Ne vem ali se jim gladko j** za otroke, ker so jih dobile na silo v varstvo, ali so samo neodgovorne, ali dementne ali kaj
Ampak včerajk se mi je 2x zgodilo, da sta babici z vozičkom nevarno izpostavljali otroke.

Ena je porinila otroka na tistem triciklu s palico direkt na prehod za pešce. Ni pogledala ne levo ne desno. Eno roko na triciklu, v drugi roki telefon na ušesu, pogled samo naprej. Ne moreš verjet, razumet. Zaupaš otroka mami, tašči…. in ne veš, da ima srečo vsak dan, da varstvo preživi.

Druga se je z vnukom v vozičku in svojo kolegico “iz tretjega življenskega obdobja” mirno sprehajala po voznem pasu. Čez celo širino. Mogoče ji je v opravičilo, da je omejitev na tistem mestu 40, ampak sori, cest je cesta. In niti reagirala ni, ko sem pripeljala z avtom za njima. Sprašujem se, če me je sploh opazila, sploh slišala, ker sta bili tako zaverovani v klepetu. Umaknili se nista, tako da sem jih morala obvoziti po nasprotnem pasu.

Tudi jaz to vidim in zato svojega otroka nikoli ne dam tašči v varstvo, ker sem videla, kako je pazila od moževega brata otroka- vsak dan je bil razbit. Ona je pustila enoletnika samega zunaj ob cesti- ni ograje, da je šla noter nekaj naredit. Potem je pa rekla moževemu bratu, da ga je ves čas pazila, samo malo je šla noter in je tačas padel na obraz. Naslednjič pa spet podobna zgodba. Še sreča, da ni šel pod avto.

Ta stari (moji so stari čez 70 let) nimajo več občutka za otroke pazit, ampak želijo si jih pa pazit. No, jaz sem zgrožena, ko vidim, kako nekaeri čuvajo vnuke. Tudi staršem bi kakšno rekla, ko ne vidijo, da njihovi starši niso več v stanju pazit otroke, ampak saj so polnoletni vsi, pa naj malo razmišljajo. če je otrok vsakodnevno v varstvu poškodovan, pa jim nič ne kapne, jim itak ni pomoči.

Tele babice iz tretjega življenjskega obdobja so spravile gor tudi svoje otroke. Ko boš imela partnerja, se boš prav tako soočila z eno od njih. Do takrat pa – veliko lepih ti želim!

Ja, ne samo babice, tudi mame in očetje so včasih taki.

Zato, pa jaz moji ne dam varvat svoje tamale. Ko je bila nekajkarat na obisku, mi je vztrajno jemala voziček iz rok in ga borila po pločniku in kar na kolesarko, brez da bi gledala ali gre kakšen kolesar. Potem je nakajkrat naredila isto, kot opisuješ na prehodu za pešce.
Od takrat, ji ne pustim ne otroka ne vozička. opolnom
a nič. Razen če samo po dvorišču vozi.

Zadnjič v mestu…babica v klanec rine otroški voziček, medtem otrok iz vozička vrže nekakšno žogo, ki se začne kotalit po klancu navzdol, babica spusti voziček in začne okorno (je pač stara) laufati za žogo, voziček z otrokom se medtem sam odpelje po klancu navzdol, babico to opazi in hoče na hitro “obnit” in pohitet k vozičku, se seveda spotakne in pade na kolena, voziček pa v tistem trenutki zadane ob rob pločnika in se prevrne. Je imela to smolo, da ravno v tistem treutku na klancu ni bilo ljudi, čeprav so potem prihiteli in pobirali njo in voziček. Raje pa ne pomislim kaj bi bilo, če bi se to dogajalo ob kakšni cesti ali na kakšnem bolj stmem klancu.

o ja jam ampak v popolnoma drugačnih okoliščinah kot danes. Danes ni šans, da otroka pelješ brez avtosedeža, takrat je bilo to nekaj normalnega. Drugo, promet na cestah: “V Sloveniji je bilo leta 2008 registriranih 1.308.963 motornih vozil, od tega 1.045.183 osebnih. Leta 1990 je to število znašalo manj kot 600.000” – pred 1990, recimo 1980, 1970, še enkrat ali dvakrat manj. Tretje, povprečne hitrosti. Četrto, biti pozoren na miljon stvari, ki jih zahteva malček, pri 25 ali pri 65 ni isto. Peto, tretje ž. o. ima že svoje tegobe, samo za sekundo ti zaplava pozornost, pa je prepozno. Itd. Niso vse babice/dedki nepazljive/i pri varstvu, ampak nekatere/i pa so.

Že, ampak niso bile stare 70 let.

Takrat, ko so spravljale gor svoje otroke, so večinoma tudi hodile v službo in opravljale naporno in nekatere tudi zelo zahtevno delo.

Ampak takrat so bile mlade in na višku svojih moči. Zdaj pa niso, zato pa so v penzjonu. Ker vsega tega ne zmorejo več, kar so zmogle včasih.

Včeraj sem bila v trgovini s oblačili in v njej je bila tudi mama s vozičkom. To dete je bilo obrnjeno naprej, mama se veselo sprehaja in si ogledovala obleke. Otročku očitno niso bile všeč obleke in je začel precej sitnarit. Bil je še tak od kakih 6 mesecev. Sitnari ,sitnari, joka, jamra… mama pa samo odzadaj mu nek mrmra. Mi je šlo že meni vrh glave, da naj potolaži tega otroka. Malo pit, dudo al ne vem kaj. Potem se pa obrnemo med policami tako, da sem prišla pred voziček in kaj vidim to dete nesrečno je skoraj padlo iz vozička!! Noge že dol po tleh, čez glavo si je pleničko vlekel ki je bila prej pod njim. Med nogami ni imel zapetega pasu in je skoraj ma res skoraj padel ven.
Še dobro, da sem bila takrat tam in sem mamo opozorila, da bo otročka izgubila. Potem je hitela ga dvigovat, zapenjat… Niti hvala mi ni rekla.

Tako, da niso samo none nepazljive.

Jaz sem pa zadnjič na precej prometni cesti videla mlajšo žensko (najbrž mamo) na kolesu, za njo pa punčka, stara kakšnih 4,5 let na svojem kolesu, tistem ta malem , kateremu daš lahko dol pomožna kolesca. Ženska se mirno pelje spredaj, otrok pa za njo “šajta” levo desno po sredini ceste. Sem kar nekaj časa vozila za njima, ker tudi po sosednjem pasu nisem upala prehitet, ženska se pa ni niti enkrat obrnila.
Ali pa grejo po pločniku, odrasli in majhen otrok (1, 2 leti star), ponavadi hodi otrok po zunanjem robu pločnika, pa ga nihče ne drži za roko, ulica pa zelo prometna. Ali pa mamica z vozičkom spredaj, malček pa nekaj m za njo laufa. To pa vsakodnevno videvam in postanem kar živčna, najraje bi rekla, pa primite ga no, a ne vidite, da lahko na cesto zavije.

Opažam enako tud pri mladih nadebudnih mamicah. Gre tud z vozičkom po cesti, čeprav je pločnik, pa po sredini pločnika, da se morajo vsi umikat, ona je pa ja taglavna, ker ima dete. Včasih po dve al pa tri vozičkarice vštric, da skor mimo ne moreš … Ja, pa skor obvezna dekoracija sprehajajočih mam je telefon na ušesu …

Ja, malih otrok pa zato ne držijo za roko, ko gredo z njimi po cesti, ker jim otroci ‘ne pustijo’. To mi je pojasnil svak, ko mi je navdušeno razlagal, kako samostojna je njegova dveletnica: ‘Ja veš, pa kar sama hodi po pločniku, sploh se ne pusti držat za roko.’

Sem skoraj dol padla. Do zdaj sem mislila, da starši postavljajo pravila malim otrokom, zdaj pa vidim, da je ponekod obratno.

Joj,kaj se je pa meni zgodilo danes.Sem čisto preč.Skoz pazim na otroka,ampak res oči imam na riti,pa se mi danes v vrtcu zgodi,ker mi je tamala šibala roke umit(potem še malo po WCjih pošari)sem odhitela za njo,tamal pa je ostal v slačilnici.Samo zaslišim,ko je vzojiteljica rekla,hej takoj dol kje imaš mamico….In kaj je blo,okno je bilo odprto in je tamal ven gledal,lohk bi se ubil,če bi padu!Za znort,minuta pa je že lahko kej narobe…..Okna pa nisem opazila,ker sta dva in imam ful dela z njima pa živa pa lovim jih itd…..Prov slabo vest imam.

Zadnjič sem naletela na mamo s vozičkom na ovinku. Poleg pa pločnik. Ej toliko, da nisem ustavila avta in šla ven ji dat eno žlepo okrog ušes. Res.Kaj se grejo teve mame mi ni jasno.
Potem so pa vozniki vsega krivi, ko se kaj zgodi.
In isto rečem za kolesarje ali pa za sprehod čez cesto. Ne moreš mislit, da te v avtu vsi takoj opazijo in da si car na cesti.

ojoj ena teta, mislim da boš čez nekaj let teta eni izmed nevzgojenih sončic o katerih lahko beremo tudi na tem forumu. me zanima kdaj bo navdušenje tvojega svaka popustilo in prestopilo v obup ker nebo več vedel kaj storiti z podivjanim otrokom. good luck!

ma glej težko je reči, saj vsaka mamica je kdaj kakšno napako naredila, pa ko je videla, da je lahko nevarno, je drugič ni več. Mi smo enkrat bili neprevidni in je šla tamala proti vratom, ki se avtomatsko odpirajo in zapirajo, pa je malo rokico uščipnila. In od takrat vem, da ko zagledam taka vrata, jo takoj primem za roko in razlagam, kaj mora paziti. Vem tudi, da moram včasih z dveletno hčerko in drugo v vozičku od vrtca do doma priti, in to pač terja nekaj hoje po pločniku ob cesti, pa še kolesarska vmes. In vem, da če bi jo cel čas hotela držati za roko, ne bi prišle domov v dveh dneh. tako smo jo pa pač naučili da čez cesto, po parkirnih prostorih ipd. obvezno da roko (in se niti ne upira več), na takšnem pločniku imam pa pač vedno oči spredaj in zadaj, da kontroliram kolesarje, pa zraven še v nizkem štartu, da če bi ji padlo na pamet se proti cesti zagnat, da bi jo lovila. Seveda moramo biti pa tudi kot kolesarji in vozniki vedno pripravljeni, da naletiš na kaj takega in pravilno odreagiraš.
Kar babice zadeva sem pa tako narejena, da sem se odločila, da ko je z njimi, niti nočem biti zraven, ker enostavno včasih težko prenašam vse metode, ki jih imajo s hčerko (seveda ne počnejo nič, kar bi bilo res nevarno, da se razumemo). Pa se ji zaenkrat še nič ni zgodilo razen potolčenih kolen in rok. Če pa vem, kaj delajo oz. bodo delali, pa postavim jasna pravila. Npr. lani poleti, ko je bil aktualen bazen naša pa eno leto stara, sem takoj povedala, da nimajo niti za sekundo iti proč od nje, da ne pade v vodi. Ker je res, da si kdo lahko hitro reče, grem samo po kozarec vode v hišo, pa je nesreča tu.

Jaz pa vem za babico, katere dvoletni vnuk je po nesreči zdrsnil v jezero. Ona pa najprej ven potegne telefon, da ga bo slikala “kako hecno je bilo”, šele potem potegne iz vode otroka…

Kot babica ne bi želela nikoli prevzet odgovornosti nad vnukom. Ga naj pazijo kar sami, v službenem času pa v vrtec. Raje polno plačujem vrtec kot jih pazim.
Včasih pazim cca uro ali dve nečakinjo staro 1 leto. Uf, naporno, komaj čakam, da jo pridejo iskat. Se počutim preveč obremenjeno in odgovorno. Svoje pa sem kar mirno spravila do “višine odraslih”:)

Včasih mi je šla moja mami zelo na živce,ker je v vsaki stvari v naprej predvidla nevarnost in me kar naprej opozarjala: pazi to ,pazi na ono….
Danes sem ji hvaležna da je ohranila to navado in pri pažnji mojega sina sem brez skrbi,ker vidim da ga ima skoz na očeh in ga ne pusti niti sek. samega.Se pa nikoli ne ve,ker pri teh letih pa ni več tako hitra in okretna in je tudi možno da ji pobegne.

Jaz vsa vsekakor svetujem, da otroke privežete tesno nase in jih pazite 25 ur na dan in 70 minut na uro, ker ste edni same sposobne pazit svoj zarod.

Zaradi poklica sem veliko med ljudmi, vidim babice, ki so tako skrbne, da nobena mama ne mor ebiti bolj skrbna in vidim mame, ki jim osebno niti narisanih ovc ne bi dala pazit, kaj šele otroka, ker jim je mar čika, kofeta in čveka – s komerkoli že. Ja, babice imajo svoja leta in nekatere dejansko niso niti sposobne pazit vnukov, pa jih nihče ne vpraša, same bi pa tudi rade ustregle, mnoge vedo, da vnukov ne bodo pazile, jih tudi videle (skorja) ne bodo. Pa vzamejo pač. Mnogim staršem je samoumevno in niti pomislijo je, da bi babici, ki pazi, kaj olajšali, npr. skuhali kosilo vnaprej, pripravili igračke ali dejavnosti az otroke, neredko babice pazijo, kuhajo, perejo, likajo zase IN za ta mlade. A tam se p anič ne vprašate, če babica zmore???

Kot drugo – nesreče se dogajajo, Po principu – kdor dela, greši. Kdor ne dela, tudi grešiti ne more. Meni je otrok pir polni zavesti v manj kot sekundi treščil z mize direkt na tla. Pa sem zraven stala in imela roko na njegovem hrbtu. V sekundi se mi je porezal – stala sem 2 m stran od njega in še danes ne vem, od kod se je vzel nož, ki je vedno v ta zadnjem kotu delovnega pulta in ga sama komaj dosežem. Itd itd. Tudi moji otroci so se potolkli pri dediju in babici – pa kaj?! S ebo že pocelilo, meni je bilo huje gledat očetov siv obraz od same sekirancije in strahu, kaj bo zdaj, ker je NJEMU otrok padel in si podrgnil koleno. In čeprva zdaj že dolgo ve, da prask in bušk nihče niti šteje ne, je še vedno vsakič ves siv in zelen, če se kateri od otrok pobuška. re spa je, da nobenu ne pade na krja pameti, d abi otroka vozil brez čelade na kolesu, brez sedeža v avtu ipd.

Majčkeno zdrave pameti in zmernosti – pa še doza samokritičnosti, ke rnajvečkrat ga userjemo ravno mame!