.. starši raje tiho?
Pred mnogimi leti je moj otrok vstopal v šolo. Bil je povsem povprečen, ni znal računati, niti pisati, ni bil pretirano samostojen, niti iznajdljiv. Skbelo me je ko sem slišala, kako so starši sošolcev svoje otroke kovali v superlative: pametni, znajo računati in pisati, samostojni, inteligentni… meni so se moji zdeli samo povprečni.
Prišel je vpis v srednjo šolo: moj se mi je zdel še vedno povprečen, vpisali smo ga v najbljžjo gimnazijo. Otroci znancev so bili perfektni, tekoče govorili nekaj tujih jezikov in obiskovali najelitnejše ljubljanske gimnazije, nekaj so jih vpisali celo na mednarodno gimnazijo, da bodo lahko celoten pouk spremljali v tujem jeziku. Otroci so postali zlati maturantje, oh in sploh, moj otrok je bil spet samo povprečen.
Nato smo se vpisali na fakulteto, mi kar v prvo – najbližjo. Otroci drugih staršev so iskali elitne fakultete za svoje zlate maturante… a glej ga zlomka, kaj se je zgodilo: tako super oh in sploh otroci so končali vse prej, kot pa z diplomo v roki: zlata maturantka je zaradi poganjanja za najboljšimi ocenami na fakulteti pristala v psihiatrični bolnišnici, za zlatega maturanta sem lani slišala, da ni vzdržal pritiska in naredil samomor, bivšega otrokovega sošolca so našli porezanega in ga komaj rešili, nekaj (poznam jih poimensko) ima velike težave z drogo… in to vse superlativi od otrok. Moj povprečni otrok je diplomiral, se zaposlil in je uspešen v svojem delu in življenju. In še vedno se mi zdi, da je zgolj povprečen, vendar za naju starša najboljši.
Ob tem se sprašujem: ne bi bilo bolje, da bi vsak starš o svojem otroku bil raje tiho vsaj tja do 25. leta? Nikoli ne veš, kaj se zgodi….
No, vpis na najblizjo gimnazijo mogoce se, ampak vpis na najblizjo fakulteto pa… Ce je meni najblizja strojna, a potem naj pa tja hodim, a nimam pojma o tehniki? Ali pa zdravstvena, pa nimam pojma o kemiji, biologiji?
Nekdo je lahko zadovoljen v svoji povprecnosti in poisce sreco v malenkostih, nekdo od zivljenja zahteva maksimum.
Ko je umrl Tomaz Humar, so ga nekateri kovali v zvezde, nekateri zalovali, nekateri pa rekli, da je bil bedak. Ljudje smo si razlicni in Humar je bil verjetno zadovoljen sam s sabo in s svojim pocetjem, ker drugace se ne bi spuscal v take nevarnosti. Mi si moramo pa svoje zivljenje in svoje prioritete postavit sami.
Pri otrocih, ki podlezejo pritisku, pa je bila vzgoja v startu zgresena in to nima nobene zveze z njihovimi uspehi v OS in SS. Poznam ogromno ljudi, ki so bili uspesni ze kot najstniki in so potem samo nadgrajevali svoje sposobnosti, pa jih je le pescica podlegla pritisku uspeha.
Pa kaj ti zdaj hočeš? Povedati, da tvoj sploh ni bil povprečen, ampak super truper, tisti, ki so jih imeli vsi za nadpovprečne, so pa vsi po vrsti idioti oziroma niso zdržali?
Moja hči je hodila na t.i. elitno gimnazijo in je imela kar nekaj nadpovprečnih sošolcev (na različnih področjih), ki so bili tudi zlati maturantje in so vsi že diplomirali in delajo, nekateri doma, nekateri v tujini. Tudi moja hči, ki ni bila nadpovprečna in ni bila zlata maturantka, je diplomirala in dela. Noben ni naredil samomora in vsaj kolikor jaz vem, noben ni na drogi. In?
Vidim, da nekateri ne dojamejo point-a. Res je mučno poslušat in gledat vse mamice kako so njihovi sončki super, otroke silit z 100 – timi dejavnostmi poleg seveda šole. Sama draga avtorica nisem bila za razliko od tvojega sina niti povprečna ampak podpovprečna, tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Ko pa me je minila puberteta, sem se zresnila in tudi diplomirala. Mije pa luštno gledat danes svojo generacijo (predvsem iz OŠ), kako so bili nekateri pridkani, hvale vredni s strani staršev in tudi učiteljev. Celo učitelji so jim napovedovali bajno prihodnost, in otroke s tem naredili zelo važne in nadute. Danes pa te isti ljudje (ne vsi, da ne bo pomote – jih je pa kar nekaj) živijo s srednjo šolo, nekateri pa še celo to ne. Nobenega ne mislim žalit, ampak nikoli pa ne bom pozabila teh odnosov iz preteklosti (še sama kolegica se mi je par let nazaj duvala kako bo ona hitreje naredila diplomo na faxu, kot jaz maturo – delala sem srednjo šolo izredno, danes pa je še zmeraj sfalirana študentka, če slučajno pri teh letih kolikor jih pač štejemo že ni pustila faksa).
Jaz pa avtoričino zgodbo razumem nekoliko drugače. Dobro, če so otroci nadpovprečni in jih starši pri tem podpirajo, vendar jim naj HKRATI priučijo delovne navade in vcepijo v glavo tudi druge vrednote, ne samo tisto biti najboljši, biti prvi, doseči največ točk,…. To zna biti velik problem pri takih, v šoli zelo uspešnih ljudeh, da se kasneje ne znajdejo v življenju in da se ne znajo potrudit, ker jim je prej vse uspelo brez tega. Drugi, prav tako velik problem je pa, če otroke starši tako forsirajo, da morajo biti (seveda zato, da bi uresničevali njihove neizživete sanje in zdravili njihove frustracije) vedno naj naj, oh in sploh. To je pa spet en velik pritisk za otroka in tudi sama jih dosti poznam, ki so imeli potem v srednji šoli in na faksu kar velike lekcije z iskanjem samih sebe na ta račun (anoreksija, bulimija, samomori, droge…).
Dejstvo pa je, da ni to edini razlog, da otrok zabluzi. Kakor tudi ne, da se to zgodi z vsemi nadpovprečnimi učenci. Zadaj je še ogromno drugih dejavnikov.
Opisuješ starše ki so svoje otroke vpisovali v najboljše šole in sebe ki si svojega otroka vpisal v najbližjo gimnazijo, najbližjo fakulteto… U bistvu niste ne eni ne drugi starši oh in sploh super. Otroci prvij močno ambicioznih staršev so pač podlegli pritiskom, tvoj otrok pa je čisti povprečnež zaradi tebe.
Moje mišljenje je da je otroke treba že prej pripraviti na to da si sami izberejo željeno srednjo šolo/gimnazijo kasneje pa so itak že dovolj sposobni si izbrat fax na katerega hodi z veseljem, kjer sam vidi perspektivo za svoje nadaljne življenje. Posledično ima več možnosti da dosega nadpovprečne rezultate in hkrati ne podleže pritiskom…
Otroka je treba spodbujat in usmerjat, vsekakor pa ne siliti v najbližje ali najelitnejše šole, zato ker je to za starše najbolj ugodno/najbolj fensi,…
Ti šment, moja mama je bila in še vedno je tiho. Najbrž je tvoj sin moje starosti ali kako leto mlajši.
Na bližnjo gimnazijo sem se sama šla vpisat, nismo se vpisali s starši, oni tja niso hodili, ampak v službo. Tudi sošolka, ki se je vpisala na elitno gimnazijo v drugem kraju, se je vpisala sama, njeni starši so hodili v službo.
Na fakulteto nisem šla na najbližjo, ker se mi je zdela nezanimiva, sem pa izbrala pri nas elitno fakulteto, kamor se lahko vpiše vsak – ni omejitve, le diplomira ne vsak. Na informativni dan sem šla s kolegico iz elitne gimnazije, vpisala sem se jaz, mama je še naprej hodila v službo, oče je že prislužil penzion… V študentskem domu sem bivala brez staršev, edino med vikendi sem se vračala domov.
Tudi jaz sem se zaposlila, poročila, rodila otroke, diplomirala, skoraj vse hkrati. Kolegica, ki je obiskovala elitno gimnazijo, je diplomirala, se zaposlila, se poročila, rodila, dela doktrorat… aja, očitno so njeni starši tudi zadosti tiho in se niso z njo vpisovali na srednje šole in fakultete.
Ne vem kaj naj si mislim… da so vaši otroci del vas, ne pa samostojni osebki…
Pod tole se pa podpišem!
Tudi js sem bila v osnovni in srednji šoli povprečna z vidika ocen, pa tudi, bi rekla, da nisem nikjer izstopala, nisem še poznala svojih talentov. Na fax sem se vpisala po lastnih prepričanjih, takrat me je nekaj močno zaznamovalo in sem si izbrala fax, ki je tem mojim prepričanjem najbolj ustrezal. Tole, kar sem si izbrala me v mojih očeh ne dela več povprečne, saj zaznamuje vsak moj dan z vzponi in padci vred. Na svoje uspehe gledam popolnoma drugače sedaj, kot pa sem v osnovi in srednji šoli. Človek ni ena šablona, veliko vsega drugega je v življenju odvisno od posameznikovega uspeha, kot pa kakšen je bil v srednji in osnovni šoli. Se mi zdi, da se tega posameznik zaveda, sam starši so ponavadi tisti, ki se radi bahajo in povzdigujejo svoje otroke, jih abnormalno primerjajo z drugimi,…Js pravim vsakemu svoje…
Ob tem se sprašujem: ne bi bilo bolje, da bi vsak starš o svojem otroku bil raje tiho vsaj tja do 25. leta? Nikoli ne veš, kaj se zgodi….
Imaš prav . Jaz moje otroke občudujem in hvalim le možu in mojim staršem. Za druge starše pa je to občudovanje mojih otrok nepomembno. To je le stvar naše družine. Otrok se bo pa že izkazal v življenju in na delovnem mestu ter bo pohvaljen.
Zelo zanimivo je brati vaše refleksije na napisano… izzvala sem vas…. nekateri ste ujeli bistvo zgodbe, drugi pač ne. Razumljivo.
Spustili ste se v preudarjanje “najbližje gimnazije” in “prve fakultete”…. to je zgolj PRISPODOBA k temu, da si je otrok (ni nujno sin, kot to nekdo piše, kajti tudi OTROK je beseda moškega spola) seveda sam izbral tako srednjo šolo, kot tudi fakulteto, ki je bila svoj čas v strogem središču Ljubljane (in ne v sosednji ulici našega doma, kot to dobesedno razumejo nekateri).
Res zanimive refleksije.
Tole je eno posploševanje. V bistvu bi verjetno rada povedala, da je tvoj povprečen otrok boljši od tistih, ki so bili nad povprečjem. No ja.
Tudi jaz poznam fanta, ki je storil samomor. Pa ni bil zlati maturant, daleč o tega. Starši so BILI TIHO, z njim se ni nihče ukvarjal.
Pa par otrok, ki imajo probleme z drogo tudi poznam, pravzaprav nima veze, kakšno je finančno stanje družine, to so čustveno zapuščeni otroci.
Ja fino je biti pameten, verjamem pa, da avtorica ni imela v mislih tega kar berem v komentarjih. Tudi sama imam sina, ki je bil prej podpovprečen kot povprečen in sedaj lepo dela srednjo šolo, ki si jo je sam izbral, čeprav sem bila kar skeptična da mu bo uspelo, vendar tako je želel in podprla sem njegovo odločitev in danes sem presrečna in preponosna, ker je izdelal letnik s pravdobrim uspehom… no v bistvu sem hotela povedati to, da je zelo težko poslušati druge mame kako so njihovi sončki oh in sploh, ti pa se ubadaš s svojim in mu pomagaš kolikor moreš, da leze naprej… no vsaj v prvih letih tja do 6. razreda je bilo tako. In tudi sama vem za precej primerov teh oh in sploh sončkov, ki niso več oh in sploh. Pa roko na srce, ti oh in sploh sončki so običajno sforsirani od svojih očkov in mamic, drugo so nadarjeni otroci, ki pa jih starši jemljejo kot take in jih ne vpozdigujejo v nebesa, so pa seveda ponosni nanje in prav je tako. Matematičarka, ti si verjetno otrok slednjih staršev in ne moreš razumeti da um prepotentnih staršev ubija svoje otroke in ne vzgaja in pusti dihati.
A to zdej naj bi se slišalo kao: iz povprečnih še kaj bo, taboljši bodo pa pogoreli na celi črti al kaj? Butasto do konca …
Me je zmotilo “smo se vpisali na fakulteto” … A to je še od začetka, ko “smo kakali” pa “so nam zobki zrasli” …
Pa na fakulteto se tud človek ne vpiše kar na taprvo, ki mu pride pod roke, valjda gre tja, kjer ga študij zanima? Aja, razen, če ga mama in ata vpišeta, v stilu “smo se vpisali” …
Če pogledam svoje sošolce in sošolke iz OŠ, je statistika podobna – brezbrižni starši in izgubljeni mladi ljudje, eden med njimi že davno pokojen, dva ali trije brez končane OŠ, eden globoko v mamilih, a se mu je pri 35 uspelo rešit … večina s poklicno šolo, nekateri borbajo, drugim gre okej. Vsi tisti, ki so šli na gimnazijo, so jo uspešno končali in uspešno tudi diplomirali. Dva sta šla študirat s srednje šole, ne z gimnazije, eden ultra uspešno, drugi je pustil študij in se še vedno išče.
V tistih časih se še nismo kitili z zlatom, zato ne vem, ali je bil med nami kak zlat nadpovprečnež.
Eden s posebnimi potrebami ter ultra požrtvovalno in trmasto mamo (v tistih časih se za posebneže niso kaj dosti brigali) je danes poklicno zelo uspešen in srečen v zasebnem življenju.
Zato pa sprašujem: kaj se je v naslovni basni zgodilo z ostalimi povprečneži? Smo dojeli poanto, ampak je cirka tako pavšalna, kot vsi dolgolasi fantje, ki igrajo kitaro, se drogirajo.
Če od otroka pričakuješ povprečje, kaj več tudi ne bo dosegel. Nekaterim to ustreza (staršem in otrokom), drugim ne. Gre samo za to, da pri konkretnem otroku najdeš pravo mero zahtev in vzpodbud. Če vidiš, da mu nekaj gre dobro (ali po tvoje, je nadpovprečen), zakaj bi ga tlačil v povprečje? Zakaj ga ne bi vzpodbujal, da na tem področju nekaj doseže in sposobnost razvije naprej? Je, pa kot rečeno, treba imet pri tem mero.
kar se pa tiče samomorov, drog itd. pri t.im. nadpovprečnih otrocih, je pa to kar nekaj … koliko tega je pa na najbolj nezahtevnih šolah/fakultetah v državi? A misliš, da je tam bolje? A je po tvoje samo povprečnost zagotovilo za srečo in na splošno pravilna izbira za vse?
Pa še to: nekateri otroci (resda redkeje, a tudi) zabredejo tudi po 25 letu …
Včasih me je prav sram povedat, da hči hodi na gimnazijo Bežigrad, ker tam kao vsi slovijo po bahatosti, vzvišenosti in se grejo elitizma. Pa vam povem iz prve roke, da to sploh ni res.
Bala sem se tudi da bo hči res imela same take ‘elitne’ sošolce in da bo ona izstopala ker nisva premožni, še manj pa bahavi ali pa vzvišeni. Čisto nič posebnega se ni zgodilo, gimnazija je kot vsaka druga, morda res malo bolj stroga in zahtevna, pa vendar, hčerka ima zelo simpatične sošolce, prijazne in prav odlično se ujemajo kot ekipa, kar me zelo veseli.
In še to, hči bo prvi letnik končala z odličnim uspehom, in kaj naj???? se zato moram enačiti z drugimi, ki so po tvoje popredalčkano ‘povprečni’, kaj pa sploh pomeni biti povprečen? Zame biti ‘povprečen’ pomeni, da daš od sebe le 1/2 al pa 3/4 vsega kar zmoreš, kar zame ni dovolj. Tudi sama sem imela celo srednjo šolo same petke, fakulteto in magisterij končala brez težav, pa to še ne pomeni da mi v življenju tečeta samo čisti med in mleko. Nasprotno, imam ravno tako kot drugi, plus obdobja in minus obdobja, take in drugačne vzpone in padce. Moje odlike v šoli meni pomenijo le to, da sem od sebe dala vse kar zmorem, najbolje kot znam in zmorem. Čisto enako filozofijo prenašam na hčerko, kjerkoli bo in karkoli bo v življenju počela bo počela najbolje kot zmore in zna. Zato dejansko ‘preganjam’ hčerko, da od sebe da vse kar lahko potem pa bodo temu primerni tudi rezultati, pa naj gre za zabavo, šport, službo, konjiček, razmerja, karkoli že.
Mlačneži, lenobe in izkoriščevalci mi nikoli niso bili všeč.