Nočem se poročiti.
S partnerjem sva skupaj že 7 let, se sobro razumeva, skupaj živiva, vse b.p.
Sama nikoli nisem imela želje se poročiti, partner pa to vedno bolj prinaša na plan. Mene pa ob vsakem takem pogovoru začne dušiti in stiskati v prsih. Poroke si res ne želim in tako kot je sedaj mi popolnoma ustreza.
Še katera taka, ki se noče poročiti, moški pa se želi?
Mogoče pa tvoj sedanji partner ni “The one”.[/quote]
Traparija. Zakaj pa ne bi bil? Ker se ženska noče poročit? A če bi bil pravi, bi se pa?
Meni se tudi taki obredi zdijo čist mimo. Sploh take velike ohceti. Moj je bil pravi in se tudi nisem želela poročit, sploh ne, ker je on želel še verski obred, jaz pa ne. No in se pač nisva poročila. In ni bilo niti enega dneva, da bi to odločitev obžalovala.
Torej, če se en partner želi poročit, drugi pa ne, bo bolj težko zadovoljit oba. Se morata pač dogovorit. Morda bi se poročila kako drugače, npr. kje v tujini ali v ožjem krogu…
Mogoče pa tvoj sedanji partner ni “The one”.[/quote]
Traparija. Zakaj pa ne bi bil? Ker se ženska noče poročit? A če bi bil pravi, bi se pa?
Meni se tudi taki obredi zdijo čist mimo. Sploh take velike ohceti. Moj je bil pravi in se tudi nisem želela poročit, sploh ne, ker je on želel še verski obred, jaz pa ne. No in se pač nisva poročila. In ni bilo niti enega dneva, da bi to odločitev obžalovala.
Torej, če se en partner želi poročit, drugi pa ne, bo bolj težko zadovoljit oba. Se morata pač dogovorit. Morda bi se poročila kako drugače, npr. kje v tujini ali v ožjem krogu…[/quote]
Tudi moj sanja o verskem obredu, jaz pa cerkve še od daleč nočem gledat.
Ja in kaj pol. Js tut živa ne stopim v cerkev. Zame je poroka potrditev zveze med dvema, ki se ljubita. Pa če je to tradicionalna procesija s šrango in bendom ali pa pol ure pred matičarjem.
Izgovori, da se nočeš poročiti, ker ne maraš verskega obreda in ostalih stvari, ki sovpadajo s tradicionalno poroko so mimo, ker lahko greš preprosto pred matičarja in si v pol ure gotov.
Tukaj se gre zato, da avtorico posta nekaj zadržuje, da bi se pred zakonom zaobljubila enemu samemu moškemu. Pravi celo, da jo začne dušiti, ko partner načne temo o poroki. Zakaj? To bo morala ugotoviti sama. Jaz sem samo predložila enega izmed možnih odgovorov.
Evo, te čisto razumem. Tudi jaz se nisem želela poročit in se ne želim poročiti. Pa imam idealnega moškega. Tako nama je luštno, sva zadovoljna. No, on bi se poročil, ampak sili me pa ne. Te pa zelo, zelo, zelo razumem.
Najina hči je zdaj v letih za poročit in če samo pomislim, da bi se ona morala poročit, me začne stiskat v prsih. Poroka je zame nekaj groooooooznega. In se mi vsaka smili, ki se poroči.
:)))
Midva sva skupaj od mojega 17 in njegovega 18 leta. Pri 25 sva se preselila v najemniško stanovanje, pri 27 sem rodila prvega otroka, pri 29 drugega, pri 32 me je vprašal, če bi se poročila ……… malo morgen brate …. kje si bil pa zadnjih 15 let?!?
Njegov komentar je bil, da bi imel najin sin ob vstopu v šolo poročena starša in ne bi bil “pankrt”.
Mah, saj ne vem, kako bi komentirala … če je njegov sin pankrt, moj sigurno ni in ne rabim lista papirja, ki bi to dokazoval.
Ste me prav potolažle, ko berem, kako so vam poročni obredi muka. Sem ista! Kar zamegli se mi pred očmi, če pomislim, da moram biti v središču pozornosti!!!
Sem pa že 13 let na koruzi, pa k sreči moj nima nobene želje zvleč me pred matičarja.
Sem se enkrat hecala, da bi imela manjšo ohcet, dolga miza z belim prtom v senci cvetočih češenj. In seveda na travniku na domačem dvorišču. Ampak češnje so še majhne in bo treba počakat še vsaj 15 let, da bodo dale senco za ene 25 svatov.
Jaz sem pa poročena 20 let, imela sem poroko s preko 100-timi svati – pa ne kar nekimi tečnimi žlahtniki, ampak z najinima razširjenima družinama in prijatelji. Če bi lahko ponovila večkrat, bi takoj, vsaj vsakih 10 let:)) pa ne samo zabavo, vse:) In za hčerko si želim, da se bo odločila za tredicionalno poroko, pravo družinsko – malo podobno “veliki grški poroki”:))) kjer mame pečejo piškote, nevesta izbira obleke in cvetje, dekoracijo….ajme:)))))
Seveda ni poroke brez dobrega ansambla in dobre družbe. Na vseh porokah v našem sorodstvu smo vsaj do 5 ure. Na moji smo šli domov ob 6-30, s tem, da smo do 6 še plesali …
Razumem pa ljudi, ki jim to pač ni všeč in se poročijo v ožjem krogu, s kosilom in gredo domov. Nikakor pa ne razumem takih, ki v tistem ubogem papirju in podpisu vidijo tako goooooznega zmaja:)))) Le česa se tako bojijo? Gre le za postopek, kot greš naredit osebno izkaznico? A to se vam tudi ne zdi smiselno naredit? Al pa uredit vizo za potovanje na Mauritius;)? Kaj pa rabiš tisti papir, če se imaš lahko lepo tudi doma al pa v Izoli:)))))))
Mogoče lahko vsaj malo obrazložiš ZAKAJ?????[/quote]
A ti lahko jaz, ki sicer nisem avtorica posta, ampak delim mnenje z njo navržem vsaj eno opcijo? Gre za občutek ‘zaprtosti’ in verjetno dejstvo, da poznam zelo malo srečno poročenih parov, ki so obdržali svežino, fleksibilnost, itd. Poleg tega je partnerski odnos zame nekaj intimnega in da bi žlahti, ki jih vidim enkrat na 10let in smo si ful tuji, prebirala svoje osebne zaobljube in izpovedovala čustva … NOT.
Jaz tudi ne maram poroke oz. ceremonije ob njej, skupaj sva že 10 let, dva otroka, neporočena. Pa ko danes razmišljava, se nama vedno bolj prav zdi, da bi bila poročena, pa ne zaradi obreda samega – zvestobvo in “v dobrem in slabem” sva si obljubila sama – ampak zaradi vseh formalnih frk, do katerih lahko pride. V koruzništvu moraš za vsak stvar posebej dokazovat, da si res v zvezi, od očetovstva do dedovanja v primeru morebitne smrti itd. Pri poročenih je pa to avtomatsko. Samo zato jaz vidim prednos poroke, ker je bolj “komot” kar se tega tiče. Za to ni treba imet ceremonije, lahko samo na matični urad zvizneš za pol ure in si poročen.