Zakaj ves ta cirkus okoli otrok s posebnimi potrebami?
Zakaj ves ta cirkus okoli otrok s posebnimi potrebami? Kot da bo konec sveta, če ne bo 100 % popoln, ravno tako se obnašate! Danes nobenega otroka s posebnimi potrebami ne vržejo več v zavod ali v kak dom. Danes vsi otroci s posebnimi potrebami hodijo v redne vrtce, nato v redne osnovne šole, nato v redne srednje šole, nato mnogi med njimi zaključijo še redno fakulteto in se zaposlijo v rednih službah, ki so sicer slabo plačane, vendar pa je dejstvo, da so službe slabo plačane, inherentna lastnost vseh služb v Sloveniji (razen redkih izjem). Obstajajo tehnični pripomočki, ki lahko premostijo marsikatero oviro, s katero se osebe s posebnimi potrebami rodijo. Danes jih je bistveno več kot nekoč. Tako da ni se kaj jokati. Vsaka oseba je lahko v življenju uspešna, pa četudi ni 100 %.
Heh, to govoriš o otrocih, ki imajo sicer posebne potrebe, ampak lahko vseeno živijo dokaj “normalno” življenje. Kaj pa tisti otroci, ki bodo vse življenje v pleničkah, ob spastičnih in epi napadih, prejemali pasirano hrano, se slinili in jim bo treba vsake 2 minuti popravljati glavo, ki pada na stran? Otroci, pri katerih je čudež, če zavriska, ki s tabo komunicira samo z jokom, ki ti sledi samo s svojimi velikimi očmi? Tudi takšni so, pa jih sprejemamo v svoje življenje in jim ga skušamo čim bolj polepšati in osmisliti na njihov način…
Otroci s posebnimi potrebami niso samo srčkani downovčki in inteligentni avtisti…
No, da povem svojo zgodbo, zakaj mi je tako težko ob otroku s posebnimi potrebami. Danes je moj sin star 20 let. Vsak dan mu moram trikrat zamenjati plenice in ne boste verjeli, kako je to težko – dvigniti 80 kg težkega človeka ni mačji kašelj. Potem – posebna priprava hrane, vsakodnevno oblačenje in preoblačenje in tako naprej. Da o tem, da se non-stop dere, niti ne omenjam. V bistvu se oglaša le s kriki in sploh ne govori. In da ne govorim, kako morava paziti nanj, da ne skobaca (ne hodi, kobaca!) čez cesto, ker sploh ne razume, kaj je cesta. Enkrat smo že imeli policijo pri nas zaradi tega. Zelo bi bila vesela, če bi bil kje kakšen zavod zanj, a ga na žalost ni. Tako ostaja v moje in moževo breme in bo tako, dokler ne bova umrla, kaj bo pa potem, pa ne vem.
@Moje izkušnje
Kaj pa možnost, da bi fant obiskoval kakšen dnevni varstveni center? Potem bi si lahko malo oddahnila. Verjamem, da je zelo težko…dokler so otroci, še gre…ko pa odrastejo, pa ni več tako enostavno…
Odvisno, iz kje prihajaš, če si iz okolice Ljubljane, se pozanimaj na CUDV Draga, tukaj so super punce.
Na štajerskem deluje Dom Čebelice, ki pa se je iz dnevnega centra preoblikoval v bivanjsko enoto. Prijetna skupnost, delujejo kot družinica.
Na koroškem deluje CUDV Črna[/url], ga. Vojka je zelo usposobljena!
Drugih žal ne poznam več, kar se tiče težke motnje, razen Hrastovec in Dornava, ki me pa nekako oba odbijata…sploh Hrastovec, Dornava še gre…poleg tega sta slednja samo bivanjski in ne dnevni centri, kot so tisti zgoraj.
Jaz razumem starše takšnih otrok. In če bi bila noseča in če bi mi ugotovili, da bo otrok z DS bi šla splavit. Nekatere bi me tukaj sicer napadle, ampak jsz sem ziher da bi se tako odločila. Zakaj? Zato ker uničiš življenje sebi in celi družini, zato ker tak otrok ne bo mogel sam funkcionirati v svetu in najhujša misel mi je to, da če bi oba z možem umrla, kdo bi poskrbel zanj? Vsem bi bil samo v breme in to bi me dušilo, da bi vedla….raje ga potem sploh ne spravim na svet.
Skratka jaz razumem te starše in ko je pač enkrat tak otrok na svetu, jim želim vsem skupaj najboljše, čeprav vem, da je težko.
Zato, ker se vse ustavi, ko mora otrok s PP, če ni nepokreten v nulo, enkrat v vrtec. Pa v šolo. Ko recimo, mora starš ostati z otrokom doma, če ne želi, da ta isti otrok vse svoje otroštvo preživi po bolnicah, pa mu nihče ne odobri nadomestila OD in je družina pahnjena na sam rob preživetja. Že zdajšnji zakon te pravice tako zelo zelo oža in odreka, novi jih še bolj. Mati otroka z DS, ki ima še prebavne hude težave in ga hrani po gastrostomi, ne dobi nadomestila OD niti ne višjega dodatka za otroka. Ker gre otrok lahko v razvojni vrtec in pika. Še huje je, če otrok nima ravno DS ali česa drugega, kar je že desetletja vsem znano in iz aviona vidno , se cel sistem zruši. Če ima otrok težave, ki ga življenjsko ogrožajo, pa se mu ne poznajo na obrazu, bo starš najprej na žive in mrtve dokazoval, da njegov otork sploh ima neko težao, preden mu bo sploh kdo verjel!!!! Za vsak pripomoček, za vsako mini- pravico porabiš toliko energije, da te na koncu že mine, da bi se sploh boril – in plačaš, pa čeprav zato ne morše na dopust. Plačaš blazino, valj, žogo, plačaš masažo, delovno terapijo, logopeda (ker sicer ne prideš na vrsto!!!!!), plačaš tricikel, vsake 3 mes daš čez 300 EUR za prehranske dodatke, ker je tvoj otrok 300 gr težji, kot znaša minimalna teža in mu recept ne pripada več, še vedno pa tehta 9 kg pri 4 letih – itd. ZA TO cirkus!
To, kar pa piše 5434, je čisti kretenizem in dokaz, kako omejena in dojemanja nesposobna je današnja družba. Down je nič v primerjavi z marsikatero, pol manj znano boleznijo, npr. z raznimi cističnimi fibrozami, distofijami, da kakih cerebrlanih paraliz ali rakavih obolenj sploh ne omenjam. Obstaja veliko neprimerno hujših bolezni, ki osebo priklenejo na posteljo za vse življenje – ampak verjmem, da taki, kot so avtor/ica, tega niti videti niso sposobni, kaj šele, da bi dojeli.
Tudi, če dam sina v takšno dnevno varstvo, moram sina zjutraj previti, obleči in ga nahraniti in ga pri tem nekajkrat dvigniti (pri tem me je sin že tudi udaril, ker sploh ne razume, kaj se dogaja) in to me je bolelo. Potem ga moram še umiti, mu zobe očistiti in ga nato še peljati v dnevni center, nato pa priti ponj in mu zvečer še večerjo pripraviti in ga nahraniti, ga sleči, okopati in previti ter ga nato spraviti spat (pri čemer imam prav tako težave). Ali v dnevnem centru takšne osebe že zjutraj oblečejo, nahranijo in umijejo ter jih nato okopajo ter previjejo? Če je temu tako, potem ga z veseljem oddam, s tem, da potrebujem asistenco še za dvigovanje iz postelje in vsaj pozimi vsaj zasilno oblačenje – vse ostalo mi naredijo v dnevnem centru… Rada bi spet enkrat zaživela normalno življenje. Koliko takšni dnevni centri stanejo?
no ja gre za različne otroke in različne vzorke posebnih potreb. tudi nadpovprečen otrok je otrok z posebnimi potrebami. glede vključitve otroka v zavod, se odloča vsak starš sam, če se seveda ne rabijo iz kakega koli razloga vmešavat druge službe (še so težava v resnici starši ). silit otroka z zmanjašnimi sposobnostmi, ki ga mečejo v neenakovreden položoja z vrstniki ( v smislu precej zmanjašanih sposobnosti) v redno osnovno šolo, pa je za mene popolnoma neodgovorno od staršev. velikokrat se otrok po tem ko se starši sprijaznijo in ga vključijo v prilagojen program osnovne šole, najde in je veliko srecnejši med sebi enakimi. v takem programu lahko celo zelo zelo blesti. med tem ko je v redni osnovni šoli imel precej težav, ki so ga silile zaradi tega še v neugoden položaj in je velikokrat iskal pozornost na za OŠ neprimeren način
Huh, sanja se mi ne, kakšna je cena. Kolikor sem zdaj brala, v dnevno varstvo sprejemajo večinoma samo mladoletne, polnoletne pa kar v bivanjsko :/ Najbolje, če pokličeš in se informiraš, kakšne so možnosti. Ponavadi pa pride ponje kombi in jih tudi pripelje nazaj, tako da vsaj s prevozom težav ni. Tam ga zagotovo uredijo, če se tam podela. Pokliči in vprašaj, izgubit itak nimaš kaj 😉 Lahko pa tudi vprašaš na Sožitju za kak nasvet ali kontakt.
Saj ne vem a naj se kar smejem al kako,pr takem vprašanju,a ti mojga aspergerja posodim za par dni???? Res je da hodijo v po tvojem v “normalne” vrtce,šole itd….res da jih je-tudi včasih jih je bilo vedno večin da so zadeve mal drugačne in res da so lahko uspešni,vendar življenje je večna prilagotitev zaradi teh pp-da ne govorim o “diagnosticiranju”k se vleče leta in leta,in da ne govorim o mentalnem umu folka ki je kao normaln in njihove reakcije in izjave al pa izpade ob kakem neprijjetnem dogotku….še kaj????lp
Prav je, da ljudje razmišljajo drugače in si to celo upajo pvoedati.
In veste zakaj?
ker potem lahko tudi argumentirano ostali razložijo, zakaj se motijo.
če ne bi bilo takšnih vprašanj in razmišljanj, potem ne bi bilo obrazložitev in se ljduje ne bi zavedali, da napačno razmišljajo ali celo sodijo.
Zato avtorja razmišljanja ali vprašanja ne smemo nikoli napadati, ampak mu je potrebno samo lepo razložiti kaj in kako. Pa ne zaradi avtorja, ampak zaradi vseh tistih, ki berejo to temo.
Tako vsi nekaj odnesemo, kar pa je pozitivno, drugače bi še vedno živeli v nevednosti.
Zato lahko rečem, samo hvala vsem, ki ste prijazni in strpni.
Primož
Avtorica posta ima sicer prav,ampak žal pa nimajo vsi otroci s posebnimi potrebami take sreče.
Jaz imam spastično hemiparezo in tudi priznan status invalidne osebe.Vse se je zgodilo pri mojem še nedopolnjenem 8.letu.Osnovno šolo sem končala brez kakršnihkoli ponavljanj in prav tako srednjo šolo.Sošolci so me večinoma sprejemali in redkokdo se je kdaj vtaknil v moje ¨čudno¨ držanje desne roke in hojo.
Pri iskanju službe pa je šlo z mano samo dol.Nikjer me niso hoteli vzeti,piko na i pa je dal zavod za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani,kjer so dokončno ügotovili¨,da sem za zaposlitev neprimerna in nasploh nezaposljiva oseba.Zdaj sem stara skoraj 35 let in že od leta 2006 sem praktično upokojena.
Tudi invalidom z bistro glavo se dogaja krivica:(
Ne drži da vse osebe s posebnimi potrebami končajo redne osnovne šole, srednje šole in fakultete.
Le redko katera oseba s posebnimi potrebami je sposobna končati redno osnovno in srednjo šolo.
Meni so luzerji zaposleni v Psihiatrični kliniki Ljubljana – Polje med katerimi je ogromno pol pismenih čefurjev (kot je na primer Zoran Muidža) postavili diagnozo Aspergerjevega sindroma in ugotovili da nisem sposoben končati nobene srednje šole.
Že v prvem razredu osnovne šole je učiteljica oziroma razredničarka predlagala da bi ponavljal razred.
Prvega razreda osnovne šole nisem ponavljal zgolj zato ker starša nista dala soglasja za ponavljanje razreda.
Glede na to da je nesposobna drhal zaposlena v Psihiatrični kliniki Ljubljana Polje ugotovila da naj bi imel Aspergerjev sindrom in da nisem sposoben končati nobene srednje šole mi preostane le še doživljenjska nastanitev v nekem socialno – varstvenem zavodu.
Po mnenju mojega očeta in matere je moja razredničarka 1. razreda bila nehumana, zlobna in hladna samo zato ker je predlagala moje ponavljanje razreda, izpis iz redne osnovne šole.
Če te naredi 50 – letni kretenski “moški” in rodi 37, 38 – letna ženska je velika verjetnost da v tvoji glavi nekaj ne bo v redu.
Naslednji mesec se gremo pozanimati kateri socialno – varstveni zavodi obstajajo in kakšno je življenje v njih.
Drugega kot doživljenjska nastanitev v nekem socialno – varstvenem zavodu mi ne preostane.