Pozdravljeni!
Prosim vas za pomoč. Stara sem malo čez 30 let, zadnje čase imam na približno dva tedna napade depresije (ves dan jok, obup, samomorilne misli…). V resnici so se taka stanja začela že pri mojih 8. letih, ko sem bila grobo posiljena, takrat preživljala še tožarjenje staršev na sodišču, mamo, ki me je šuntala proti očetu. Mami je zaradi svoje težavne preteklosti tudi močno zaznamovana (po zdravniški napaki invalid…). Živela sem z njo, ki me je zelo avtoritarno vzgajala, predvsem psihično ubijala z grožnjami, zaničevanjem. Razvila sem uporniško vedenje, ki ga je mami krotila s pretepanjem. Že kmalu po zlorabi sem se zavedla, da sem drugačna od svojih vrstnikov, nekaj manj, zato sem si svojo samozavest dvigovala z uspešnostjo v športu, raziskovalnem in drugih področjih, predvsem dela s soc. ogroženimi skupinami, kar me je kasneje pripeljalo do poklica pedagoga (končujem pripravništvo), v katerem sedaj končujem doktorat. Med 8 in 21 letom sem imela 7 poskusov samomora. Ko sem mami pri 13 letih povedala za te svoje misli, je rekla, naj na to ne mislim. Fanta si zaradi sovraštva do njih do 31 leta sploh nisem iskala. Potem sem se le želela poročiti. Spoznala sem čudoviitega moža, ki je zrela, optimistična, samozavestna osebnost in mi daje ogromno energije. Imava še tričetrt leta starega sina.
Zdravila se zaradi depresije nikoli nisem pri psihiatru, ker imam slabe izkušnje (poklicno) z njimi, da znajo delati samo teste in predpisovati zdravila, s psihoterrapijo, ki je dosti bolj zahtevna, se pa ne ukvarjajo. Ko sem pred 4 leti imela dve obdobja, ko po skoraj 3 mesece nisem nič spala (nisem bila zaspana, kasneje pa nisem mogla zaspati), sem prosila zdravnico, da mi je dala Prozac. Jemala sem ga približno leto dni in zdi se mi, da je bilo tisto leto bolje. Ko sem spoznala svojega sedanjega moža, sem zdravila ukinila, ker mi je on dajal toliko energije in kemije nisem hotela več jemati.
Po zelo težkem porodu se je moje psihično stanje še poslabšalo. Nekaj mesecev sem bila depresivna (od vedno sem sovražila dojenčke in očitno sem bila na prihod dojenčka premalo pripravljena, da me bo ves čas potreboval, tudi ves čas se je hotel samo nostiti, komaj kaj je spal, še sedaj se ne da sam zaposliti, tako, da večinoma nisem mogla nič ne skuhati, ne pospraviti in to dan za dnem), potem je bilo malo bolje, ker je bil fantek za nekaj ur v varstvu pri starih starših, sama pa sem tudi začela spet malo delati.
Zadnji mesec pa sem spet imela že tri napade depresije, ko mi popolnoma popustijo živci, se samo jokam, obupujem, ne vidim nobenega smisla življenja več, službe ne dobim (kar me ubija), niti sin mi ni dovolj velik motiv (ker je moj mož tako čudovit oče, mene pa sin ne mara – sili seveda samo k atiju). V soboto mi je spet pregorelo, ko mi je mami, pri kateri sva bila na obisku očitala, da ni čudno, da nimam nobenih prijateljev, ker sem taka, kot sem. Ko sva se z možem vrnila domov, sem vzela ključe od avta in se odpeljala. Noč sem preživala v avtu ob solzah, žrenju sebe in načrtovanju samomora. Ko sem se zjutraj vrnila, sva se z možem pogovorila. Razumel me je, pozna mojo zgodovino, moje stiske, travme in tudi moja prizadevanja za odpravo, trud za več samozavesti, za vsakodnevno osmišljevanje življenja in boje proti negativnim mislim v sebi. Priznala sem mu, da mi je življenje eno samo mučenje, ki ga ne zmorem več in da ko mi bo pregorelo, se bom pač ubila. Prosila sem ga, da me razume, prosila za dovoljenje, da mi to pusti. In pravi, da mi, sicer bi bil egoist in me zadrževal samo zaradi sebe, me odvlekel v bolnico, kjer bi me nafilali z zdravili in potem bi res životarila do konca življenja.
Vem, da je ozdravitev depresije pomembno povezana s tem, da jo čim prej začnemo zdraviti. Torej je pri meni malo možnosti za ozdravitev. Razmišljam, da bi ponovno začela jemati Prozac in šla predvsem k nekemu dobremu psihoterapevtu na redna tedenska srečanja. KAkšnih močnejših zdravil ne želim jemati, prvič, ker moram biti vozna (voziti avto), tudi redno opravljam svetovalno, predvateljsko in raziskovalno delo (honorarno preko raznih organizacij), po drugi strani pa konec leta načrtujeva, da bom drugič zanosila in nočem kakršnih koli možnosti poškodbe plodu.
Zanima me vaše mnenje in predlogi, kaj naj naredim.

Spoštovana Obupana Loreta,
svojo situacijo ste res podrobno opisali in povsem očitno je, da močno trpite, vendar so v vsem kar pišete ves čas nekakšna dvojna merila:Če dobite prozac c od svoje splošne zdravnice, je to zdravljenje, če bi ga dobili od psihiatra, pa bi bilo to “nafilanje z zdravili”Pri psihiatru še niste bili, saj bi secer vedeli, da psihoterapijo v večini opravljamo psihiatri, psihologi so tu v veliki manjšini.Sploh pa velja, da je pri tako hudi depresiji,ot je vaša potrebna kombinacija psihoterapije in zdravil.Vsekakor bo na vas, da se boste odločili, koliko in kakšne terapije boste deležni, psihiater pa vam mora pojasniti predvidene očinke obojega. Mislim, da boste že po prvem srečanju s psihiatrom v živo spremenili negativni aprioristični odnos in ga nadomestili s tvornim sodelovanjem.Le pogum!

No, pri svojih 19. letih, ko me je mami napodila od doma, ker sem začela simpatizirati s katoliško vero, sem šla k Tomorijevi, ki je takrat veljala za strokovnjakinjo za samomore. Veste kaj je naredila? Samo prebrala je tisto, kar je o meni napisala psihologinja na Svetovalnem centru, h kateri sem hodila nekaj mesecev v četrtem letniku, ko smo izvedeli, da bomo čez nekaj mesecev imeli maturo in sem dobila rano na želodcu, ker mi je mami ves čas dopovedovala, da je ne bom naredila in spl. zdravnik me je poslal k njej. Skratka, Tomorijeva me ni niti vprašala, kako sem, samo prebrala je, rekla, naj se grem več zabavat v družbo vrstnikov in to je bilo vse. Takrat sem šla pa res od nje taka, da sem se hotela ubiti, ker je bila moje zadnje upanje. Potem sem šla še k enemu psihiatru, čigar žena je bila moja razredničarka v OŠ in smo se dobro razumeli. Takrat zaradi hude depresije sploh nisem komunicirala in mi je dal neka pomirjevala in uspavala, da sem vsaj malo spala, za kaj več pa je rekel, da je treba počakati, da pridem ven iz najhujše depresije. A takrat ga potem nisem več poiskala. Pred nekaj leti, ko sem imela nekaj mesecev popolne nespečnosti in mi je že odpovedovala telo in sem postala obupno depresivna, sem šla še do ene psihiatrinje, ki me je dala na teste (Rorschach, ki se meni zdi res trapast test, ker pač nimam domišljije za vsako sliko povedati različno stvar) in potem me je označila za hudo psihotično, mi dala neke nevroleptike, za katere je mami odkrila, da niti še niso do konca registrirani, predvsem pa hudo nevarni (ne vem točno, zaradi česa, zaupam pa moji mami, ki je registrirala kup zdravil), mi prepovedala hoditi na fakulteto (takrat sem vzporedno zaključevala dva študija), voziti avto, se družiti z vrstniki itd. Seveda sem se po teh izkušnjah psihiatrov naveličala, ker dejansko ne vem več, če je kateri normalen. Bi pa takoj šla k nekomu, ki zna poslušati in bi name gledal kot na normalno, ne pa bolno osebo, upošteval in v pozitivno prakso spremenil moje znanje in izkušnje o depresiji, svetovanju in gradil predvsem na jačanju moje osebnosti, spreminjanju negativnega v pozitivno in mi predvsem verjel, da tisto, kar povem, res doživljam, ter mi zagotovil, da kar se tam pogovarjamo, res ostane med nami. Žal je bilo moje zaupanje s strani psihiatrov, staršev in duhovnika, ki me je osebnostno spremljal 6 let (je tudi klinični psiholog) hudo zlorabljeno (moji dnevniki so ostajali na mizi, ki je bila pisarna od društva in kjer jih je lahko vsakdo bral, javno je, ko bi morala začeti izvajati en izobraževalni seminar pred drugimi člani povedal, da sem psihično bolna in ga nisem sposobna izvajati itd.). Razumite, da nimam neutemeljene jeze in nezaupanja do psihiatrov, ampak samo take izkušnje in ni bila ena. Ponavadi večkrat zaupam, a če vedno spodleti, se moje zaupanje konča.
Kar se Prozaca tiče ga jaz skoraj nimam za zdravilo, glede na to, koiko ljudi po svetu ga jemlje in da praktično ni stranskih učinkov. Niti ne vem, koliko mi je v resnici pomagal, ker sem tiste čase tudi sama ogromno delala na sebi s pomočjo vedensko-kognitivne terapije in ob pomoči različnjih knjig, npr. Kako postaneš srečen in zadovoljen. In mi je ob ogromno truda in volje šlo. Vem pa, da gre pri depresiji pravzaprav za začaran krog: porušeno ravnovesje nevrotransmitorjev in črno razpoloženje, pri čemer po vsej literaturi nisem uspela ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica.
Imam čudovitega moža, ki mi želi na vsak način pomagati in se sprašujeva, ali bo sam zmogel (ne ve, kako, ali bo spodbuda, pozitiven zgled itd. dovolj?). TUdi sama ne vem, koliko možnosti je, da se po tolikih letih rešim depresije. In sploh, ali res ni bolj prav počakati, do takrat, ko bova imela zadnjega otroka (drugega planirava prihodnjo jesen, tretjega pa dve leti po drugem). Kaj mi predlagate?

Servus!

Sem daleč od tega, da bi bil kakšen psih…, ampak tole ti povem:

Že ko sem bral tvoje prvo pismo, sem si rekel – kako enkraten človek! In zdaj, po drugem, lahko rečem samo to, da je na tem svetu malo ljudi, ki bi bili bolj “normalni”, kot ti. Pa, punca, saj imaš vendar vse pošlihtano!. Poznaš svojo zgodovino, se je zavedaš, se je ne sramuješ, z njo živiš, imaš krasnega moža in otroka, ki te potrebuje, prihodnost, ki te čaka, … Svet je pred teboj! Pusti črne misli, z njimi naj se ubadajo tisti, ki imajo vse, a vendar nič. Poznam mnogo ljudi, ki bi bili zelo radi tako močni, kot si ti. Na takih svet stoji! Zanimiv pregovor pravi: kar me ne ubije, me naredi močnejšega. In do zdaj te še ni ubilo.

Z mojega zornega kota bi ti svetoval štiri stvari:

1. nekoliko manj se opiraj na mamo (iz besedila razberem, da ti ni bila ravno vedno v oporo)
2. zaupaj možu (očitno te zelo razume, podpira, ti stoji ob strani, … skratka te ima rad. Malo je takih!)
3. ne misli na smrt – to ni rešitev. Mogoče se ti kdaj zdi, da bi zate bila, vendar ne pozabi, koga puščaš za seboj: moža in dva otroka. In ta svet pripada njima, vidva z možem ju morata pa nanj pripraviti. Kako, pa sama v sebi dobro veš.
4. omenjaš katoliško vero. Vsakomur v težavah lahko da dobre napotke. Tudi jaz ti dam enega: pojdita z možem v kak majhen kraj, po možnosti čimbolj reven, morda “na kmete” ali med knape, nekam Bogu za hrbtom. Tam poiščita duhovnika, ki se bliža zlati maši, a je še vedno dovolj čil, da pride v tričetrt ure na Šmarno goro. Tak je med svojimi ljudmi marsikaj hudega videl in doživel, tak ti bo znal pomagati. Ne išči mladih, dobro izobraženih in izšolanih – ti naj se ukvarjajo z otroki in mladino, da ne zaidejo na stranpoti. Stari in izkušeni bodo pa tebi pomagali. In takih ni malo!

Iskreno ti želim, da bi se našla na tem svetu. Ta svet te potrebuje. Zaenkrat imaš pri sebi, v sebi in okrog sebe vse, kar rabiš, torej pogumno naprej!

Obilo uspeha!

obupana Loreta

Ne morem si kaj, da ne bi nekaj napisala kot odgovor na vaše pisanje. Moram reči, da vas razumem in hkrati nič ne razumem. Tudi sama imam težave z depresijo (eno pismo s svojimi težavami sem napisala gospodični Niki v enem izmed zadnjih forumov). Zdravim se že tri leta z ZOLOFTOM in mi je bolje. Rada bi ga opustila, a ko to storim, se me zopet loti vrtoglavica, bolečine v glavi, pesimisično stanje….
Vi ste visoko šolana, menda delate v pedagoškem poklicu. A ni malo neodgovorno, da se pri vseh težavah in izpadih, ki jih navajate, še niste šla zdraviti in niste obiskala nobenega psihiatra? Res je težko narediti prvi korak, ampak…. Saj imate otroka, čudovitega moža…… ali to hočete izgubiti? In se boste potem sama sebi smilila? Življenje je vse kaj drugega kot to. Pustite preteklost. Bilo vam je težko, sedaj živite bolje. Ne poizkušajte uničiti tega. Vaši domači si tega ne zaslužijo. Naj bo vaša prva pot naslednji teden k strokovnjaku, začnite jemati antidepresiv, dokler je še čas, ker v takem stanju boste izgubila vse. In v takem stanju še razmišljate, da bi imela še celo dva otroka!!! Halo??? Tudi jaz si želim še enega, že sedem let hodim okrog strokovnjakov, imela sem šest spontanih splavov in tri operacije na maternici, toda….. Imam enega sina in dobrega partnerja za katera se je vredno potruditi in pozdraviti že danes, tukaj. Poleg tega mi je moj psihiater dejal, da lahko zanosim tudi če jemljem tablete, toda morala bi biti pod stalnim nadzorom. No, ampak odkar jemljem zdravila še nisem zanosila, je pa verjetno že bolje tako. Pa da ne boste mislila da sem neka domišljava smrklja, letos bom stara 40 let….

Verjetno vam bo moje pismo dvignilo pritisk in boste jezna name, ampak nič hudega. Če bo to pomenilo, da boste končno naredila korak do ustreznega strokovnjaka, sem naredila dobro delo, pa ne samo za vas ampak za vse, ki vas imajo, kljub vašemu nemogočemu razpoloženju, radi. Imejte se rada še vi in naredite nekaj zase. Pojdite v gozd, objemite drevo, ki vam bo všeč in se sprostite, ne mislite na nič. Pojdite v hribe. Ko boste morala paziti kam stopite, ne boste mislila na vaše težave, narava je res najboljši terapevt, a brez strokovnjaka res ne bo šlo.

čao