Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Zelo smo pomešani

Default avatar

Kakšni Slovani neki!

Normani (iz Northmen, severnjaki) so bili ljudstvo, ki se je od osmega stoletja dalje iz Skandinavije selilo na jug in se ustavilo v pokrajini današnje Francije, ki se po njih imenuje Normandija. Bili so potomci Vikingov in kot taki predvsem vojščaki in osvojevalci. Kmalu jim je postala Normandija premajhna. Najbolj smeli in pustolovski Normani so se odpravili odkrivat nove dežele, najbolj bojeviti so se spravili nad sosede: leta 1066 so zasedli del Anglije in leta 1130 so že kraljevali na samem evropskem jugu, Siciliji.

Kakor ostali Germani, so Normani živeli v manjših plemenih. Bili so pastirji, poljedelci in spretni trgovci, a predvsem so bili morski roparji. Imeli so odlične manjše barke, ki so jih znali ob priliki združiti v nepremagljivo enoto. Za poglavarja so volili enostavno najmočnejšega in najspretnejšega vojščaka, ki pa ni užival posebnih prednosti. To se je poznalo predvsem pri delitvi plena, kjer je bil enakopraven ostalim.





Vsebina
1 Vzhodna veja
2 Severna veja
3 Na Francoskem
4 Na Angleškem
5 V južni Italiji
6 Fevdalna administracija


Vzhodna veja

V začetku devetega stoletja so se nekatera normanska plemena (Ros, Varjagi) podala na vzhod po ozemlju današnje Rusije in se pomešala med slovanska plemena. Bili so med prvimi prebivalci Novgoroda in Kijeva, a spustili so se tudi vzdolž Dnjepra do Črnega morja in leta 886 so dosegli Bizanc.

Severna veja

Prav tako v devetem stoletju so se nekatere skupine Normanov podale na današnjo Irsko, kjer so zgradile več pristanov in oporišč za svoje ladjevje. Tudi sam Dublin je nastal v tisti dobi. Iz teh krajev so Normani leta 874 dosegli Islandijo, leta 986 Grenlandijo in okoli leta 1000 celo današnji Labrador. Nekateri od teh izrednih mornarjev so se na najsevernejši točki tega potovanja obrnili proti vzhodu, obšli severni pol in pristali na obalah Belega morja.

Na Francoskem

Normanski morski roparji so večkrat speljali svoje gibčno ladjevje na rečne izlive in nato po rekah naprej v notranjost dežele. Tako so leta 845 in 856 dosegli celo Pariz. Leta 886 so Normani spet prišli globoko v notranjost in Karel Široki je moral ne samo plačati visoko odkupnino, ampak tudi dovoliti oropanje Burgundije. Leta 911 je Karel III. Preprosti moral sprejeti dejansko stanje: podelil je Normanom vse ozemlje, ki so ga bili zasedli ob spodnjem toku reke Sene. To je postala takoimenovana Kneževina Normandija, ki se je pozneje razširila s pridobitvijo drugih ozemelj. Tu so Normani sprejeli katoliško vero in fevdalno ureditev dežele ter, vsaj formalno, francoski jezik in kulturo, a njihov bojeviti značaj se še dolgo ni umiril.

Na Angleškem






Britanski otoki so bili cilj Normanskih vdorov vse od osmega stoletja, včasih za ropanje, drugič samo za trgovske posle. A tudi Danci so imeli namen zasesti to deželo in končno jim je to tudi uspelo: leta 1013 je danski kralj Knut Veliki združil Anglijo z Norveško. A že njegovemu sinu jo je saški kralj Edvard Spoznavalec odvzel, pri čemer so mu pomagali zavezniki in sorodniki Normani. Ko je kralj leta 1066 umrl brez nasledstva, se je Normandijski knez Viljem, sin njegovega bratranca, potegnil za prestol. Moral si ga je sicer priboriti z bitko pri Hastingsu, a postal je kralj Viljem Osvajalec.

To je bil eden največjih preobratov v angleški zgodovini. Viljem je popolnoma spremenil dotedanji ustroj dežele. Odstranil je vse lokalno plemstvo od oblasti in postavil na odgovorna mesta normanske izvedence. Državne službe je plačeval z dodelitvijo fevdalnih pravic in s tem uvedel na otoke francosko fevdalno ureditev. V dvajsetih letih njegovega vladanja je bilo na ozemlju sezidanih okoli 80 gradov. V kratkem se je normanska nadoblast razširila na Wales, Škotsko, Ferske otoke, Islandijo. Evropski način življenja se je pozneje še bolj utrdil s prihodom Plantagenetov, ki so bili vladali tudi v Normandiji in so leta 1153 zasedli angleški prestol.

V južni Italiji

Kakor so severnjaki v osmem stoletju odhajali na jug iskat rodovitnejše zemlje in lažje preživetje, tako so morali tudi po kakem stoletju spet zapustiti svoje domove v Normandiji, ki je postala prenaseljena. Zaradi strogo fevdalnega reda, ki je vladal tudi v Normandiji, so samo sinovi prvorojenci lahko dedovali posestva, ostali sinovi pa so morali zdoma in so se večinoma preživljali kot poklicni bojevniki. Tako je veliko število Normanov odšlo v južno Italijo, kjer so se z lahkoto zaposlili kot najemniški vojaki, saj je bil ves polotok v stalnem boju in prepiru. Eden za drugim so si Normani v eni ali drugi bitki priborili slavo, zemljo in plemiški naslov. Premagali so Bizantince in pregnali Arabce iz Sicilije. V teku enega samega stoletja so si pridobili oblast nad vso južno Italijo, Sicilijo, delom Balkana, Malto in manjšimi otoki. Rogerij II., ki se je dal leta 1130 kronati za kralja Sicilije, je vse normanske posesti v Sredozemlju združil pod svojo krono. Njegov sin in naslednik, Viljem I., se je moral spopasti s papeškimi četami, a jih je zlahka premagal in dosegel dolgotrajen mir, ki je prinesel državi obdobje blaginje in kulturne rasti.

Zaradi pomanjkanja moških potomcev je normanska kraljevina nehala obstajati leta 1198, ko je s poroko Costanze d'Altavilla in Henrika VI. Švabskega bila vključena v Sveto rimsko cesarstvo.

Fevdalna administracija

Normanska država je bila fevdalna monarhija, v kateri je bila kraljeva oblast dovolj močna, da je preprečila strankarstvo in politično razdrobljenost. Nasprotno je Normanom celo uspelo, da so združili v strjeno enoto vsa številna ljudstva v kraljestvu. Tako so na primer Sicilijo odvzeli Arabcem in njihovemu vplivu ter jo tako dokončno vrnili v območje latinske kulture, s čimer so jo tudi povezali z ostalo južno Italijo v ideološko enoto, ki je kljubovala vsem poznejšim političnim pritiskom.

To so Normani dosegli z načinom upravljanja, ki je upošteval notranje potrebe mest in fevdov ter se istočasno zavzemal za enovito rast kraljestva. Vlado so sestavljali poleg kralja fideles, ki so bili državni uradniki vseh vrst, od administracije do sodstva. Strogo določena birokratska ureditev je predvidevala v samem vrhu vlade tudi predstavnike vseh pokrajin kraljevine. Posebni odsek vlade se je bavil s financami, kjer so bile ločene centralne posesti (Sicilija in del Kalabrije) od ostalih. Oblast in odgovornost se je potem porazdelila v manjše deželne in nato teritorialne enote, a vedno v skladu s fevdalnimi načeli. Prav fevdalizem v administraciji je dovolil istočasno skrb za lokalne potrebe in strjenost celotne države. Za tedanje pojme, pa tudi za današnje razumevanje, je bil normanski način uprave izredno praktičen in pravičen.

Žal je prav fevdalni način mišljenja privedel tudi do tega, da je v totalitarizmu Svetega rimskega cesarstva izginila ne samo odlično urejena kraljevina, pač pa tudi vsaka sled Normanov, sredozemskih Vikingov.
Default avatar

Borat

Zanimivo. Zdaj mi je bolj jasno, od kod tudi v V delu J Italije tolikšen vpliv Normanov (npr. v Bariju).
Default avatar

Amalietti - slovanstvo so nam vsilili

Zelo zanimivo branje:

Po tej »metodi« ter ob zanikanju slavne ve­netsko-slovenske zgodovine so jo »čistil­ci« ubrali po zgrešeni poti, kar je nujno pripeljalo do tragičnih posledic, ki so uda­rile naš narod huje od vseh cunami­jev, laških in nemških okupacij in sveto­pi­sem­skih potresov: čiščenje je miselno postalo šport slovenskega polizobra­ženst­va, ki nam je iz jezika naših pra­de­dov z veliko vnemo počistilo še zlasti veliko pomensko bogatih narečnih izra­zov, pa tudi splošno vseslovenskih.

Nekaj primerov …
Celo vsakdanji, prikupni ptiček štiglček, ki so ga Nemci prevzeli kot Stiglitz, se je moral umakniti skovanki »lišček«. Na čižka (nem. der Zeisig) se niso spomnili in je tako preživel. V nemščino prevzeto južino (die Jause) so zamenjali z navidez nemško »malico« (die Mahl). Prepove­dali so izraz keber (nem. der Käfer) in ga zamenjali s spakedranko »majski hrošč«. Preveč truda in izobrazbe bi bilo treba, da bi izbrskali, da je glas b v be­sedah starejši od f-ja in je s tem slovenski keber prvoten.

Besedo štala so prav tako prepove­dali, ker je drugi slovanski jeziki nimajo. Slovanski narodi seveda niso poznali štale, ker so kot nomadi živino pasli v stepi, medtem ko je v krajevno stalnih alpskih kmetijsko-živinorejskih domači­jah nujna. Južnoslovanski narodi, ki so imeli predvsem ovčjerejo, štale prav tako niso poznali. Izraz »štala« je tudi v grščini in zahodnih evropskih jezikih. Slovenci naj bi ga, po polizobraženski pameti, prevzeli seveda od Nemcev.

V zadnjih dvajsetih letih smo izgubili šte­vilne besede zgolj zato, ker jih imajo tudi Hrvati …
No, jaz mislim, da je neumno odpovedo­vati se besedam, ki jih imamo enake kot Hrvati, saj je bil hrvaški jezik prvotno samo slovensko narečje. Ko so se prise­lili, so prevzeli jezik okolice, ki je bil tak, kakršen je bil. Še zlasti pa kajkavščina in čakavščina. Tudi vsi tisti dalmatinski pomorski izrazi in imena rib, tudi v Be­nečiji in Furlaniji, so venetskega izvora.

Je mogoče besede na novo poiskati?
Izguba besed je resnično grozljiva. Bezlaj piše: »Starejše pokrajinsko pisemstvo in slovarske zbirke ljudskega blaga iz 19. stol. nam vsaj do neke mere omogočajo rekonstrukcijo slovarskega fonda nek­da­nje slovenske jezikovne podlage.« Takš­nih slovarjev ni malo.

Recimo Kocijančičev slovar, ki ga je odkrila dr. Francka Premk v semeniščni knjižnici v stari Gorici. Kocijančič je bil genij in je obvladal 32 jezikov. Že v osnovni šoli je pisal pesmi v hebrejščini. Pozabljeni slovenski genij. Ko je dr. Premkova Lahe zaprosila, da bi slovar fotokopirala, ji tega niso dovolili.

A se je nato potožila neki svoji italijanski ko­legici in potočila nekaj solz. Ta je potem slovar dobesedno na skrivaj izmaknila in ga zanjo preslikala. Dr. Premkova je nato naredila še eno kopijo slovarja, jo dala zvezati in jo podarila SAZU-ju. In veste, kaj se je potem zgodilo? Prepove­dali so ji pisati ali govoriti o tem slo­var­ju!

Zakaj mislite, da so ji to prepovedali?
Slovenci ne smejo biti Slovenci! V Evropi imajo namreč vsi slabo vest zaradi Slo­ven­cev ali Venetov, kar je eno in isto.

Zakaj?
Vsi imajo slabo vest, ker so vsi kradli, ne samo našo zemljo, ampak tudi naše du­še. Računajte, da je v Nemčiji približ­no osemdeset odstotkov Nemcev venet­ske­ga izvora, ki so jih spreobrnili kot ja­ničarje. Ko so postali Nemci, pa so takoj dobili vse pravice.

Enako je bilo v Italiji, na Madžarskem, tudi v Srbiji … Vsi imajo zaradi nas slabo vest. Čisto vsi – od Skandinavije, po britanskih otokih, tudi tam so bili Veneti, v severni Afriki, kjer najdete številna slovenska topo­grafs­ka imena, recimo mesto Zagor, go­ra Tabor, v Palestini gora Nebo, Suez (=Zveza) itd.

Ko sva se prvič srečala pred desetimi leti, ste mi povedali zelo lepo razlago ime­na Nebukadnezar.
Nebukadnezar pomeni Ni boga razen carja (Ne buh kad ne car). Vladar je v sta­rem Babilonu veljal za živo božanst­vo, ki so ga morali častiti po božje.

Če govorimo o starih časih, je zanimi­vo, da so bili stari Egipčani pravzaprav deloma tudi Veneti. Vedeti moramo, da so bili prvotni stari Egipčani nomadi, ki so se tam ustalili in so se dobro razumeli z bližnjimi Veneti oziroma Feničani, ki so prav tako tam živeli ob obali, vendar na precej višji civilizacijski stopnji od njih. Imeli so razvite tudi že znanosti. Zato so jih domačini prijateljsko prosili, da bi prevzeli vladavino Egipta. Veneti so jim ustregli.

Stari Slovenci so bili menda zelo du­hovni …
Homer daje v Odiseji čudovito spriče­valo Venetom, ki so bivali v Paflagoniji in priskočili na pomoč sorodnikom v ob­koljeni Troji. Po dolgih letih so izgubili zaradi grške zvijačnosti in lastne neskrb­nosti in so se morali nato preseliti. Na­selili so se v padski nižini.

Katera so bila vaša prva odkritja dru­gač­nih razlag naše zgodovine?
V študentskih letih sem potoval po Evro­pi in obiskal tudi Lübeck. Tam sem obiskal muzej Holsteinturm, ki je bil upodobljen na bankovcu za 50 mark. V muzeju gledam razstavljene predmete in pod vsemi piše Veneti oziroma Vendi. Potem sem tam nekoga vprašal, kdo so bili Vendi, in ta mi je povedal, da so bili ena vrsta Slovanov.

Aha, torej so to naj­brž Poljaki, sem mu odgovoril. Ne, ne, to niso Poljaki, to so Vendi. In potem sem obiskoval še druge tamkajšnje mu­ze­je in povsod je bilo enako: karkoli je bilo starega, je bilo vendskega izvora. Potem sem tam ugledal priimek Zajc, ki ga sicer pišejo kot Seitz, potem priimek Kretschmar, kar je Krčmar itd. Ker so me takrat še posebej zanimali stroji, avto­mo­bili in motorji, sem v neki knjižnici na­šel knjigo o razvoju nemškega avto­mo­bilizma.

In tam recimo najdem po­dat­ke o profesorju Porscheju, ki je bil slovenskega porekla. Prav tako tam piše o nekem Horojeviču, ki je bil Vend in je že leta 1920 v svoji tovarni izdeloval čudovite avtomobile. Ker pa je njegov priimek Nemce motil, je tovarno pre­ime­noval v Horch, kar sicer v nemščini po­meni »prisluhni«, po vojni pa so to­varno preimenovali latinsko v »Audi«, kar pomeni isto.

In ko sem nekoč brkljal po ljubljanski bogoslovni knjižnici, sem naletel na knjigo o nemških imenih. In tam sem našel: Borsche ali Porsche izvi­ra iz vendskega imena Borislav. To je ponemčeno Borislav ali skrajšano Borči. V raznih nemških krajih sem se pogo­var­jal z domačini, ki so me pobarali, od kod prihajam.

Potem so rekli, da so Triglav imeli za božanstvo tudi Vendi, saj se je še pred osemdesetimi leti ta de­žela imenovala Wendenland, torej Ve­net­ska dežela. Ni vsak tukajšnji Schultze Schultze. Ker to pomeni župana, je veli­ko naših županov prevzelo to nemško besedo kot priimek.

Za časa Lutra v 15. stoletju je bila vsa­ka druga vas v Nemčiji še slovenska, ne pa nemška.
Turingija, Brandenburg in Pomorjansko, vse to so bili venetski kraji. Veneti so peljali na svojih ladjah tudi Julija Cezarja in njegove legije, ko je osvajal Britanijo. Edino oni so imeli dovolj ladij za takšno velikansko invazijo.

Veneti so radi imena domačih krajev po­navljali v drugih predelih.

No, mi ta imena razumemo, drugi Evro­pejci pa ne. Zanimalo me je, če imamo z Baski in Portugalci tudi kakšne skupne besede, in sem prav osupnil. Brez težav sem našel okrog tisoč baskovskih besed, ki so praktično istovetne s slovenskimi, njihov seznam sem kasneje predal To­ma­žiču, ki je te besede objavil v svoji knjigi.

Baskovski jezik velja za predindo­evrop­ski jezik in naj ne bi smel imeti nič skupnega z indoevropskimi jeziki in torej niti s slovenščino. Portugalski pa je še zlasti zanimiv, saj vsi ti jeziki kažejo na izmišljotino, da imamo mi številne be­sede, ki smo si jih izposodili iz nemš­čine. Pri nas po Miklošiču pravijo, da so besede, kot na primer šoder, kalk, šrot in podobno, nemcizmi, a to ni res.

Na Portugalskem imajo iste besede, pa tam nikoli ni bilo Nemcev. Recimo, šaflja ali šeflja naj bi bila izposojenka iz nemščine. A imajo Baski isto besedo. Miklošič je s tem naredil veliko škode, čeprav je na­redil tudi marsikaj dobrega.

Kdo so bili pri proučevanju naše pretek­lo­sti vaši zgledi in mentorji?
Kot prvega sem občudoval Prešerna, ki me je fasciniral s svojim jezikom. Njemu ne moreš dodati niti odvzeti niti ene besede. Nekje sem bral, da je tukaj Pre­šer­nu pomagal pravniški govor, ki mora biti gospodaren. General Maister pa je bil tudi moj junak. Tudi brata Vauhnik iz Maribora, Miloš in Vladimir Vauhnik, to sta morala biti krasna človeka.

Vladi­mir je bil pred drugo svetovno vojno ju­go­slovanski vojaški ataše v Berlinu in ob­veščevalec, ki je delal tudi za angleško obveščevalno službo. Napovedal je kra­lju Petru, da bodo Nemci napadli Polj­sko in jo v 21-ih dneh osvojili.

Priporo­čam vam knjigo Miloša Vauhnika Pe-fau, kar je okrajšava za politično sumljive (po­litisch Verdächtig). Rodila in odraš­čala sta v času Avstro-Ogrske in to kot zaved­na Slovenca, zato je Miloš dobil kartoteko z oznako, da je politično sum­ljiv.

Kako ocenjujete stanje sodobne veneto­lo­gije?
Imamo na voljo toliko gradiv, žetev bi lah­ko bila velikanska, vendar manjka žanjcev. A gradiva je neskončno veliko. Poglejte recimo knjigo Slovaka Jana Ko­lárja Stara Italija Slavjanska. Samo v tej prvi knjigi je več snovi, kot so jo do zdaj objavili vsi naši venetologi skupaj.

Ali pa recimo knjiga Maura Orbinija Il Reg­no de gli Slavi, tam imate vandalski be­sed­njak, mislim, da kar na treh straneh, kar je črpal iz starejših virov. Laška izda­ja iz leta 1606 ima naslov: Origine de gli Slavi & progresso dell’Imperio loro (Izvori Slovencev in razvoj njihovega cesarst­va).

Kako drugačna bi bila videti sloven­ska zgodovina, z njo pa tudi svetovna (!), če ne bi »uradni zgodovinarji« trma­sto zanikovali našega prastarega venet­ske­ga porekla, jezika itd. Še v dvajsetem stoletju pišejo nemški leksikoni o Vene­tih (nemško Wendih), ki da so v zad­njem času prevzeli novo ime – Slovenci.

Res ne govorimo jezika po naši meri?
Izkrivljeno prikazovanje venetske (slo­venske) zgodovine, ki narodu vsiljuje občutek, da je vsa slovenska zgodovina ena sama nesreča, polom in trpljenje, poraja breme pesimizma, nezaupanja v prihodnost, mladi se želijo čim prej rešiti tega bremena, katerega jim vtepajo v šolah v glave, pa v tisku in drugih javnih občilih s tem, da so najprej papagajsko govorili nemško, laško in francosko, na­to »valjda ko bajagi srbohrvaško«, dan­da­nes pa sori, spikajo bejbe in kjutki polomljeno angleščino.

Posledica je, da imamo danes jezik, ki ni po naši meri, ki ne ustreza narod­nemu značaju. Slovenisti delujejo bolj in prej kot pogrebci pri pokopu slovenš­či­ne kakor pa neustrašeni borci za kleni slovenski jezik (katerega pa brez Vene­tov ne more biti), urad »varuha sloven­ske­ga jezika« je čista sinekura, brez ka­kršnega koli vpliva in pomena.

»Sloven­š­čino« valjamo v vsakdanji rabi z neu­god­nim občutkom, kakor nekak preve­lik in na pol surov cmok po ustih, urad­no pritrjujemo z »da«, ker so nam arhi­tek­ti novega slovenskega človeka (kako podobno hitlerjanskim prijemom!) vsilili domnevno slovanstvo in slovanski »da«, čeprav smo od pamtiveka vedno pritr­jevali z »ja«!
Default avatar

MyD

Saj bi zadostovala preprosta povezava (link) do gesla Normani v wikipediji. ;)

Ugotovitev o čistosti ali o mešanici, konglomeratu ras, ljudstev (narodov), tudi ni neka posebej nova in izvirna pogruntavščina.

Za Južno Italijo, je že dolgo znano, da je bila na nekakšnem prepihu še pred prihodom Normanov (celo do današnjih dni!). Znani so v prednormanskem času in dokumentirani npr. Ilirska plemena, Grki (Magna Graecia – Arhimed! iz Sirakuze na Siciliji), kasneje tudi Hrvati, Arabci, Albanci in gotovo so vsi (tudi Normani) pustili sledi v italijanski krvi.

Za ZDA je že dolgo znano, da so tudi en tak velik človeški »talilni lonec«. Vendar takih »talilnih loncev« je bilo veliko v človeški zgodovini in zgodovini človeštva in še vedno nastajajo.
Najbrž jih bo vedno več. Nič hudega.

Tudi v današnjih Tunizijcih (ki »oblegajo« Južno Italijo – Lampedusa) je nekaj germanske Vandalske krvi, medtem ko še vedno obstaja v Španiji, če nič drugega, vsaj sled Vandalov v imenu Andaluzije. Tudi kelto-iberskim plemenom je primešana mdr. tudi arabska in judovska kri. Drži pa, da je normanski Olaf tudi ruski Oleg.

Le na naših tleh se je zgodilo nekaj »neobičajenega«, da so Langobardi mirno in prostovoljno »odpeketali« v Padsko nižino in pustili s pogodbo (če je verjeti Pavelu Diakonu) zastonj in čisto izpraznjeno, na novo prebeljeno in deratizirano »stanovanje«.

Komu? Nam Slovencem!!! Upsss, tako nas je imenoval šele Trubar.
Default avatar

hja

Amalietti-bravo!!!!!!!!!!!!!!
In kaj pomeni Amalietti?