Partner se redi, mene pa moti
Joj, mam butast problem, ampak dejte tisti pisat, ki imate pozitivno izkušnjo: kako partnerja pripravit, da si bo želel shujšati.
Odkrat sva s fantom skupaj (3 leta), se je zredil za 10-15 kg,pa že prej ga ni blo mal skupi (on 97kg, jst 45kg, oba sva manjše postave) .
Enostavno se mi zdi, da je še premlad, da bi se zapustil, saj ima komaj 26let…
Namreč, meni je fajn, da ni suhec, sej zato mi je blo pa vse na začetku super, saj mi je tudi sedaj kar se tiče ostalih stvari – edino postava me začela mal skrbet, pa tudi zdravje, kap v družini, bolezni srca, visok pritisk, holesterol – to me na nek način zelo skrbi.
Ko mu kdaj rečem, tak, da pogrešam tisto kar je imel, ker je bil aktiven, z dobro atletskon postavo, pa nekaj špehca povrh, da mi je blo to všeč, da zdej, ko pa ima trebuh širši od ramen, mi pa smeta, in mu rečem, da se mora mal mirkat…
Težko mi gre z jezika, kako mu na lep način povedat realno…. Ko mu rečem, ali pa enkrat na mesec načnem debato, postane nejevoljen (razumljivo) in zdirčen, odrezav, ignorira me.
Ah, kaj naj povem, mene moti, res… tist trebuh, ki mu visi, širok je, ni mi tako, kot bi si želela. Pa tudi neprivlačno mi je.
Giba se ne, kakšen sprehod, je velikokrat na dan,kar je zdravo, ampak porcije so pa zelo velike, sicer jeva zdravo…
Pa ga motiviram, da greva skupaj ven, laufat, doma imama programe za telovadbo, nekaj časa je vadil, shujšal… ampak potem pa sami izgovori, ni časa, mam nekaj druzga, zaspan sem, evo, grem zdej takoj, sam še nekaj pogledam na računalniku in potem – NIČ…
Evo, kako ga motivirati, kaj naj spremenim pri sebi, da bo čutil manjši pritisk, Nič mu težit:), sem probala, pa je šla gor teža, tak da evo – ne vem…
Dejte prosim mi čim več nasvetov, kako vi take probleme rešujete…
Jst ga ne vem, on pa bi rad shujšal, kirkrat mi pove, tako pravi, ampak ko je hrana na mizi in gibanje na vrsti, je pa vsega konec…. Žalostna….
Naša najtežja življenjska naloga je, delati na sebi in spremeniti določene navade.
Če človelk nima dovolj znanja in samozavesti, bo prej klonil in trpel, kot pa spremenil svoje navade.
Lahko ga probaš prepričati, da se začne izobraževati v tej smeri in se mu tako kaj posveti. Z istim znanjem kot ga ima, ne more biti drugačen. Znanje je kot program, po katerem človek deluje in živi.
Hvala, se strinjam, da je potrebno se zanimati zase, biti odgovoren tudi na tem področju, ampak vem pa sem tudi jaz tista, ki neprav prostopam k temu – poklicna deformacija vrjetno…
Prepričam kako za izobraževanje – če sam nima večjega motiva?
Naša najtežja življenjska naloga je, delati na sebi in spremeniti določene navade.
Če človelk nima dovolj znanja in samozavesti, bo prej klonil in trpel, kot pa spremenil svoje navade.
Lahko ga probaš prepričati, da se začne izobraževati v tej smeri in se mu tako kaj posveti. Z istim znanjem kot ga ima, ne more biti drugačen. Znanje je kot program, po katerem človek deluje in živi.[/quote]
Če mu ti kuhaš mu zmanjšaj porcije. Mogoče mu bo lažje,če bosta šla oba na tek, kolesarjenje ipd. Tebi sicer ni treba shujšaš,lahko mu pa rečeš,da bi rada pridobila kondicijo,pa če gre s tabo,da te bo spodbujal 😉 zdaj ko je poletje gresta lahko tudi plavat,kar ni tako naporno,obenem pa delajo vse mišice v telesu.
Aja,še to,nikar ga ne opominjaj,koliko se je zredil in kako je bil prej lepši,to ga bo kvečjemu potrlo…
Verjetno zato, ker ne vidi smisla v tem, da bi kaj spremenil.
Kako pa reagira na vprašanja glede zdravja in počutja in škodljivosti preveč kg in visokega pritiska ? A mu je vseeno ?
A na splošno nima motivacije za nič ali le glede hrane in kg ?
Najti je treba vzrok.
Smisel bo videl, če se bo zavedal škodljivosti takšnega ravnanja in lastnega zanemarjanja. Če ima slabo samopodobo in ne mara samega sebe, potem je to le odsev tega.
Večina začne delati na sebi šele takrat, ko ima resne težave z zdravjem. Seveda pa ni nujno, da pride tako daleč. Dokler se ne bo zavedal posledic lastnih dejanj, menim, da ne bo spremembe. Ne vem, kako bi reagiral na to, če bi mu rekla, da ga več ne boš marala….
Sem ena takih kot tvoj fant. Nimam sicer tolk kg preveč, ampak imam jih pa. Mi je partner vsake toliko časa mal diskretno namigoval, da bi bilo dobro mal shujšat, ma bi ga najraje poslala skozi vrata, če ne bi imela otrok. Sicer meni ni rekel da mu nisem več všeč, samo da bi bilo dobro, mal shujšat. Ampak dokler meni sami ni par mesecev nazaj v glavi naredilo klik in sem se odločila, da zdaj je pa dovolj, njemu ne bi pomagalo ne zlepa, ne zgrda, samo na živce bi mi šel. Kako pa človeka pripravit do tega klika v glavi, ne vem. Meni je bilo dovolj, da sem stopila na vago in zagledala, da čist mal manjka do sedmice spredaj. Zdaj sem pa dobila voljo in zdaj me res redkokdaj zagrabi želja po čokoladi, po sladkem, prej sem se pa kar potolažila z njo, da kot da še nimam dovolj kg.
Si res v zoprni situaciji … Zna biti res težko, če vidiš, da partner vzhaja, predvsem zaradi zdravlja, ampak tudi izgled je kar nekaj, a ne? Pogovori se z njim na lahkoten, nezatežen način. Kaj več ne vem če lahko storiš. Vem, da je težko ljudem, ki radi jejo in da morajo imeti železno voljo, da se držijo nazaj in pazijo na linijo.
Sama pa razmišljam drugače: kakšne partnerske odnose imate, da se pogovarjate tako v rokavicah, da ste užaljene, če vam partner pove svoja občutja, neodobravanja, moteče stvari…
Na začetku partnerske poti pa toliko strahu kako povedat? Si predstavljaš, da čez 10 let hrano zamenja alkohol: boš potem spraševala kako mu povedat, da te ne bo prebutal?
Se strinjam z napisanim. Najhujše mi je zmeraj,da s takim pogovorom potem tudi sebi zbijem samopodobo. Ko vidim, kako ga s svojimi besedami užalim, meni se tudi podre svet – si mislim, a je to pol sploh pomembno? Kako bi se jaz počutila, kaj on čuti ob tem, in potem sva na oncu dva žalostna – on ko mu rečem, jst ki to doživljam.
In je bedno, če se ne ne vesta dva o osebnih stvareh, ki motijo drug drugega, pogovarjat, ne da bi bila prizadeta in je potem halo.
Ja pri alkoholu je tudi res, jaz ne toleriram mej opijančevanja, slabih izkušenj več kot dovolj, ampak se mi zdi, da tukaj počasi napredujeva, spoštuje moje strahove, čeprav še zmer ko je v družbi, nikoli ne bo naročil brezalkoholno pijačo….
@kokica123: verjetno si se bedno počutila, ko ti je omenil kile ipd, čeprav ti ni hotel slabo s tem, razen če te pri tem ni žalil? A ni tako?
Jap, meni ni bilo všeč, da so šle kile gor, valda da mi ni blo fajn, ko je rekel, da mrbit bi pa mogla mal začet migat, sam dokler nisem sama pri sebi razčistila, da zdaj je pa res že cajt, ni pomagalo, ne njegove besede, ne zdravnikove o prekomerni teži, ne. Sem nazaj špikala, sicer glih užaljena jaz nisem hitro, samo ko sam veš, da nekaj ni ok, pa te zraven en opominja, bi ga najraje poslal v ***. Ampak pri nama je bil tak pogovor ponavadi pred dopustom, pa mrbit še ene dvakrat na leto, če bi mi pa kar naprej težil, pa ne vem, bi že najdla kako napako in mu z njo opletala in zagrenila življenje tako njemu kot sebi. Denimo njegove cm, pa ne višinske.
Zdaj že bivši partner je tudi pridno pridobival kilograme, dokler ni bil res že orng obložen. Meni pač moški s špehom na trebuhu niso privlačni, ne morem si pomagat. Ni hotel niti slišat za bolj zdravo prehranjevanje (prvi obrok ob 3 popoldne, drugi ob 7 zvečer) ali šport (vsem se je hvalil kakšen športnik je, jaz pa sem ga videla 2x na kolesu v 3 letih). Njemu je pač bilo popolnoma vseeno koliko kg ima, poleg tega je bil prepričan da ima lepo postavo …. takega je težko motivirat.
Tako kot je ena uporabnica že napisala: treba je naredit klik. Tudi meni je kliknilo pred približno 7 leti in sem brez problema shujšala več kot 10 kg, ker sem se zavedala, da delam zase in za svoje zdravje. Zdaj imam idealno težo in jo tudi ohranjam, nisem se nazaj zredila. Kako naredit tale klik pa ne vem, pri meni se je zgodilo od danes na jutri. Ko vidiš prve rezultate, pa je motivacija še veliko večja. Mogoče je samo treba začet, pa se bo čez nekaj časa super počutil ko bo videl, da so mu stara oblačila spet prav in bo mogoče bolj motiviran.
debelost je ena čisto navadna lenoba-ali, leni ljudje so vedno debeli in neumni.Zakaj neumni-zato ker v svoje telo mečejo svinjarijo od katere se debelijo-svinjarije pa pametni ljudje ne mečejo v sebe, ampak v kanto za smeti, ali na kompost-gnoj.
Leni so zato, ker rajši da bi šli tečt-se rekreirat sedijo pred TV in žrejo svonjarijo.
Če bo moj mož sedel na kauču in glodal čipse in srkal gazirane sladke pijače, ne bi bil moj mož niti sekunde več-to so čisti debeli.
In to čisto resno mislim in sploh nisem tega napisala v kakšnem afektu.Joj ko gledam npr. kakšen par oba debela kot prašiča se valita ven iz marketa z vozičkom polnim sladkih gaziranih pijač,čipsa,kokic,raznih umetnih piškotov,napolitank…………………GROZA,GROZA !!!
Potem pa hodijo okrog zdravnikov in se kregajo čez oblast, zakaj hudiča morajo za določena zdravila še nekaj dolpačat.Takim bi jat vse zaračunala , pol naj pa mečejo v svoje telo (oprostite v svojo kanto) kar hočejo !!!
Debelost je posledica zaležanosti/hedonizma. Bejžta malo telovadit, v hribe, ali kaj podobnega. Sicer se pa hitro komurkoli zgodi, 1.2.3. se zaležiš za kakšen mesec al dva, apetit pa je kot je, pač paše jest.
Brez slabe vesti mu lahko kar konkretno razložiš za kaj se gre. Tu je treba razumeti, da je eno samo razumevanje partnerja, nekaj drugega je pa njegovo odraščanje in sprejemanje odgovornosti do svojega telesa. Odraščanje pa ni bilo nikoli prijetno, to so frustracije.
V večini primerov se moški zredijo zaradi tega, ker oba doma poležavata na kavču, ona pa skozi neki kuha.
Če mu ti kuhaš, avtorica, kaj če bi mu začela kuhati takšne jedi, da bi se lepo prebavljale, na primer po Montignacovi dieti? Ali po ločevalni dieti? Ali po “spalni dieti” (tudi vrsta ločevalne diete, vendar na krajša obdobja). Mogoče bi potem shujšal, jedel bi pa lahko vseeno veliko.
Pri “velikih trebuhih” je težava z občutkom sitosti, ker je v njih treba spraviti “količino”, šele potem je človek sit.
Ali pa poskusita “sungazing”, baje se po njem (po kakih 30 minutah) lepo shujša, cybermikan je shujšal s 130 na 80 kg.
Pa srečno! 🙂
evo, midva sva se pogovorila, odraslo:) in bom rekla da je bil pogovor zelo konstruktiven, je pa mu res težko shujšati, ker se ne giba. Ima sedeče delo ali pa je v avtu – koraki od avto do pisarne – in 20 min sprehod s psom.
saj kar se tiče hrane in obrokov, je po mojem in njegovem mnenju zelo okej. Diete ne prakticirava, ker imava stil kuhinje precej dieten: kuham na kokosovi maščobi, katere je minimalno, od hidratov jeva stara žita, riž in ajdovo kašo, kdaj pa kdaj (x7 na leto) kus-kus, mogoče dvakrat na mesec pražen krompir, ko sva na kosilu pri komu…
meso je pusto, ribe ali puran,
sladice če so, so domače, sadne, z malo sladkorja, od 1x na teden do 1x na mesec,
kave ne sladka, se je odvadil, ker se zaveda… soliva malo – ampak –
Alkohol – ob priložnostih, ki niso pogoste…
Ja, trebušček je pa lačen in je količina večja! 🙂 definitivno… Moram reči, da se zdej slabih deset dni trudi s prehrano, ampak motivacije tudi za 10 počepov ali trebušnjakov pa ni. Utrujen je od službe, vstaja ob 5.20h, prihaja domov ob 17h in pravi, da se mu ne da spravit gibat. Ga razumem, ampak njegova drža je slaba, križ ga boli itak non stop… Pritisk v normalem stanju pa je tudi 150,80.
Saj pravim, včasih se je gibal in se mu ni poznalo, ni bil nikoli suh, ampak viselo mu pa tudi ni… po mojem je še to, ker so se mišice povesile, ohlapne in raztegnjene so…
Ne obsojam, razumem ga, zavedam se, da je za to pomemben premik v glavi…
ampak čez vikend je pa čas za gibanje, pa se mu lih tako ne da… Saj ga mam rada in mu ne težim, sam rada pa bi vseeno, da se mal več zaveda o pomenu gibanja in telesu.
Ej moja zgodba 🙂
Pred petimi leti, ko sem zamenjal službo sem imel pri 178 cm 78 kg. Ukvarjal sem se z raznimi športi (fitnes, nogomet, košarka, tenis, kolesarstvo). V novi službi je tak, da se zbudim ob 5.30 domov pa pridem okoli 18.00. Opustil sem vse športe zaradi pomanjkanja volje in časa, jedel sem povečini junk food, premalo spal, konstantni stres. No in pri 33 sem si že nabral dodatnih 20 kg, kar pomeni, da sem imel 100 kg. Meni je šlo vse v trebuh in faco. Faca zabuhla kot pri boksarjih, trebuh pa kot da bi požr par košarkarskih žog. Ampak mišice pa so ostale. Kako pa da so se tvojemu povesle ?
No kakorkoli streznitev je prišla pred par mesci. Na periodičnem pregledu v službi so našli nekaj kaj jim ni bilo všeč, pa me poslali moji zdravnici. Po dodatnih preiskavah je pač povedala, če bom tako nadaljeval ne bom dočakal 35 let. In življenje se mi je postavlo na glavo.
Zamenjat preharno, gibanje, počitek, manj stresa in še ves doktorski bulšit.
Verjemi mi, da jaz ki moram za sebe poskrbet se včasih vprašam ali je vse skupaj vredno in mogoče je pa celo bolje da me pač pobere.
Težko je zdravo živet ob naporni službi. Tako, da moreš najt nekakšno motivacijo za tvojega, ker njegov pritisk je res prevelik. Pa kombinacija alkohola in njegovega pritiska je tudi idealna za infarkt.
Za začetek je zdrava prehrana najbolj pomebna. Naj je večkrat na dan, zvečer se naj ne baše. Lahko štejeta kalorije. Se da zračunat koliko kalorij na dan lahko poje, da se ne redi. Važno je tudi, da se naspi. Jaz sem samo z izločitvijo junk fooda in z zmerno prehrano shujšal za 10 kg. Ostalih 10 pa bom moral izgubiti s športom kar pa bo glede na službo vse prej kot lahko.
Je pa res, da je vse na njem ali hoče ali pa noče. Ga pa razumem, utrujen človek težko premaguje napore pri športu.
Malo se vam javljam… sem že mislila, da bo pogovor kaj zalegel – pa ni. Razočarana sem, ker prelaga na takrat, ko bo imel čas za to – zdaj nima časa shujšat. Sama pa menim, da nikoli nimaš časa, če si ga ne vzameš. In kakšen čas, ne razumem ga, o čem mi govori? Za priprazit na to, kaj ješ, je potreben čas??? In za 20 minut rekreacije – to je čas?
To je obveznost do sebe – kako naj pride to tega!
Evo, žalostna sem, mičkeno jezna, ker verjamem, da bo zdej pa res začel, pa nič od tega… Ja, je treba biti potrpežljiv, vztrajen, iti oviram na proti… vse to, samo – to je njegova ovira, mene pa moti! tako, , pa je pridobil še 6kg, pa čez poletje, ko je bil čas tako za hrano pripazit in za gibanje, plavanje, rolanje – niti enkrat ni šel na rolarje! Plavat – je bilo namakanje – mogoče 2x v desetih dneh se je z mano na mojo željo odpravil za 10 min plavat… Joj, evo, ni pošteno, da nima volje, nobene motivacije. Pa kaj je to – ve, da mi je hudo, moti me pri seksu, ker mi je preširok, on pa nič – in ja, tudi jaz vem da je tudi njemu hudo, vem, ne govori o tem, ampak je zdirčen, če načneva debato – ampak – zakaj ne popusti, pa se odloči narediti premik! Dajte prosim kak nasvet – odprite mi oči – pa ne samo naj čakam, čakam že tri leta in je šlo 20kg gor!! Težko gledam to, ni mi vseeno.