Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Saj ne vem kaj še naj

Default avatar

bolanaaa

Tok sem osamljena in obremenjena z vsem skupaj da me je že prav groza...Venomer bi jokala ..ne prenesem več bremena vsakdanjega življenja. Za vse sem sama ...Nimam nikogar na katerega bi se lahko obrnila po nasvet , gnusim se sama sebi. Sploh ne vidim smisla. Nimam službe nimam volje do življenja, nimam partnerja, nimam prijateljev oziroma samo takšne ki me pokličejo , da mi potarnajo o svojih problemih...Ko jih potrebujem jaz ni nikogar.... ne vidim več smisla v tem zblojenem svetu ....Najraje bi vse skupaj končala pa nikakor ne zberem dovolj poguma za kaj takega....
Sorodne vsebine:
Default avatar

šepla

Nekje bo treba začet. Pišeš, česa nimaš. Kaj pa imaš? Zaupaj, da nekdo skrbi zate in da boš našla tudi ti koga, ki bo znal poiskati zate tolažeče besede. Če nimaš službe, pomeni, da imaš čas. To je zelo veliko. Uporabi ga. Za začetek daj vsakemu dnevu posebej nek smisel, vsaj eno stvar naredi v dnevu, ki ti bo dan naredila smiseln. Recimo jutri zjutraj vstani ob osmih in pojdi za eno uro ven na sprehod. Če ne boš imela drugega od dneva, boš vsaj vedela, da si si dala eno uro svežega zraka. Kasneje si naredi urnik opravil in se ga drži, kolikor se da.

Zakaj se sama sebi gnusiš? Od kod ti to?
Default avatar

Marko

Mogoče bi za začetek tukaj objavila svoj e-mail, ali pa se vsaj registriraj. Morda se najde kdo, ki bo želel poklepetati s teboj. Škoditi ti ne more. Včasih se je lažje zaupati neznancu, učinek pa je na koncu podoben.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Podobno

Takšne dneve imamo verjetno vsi kdaj pa kdaj. Deni se delat kar te najbolj veseli (šivanje, branje, petje, risanje.... Pojdi malo počivat, se naspat, zjoči se.. Potem si naredi "načrt" kako boš preživela dneve. Danes so za večino nas težki časi, zato si ne jemlji tako vse k srcu, vse se bo uredilo, prej ali slej. Samo ne se izolirat, ohrani prijateljstva, pogovore z ljudmi ; pa makar po Monu. Glej, vem da ni to nevem kakšna tolažba, pa vendar če pogledaš kako žive ljudje naprimer v Libiji,kjer je vojna...na Japonskem potresi...koliko ljudi je na smrt bolanih, koliko otrok lačnih, kako trpijo živali... Navsezadnje smo lahko srečni, da imamo vsaj mir in stabilno življenje.
Default avatar

Bibita_Melita

Nehaj se sama sebi smilit in začni čim prej delat na tem, da boš v neki stvari, dejanju .... videla smisel.

Za začetek ... sigurno imaš kakšne sorodnike ali pa sosede, ki potrebujejo pomoč... če so starejši, jim lahko pomagaš pri pospravljanju, klepetaš, kaj dobrega spečeš .... lahko počuvaš otroke....

skratka veliko je stvari, ki jih lahko narediš in nekdo na drugi strani bo vesel in ti boš začutila, da je tudi v teh stvareh neki smisel. in potem tako naprej ..... :)
Default avatar

tadej

Podobno je napisal/a:
Takšne dneve imamo verjetno vsi kdaj pa kdaj. Deni se delat kar te najbolj veseli (šivanje, branje, petje, risanje.... Pojdi malo počivat, se naspat, zjoči se.. Potem si naredi "načrt" kako boš preživela dneve. Danes so za večino nas težki časi, zato si ne jemlji tako vse k srcu, vse se bo uredilo, prej ali slej. Samo ne se izolirat, ohrani prijateljstva, pogovore z ljudmi ; pa makar po Monu. Glej, vem da ni to nevem kakšna tolažba, pa vendar če pogledaš kako žive ljudje naprimer v Libiji,kjer je vojna...na Japonskem potresi...koliko ljudi je na smrt bolanih, koliko otrok lačnih, kako trpijo živali... Navsezadnje smo lahko srečni, da imamo vsaj mir in stabilno življenje.
To pa res ni nobena tolažba. Razen za tiste, ki jim je kar fajn in se jim v življenju še ni nič zgodilo.
Default avatar

Podobno

Tadej, sem napisala po svoje, tako, da morda vsaj malo potolažim avtorico. Pa napiši ti kaj bolj tolažilnega, ne samo kritizirat drugih.
Default avatar

spomlad

Saj v osnovi smo vsi sami. Vsak naj bi delal tisto, kar njega veseli ali zanima. Tudi na koncu bomo vsi sami in samo to šteje, kaj tebi kaj pomeni.

Se pa vsi lahko najdemo v tvojem zapisu, smo vsi imeli ali pa imamo kdaj taka občutke. S tem, ko pišem tebi ali pa prebiram priložene komentarje iščem tudi rešitve zase.
Default avatar

Rok-1

bolanaaa je napisal/a:
Tok sem osamljena in obremenjena z vsem skupaj da me je že prav groza...Venomer bi jokala ..ne prenesem več bremena vsakdanjega življenja. Za vse sem sama ...Nimam nikogar na katerega bi se lahko obrnila po nasvet , gnusim se sama sebi. Sploh ne vidim smisla. Nimam službe nimam volje do življenja, nimam partnerja, nimam prijateljev oziroma samo takšne ki me pokličejo , da mi potarnajo o svojih problemih...Ko jih potrebujem jaz ni nikogar.... ne vidim več smisla v tem zblojenem svetu ....Najraje bi vse skupaj končala pa nikakor ne zberem dovolj poguma za kaj takega....
Iz tega se (mislim da) izvlečeš le tako, da prekineš verigo samopomilovanja in kaj narediš. Če se ti zdaj še ne zdi vredno kaj narediti zase, pa naredi za druge.
Če ne drugega si poišči kakšno prostovoljno delo, pojdi kam pomagat... prej ali slej ti bodo že plačali vsaj stroške. Kamorkoli - k ljudem domov, v dom ostarelih, bolnico, dobrodelna društva, itd.
Potem... si lahko postaviš tudi kakšen cilj in delaš na temu, da ga dosežeš. Lahko bi bila velikopoteznejša - lahko greš tja, kjer bo tvoje delo res kaj pomenilo; prijavi se za prostovoljko na UN... ali pa preko cerkvenih organizacij za razne misije in misijone... ljudje, ki so pripravljeni karkoli narediti so zelo potrebni po svetu... Afrika, Azija, Južna Amerika, Nova Gvineja, itd... Plače sicer ne bo - vsaj od začetka, bo pa hrana in postelja.

Po drugi strani... pa je tudi končanje lahko čisto legitimna odločitev (pa čeprav se meni osebno zdajle zdi škoda vreči stran vse možnosti in možna lepa doživetja, ki so lahko še pred tabo). Pa vendar tudi v tem primeru lahko razmišljaš o manj egoistični varianti - si daš okrog vratu tablico s krvno skupino in zapisom da podarjaš organe, ter greš zadevo izvesti pred urgenco. Še bolje, da se zmeniš direkt z zdravniki... da kar počakajo na tvoj konec in takoj porabijo kar je za porabit.
Zdajle sem neokusen, ampak verjamem, da te bo ob premišljevanju v to smer minilo veselje do konca... Če pa ne, bo pa koristen za koga, ki bo sicer prisiljem umret, pa ne bi rad.
Default avatar

Puffle

Postavi si cilje: prvo si najdi službo, sploh ni važno ali je redna zaposlitev ali preko študenta. Rešila boš dve muhi na en mah: spoznala boš nove ljudi s katerimi boš hodila na malico ali kavico, finačno si boš dodatno opomogla in ne boš imela toliko časa za razmišljanje o tem kako ti gre vse narobe. Poišči si kak hobi ali pa pojdi na fitnes, aerobiko in pa seveda vzami kako dobro knjigo v roke - tako si boš zapolnila še preostanek časa. Več ko boš med ljudmi prej boš spoznala nove prijatelje ali celo novo ljubezen.
Default avatar

Zmigaj se - koristno

Najdi si prostovoljno delo. Je velika verjetnost da boš najprej osrečila koga drugega, obenem pa tudi sebe.
Default avatar

Bum

bolanaaa je napisal/a:
Tok sem osamljena in obremenjena z vsem skupaj da me je že prav groza...Venomer bi jokala ..ne prenesem več bremena vsakdanjega življenja. Za vse sem sama ...Nimam nikogar na katerega bi se lahko obrnila po nasvet , gnusim se sama sebi. Sploh ne vidim smisla. Nimam službe nimam volje do življenja, nimam partnerja, nimam prijateljev oziroma samo takšne ki me pokličejo , da mi potarnajo o svojih problemih...Ko jih potrebujem jaz ni nikogar.... ne vidim več smisla v tem zblojenem svetu ....Najraje bi vse skupaj končala pa nikakor ne zberem dovolj poguma za kaj takega....
To so obdobja zivljenja. Prijateljstva iz otrostva izzvenijo, prijateljstva iz sluzbe, ko jo zamenjas, obicajno ne zdrzijo... Vsak mora enkrat ali pa dvakrat v zivljenju spet zaceti iz nic.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek