ONA, ki je ne smem ljubiti
Draga moja,
Sobota večer je. Vikend, ko nimam otrok. Vikend, ko ne vem, kaj naj sam s sabo. Iz kavča do hladilnik, pa spet nazaj. Ko pokliče prijatelj z vabilom na pivo, vstanem in grem. Avtomatsko. A raje kot to, bi bil z NJO.
Sem moški pri 40-tih. Ločen, no… saj niti poročena nisva bila. Razšla sva se pred petimi leti. Sedaj skupaj skrbiva za najine tri otroke. Ona je sedaj poročena, vidim da srečno. Jaz sem ta čas imel nekaj zvez, a niso trajale. Z moje strani ni bilo večjih čustev, da bi razmerje lahko podaljševal. Priznam! Imel sem jih za družbo, da nisem bil sam in za zadovoljevanje mojih moških potreb. Priznam. Pa nisem edini tak, zato me ne križajte. Otroci mi pomenijo zelo veliko, in veliko časa jim tudi namenim: vsak drugi vikend, večina praznikov, mesec in pol med poletnimi počitnicami, in dva dni med tednom. Pa bi še več, pa razumem, da morajo biti tudi pri mamici. Po razpadu najine zveze sem potreboval skoraj leto dni, da sem prišel čustveno na zeleno vejo. Prijatelji so mi bili v veliko pomoč. brez njih bi bilo še težje, če ne, skoraj nemogoče.
Finančno sem preskrbljen. Vodim dokaj velik oddelek v še večjem podjetju. Ni mi hudega.Uživam v delu ki ga opravljam. Pred letom dni in pol, so ( smo ) zaposlili NJO. Pri izbiri kandidatov smo sodelovali trije. Moj šef, kadrovnica in jaz. In samo jaz si nisem želel NJE, da jo sprejmemo na to delovno mesto. A uspešno je opravljala razgovor za razgovorom in prišla med zadnje tri kandidate. Moj šef in kadrovnica sta bila navdušena nad njo, njenim znanjem, sposobnostjo, imela je res dobra priporočila, meni pa enostavno ni bilo. Odbijala me je v celoti.
Pa hodila je na razgovore kot siva miška. Ne, da ni bila urejena, to že, ampak tako brezizrazna.
Pa da bi bila vsaj lepa! Ok, saj ne da je grda, ampak če bi jo srečal na cesti, se ne bi obrnil za njo. Ne vem , če bi jo sploh opazil. Ena tista pač, ko se izgubi v množici ljudi. Neopazna. Rad imam drugačne ženske, ženske, katere lahko preberem v trenutku ( no, vsaj do takrat so bile to ženske, za katere bi padel na kolena), ona pa je bila nasprotje. Telesna govorica pri njej je bila ledena. Pokazala je samo tisto, kar je želela. ( to danes vem ). Povedala je samo točno tisto, kar smo od nje želeli vedeti. Res pa je, da je kazala visoko inteligenco, umirjenost in nadarjenost za poslovanje.
Pa smo jo zaposlili. No, so jo! Prišla je v moj oddelek. Bil sem jezen ko ris, in 14 dni po tistem, ko je začela delati, sem se je namensko izogibal. Hotel sem ji pokazati, da mi ni prav, da so izbrali njo. Na razgovorih sem jasno in glasno vpričo nje povedal, da nima kaj dosti šans. Tako da je vedela o tem. Raje bi drugega kandidata. Moškega! Z ženskami so same težave.
Po 14 dneh mojega ignoriranja, sem bil le primoran, zaradi posla, da stopim do nje, v njejo pisarno, in ji zaželim dobrodošlico. Slišal sem, da se je lepo ujela s sodelavci, da jo obožujejo, da je polna smeha in humorja, da je popolnoma preprosta, nenarejena, in da imajo vsi po vrsti občutek, da se bo z njo res lahko delalo v skupini.
Po najinem prvem srečanju, sem tri mesece držal do nje totalno distanco. Samo tisto, kar je bilo potrebno. Ona se očitno zato ni kaj dosti zmenila. Meni je pa tudi bilo tako prav. Zanimivo, bila mi je odveč!
Potem pa je prišel dan, ko sva morala na poslovno pot v Nemčijo. Dva dni! Ker je moj namestnik zbolel, in ker sta ona dva pripravljala ta projekt, je bila edino ona usposobljena, da oddide na poslovno srečanje. Jaz pa zraven. Tako kot je navada. Hotel sem, da gre namesto mene moj nadrejeni, ker me je v preteklosti že velikokrat menjal, a kot zakleto, je imel že drugo službeno pot.
In sva šla. Kaj pa sem hotel drugega! Pot je bila dolga, zato mi je bilo jasno, da ne bova morala biti ves čas tiho, a že pred odhodom sem se odločil, da bo vse skupaj strogo poslovno. Prvi kilometer v avtu je vladala tišina. Očitno je bilo, da mi je prepustila, da začnem pogovor sam.
PREFRIGANO! Videl sem, da je bila rahlo živčna, ali pa ji je bilo samo nelagodno. Ne vem!
Pa sva začela klepetati. In kar naenkrat sva bila v Nemčiji, čas je minil kot bi mignil. Pogovor z njo je bil lahkoten, posloven, a znala je tudi strogo poslovnost narediti zanimivo. Bila je polna znanja, izkušenj, pustila je, da govorim, jasno izražala svoja mnenja, in se strinjala z mano, ali pa tudi ne. Jemala me je takega kot sem. Meni je bilo to nekaj novega. Vedno mi lezejo v rit, se dobrikajo, govorijo tisto, kar mislijo, da si želim slišati. Ona pa ne. In takrat mi je zletla pod kožo. Njeno tekoče znanje nemščine in lahkotnost, s katero je opravila poslovni sestanek sta mi zaprla usta. Obnemel sem, in jo samo gledal. In prvič videl, da ženska sploh ni grda. Lepe dolge lase, ki so prevečkrat speti zadaj v figo, prelepe oči, pa kakšen nasmeh! Anglelski obraz, pa še brez gub. Kako pa ji to uspeva pa še danes ne vem. Postava: videlo se je, da je bila utrujena, ob treh otrocih zahtevna služba, ko se je pri nas zaposlila je ravno vpisala podiplomca, in videlo se je, da ima rada hrano. Če bi dala dol 15 kg, bi bila ravno prava. Sem si mislil takrat. Danes obožujem teh njenih 15 kg + . Od takrat naprej, sem vedno bolj in bolj iskal njeno družbo, pa vidim, da jo vsi. Nasmejana, vedno najde besedo za sodelavce, in njena energija preprosto privlači.
Več kot leto dni jo na skrivaj in tiho obožujem, ko jo vidim, ko jo slišim, ali pa, ko samo pomislim na njo, me v prsih zaščemi. Imam občutek, da ima do mene nek poseben odnos, da je bolj prijazna, še bolj nasmejana, da je rada v moji družbi. Na novoletni zabavi sva veliko ( no, tako veliko pa spet ne ) preplesala, samo enkrat se je čisto nežno privila k meni. PREVEČ.
In potem je samo sledila mojemu vodenju. Še tesneje sem jo privil k sebi, in ni se branila. Plesala sva počasni foxtrot, čisto počasi, nežno in prelepo, da bi lahko trajalo.Popolnoma se mi je predala. jaz pa sem v sebi enostavno eksplodiral.KO je bilo glasbe konec, je nežno stopila korak nazaj, me pogledala direktno v oči, in mi rekla, da je bolje, da s tem plesom končava najin ples. Ker ona mora tako ali tako domov. ( Ura je bila pa šele mal pred polnočjo ) Se obrnila, se na hitro poslovila od ostalih in odšla, brez da bi se ozrla nazaj. PA KAJ JE BILO TO NO? In sedaj je od tistega plesa že pol leta, pa bi kar znorel. Ne morem več. Enostavno se mi bo zmešalo.
Ona je vse tisto, kar sem tako dolgo iskal. Vidim, da včasih pogleduje za mano, na skrivaj, jo zalotim. Nekajkrat sem jo povabil ven na kavico, na malico, ali kosilo, pa je njen odgovor vedno isti: ooo, res si prijazen, bi šla, samo mislim da je res bolje, da ne. Vidim da ne želi. Ali pa želi, pa ve, kam bi vse to skupaj pripeljalo. Imava enako energijo. Humor. Najina skupna inteligenca pri pogovorih je prekrasna. Sama mi je enkrat rekla, da ji je pogovor z mano vedno v inteligentni izziv.
Vem da bi jo lahko osvojil. Vem da bi lahko postala moja. Pa vem tudi, da nimam pravice posegati v njen zakon, v njeno življenje. Pa bi jo odpeljal daleč stran, da bi bila lahko samo moja. Želim si jo. Ne samo telesno. Hrepenim po njenih pogovorih, vedno na ravni , vedno inteligentni, vedno me spravijo na kolena, želim si njene družbe. Ko jo pogledam v oči, mi kolena postanejo mehka. dobesedno.
Ja no. Moral sem se izpisati. Nihče pravzaprav ne ve kaj se z mano dogaja. Niti najboljši prijatelji ne. Samo provocirajo me, kako to, da že skoraj leto in pol nimam nobenega dekleta. Pripravljajo mi slepe zmenke, pa jim ne morem dopovedat, da me ne zanimajo. Same tepke. Kar nekaj se hihitajo,po dveh bolj inteligentnih stavkih pa obmolknejo, ker mi ne znajo nič več pametnega povedat. In vse kar imajo imajo dober geštel. Glave so pa prazne.
In tista, ki jo nosim v srcu, katero bi rad še bolje spoznal, mi je pa nedosegljiva.
Je mamica in je žena!
Draga moja, ljubim te.
Ne vem, kako dolgo bom še zdržal brez tebe, a ne želim narediti nadaljnega koraka, ker sedaj te imam v sosednji pisarni, potem te lahko izgubim za vedno. Ne upam si riskirati, in te začeti osvajati na polno. Počasi vem, da bi mi zagotovo uspelo. Pa vem, v glavi vem, da to ni prav. A telo in srce mi bo razgnalo v nemoči in v hrepenenju po tebi.
Sobota večer je, jaz pa sedim za računalnikom, in ti tako izpovedujem svojo ljubezen. Bolečina v srcu je neznosna. Kako zelo zelo rad bi bil sedajle tu skupaj s teboj.
Upam da bereš ta forum.
Pamet v roke.
Ker si dal sam skozi ločitev, ti je menda jasno, da po ločitvi – če bi se ona slučajno odločila za kaj takega – ne sledi happy ever after, ampak se takrat komedije šele začnejo. No, mogoče pa bi imela srečo in bi ločitev potekala dokaj mirno, ženska bi imela kam it, z možem ne bi imela kakih premoženjskih kolobocij, prepirov glede otrok in denarja. Nato pa bi udarila kruta realnost usklajevanja dveh družin, dveh bivših, dveh garnitur otrok, pa še službe … A si res želiš vse to?
Ajajaj, če je res kar pišeš ne računaj na kaj več, ker ti dama daje očitno vedeti, da se ne bo “malo mečkala” z tabo, ker ima doma družino.
drugače pa bi te itak minilo, ko bi dosegel cilj in bi naenkrat spoznal, da je ženska preveč inteligentna in bi vama zmanjkalo strokovnih tem za pogovor:))
Uživaj življenje, poišči pravo samsko bejbo, ki bo imela 15 kil viška in malo več inteligence in ni vrag, da obstaja nekje:))
Najbrž hrepeniš po pristni ljubezni, pa en pir imaš v riti in to je ravno prav, da te srce daje. Pa še sobotni večer je. Ah, dej strezni se! Ne bodi kot otrok! Poročena je in ima otroke! Najdi si samsko žensko! Te po eni strani razumem, ker je ljubezen, ki nastane zaradi spoznavanja najlepša. Ampak ne sanjari in ne zapletaj se! To je moj nasvet!
recimo, da ni zgodbica za lahko noč.
če ne narediš naslednjega koraka, ne boš nikoli vedel. negotovost je nekaj, kar dobesedno ubija.
če tako čutiš, potem poišči odgovor. če želiš (skoraj gotovo, da ja) direktnega, ga boš dobil na svojo neposrednost.
torej – povej ji. lepo, prijazno, nevsiljivo… saj znaš, beseda ti lepo teče. če misliš, da bi ti s kavice “ušla” ali te prekinila, ji pošlji mail. edino tako boš vedel, da si storil vse, kar si lahko, ne boš si razbijal glave z vprašanji in odgovori, ki ti jih ONA ne da, ker ti jih niti ne more. ženske smo rade prepričane v vas, dragi moški…. bodite neposredni, bodite pogumni, pa boste večkrat srečni.
srečno.
O je bilo to super prebrati… se vidi, da si napisal z dušo, da je vmes veliko hrepenenje.. super napisano.
Ti si sedaj tako začaran, očaran, da verjetno kakšnih drugih samskih žensk ne boš niti opazil. Zoprna zadeva, ko ti je všeč, privlačen nekdo, ki je že oddan. Verjetno je sama že opazila to tvojo naklonjenost… mislim, da ni slepa in če sklepam po sebi to dobesedno čuti… glede na to, da je inteligentna.
Pač se boš moral sprijazniti in najti rešitev, da te mine, ker drugače se ti bo res zmešalo.
Veš kaj, life is to short, da bi tlačil tako močna čustva in obenem globoko v sebi vseeno upal, da morda pa le,…nekoč,…ne delaj tega, ker ni dobro zate, niti za tvoje telo,…
Najdi način, daj ji vedet kaj čutiš, ker le tako boš miren,…četudi te zavrne,…boš pač prizadet, a ker si velik fant, boš prebolel,…kar je veliko bolje kot pa tlačit, tlačit in tlačit, ter se nenehno spraševat, kaj bi bilo, če bi ji povedal,…
You need only yourself to be happy!
ne, ne vem. Res se moram vzeti v roke, in vse skupaj razmisliti. Vem samo, da me še nikoli ni tako vrglo, ali pa metalo, kot pa sedaj. in to se vleče že tako dolgo. Vmes so bili seveda vzponi in padci. ko ti glava narekuje eno, potem vse skupaj daš na stran, pa stvar zanikanja, negiranja, pa spet obdobje, ko sem se je izogibal, vzel dopust, in šel z otroci stran, da bi se zamotil, pa mi je uspevalo, vse do trenutka, ko sem legel v posteljo, takrat so pa misli imele svojo pot. Enostavno ne najdem poti , da bi šel ven iz tega čustvenega stanja. Če bi to trajalo samo par tednov, ali mesec ali dva, ne pa da se mi vleče že tako dolgo.
ne, ne vem. Res se moram vzeti v roke, in vse skupaj razmisliti. Vem samo, da me še nikoli ni tako vrglo, ali pa metalo, kot pa sedaj. in to se vleče že tako dolgo. Vmes so bili seveda vzponi in padci. ko ti glava narekuje eno, potem vse skupaj daš na stran, pa stvar zanikanja, negiranja, pa spet obdobje, ko sem se je izogibal, vzel dopust, in šel z otroci stran, da bi se zamotil, pa mi je uspevalo, vse do trenutka, ko sem legel v posteljo, takrat so pa misli imele svojo pot. Enostavno ne najdem poti , da bi šel ven iz tega čustvenega stanja. Če bi to trajalo samo par tednov, ali mesec ali dva, ne pa da se mi vleče že tako dolgo.[/quote]
razumem. zelo dobro.
veš, kaj pravijo ? srce je od boga, glava pa od hudiča. glava je za posle delat in kariero gradit, srce je pa za rad imet… torej?
ursikamala ti je napisala v tem smislu, da bolje, da veš, četudi te zavrne. ker tole, kar čutiš, očitno ni muha enodnevnica. tudi, če nekako prestopiš to in greš dalje, se lahko zgodi, da bo vedno nekje znotraj kljuvalo – kaj pa če??? ni ti treba tega… razmisli, kako, potem spregovori, tudi v tem duhu, da ne bo nič spremenilo, glede na to, da sta sodelavca (je lahko zoprno, se vsak dan potem gledat) – pač, igraj na odprte karte. tako nimaš kaj izgubiti.
ne, ne vem. Res se moram vzeti v roke, in vse skupaj razmisliti. Vem samo, da me še nikoli ni tako vrglo, ali pa metalo, kot pa sedaj. in to se vleče že tako dolgo. Vmes so bili seveda vzponi in padci. ko ti glava narekuje eno, potem vse skupaj daš na stran, pa stvar zanikanja, negiranja, pa spet obdobje, ko sem se je izogibal, vzel dopust, in šel z otroci stran, da bi se zamotil, pa mi je uspevalo, vse do trenutka, ko sem legel v posteljo, takrat so pa misli imele svojo pot. Enostavno ne najdem poti , da bi šel ven iz tega čustvenega stanja. Če bi to trajalo samo par tednov, ali mesec ali dva, ne pa da se mi vleče že tako dolgo.[/quote]
razumem. zelo dobro.
veš, kaj pravijo ? srce je od boga, glava pa od hudiča. glava je za posle delat in kariero gradit, srce je pa za rad imet… torej?
ursikamala ti je napisala v tem smislu, da bolje, da veš, četudi te zavrne. ker tole, kar čutiš, očitno ni muha enodnevnica. tudi, če nekako prestopiš to in greš dalje, se lahko zgodi, da bo vedno nekje znotraj kljuvalo – kaj pa če??? ni ti treba tega… razmisli, kako, potem spregovori, tudi v tem duhu, da ne bo nič spremenilo, glede na to, da sta sodelavca (je lahko zoprno, se vsak dan potem gledat) – pač, igraj na odprte karte. tako nimaš kaj izgubiti.[/quote]
ja, razumem kaj mi želiš dopovedati.
Bom našel pot ven iz tega. Sedaj, ko pišem o tem, mi je malce lažje. Da lahko o tem govorim.
Vem da me bo zavrnila. Saj ne more biti drugače. Tukaj v bistvu sploh ni nobenega , kaj pa če? Nisem neumen, toliko jo pa že poznam, da vem, da ne bo pustila zakona zaradi mene. Vsekakor pa ne goji takih čustev do mene kot jaz do nje. Čeprav vem, da mi je nekako naklonjena. A to vseeno ni dovolj. Da bi pa jo imel samo za občasno, da bi bil samo njen ljubimec, pa ne želim. Torej, zakaj potem sploh ji izpovedat čustva?
Nimam nasveta … pa saj ti ga nihče ne more zares dati. Se pa nikoli ne ve, kaj in kako se stvari še obrnejo … v vsakem primeru boš ti sam najbolje vedel, ali takrat kaj storiti, reči … ali ne.
Mi je samo všeč tvoj zapis. Všeč, kako videz vara. Všeč, kako si šel skozi svojevrstno transformacijo: tvoja ozkogledna prepričanja, tvoj dolgočasno rigiden pogled na ženske … in ko se ti potem le odprejo oči (sploh ne mišljeno fizično oči). Všeč, ker je res to, kar zdaj praviš, veš, verjameš: tisto, kar smo, ne tisto, kar je videti, šteje.
Če nič drugega, se je bistvo zgodbe že zgodilo: tvoja transformacija, to, da te je odprla za resnično, to je bistvo te zgodbe, tega srečanja, tega ‘trčenja’ dveh svetov, dveh ljudi.
Tudi če ne bo ONA, si zdaj senzitiviziran za to, da prepoznaš tam zunaj še kakšno, ki je prav tako posebna, ki je tudi lahko ONA … tako da, ne glede na razplet te zgodbe, je zate še upanje. Pravzaprav je šele zdaj zate sploh res še upanje 😉 … če me razumeš.
just do it, mogoče te pa preseneti, mogoče pa tudi njen zakon ne štima,…kaj pa, če tudi ona čuti enako?! sicer nisem za razdiranje zakonov, sem pa mnenja, da, če ljudje znotraj skupnosti trpijo je bolje it vsak po svoje,…
sicer pa še vedno ne razumeš,…tudi, če imaš male šanse, ali celo nične, še vedno moraš to naredit zase, ZASE! da se osvobodiš vseh teh silnih čustev in zadihaš,…