Čisto teoretično (me je navdahnil post spodaj, pa še poznam dejansko tak primer).

Recimo, da ima babica 6 parcel enako velikih, enako vrednih in pa 2 otroka Micko in Frančka.

Micka ima 4 otroke.
Franček ima 1 otroka.
Micka in Franček ne živita doma in nista še nič dobila od doma.
Za babico skrbita/ne skrbita enako.

Babica razmišlja o dveh varinatah oporoke:
– ali da bi vsakemu vnuku zapustila eno+1/5 parcelo
– ali da bi zapustila 3 parcele Micki, 3 pa Frančku – se pravi v tem primeru bi eventuelno en vnuk dobil 3 parcele, po drugi strani bi 1 vnuk ostal brez.

Kaj bi naredili vi?

Če ima dva otroka, potem bi delila na dva enaka dela. Koliko ima kdo otrok naprej je brez veze.

Torej pravično, vsakemu enako.

Ničesar ne bi zapustila vnukom, ampak obema otrokoma enako (če so normalni odnosi), pa naj potem oni delijo med svoje otroke.

kot prvo, dediči so otroci, ne vnuki
kot drugo, zakaj bi nekdo, ki ima več otrok, podedoval več po starših?

hja ne vem…pač vas vprašam…kaj pa tista fora, ko se pritožujete, da ima tašča rajši svakininega otroka kot pa vašega? 😀

Se pravi, če bo svakinjin dobil 3 parcele, od vaših pa bo en ostal brez bo ok?

Me veseli 😉

Babica lahko eventuelno napiše tudi oporoko in vse skup zapusti prvemu ciganu, ki pride mimo. Otroka pa sta upravičena samo do nujnega deleža.

Vsem svojim otrokom enak delež in pika! Ostalo naj delijo, kdo pa ve, ko bom jaz umrla, da ne bo kdo imel še kakšnega otroka (vnuka) npr.?

Če pa bi bila že svinjsko bogata, pa bi pač razdelila še vnukom, samo to itak nisem!

Kaj pa če bi babica bila bolj naklonjena, da vsak vnuk dobi 1 parcelo.
Ali bi se kot otrok zbunli?

Vprašanje je, kaj je pravično. Starši smo (tudi nevede) dostikrat nepravični, ker otrokom namenjamo različno veliko časa, denarja(ko so večji) in tako naprej. Najpreprostejša logika je, vsakemu otroku enako. Ampak otroci niso enaki. Eni rabijo več časa in drugih vložkov kot drugi. Jaz vem, da sem z enim že skoraj od njegovega rojstva naprej več skupaj, ker je pač drugačen: rabi več pozornosti, več priganjanja in učenja, … kot drugi, ki je bolj samostojen in iznajdljiv. Mislim, da bo isto, ko bosta odrasla, saj bo ta drugi, ki je bolj iznajdljiv, zelo verjetno imel boljše finančno/materialno stanje. Zato se bo pač bolj pomagalo prvemu … to vem že sedaj.

In imamo super primer, ko neiznajdljivi tiči pri mamici do 40 leta, ker mu bo itak mamica pomagala in čaka na dediščino, sam pa ne naredi nič iz sebe, ker bo itak dobil dediščino in bo od tistega komot živel.

Iznajdljivi pa naj gre v kredit in na svoje.

No sicer pa – treba se je naredit neumnega in nesposobnega – boljše prideš skoz.

Ja, ampak to ni prav. To lahko popraviš vsaj s tem, da se deduje pravično.

Tudi pri nas je tako, da je en brat totalno nesposoben in zato naj pričakujem, da bodo njemu napisali več, kot meni, ki jih stalno podpiram, jim nosim darila in jih rihtam????? Samo zato, ker ima pač brat dve levi, zato bi se morali z njim več ukvarjati in bi moral več dobiti?????????

Če smo bratje in sestre, smo imeli vsi ENAK background. Torej, če eden ne rata, naj gre to na račun tistih, ki se trudimo, matramo in delamo?

Jaz se nebi, saj jaz ne bom nič v grob odnesla, naj imajo pač otroci enako! Saj ni kriv tretji otrok npr. moje sestre, da je on tretji, jaz pa imam dva no! Prava reč če je toliko parcel no!

No, če smo že pri temu, enako dela država. Pomaga tistim, ki pomoč rabijo, ne pa vsem enako.

Se pravi, če se(teoretično) en otrok rodi invalid, naj mu namenim vse enako kot drugemo. Valjda gre več vsega (časa, denarja, …) tistemu, ki to bolj rabi.

Neiznajdljivost ni invalidnost.

Med normalnimi ljudmi se da vse zmenit. Prihajam iz družine z dolgo tradicijo odpovedovanja dedovanju in brez izkušenj z zapuščinskimi pravdami.

Poklicno imam pa praktično vsakodneven stik z drugačnimi primeri, zato lahko s popolno gotovostjo rečem, da je iskanje absolutno pravične rešitve in delitev na popolnoma enake deleže gotova pot v pogubo. Delitve lastništva nepremičnin na 4, 5 ali celo več delov pripeljejo do tega, da se z nepremičnino ne da nič narest, za prodajo ni zanimiva, uporabljat je pa ne more nihče od domačih, ker mu za vratom visijo bratje in seste s svojimi deleži.

Spodaj berem o družini, ki ima hišo in stanovanje. Konsenz tu na forumu je, da bi moral tisti, ki bo eventualno dobil hišo, izplačati sorojenca, ki bo dobil “zgolj stanovanje”. Zakaj? Če eden od njiju želi stanovanje in drugi hišo, bosta itak oba zadovoljna s tako ureditvijo, zakaj bi potem šteli evre in se pravdali?

Enako tu. Če so štirje vnuki in 4 parcele, zakaj ne bi vsak dobil ene? Pa čeprav so trije od enega otroka in le eden od drugega?

Malo več človeškega občutka in zdrave pameti, pa boste lažje vozili skozi življenje.

Eno je če govoriš o neiznajdljivem otroku.
Drugo pa če govoriš o invalidenm otorku.
Tega ne moreš primerjati.

Po zakonu dedujejo otroci in ne vnuki.
Babica seveda lahko nardi oporoko in zapusti vsakemu vnuku po 1 parcelo, po polovico tašeste pa razdeli med Micko in Frančka.
Micka in Franček se lahko s tem strinjata ali pa tudi ne, predvidevam, da se ne bi strinjal Franček, ker ima pač samo 1 otroka, ki bi dobil 1 parcelo. V tem primeru (po dobri slovenceljski navadi) ima Franček zahtevat nujni delež dediščine, to je polovica dediščine, ki bi mu sicer pripadala po zakonu, se pravi četrtina. To je ena parcela in pol. Pol je že dobil, eno je pa treba zbrat izmed ostalih …
No, takole kolobocijo lahko nardi babica, če gre pisat oporoko in zapuščat parcele vnukom.

Ja je invalidnost v smislu, da slabše funkcioniraš na tem svetu. Jaz imam recimo zelo dobro plačo in me fino moti, da plačujem dosti večje davke kot nekdo, ki zasluži 3x manj od mene. Ampak vem, da tako mora biti v neki socialni državi in da je tako tudi prav.

Se pravi so vsi, ki služijo minimalno za tebe invalidi?
Pa tisti na borzi?
itd?
Ker ne plačujejo takšnih dajatev kot ti?

No, mentalni invalid (tak ki v življenju ni sposoben najti službe za več kot minimalno plačo) ravno tako težko živi kot tisti brez roke ali noge. Še več, poznam primere, ko fizično invalidni ljudje fajn zaslužijo.

Poskušaj malo abstrahirati problem in boš videla, da je vprašanje povsem preprosto: vsakemu enako ali ne? Odgovor je tisti, ki je težak, ker nekateri menimo, da je potrebno gledati na posameznika in njegove okoliščine, drugi pa se za to ne zanimajo, in bi delili s kirurško natančnostjo po matematični formuli.

Imam zelo rada vnuke pa vendar po meni naj dedujejo otroci, vnuki pa naj potem po svojih starših. Tak je red in tako je meni prav.

Pošteno je zapustiti otrokoma po enakih deležih. Vnuki imajo starše, ki bodo zopet delili svoje na enake dele. Koliko komu se ne ve, ker v življenju pride marsikaj vmes, da prekriža načrte.

Zanimiva tema.
Če se bi družina dobro razumela, bi se poskušala pogovoriti in dogovoriti tako, da bi bilo vsem najbolj prav ter to zapisati v oporoko. Če bi bila otroka lepo priskrbljena in če se bi vsi strinjali, bi verjetno zapustila vnukom…. ne vem, odvisno od starosti, ali bi se še pričakovalo kakega novega člana…. Ne morem pa apriori reči pol/pol otroka.