Prosim, če mi svetujete. Kaj naj naredim, če sploh kaj. Hčerka, 9 let, je ima precej težak značaj. Kako se to kaže? Npr. v šoli, če ji ni kaj prav, nekaj vrže ob tla, se skuja, zakriči, da kaj se pa gredo in gre jokat. Hoče biti glavna. Se je že nekajkrat zgodilo, da je prijokala domov, ker so jo iz družbe izločili, ker vztraja pri svojem in je precej odrezava. Tudi precej impulzivno odreagira. Se razjezi na prijateljico in kar zbriše njeno gsm številko iz telefona. Včasih pride več punc k nam, da bi se igrali, na koncu je pa običajno jok. Ima nekaj prijateljic,vendar je pogosto skregana z njimi. Pa se pobota, pa ponovno spoprijatelji. Nima zelo dobre prijateljice, bolj površinske. Vidim, da ima večina otrok kakšno tesno prijateljico ali dve, ona je nima. Večkrat sem že slišala, da so ji prijateljice zabrusile, da se ne bodo z njo družile, ker je preveč tečna. Kaj mi svetujete?

Nič, zajebala si pri vzgoji. Sedaj pa imaš, kar imaš.

Žal mi je, a se strinjam s predhodnikom: “zafurana vzgoja”..pri 9 letih je že prepozno kaj dosti prevzgojit otroka…

… za perfektno mono je vse prepozno. Ker pa ti in jaz nisva popolni, je treba poskusiti še kako finto, četudi se kaj zdi zamujeno in je morda lahko dodatno težaven tudi značaj. Predvsem bi se morala z njo pogovoriti, ker je verjetno že zelo dojemljiva. Če hoče prijatelje, bo morala tudi kdaj popustiti, če tega ne bo pripravljena narediti, bodo posledice seveda to, da se je bodo ognili. Doma pa malo snaliziraj, če ste bili do sedaj zelo popustljivi in je bilo vse dovoljeno, samo da ni bilo nerganja in joka, potem bo treba malo pritisniti. Po moje je še čas, vendar res dobro premisliti.

Se strinjam s predhodnicama. Pozno je za vzgojo, ampak ni prepozno. Morala boš biti zelo dosledna, ji ukiniti privilegije/TV/računalnik/…, če ne uboga. Pojdi na kakšno predavanje, preberi kakšno knjigo. Mi je pa zanimivo, da si iskrena. Starši ponavadi valijo na druge.

Joj , kok sta vidve pametni. Kakšne otroke imate pa ve , sama pohlevnost in ustrežljivost.
Mislim, da se s to punco da še marsikaj naredit.Najprej en odkrit pogovor. Če bo hotela biti vedno glavna, bo zgubila vse prijateljice; to ji povej draga avtorica.

ullala– pa še kako to poznam, imam ravno tako 9 let staro hčerko, zelo podoben značaj. Pa ne morem ravno rečt, da je razvajena. Po mojem so to karakteri takšni.
Naša se tud kar naprej nekaj jezi, vse jo spravi takoj v slabo voljo, kar naprej se nekaj spušča v sestrico. Je pa zadnjič praznovala rojstni dan in je imela nekaj prijateljev in sem opazila, da je kar nekaj takšnih. Sem že razmišljala, da jih daje puberteta.

Ja, najbrz je prepozno, kar odpovej se hcerki in jo daj v rejo…

Mislim pa, da je mogoce tvoja hci custveno blj nabita in potrebuje malo drugacne prijeme – ker taka jeza je znak velike custvenosti, poleg tega, pa verjetno tudi nima neko hudo samopodobo, ker se jezi, ko ima obcutek, d ajo ne sprejemajo in to jemlje zelo osebno – namesto da sprejme, da ne sprejemajo pac neko njeno idejo, ona misli, da niso sprejeli njo in potem se jezi, obnasa osabno in vse slabo, ker se ne zna drugace izrazit, njne reakcije so pa custveno nabite. Potem pa isce pozornost in sprejemanje na ta nacin, da hoce biti glavna in prva.
Ne vem, je ne poznam, mi je pa to prvo padlo na pamet. Je pa res, kar so nekatere napisale, zdaj je dovolj stara, da se lahko z njo pogovoris in da bo razumela, samo pazi, da ji jasno poves, da ni z njo nic narobe, samo nacin izrazanja ni pravi.

Da je hči enkrat skregana enkrat dobra s prijateljicami, je v njenih letih čisto normalno.
V zvezi z njeno ihtavostjo, kričanjem, metanjem predmetov po tleh, se pa vprašaj, kdo v vaši bližini ima take vzorce?! Če ne najdeš nikogar, potem si verjetno glih ti tista, ki imata s hčero enak karakter:-((

Da je prepozno za popravek ne bom trdila, za prevzgojiti pa brez strokovne pomoči ne bo šlo. Ker najprej je treba prevzgojiti tistega, po katerem je punčka vzorce pobrala. Menda ja ne bo kdo trdil, da je deklica vse to že na svet prinesla!

v šoli meče stvari po tleh,pa doma vriska …….upam ,da od veselja
Pogovori se z njo na lep način jo probaj prizemljiti ,ker svet se ne vrti okoli nje .Prej ji bo to jasno lažje bo brodila po življenskih vodah.

Meni vse to kaže na razvajenost. Seveda se lahko motim, ker situacije ne poznam, a delat celo sceno, če kaj ni po tvoje, ne gre. Torej mislim, da ji boš morala predvsem postavit meje in ji razložit, da ni glavna/edina/najpomembnejša. Če ne boš tega naredila ti, bodo pa drugi. In to bo za punco veliko trša šola. Zakaj bi se kdo družil z nekom, ki hoče vedno glavno besedo in teži ter dela scene, če ni po njegovo?

Tudi naša deklica ima 9 let in “hud karakter”.
Priznam, da je tudi malo razvajena, ampak mene to ne moti.
Je pa v šoli sicer priljubljena, njena odrezavost se bolj pokaže, če jo kdo kaj heca, draži, izsiljuje.. Takrat pa “zapali” nazaj. Prav je tako!

ullala, kje je pa oči vajine hčere? Moje mnenje je, da je oče tisti ki otroku “pristriže peruti”- nastavi meje, da se bo dekle sploh lahko zavedalo da se svet ne bo okoli nje vrtil. Iz reale poznam min cca 50 žensk, večino mater samohranilk ki imajo skupno to, da so odraščale brez, ali ob odsotnih očetih. Posledica je, da si vse dovolijo, nimajo nikakršnih moralno-etičnih načel, večno nezadovoljne, večne iskalke pravega moškega. (lastnega očeta, ki bi jim nastavil meje)
Lastna izkušnja(pravkar poteka): Hčerka stara 9let, psihologinja orto, resnično preizkuša moje dostojanstvo. Njene nazavedne čustvene manipulacije so tako močne, da se je pripravljena odreči tudi minimalnim stikom z menoj. Če ne bom popustil, se mi bo odrekla za določen čas, če pa bom, se mi bo za večno!

Otrok se s staršem(vzgojiteljem) mora dilat! To je pogoj, da si sploh lahko nastavi lastne vrednote. Če starš popusti, otrok nima mej.

Tole mi je prišlo na misel: kakšen odnos imata pa vidve? Kakšen odnos imaš ti do nje? Ali se počuti sprejeto, razumljeno?

Oce naj postavla meje?
Kaj pa mati? Je ona nesposobna ali kaj?
Mati lahko zelo kvalitetno postavi meje in tudi lahko zelo dobro vzgoji hcer (ali sina), ce le nima sama s sabo tezav in je sama sebe postimala…

Tvoja hci pa isce tvojo pozornost in jo ne zna drugace, kot na tak nacin. Lahko se gres z njo, kdo bo prej popustil, ampak mislim, da to ni pravi nacin. Otroku lahko dajes pozornost in meje istocasno in na istem podrocju.

Ko je imela 3 leta in se je metala ob tla zaradi otroške trme, ste pa verjetno vsi gledali in občudovali, češ, saj to je le obdobje, bo že prerasla, ne????
Otroka se vzgaja tudi že pri 3 letih. Žal, lahko le to povem.
Vzgaja se ga tako, da ni le on center našega vesolja, naš sonček, so še drugi, s katerimi je treba eeliti stvari, mnenje, potrpljenje,, ljubezen…..dobroto, prijaznost….to razume tudi 3 letni otrok.

Že v ponedeljek, torej jutri, pojdi v najbljižnjo knjižnico in si izposodi knjigo od Gostečnika ali Žorža o družini in vzgoji (knjige: Srečal sem svojo družino in ali Me imata kaj rada?) Beri, beri…in z možem oz. očetom hčerke se pogovarjata in spramljajta njeno odraščanje. Hčerka mora občutiti, da je pomembna za vaju. Splača se potrudit, ker nikoli ni prepozno. Drugače se vse vrne kot bumerang, posebno v puberteti. Ja, oče (pameten oče) je zelo važna oseba za otroka. ZELO !

Delni odgovor rdeči streli.

Z očetom sva ločena. Ločitev jo je zelo prizadela, še danes po letih, pogosto joka zaradi tega, ker nisva več skupaj. Tudi jaz nisem čisto easy značaja, vem, in ja, marsikaj sem “zamudila”, ker sem se pobirala po ločitvi (zelo sem bila prizadeta in dolgo časa nisem mogla iz tega klopčiča) kar se vzgoje tiče. Ampak ni me potrebno zato še dodatno poniževati, da sem vse zaj … , ker bi rada našla rešitev in ji pomagala. Kolikor lahko.

Menim, da je čas, da se pomeniš s hčerko o njenih občutkih, ki jo prevevajo, če npr. njena sošolka trmari, komandira vse okoli sebe, prevpije druge in se predvsem ne zna prilagoditi družbi. Najbrž se bosta strinjali, da to za druge okoli nje ni prijetno. Da se vsak od nas raje druži z ljudmi, ki sprejemajo, da ni vedno samo njihov prav – pravi. Kaj bi se dalo spremeniti, da ne bi v razburjenju tako konfliktno odreagirala.

Si pa mislim, da do podobnih napetosti prihaja tudi med vama. Ja, starši so tisti, ki postavljajo meje, ki jih otroci potrebujejo. A te meje morajo imeti tudi nekaj manevrskega prostora, saj je le v okviru tega možno pogajanje. Prva prava dilanja se dogajajo s starši in tukaj je bistveno, da se jim dovoli, da uporabijo mirne argumente in jim kdaj pri kakšni situaciji – ki ni ključna, a jim veliko pomeni – tudi popusti. Obenem pa spoštuje doseženi dogovor vnaprej.

Nobena skrajnost ni dobra: niti nenehno popuščanje, niti zacementiran teror. A naučiti se sobivati pomeni znati predstaviti tisto, kar se dogaja v nas in se prilagajati do te mere, da ne zanikamo sebe.

o vzgoji nimam pojma.. še… ampak iz opazovanja drugih sem večkrat ugotovila da otroci zelo posnemajo obnašanje svojih staršev. Mogoče bi morala malo premisliti ti ali tvoj mož reagirata v situacijah ki vama niso po volji. Ne rečem da se začneta v tla metat ali jokat, vendar otroci ponavadi reakcije svijih starše posnemajo in jih dodatno pe bolj ”napihnejo”… Je pa to samo nasvet in nisem mislila nič slabega, kot sem že rekla o vzgoji še nimam kaj dosti pojma in mogoče to ne drži… velja pa preverit in premislit kajne?

Žal je lahko to pokazatelj depresije, pri otrocih se namreč za razliko od odraslih depresija izraža na tak način, vendar je prepogosto neprepoznana s strani staršev, užiteljev, strokovnjakov.
Predvsem se poveži z dobrim psihologom za otroke, da odkrijete vzrok njenega vedenja, sploh če ni taka od vedno.

Predvidevam da je to odgovor meni. Če da, potem povem: To da si se pobirala je normalno, in zelo potrebno. Je pa res, da je bila hčerka ta čas na “stranskem tiru”, in določenega softverja pač nima naloženega, zato se obnaša prosto. Izkušnje ki jih imam z otroki ločenih mi govore, da nujno potrebujejo moški lik. Seveda mora biti tak moški neobremenjen z lastnimi frustracijami, drugače otroku naredi še več škode. Ker po taborih za ločene z otroci, z večino ohranimo prijetne stike, dobivam od mamic zelo pozitivne povratne inf. Prav neverjetno je, kako malo je potrebno odraščajočim dekletom da se umirijo. Vrednost je tudi otrokovo spoznanje, da niso samo oni brez očeta. Fantje odraščajoči pri mamicah, so pa neprimerno bolj zahtevni. Potrebujejo veliko veliko več pozornosti odrastlega moškega. Pa tudi njegovega znanja upravljati z medsebojnimi odnosi.

Torej, predlagam ti, da v vajino družbo nevsiljivo vpelješ moške ki so osebnostno dozoreli. Ne vem, žlahtniki, športni delavci, tvoji prijatelji (varuj se osebnega odnosa z njimi), mogoče kak sodelavec…
Tako bo imela hčerka objekt, na katerem bo lahko brusila svoj jezik- beri izgrajevala svoje odnosne temelje.

Prav včeraj sem v neki družbi (se poznamo) govoril z mamico katere hčerko 14 je socialna začasno dala v vzgojni dom. Povedala je, da je njun odnos sedaj boljši(s pomočjo terapije) in se je hči vrnila domov. Mnenja pa sem, da od “strokovnjakov” in pošteno, da uporabljajo otroke kot sredstvo za resocializacijo njihovih lastnih staršev. Otrok mora v svoji dobi imeti svoj mir! Da se lahko ukvarja z problemi ki mu jih prinaša njegova zrelost. Ne pa z problemi, ki mu jih prinaša nezrelost njegovega starša.

In ja, otrok ob osebnostno neizgrajenih starših(zato je prišlo do ločitve), velikokrat tudi nima druge možnosti kot izgubiti se v depresiji.

Pa še nekaj moram povedati: Otrokovo neprimerno obnašanje, je tudi velikokrat udejajneno ogledalo naših razturanih čustev. Zato ko otrok “nagaja” se vprašajmo, kako se pa jaz sedaj počutim? In zakaj?