Najdi forum

Kaj se je zgodilo s pravimi moškimi?

Da takoj povem – naslov ni mišljen kot provokacija, čisto nasprotno. Želim slišati mnenja, morda sploh iz moške strani, kako vi gledate na to. Kaj vi menite, od kod toliko teh maminih sinčkov in zadrtih večnih fantkov.

(Za odprtje teme me je navdihnil spodnji komentar iz teme “Preverila sem ga”)

In ja, tako tudi po mojem mnenju ravna pravi dedec. Da se zna obrnit vase, bit fer do partnerke, priznat/sprejet svoje napake/strahove/karkoli že in se soočit s tem. Dat karte na mizo, a bit ob tem fer in spoštljiv. Kako mnogim še vedno ni jasno, da ne gre samo v eno (njihovo) stran?

(Pre)mnogo moških še vedno misli, da ženske ne vemo kaj hočemo. No, jaz vem. Želim si le nekoga, ki mi bo spontano, kot moški pač, dajal občutke, kot so varnost, sprejetost in spoštovanje. To je vse.

In res me zanima, kaj oddajamo ženske, ki privlačimo take moške (moji zadnji trije so bili vsi več ali manj taki, pa to žal ugotoviš šele po nekem času. In seveda zveza razpade. In mine tista osnovna bolečina ob izgubi že zaradi same navezanosti pa se vprašaš če bi jih bilo treba morda še malce podojiti, da bi revčki ubogi bolj kvalitetno spančkali?

Niti nisem jezna (kot je morda to slišati :)). Bolj bi rekla, da me je strah, da ne bo v novi zvezi ponovno isto. Da res nočem še enega maminega sinčka, ki bo imel svoje težave daleč pred vsemi ostalimi, jaz pa bom to spoznala, ko ga bom najbolj rabila. Da morda ne vem kaj pri sebi razdelati in kako to čimprej pri moškem opazit.

Bom vesela vsakega mnenja, ki mi bo dalo mislit kaj novega. 🙂

Imela si že tri “takšne”, torej vzorec obstaja. S psihodinamičnega stališča je očitno, da predzavestno iščeš takšne moške. Zakaj, je seveda nemogoče reči na daljavo, kakor je na zavestni ravni nemogoče ugotoviti tebi. Tu ne gre za nikakršno “krivdo”, le za razmislek o resnici, da ima vsaka medalja dve plati.

haha 🙂 pravi moški je tako kot Božiček nek fiktiven karakter, v katerega vsi želimo verjet in smo vsakič znova razočarani… dokler res ne pride eden, ki prehodi strme bregove in požre marsikatero našo preizkušnjo, preden nam pride blizu… Vse za ceno preteklih slabih izkušenj, ker izvira iz dejstva, da pravih moških ni več veliko.

So pomehkuženi egoisti, vsaj tisti, ki se bolj kažejo v javnosti (predvidevam, da če smo še dobre punce, potem so tudi dobri fantje nekje za sedmimi gorami in vodami in se sprašujejo podobno). Vse za ceno tega, da se imajo dobro, da uživajo, da se njim gode… Kaj se medtem dogaja z okolico ni njihova skrb.
V eni temi je bilo že govora o tem, kako vsi igramo preden ujamemo svoj plen. Mislim, da je tu težava, kajti ti fantje igrajo toliko časa, dokler njihovih besed ne izklesaš v kamen, potem pa nanje pozabijo 😉 ti pa si preveč into it, da bi takoj odkorakala stran…
In tudi, ker smo ženske žal take, da vedno iščemo in brskamo dobro v nekom, pa žal tega vsak ne premore!

Sama imam za seboj katastrofalne izkušnje, ki so se prav vse začele zame in za vso okolico več kot sanjsko in popolno! Vse besede na mestu, dejanja, ki so te besede podkrepila, ideje in načrti za prihodnost identični mojim… Vse dokler enega dne ni bilo nič več od tega, niti osebe v katero sem se zaljubila…

Tudi kolegice imajo podobne zgodbe za seboj, zato se v šali imenujemo ”vdove”, ker so naši bivši postali povsem drugi ljudje, neprepoznavni vsem, ki smo jih prej poznali 😉

Tiste preproste, esencialne vrednote so se izgubile, da je moški moški, zaščitniški, realen, da zna stat za svojimi besedami in svojo žensko, da jo spoštuje in da je ne jemlje kot nekaj samoumevnega…

Pa tudi sama se nimam za zagrenjeno, mi je pa vse skupaj že pošteno smešno, ker vem da obstajajo tudi dobri fantje, pa se svet očitno vrti le okoli teh bad guys… in posledično nas, ki sčasoma postanemo vedno bolj previdne, da istih napak ne bi ponavljale (okolica pa si to interpretira kot zagrenjenost;)…

nova
Uredništvo priporoča

Edina travma, ki se je zavedam je ta, da je bil moj oče en navaden papak. Bivši socialistični balkanski zafrustriranec, ki je mamo pustil samo z otroci in brez vsega, ker ga je preganjala kaj pa vem kakšna vojska. Naložil je toliko, da še sam ni mogel odpeljat. In potem so minila leta, 10, 15, njih, pa se še vedno ni upal povedati, da ima novo ženo in družino. Ja ubogi oni, kaj naj rečem drugega. Mislim, da tudi nanj nisem več jezna, le spoštovati ga ne morem, ker ni ničesar spoštljivega pri vsem skupaj. In svoji bodoči družini ne želim tovrstnih bolečin, zato se zdaj trudim reševati to, kar so mi naprtili kot deklici.

Iz vsega tega sem dognala le to, da se zavedam, da si zato morda bolj želim konkretnega partnerja, saj te figure nisem bila deležna že takrat, ko sem jo prvič najbolj rabila. Zgodba se ponavlja. In kaj zdaj?

Imam se za precej zrelo, občutim napredke in se mi zdi, da sem zrasla v konkretno 30-letno babnico. Ne bojim se privrtat svojih strahov in travm na plano, a kaj ko tega ne moreš dokončati sam.

Mislim, da to lahko nekako dokončno razrešiš le z nekom, ob katerem najprej podoživiš te strahove, in je tam, da ti pokaže nasprotno. Da ti takrat stoji ob strani in verjetno samo od sebe vse korak za korakom izgine. Za občutke gre. V teoriji mi je marsikaj jasno … prakso pa ne vem kdaj bom dočakala. 🙂

S kolegico, ki je bodoča magistra družinske in zakonske terapije sva govorili o tem, da moški mnogokrat dejansko fizično zablokirajo, ko se ženska odpre. In če takrat ne zmore iti čez to, zveza – kaj pa drugega – razpade. Kaj pa sama tu lahko storim, več, kot da sem prisotna in pripravljena na ljubezen, z njo kompromise in sprejemanje? Ne sanjarim, ne dramatiziram, le poštenega odnosa si želim.

Saj to! Ampak kam in predvsem zakaj?

Ne, ne bom izgubila vere v g. Korenjaka, ker vem, da je nekje. Tako, kot si rekla – če smo še dobre punce, so tudi dobri fantje. Babe namreč nečem 🙂

Pa ni, da bi se mi mudilo … ampak počutim se pripravljeno na nekaj več, na tipčka, ki mu ne bo v interesu se igrati nekih ego igric, podloženih s stereotipiziranimi dognanji “pravih moških” ala kdaj je kdo komu bolj zanimiv in kdo mora koga prvi poklicat. Buhu, to sem prerastla.

Ko ima moški svoje mnenje a ostaja odprt za diskusije (tudi tiste, malce bolj boleče in kompleksne), bo vsaki ženski zanimiv do konca in nazaj. Ker je takrat noro privlačen in ta zdrava samozavest naredi tudi največjega drobižka v pravega Adonisa. In ne bo mela česa iskati v tujih domovih, ker bo doma imela vse tisto, kar je najbolj pomembno. Partnerja in prijatelja. Ne bo se imela česa naveličati, saj vidi in občuti, da ima moški možgane in srce v pravilnem sorazmerju s pretokom krvi od ene do druge glave. To naj porihtajo, pa se jim bodo nehale potikat po sosedovi spalnici.

Ah ja, že nekaj časa spremljam tale forum in mnogo vas je res fajn, ne glede na to, da se včasih krepko krešejo mnenja.

žalostna princeska, btw, res fajn komentar. :))

Hvala in točno to tudi sama skos govorim: želim da je moj partner moj najboljši prijatelj, ki mu lahko zaupam vse in ki si bo zvel čas in mi svetoval, kot se mu zdi najboljše zame! in me iskreno imel rad, predvsem pa spoštoval 🙂

Utopične želje za današnje čase? 🙂 hehe

Če se nad sistemom pritožuješ, še ne pomeni, da si obupan, ampak samo da si želiš sprememb. In tako kot ti, tudi jaz čutim, da je čas za naslednjo stopničko, torej kaj več od flirtanja in začaranega kroga istih žalostnih spoznanj z po večini žalostnimi konci ter razočaranji.

Sama sem si vedno mislila, da če dam priložnost fantu, ki je bil že velikokrat okoli (je imel veliko punc;), bo to plus zanj, ker bo vedel kaj ne zamuja in da je čas da se ustali… Pa sem naletela na tisto mino, ki je že eksplodirala in je to ni ustavilo, da se ni ponovno aktivirala… in je letal za vsako kiklo, medtem ko je imel mene doma…

Jaz pravim, pari grejo narazen, se zgodi… Pa vendar, kje so še pošteni ljudje, ki ne pletejo novih mrež za tvojih hrbtom, ampak ti naravnost povedo, da so prišli do točke, v kateri si postavljajo vprašanja če je to še to in da jih mika kdo drug… Vsaj zavoljo lepih starih časov med tema dvema… in za voljo prihodnjega odnosa, da si na ulici sploh lahko še pogledaš v oči…

Domo harigatou AnaBanana sama. Kore wa hijō ni subarashikatta.

Posebej bom izpostavil kako se mi dopade, da se obe zavedata dveh plati te medalje. In drži da bi se lahko vestni, delovni, vrlin polni moški tudi pridušali nad stanjem mentalitete večinskega dela ženske populacije. Ampak osebno verjamem, da kakor hitro se človek pusti potegniti v te samovšečne diskusije o tem kdo je do česa bolj upravičen in kdo ima bolj prav itd, točno to sfero proti kateri misli da se bori (to bitko med spoloma) samo še poglablja in nevede ter nehote dopolnjuje in ˝hrani˝ To je spopad izgubljen v naprej. To tudi redno opozarjam po večih postih in apeliram ljudi naj se tega zavedajo.

Tako mišljenje le omejuje in preprečuje osebnostno rast in odprtje ˝možnosti˝ ravno takšnih zaželjenih poznanstev.

˝Bodi razlika ki jo želiš videti v svetu˝ Gandhi je imel še kako prav :)))

Malo pomenljivo darilo…

http://www.youtube.com/watch?v=RFzZ-xpyfoo&feature=relmfu

Pa lep dan naprej

Točno to tudi meni nikoli ne bo jasno – ko je pa ja tako preprosto. In vse, kar dobim, ko izrazim takšno dilemo, je, da smo vsi krvavi pod kožo, da če bi prišel pravi in me našel v pravem trenutku, bi me že odneslo in ne bi sploh več razmišljala, da čustev ne moremo nadzorovati, da …
Vse lepo in prav, ampak če imaš tisto temeljno poštenost v sebi, če ti je jasno, da moraš biti fer do svojih bližnjih, tega enostavno ne narediš. Tako kot ne greš najboljši prijateljici ukrast denarja iz torbice, ko gre lulat, tako ne pleteš mrež za hrbtom človeka, ki ti je vsaj neko obdobje pomenil največ na svetu. Ni vreden niti toliko? Al kako?

@ žalostna princeska

Moje misli z drugimi besedami 🙂

Nič utopične želje … če se ženska ceni in je dovolj zrela za dostojen partnerski odnos, ja jebemu miša da ni druge, kot da ga doživi slej ko prej. In če ceniš že samo potovanje z dobrimi in slabimi izkušnjami, bo cilj toliko slajši 🙂

Me pa – kaj naj rečem – dalje polagat dobre temelje. Sej vemo, kakor si bomo postlale, tako bomo spale. In to zna biti izjemno osvobajajoč občutek.

Pred kratkim sem prvič v življenju občutila kako je, ko se zaveš, da ne, da je obdobje “iger na srečo” konec in da imaš nekaj veljave pri tem kakšnega partnerja si boš izbral. In mama mi je nekoč dobro rekla: “Draga moja, izberi si takšnega, ki ti bo všeč tak, kakršen je in ne takšnega, ki bi ga želela spremeniti v takšnega, ki bi ti bil všeč.” Tako preprosto, pa tako pogosto spregledano.

@ FN_FAL21

Nisem čisto sigurna, da vem kaj točno si mislil s tem o dveh plateh medalje.

No, vsa prepucavanja kdo ima o čem prav in kdo bo koga na kakšen način bolj zanimal, res, so passe. Po značaju imam kar precej izpiljeno veščino manipuliranja, pa mi dandanes na kraj pameti ne pade, da bi to počela v partnerstvu ali prijateljstvu, saj mi je jasno, da taka enačba nima rešitve. Da je to v tovrstnih situacijah le izigravanje samega sebe. Pika. Nič od nič ali pa celo nazadovanje.

Tudi bitka med spoloma bi lahko bila precej boljša in kvalitetnejša, če bi se naučili sprejemati vsak svojo drugo stran. Če bi se malce bolj zavedali, da je vsak partner lahko “tisti, pravi”, če bi se bili sposobni slišat in čutit, omogočat svobodo kljub zvezi, se smejat in jokat – skupaj.

No, vsekakor sem od zadnje zveze prav občutno stopila velik korak dalje, sploh v tem, da sem se naučila odpreti, zares odpreti moškemu. Pustit bit ranljiva in razgaljena. Zgodil se je sicer tipičen preobrat (da se je on tega ustrašil in me v istem trenutku pustil, kar je bil leden nož v srce), ampak jaz to danes jemljem kot pozitivno. Ne čutim ne jeze, niti ne zamere. Prvič v življenju sem namreč srčno začutila, kaj se pomeni odpreti partnerju in vem koliko napora, truda in časa je bilo treba vložiti v to.

Super pregovor in čisto pravi za današnji dan.

Življenje je pač lahko lepo, kakorkoli ga obrneš. 🙂

@ ločevalka (šele zdaj vidla odgovor)

Ja, je grozno … res je. Samo za to je spet treba imet “jajca”. Taka situacija (imho) spet pripelje do točke, ko bi moral nekdo prevzeti odgovornost in rečt bobu bob. Pa prepogosto ne, ker 1) to terja pogum in priznanje svojih napak, 2) je lažje dat rep med noge in it stran, ne glede na to, kakšno razdejanje si pustil za seboj in se ti itak kao ne boš ukvarjal z njim.

In potem se ljudje sprašujejo zakaj stagnirajo…

Bodi hvaležna če imaš to vrlino, jo ceni in neguj, ker ti bo slej ko prej vrnila bonus. 🙂

zdravo Ana,

kakor pravi rek – sto ljudi sto ćudi, si pač do zdaj srečevala slabši del moške populacije, želim ti, da se kmalu obrne na bolje 🙂 veliko k egoizmu pripomore po moje že sama vzgoja v otroštvu, verjetno so bili ti moški, ki jih omenjaš, za svoje starše pravi mali bogovi in se tako obnašajo tudi zdaj… še posebej če so bili edinci 🙂
Meni pa so nasprotno govorili, da včasih še premalo na sebe mislim, kar je morda tudi res, vendar bom podal en primer iz športnega sveta – nek košarkar je dejal takole: “Če sam izpeljem akcijo do konca in dam koš, sem zadovoljen jaz. Če vidim soigralca, ki je bolje postavljen in mu podam in on da koš, sva zadovoljna dva”. Morda primer ni najboljši, pa vendar – tudi meni je tako razmišljanje blizu – zakaj bi moral biti zadovljen le eden 🙂

skratka, srečno!

PS aja – a si ti mogoče tudi na forumu Eurobilltracker? Tam sem tudi videl da obstaja ena AnaBanana, pa sem se zdaj spomnil, morda pa si to ti 🙂 sam sem tudi tam, čeprav ne preveč aktiven:)

@ FN_FAL21
Tu ni šlo za iskanje resnice ali kdo ima bolj prav… Želim si, da če kdaj pridem v tako situacijo tudi sama odreagiram kot pravi pregovor: ne počni nič, česar nočeš da bi drugi delali tebi!

In kot je bilo izpostavljeno, če gre prijateljica na wc in nam pusti torbico in ne brskamo po njej, če nam zaupa skrivnost je ne razkrivamo vsem drugim znanim… In žalostno (vsaj za mojega bivšega), da se teh pravil zaveda v prijateljevanju s kolegicami, ne pa v najinem odnosu!
Pravila v partnerstvu… nenapisana in očitno ne vsem kristalno jasna 😉

In iz tega, da se ljudje ne zavedajo razlik v naravi odnosa med prijatelji in partnerji (kar je sicer tesno povezano), izhajajo strta srca in napačna prepričanja. Punce smo tečke, ker težimo in ker povemo kaj komu zagre in ker vidimo napake in ker želimo svojega dragega pred njimi obvarovati ali ga poslati spet na prava pota… Medtem ko dandanašnji ”kolegi” (razen tistih par resničnih prijateljev ali raje kak eden) niti vidijo ne, niti slišijo ne kaj se s teboj resnično dogaja, skupaj so v dobrem, slabo pa se nikogar ne tiče… Partnerstvo pa predstavlja oboje, ni zasilnih izhodov in time outa…

Leta in izkušnje včasih pri tem ne igrajo kakšne posebno velike vloge. Kot sem že napisal v eni drugi temi, sem sam pri 15ih imel enako razmišljanje kot danes. Verjetno obstajajo ljudje, ki nikoli niso zares zadovoljni, nekako se vsega naveličajo in vedno iščejo nekaj več. Morda vidijo le napake in ničesar drugega. Zaradi tega pa tudi niso sposobni konkretno furati zveze. Čisto možno, da nam je to že nekje v genih zapisano. Zato pa se ponavadi reče once a cheater always a cheater, ker je res res malo možnosti, da se bo taka oseba spremenila. Takim ljudem se ponavadi mora zgoditi nekaj res strašnega, da se spustijo na realna tla. Ravno zaradi tega se jim ne daje še ene priložnosti. Npr če te je punca zapustila in jo sprejmeš nazaj si skoraj zagotovo naredil napako. Dal si ji vedeti, da te lahko dobi nazaj kadar si želi. Če jo pa zavrneš potem pa nisi naredil uslugo le sebi pač pa tudi njej, saj obstaja verjetnost, da bo do drugega bila bolj spoštljiva, zvesta…

"No one can make you feel inferior without your consent." - Eleanor Roosevelt.

Hvala za lepe želje 🙂

Ne, to pa ne bom prava. Načeloma res ne sodelujem po forumih, ker se mi ne ljubi … tu pa sem se nekako po dolgem času malo zataknila, ker se mi je zdelo nekaj sodelujočih prav fajn za kakšne plodne debate. 🙂

Če ni “pravih moških” – to potem pomeni diskreditacijo vseh moških, češ, saj so “itak vsi isti”. In taka ženska za moje pojme ne more biti dobra žena in ne mati, če je jezna nad celim svetom in vsemi moškimi. Kakšno povratno informacijo bo dala sinu in hčerki? Da je njihov oče “gumpec”, ker je moški, da bo hčerka razočarana v ljubezni, kot je bila ona….

Ponavadi tarnajo na moškimi ženske, ki so same nekako nezadovolj(e)ne, in stepajo svojo nezadovoljstvo na nasproten spol, ki naj bi bil vsega kriv za njihove neuspešne ljubezenske zveze in nezmožnost obdržati moškega. Drugi ljudje seveda ne morejo biti krivi za naše napačne izbire.

[i]Mojega hudiča sem prodal svoji duši.[/i]

Potem pa ni problem samo v moških, temveč tudi v ženskah, kar je konec koncev logično, saj ne vidim razčoga, zakaj bi bili danes samo moški “nepravi”, ženske pa ne. In po tem, kar tule pišeš, bi nekako sklepal, da to kar si želiš je bolj podobno otroku, ki bi ga lahko vzgajala, ne pa partnerju.

Hvala za lepe želje 🙂

Ne, to pa ne bom prava. Načeloma res ne sodelujem po forumih, ker se mi ne ljubi … tu pa sem se nekako po dolgem času malo zataknila, ker se mi je zdelo nekaj sodelujočih prav fajn za kakšne plodne debate. :)[/quote]

aha ok 🙂 pol pa zgleda da ste Ane rade banane 😉
LP

In ja, tako tudi po mojem mnenju ravna pravi dedec. Da se zna obrnit vase, bit fer do partnerke, priznat/sprejet svoje napake/strahove/karkoli že in se soočit s tem. Dat karte na mizo, a bit ob tem fer in spoštljiv.

Kot prvo – se mi zdi, da imaš neko idealizirano, nerealno predstavo o moških, ko bo prišel Mr.Perfect/Pravi moški, bo pa vse v redu. You wish:).
Kar poznam ok tipov so bili ti malo ”mlečni” in nerodni, dokler jih ni ena malo bolj odločna Ženska vzela v roke in z veliko topline ”vzgojila”, da čustva niso tabu, kako se ”dela” na odnosu, kako se komunicira, itd. Lahko bi rekli, da so obrusile kamen v diamant in predvsem, da so to znale narediti in se jim je to dalo, plus to, da so uspele najti moške, ki so v sebi imeli željo/potencial za tako rast, so po osebnosti malo bolj fleksibilni. Ali pa da so bili ti moški dovolj zatreskani v te ženske, da so bili motivirani? Ne vem.

Poleg tega so to ženske, ki imajo šibkejši/odsoten refleks predalčkanja v ‘mamin sinek’, ‘nevrotik izoliranega tipa’, ‘puer eternus’, so bistveno bistveno manj fokusirane na ”napake”. Če se ozrem po moških v svoji okolici: ma pri vsakem lahko najdem neke znake, ki bi lahko kazali na neko patologijo. In prav tako jih lahko tudi oni na meni. Lahko se kot partnerka usedem na to, kar se meni zdi problem in ga razpasem v neslutene višave in iz tega delam glavno življensko katastrofo. Ne pravim, da ne obstajajo čustveni invalidi, ne pišem o teh, takim se moraš izognit, pišem o večini nepopolnih, realnih moških, ki se ob pravi kombinaciji prav razcvetijo.

In res me zanima, kaj oddajamo ženske, ki privlačimo take moškeŽelim si le nekoga, ki mi bo spontano, kot moški pač, dajal občutke, kot so varnost, sprejetost in spoštovanje. To je vse.
Meni se zdi od nekoga zahtevat, da ti ‘da’ varnost, zahtevati ogromno.
Sem dobila občutek, da sta tako ti kot žalostna princeska zaštekani v neki pozi ‘me smo fuuuul v redu, dozorele, čustvene, se ničesar ne bojimo, se terapiramo, samo ti tipi! z njimi je vse narobe!’ I don’t buy it. Plus vedno me zmoti črno-belo prikazovanje ljudi. Dvomim, da so bili ti moški res take absolutne nule in se kar čez noč spremenili.

Sicer pa dobra tema, mi je dala misliti… Npr. če me hočemo moškega, ki bo Moški, a znamo me same biti Ženske? 😉

Odgovor na drugi odstavek se delno skriva v prvem. Od partnerja pričakuješ, da ti bo “špilal berglo”, namesto da bi se nakako do teh občutkov dokopala sama, se s tem bolj cenila, partner pa naj bi bil tisti, ki te v njih le potrjuje in dopolnjuje.

POPOLNOST = idealizem, želja, hotenje, pa še kaj .
Zakaj se človeštvo obremenjuje s tem ? Zakaj nekdo potrebuje popolnega partnerja ? Morda zato, ker preko tega zrcali svojo nizko samopodobo. Morda. To je bila samo ena varianta :))

Uh, moram it po vrsti 🙂

Matjažko, ne tolmačiš si pravilno. Nihče ni rekel, da pravih moških ni več. Prej bi rekla, da se ne dela ravno kompost iz njih. Seveda (popolnoma!) enako velja za ženske. Nihče od tu prisotnih se mi do zdaj ni zdelo, da bi imel težnjo po ustvarjanju dvojnih meril. Morda se stvari malce spreminjajo z vsako naslednjo objavo. 🙂

Strinjam se, takšna ženska, kot jo opisuješ ti, je težko dobra partnerka in verjetno tudi materinstvo ne bo ravno optimalno. Tudi jeza na cel svet in na vse moške v tem kontekstu ni prava.

Ponavadi tarnajo na moškimi ženske, ki so same nekako nezadovolj(e)ne, in stepajo svojo nezadovoljstvo na nasproten spol, ki naj bi bil vsega kriv za njihove neuspešne ljubezenske zveze in nezmožnost obdržati moškega. Drugi ljudje seveda ne morejo biti krivi za naše napačne izbire.

Res je, in se strinjam. Ampak to isto počno predstavniki močnejšega spola, tako da smo spet na istem. In iskanje zmagovalca te igre te naredi igralca ali pa vsaj navijača; v vsakem primeru torej soudeleženca. Jaz ne iščem zmagovalca in poraženca – ampak obojestransko sodelovanje.

Potem pa ni problem samo v moških, temveč tudi v ženskah, kar je konec koncev logično, saj ne vidim razčoga, zakaj bi bili danes samo moški “nepravi”, ženske pa ne. [/quote]

Absolutno!

Ne. To sem imela do zadnje zveze. Zdaj je pa nimam več. In veselim se “konfliktov”, ker mi ravno ti predstavljajo realno možnost za usklajevanje in posledično uspešno zvezo. Sam se lahko odločiš le za prevzem odgovornosti in ali boš vztrajen in ljubeč. Vse ostalo pa menim, da pride v paketu s partnerjem ter sproti.

No, s tem se pa ne strinjam. To pa je zame špilat mamico. Dvakrat se mi je to zgodilo. Prvič sem ga po “obrušenju” pustila, ker nisem več čutila ničesar – torej se je z mojo vlogo mamice moja misija končala. Drugič, se mi je trmasto upiral in se drl name v meni čisto nerazumljivih situacijah. Ko sem pa jaz rabila njega, da je meni support, je zazevala pa le praznina. Torej loose loose situacija.

Uspele najt praviš – skoraj kot bi govorila o igrah na srečo. To pa meni ne špila. Pač, spoznaš ljudi, ki jih moraš, da dobiš lekcijo. Na tebi je pa, ali iz nje kaj potegneš ali ne. Jaz sem jo dobila trikrat in končno čutim nek mir v sebi, da sem s tem opravila.

Pa saj si želim nepopopolnega moškega. Se tega ne da razbrati iz mojih besed? Želim si ga, ker si želim progresa, a edini pogoj ki ga imam za v bodoče je, da je ta progres iz obeh strani. To pa zahteva ljubezen, posledično pa voljo in respekt.



Meni pa nikakor ne. Varnost meni predstavlja točno to, kar (jaz osebno) od partnerja pač pričakujem in si tega želim. Seveda, ljudje smo različni.

Žal se tu ne morem strinjat s tabo – vsaj kar se mene tiče. Nisem zaštekana v pozi, oziroma se res ne vidim tako. Le mnogo svojih vozlov sem odvozljala in končno se počutim voljno se iti nek zdrav partnerski odnos. Ne vem kako bi ti obrazložila drugače kot s temi besedami 🙂

Zakaj pa sem v tvojih besedah zaznala, da bi na vsak način rada del krivde še vedno zmetala name (oz recimo na naju z žalostno princesko). Saj jo prevzemam in še jo bom. Ker je osvobajajoče. Ker je izziv. Ker je rast.

Ne morem pa prevzeti vsega nase, ker le sama vem, s čim in v katerih primerih sem se potrudila za obstoj in napredek.

Niso bili take absolutne nule in ne, niso se čez noč spremenili. So se pa, ko je razmerje prišlo do točke, ko se mora nekam premaknit. Ali se zaključi – pa še to na nek dostojen način ali pa iti dalje, s tem, da je treba začeti prevzemati neko odgovornost. In tu jih večina klone, pa jim z malo jajci, predvsem pa ljubezni, ne bi bilo treba. No, očitno ali enega ali drugega ni bilo dovolj, da bi šli z mano čez težave. In to sprejemam in je okej. Vsak naredi toliko kot zmore v tistem trenutku. (Seveda ponovno enako velja za ženske, a jih ne omenjam, ker z njimi pač nisem imela razmerij :))

In še enkrat ponavljam – nihče ne blati samo in zgolj moških. Ravno zato sem vesela, ker sem končno odkrila željo po vzajemnem partnerstvu. Ne igranju vlog, ne egotripom, ne manipulacijam … zrelemu partnerstvu s plusi in minusi v paketu.

Ja, se strinjam. In to je point, ki ga hočem povedati. Da se končno počutim, da sem na nek način toliko obrusila osebnost in zares odprla srce, da sem pripravljena nekomu biti Ženska. In v tem pa ja ni nič slabega, jaz namreč vidim le dobro. 🙂

Odgovor na drugi odstavek se delno skriva v prvem. Od partnerja pričakuješ, da ti bo “špilal berglo”, namesto da bi se nakako do teh občutkov dokopala sama, se s tem bolj cenila, partner pa naj bi bil tisti, ki te v njih le potrjuje in dopolnjuje.[/quote]

Ne, ne iščem je, pa če mi verjameš ali ne. Svojih želja in pričakovanj ne morem enačiti z “berglanjem”. In nekaterih stvari (po mojem mnenju) ne moreš razrešiti drugače, kot da jih podoživiš ob partnerju – in ja, če je on ob tebi in te potrjuje in dopoljuje, kot praviš, potem je vse v najlepšem redu. Na tebi je pa, da si pustiš, da pridejo na plano. Se motim?

New Report

Close