilo - ta notranji nemir, ki zelo uničuje kakovost življenja. Ta notranji mir sem našla v Jezusu Kristusu - ko sem ga sprejela za svojega Odrešenika. To je res tak mir, ki ni od tega sveta (Jn 14,27). Ne samo v tistih okoliščinah, ki sem jih opisovala za dobre, ko mi je šlo in gre vse po maslu, ampak tudi v tistih težkih preizkušnjah, ko se tla zamajejo tako, da bi človek po vsej logiki moral pasti. V roku dveh let, sem sicer imela dva padca, ki sta sicer trajala le krajši čas, ampak sem ugotovila da le zato, ker sem se sama oddaljila od Boga.

Za lažje razumevanje. Če bi lahko primerjala kakšna oseba sem danes v primerjavi s prej, ko so me prežemali strahovi, nemir in negativna čustva, bi rekla, da sem bila na lestvici od 1 do 10 prej na 3, sedaj sem pa na 8.

Obrni se na kakšno osebo, ki se bo pogovorila s tabo in ti svetovala, povsem neobremenjujoče in "brez obveznosti". Svetujem pogovor s kakšnim pastorjem evangelijske, binkoštne ali baptistične cerkve.
Default avatar
gb36 je napisal/a:

gre za hec, a ne? Upam vsaj
Default avatar
devetka99 je napisal/a:
ne, mislim, da misli zelo resno
Default avatar
Ta notranji nemir, ki ga čutiš kar naprej, je posledica slabe presnove - posveti se zdravi prehrani, spanju, počitku...

poišči na forumih informacije o kandidi, zakisanosti, zastrupljenosti telesa s težkimi kovinami in ostalimi kemikalijami, ki jih vsakodnevno uporabljamo - prečistiti je treba telo na različne načine

ko se obremenjanost telesa z raznimi strupi in presnovki poveča, potem ni sposobno dobro prenašati stresov in psihičnih obremenitev - vsaka malenkost te vrže s tira, kar naprej si v neugodnih čustvih - v veliki meri je to čisto fizičnega-telesnega izvora - telo ne uspe sproti izločati strupenih snovi in neuporabnih produktov presnove - čuti pa se kot stalen nemir v jedru telesa (prsni in trebušni votlini) - že zjutraj ko se zbudiš, ga začutiš in potem cel dan, zvečer kljub hudi utrujenosti težko zaspiš...
Default avatar
Pojdi k zdravniku, mu povej, to kar si nam... naj ti pregleda celotno krvno sliko... vse hormone, vse... in naj te pošlje kam po strokovno pomoč. Morda kake tablete za anksioznost...
Morda je tvoja težava fizične narave in ne psihične. Morda pa je to zgolj samo psiha, ki jo je treba pozdraviti z zdravili.
Default avatar
Mogoce se moja izkusnja: meni se je v pricetku letosnjega leta zgodilo nekaj tako hudega, da sem imela v bistvu dve moznosti: ali se mi zmesa, ali pa ukrenem nekaj drasticnega. Pomagal mi je tek. Ogromno pretecenih kilometrov, v naravi, v samoti. vem, da recept ni univerzalen, je pa deloval pri meni. Poskusi, izgubiti ne mores nic... Pa vso sreco ti zelim.
Default avatar
Tako pač je, da se dolgo ne moremo zamotiti ali izmotavati pred dejstvi. Zadeve, ki si jih nočemo priznati, se v nas kopičijo in postajajo vedno močnejše, dokler ne postanejo močnejše od naše lastne volje in takrat se od same borbe zrušimo pod pritiski.

Omenjaš dve nesreči..A se mogoče zaradi tega obsojaš ?
Default avatar
Mislim, da sta oba z možem preutrujena. Če le imaš možnost, dajta otroke v varstvo za čez dan, ali pa še za čez noč in si vidva najprej odpočijta - naspita, pojdita na sprehod, nekam, kjer vama je lepo in si povejta, zakaj imata drug drugega še vedno rada. Začnita s pozitivnimi stvarmi. Ne takoj na negativne občutke. In potem počasi, počasi, ko si najdeta čas, pojdita v globino.

Z možem imava 3 otroke, sicer že 2 šolarja in lahko ti povem, da je zelo, zelo naporno. Če ti kaj pomaga - nisi (nista) osamljena primera. In kot so pisali že pred mano - tudi vera ima pri tem veliko vlogo.
Default avatar
zloba-grdoba je napisal/a:
Ja, to je super recept. Tudi jaz sem se s tekom rešila pred popolnim zlomom.
Škoda, da take nasvete ljudje sploh ne preberejo do konca ali pa zelo površno in potem še zamahnjejo z roko kot, da to ni nič.
Default avatar
Evo, še ene take. Mene tole stiska že osem let. To s kavo je super opis tega stanja. Probala sem res vse živo, pa ni nobenega večjega uspeha. Tek mi pomaga za kake dve uri, pa čisto nič več. Šla sem tudi k psihoterapevtki, dobila tablete za anksioznost, samo te pa vzamem samo kadar je res hudo (ker povzročajo odvisnost). Drugače mi pa ni nič pomagala. Imam boljša in slabša obdobja. Od včeraj sem spet v slabšem. Že celo dopoldne me stiska. Štos je pa v tem, da pridejo ta slabša obdobja tudi, če se mi nič slabega ne zgodi. Ker meni se kaj zeeelo hudega sploh ni zgodilo (da bi bil to vzrok). Počasi imam tega dovolj. Čakam, da bodo vsi otroci na svojem Še kakšnih 5, 6 let.
Default avatar
ninič je napisal/a:
Zato ker pač niso vsi za tek!
Pomaga pri takih dejavnostih to, da si sam, v miru in tišini, lahko se tudi samo sprehajaš oz. hodiš bolj intenzivno, ker itak že vrabci na drevjui čivkajo, da fizična aktivnost spodbuja hormone sreče.
Pač, tek zahteva določene priprave in voljo, ki je vsi nimajo, in zato ni treba propagirat tega kot edino pravo vero. Obstaja neštetom različic tega in treba se je tudi zavedati, kaj v resnici zdravi - predvsem to, da v tišini in miru predelaš stvari.