Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

Ljubezenska zveza, zelo nesamozavesten

Default avatar
Pozdravljeni!

S punco sva skupaj cca. 2 leti in sva trenutno zapadla v globoko krizo. Zadnji čas (2-3 mesece) sva se zelo malo videvala, kar je privedlo do tega, da sva se precej odtujila, najini pogovori so postali zelo monotoni (»Kako si? Kaj si delal čez dan?«), tudi tistih zanimivih, razburljivih trenutkov, za katere si človek kasneje v prihodnosti reče: »kak smo se pa takrat imeli lepo« ni več. Punca je za zato sama predlagala, da najino zvezo prekineva in se prijateljsko posloviva. Predlog me sicer ni šokiral, saj sem tudi sam v zadnjem času razmišljal kako bi bilo ostati brez nje, prav zaradi hladnega odnosa, ki sva ga imela. Stvari so se začele dogajati že pred nekaj časa, gledano iz moje perspektive, zato ker ni želela/ni imela potrebe, da bi se z mano družila toliko, kot sem sam navajen in bi si to tudi želel. Zelo me je motilo, da sem imel občutek, da so ji ostali (prijatelji) pomembnejši kot jaz. Vedno sem imel občutek, da je verjetno ne bo tam, ko bi jo potreboval. Za sebe bi rekel, da sicer nisem posesiven in tudi pustil sem jo vedno, da je odšla s kolegi/kolegicami, čeprav sem si želel (mnogo-krat), da bi raje prišla do mene/šla nekam z menoj. Še toliko bolj mi ni bilo tega »naprej metat«, ker je tudi sama meni dopuščala isto: da grem s kolegi na pivo ali kamorkoli drugam; zato sem najbolj želel, da bi bil pravičen do nje: biti vsaj tak dober do nje kot je ona do mene. In to se je potem stopnjevalo do te mere, da sva (verjetno že »iz inata«; vsaj jaz sem se tako obnašal) oba rajši hodila s svojimi kolegi okrog, namesto, da bi bila skupaj. Nikoli se o tem nisva resno pogovorila ali se skregala, kar je, bi rekel, bila zelo huda napaka. Ko je bilo kaj narobe, sem se namulil, ona me je pustila pri miru in čez čas sem se res pomiril. Zelo sem cenil, da se nisva histerično kregala, vreščala in podobno, ker sem v takih primerih res »čisto iz sebe« in delam še večje bedarije. Ker se pa sam zelo hitro »vnamem«, sem se tudi trudil, da do takih – občutljivih pogovorov sploh ne bi prišlo, da se ne bi preveč razburil (kar verjetno bi se) ali celo »popenil«, ker bi mi potem (sem siguren) bilo žal. Škripati je posledično začelo tudi na ostalih področjih: nič pripadnosti en do drugega (pomoje iz obeh strani), nič sexa, navidezna prijaznost (nekaj na silo), nič osebnih pogovorov, in tako dalje. No, sedaj je (bo) zveza na račun tega propadla. Najbolj me žalosti, ker se mi nekako zdi, da je velik del težav nastal prav zaradi mene; pre-mnogokrat (tudi pri prejšnjih zvezah; to se mi dogaja kot v začaranem krogu!) vedno nekaj perfekcioniram, če ne na začetku pa potem po določenem času trajanja zveze in se SPLOH NE MOREM SPRIJAZNITI z nekaterimi stvarmi, ampak jih samo zadušim kar pa vsi vemo, da enkrat ponovno splava na površje. Res me, za čist brez veze, motijo nekatere stvari in si ne morem pomagat!
Da bom enkrat nekoč našel punco, ki bo takšna, da mi bo ustrezala popolnoma itak vem, da ne bo šlo;četudi bo res imela vse, bom našel neko malenkost, na katero se bom obesil. Tudi na ostale zadeve v življenju gledam podobno: ČE NI VSE KOT BI MORALO BITI, SEM HITRO OBUPAN IN NE ZNAM VSTRAJAT, ŠE POSEBEJ ČE GRE ZA STVAR, KI NI ODVISNA SAMO OD MENE. Že majhni padci me hitro zlomijo. To me res razjeda! Kako živeti sproščeno? Kako iskat pozitivne lastnosti na vseh nivojih življenja, namesto negativnih? Kako bit odpustljiv do partnerice, jo sprejeti kot je? Mora človek res prestat soočenje s smrtjo, da se zaveda kako lepo je življenje (se je zgodilo enkrat, ampak občutek »bodimo srečni za vsak trenutek v svojem življenju« me je po nekem času minil)? :(
Imam tudi težavo, da se zelo težko odprem človeku in sem zelo nesamozavesten (to mi rečejo vsi! KAKO SI POVEČAM SAMOZAVEST? KAKO POSTATI BOLJ PREPRIČAN V SVOJE SPOSOBNOSTI, TUDI NA LJUBEZENSKEM PODROČJU?), kar po moje tudi posledično nosi vsaj 3/4 vseh nepotrebnih težav. Samozavest me zabija na vseh področjih ampak si ne znam pomagat, ne znam sprejemat pozitivnih pohval, ki jih dobim, graje mi pa kar donijo po glavi, ko kakšna pride. Se mi zdi, da sem na čase prav depresiven, se počutim povoženega do konca, se mi zdi da me nihče ne mara (kar vem da ni res), vse je postavljeno na glavo itd. So tudi manični trenutki sreče, ki pa si jih/se mi hitro zabijejo.
Ker imam največ težav zaradi tega prav na ljubezenskem področju, sem to temo odprl v tem forumu. Punce res ne bi rad izgubil, ker ima nekatere lastnosti takšne kot bi jih želel za partnerico, ki mi bo stala ob strani za vso življenje, tj. zvesta, zna bit naklonjena, prijazna, pridna. Hvala za vsak nasvet in pomoč.
Default avatar
Morda je pa ravno to narobe, ker skačeš iz enega razmerja v drugega. Potem pa nimaš časa za premislek, kaj si ti, ter kaj je ona delala narobe itd. Ni dobro menjavati partnerje brez vmesnih prekinitev Morda takrat premalo misliš nase, o svojih potrebah, kajti vsa pozornost je usmerjena le na njo. Ponavadi so ravno taki ljudje nesamozavestni. Verjetno razmišljaš zakaj je prej bilo tako, zdaj je pa tako. Ter, kaj si ti narobe naredil, da se je situacija spremenila. Naj te spomnem, da je tudi ona v tem, oba sta kriva, da se to dogaja med vama. Tudi ona bi lahko bila bolj razumna, ti kdaj prisluhnila, poskušala se pogovoriti. Tako pa je očitno, da dela enako kot ti. Verjetno ji je vseeno za vajino razmerje, ali pa samo daje tak vtis.

Mimogrede, prvi korak k spoznanju, da vse skupaj ne vodi nikamor si že naredil, s tem ko si ugotovil, da več časa preživi s svojimi prijatelji kot s tabo. Vprašaj se zakaj bi se trudil, sekiral, če je njej vseeno ? Za pogovor morata biti dva, ne samo eden. Pa mislim, da ne obstaja ljubezensko razmerje, v katerem bi bilo kreganje izključeno. Kreganje je včasih tudi dokaz, da osebi nekaj pomeniš, čene se ji še tega nebi dalo delati s tabo. Think about ;)
"No one can make you feel inferior without your consent." - Eleanor Roosevelt.
Default avatar
Sadni je napisal/a:
Od kje ti to? nekako tega ne zasledim pri njem, da bi slakal iz razmerja v razmerje..

Obupanec, zate pa: komunikacija, komunikacija in še enkrat- komunikacija! Tu imaš(ta) velik primanjkljaj in, verjemi, z nobeno ne bo uspelo, če se ne boš naučil pogovarjati, če ni neke partnerske dinamike, je odnos mrtev.
Najverjetneje boš imel precej težav z izbruhi jeze (ki jih zdaj potlačuješ), a tudi to se da naučiti. V odnosu so nesporazumi in kreganje čisto normalna stvar, huje je, če se partnerja ne pogovarjata- tako deluje, da jima je čisto vseeno in na nek način dobro tako, kot je. Pa oba vesta, da ni.
Torej- pogovorita se, mirno in iskreno.
Default avatar
»Nikoli se o tem nisva resno pogovorila ali se skregala… sem se tudi trudil, da do takih – občutljivih pogovorov sploh ne bi prišlo, da se ne bi preveč razburil (kar verjetno bi se) ali celo popenil.«

Resen pogovor je naprotje kreganja; resen pogovor ne vodi do prepira; ti si napisal, kot bi hodila z roko v roki. Poglobljen pogovor lahko vodi do vznemirjenja, razburjenja, občutkov nelagodja, občutkov jeze, občutkov razočaranja, občutkov izdaje, frustracije – a vsi ti občutki niso kar sami po sebi logičen uvod v napad na sogovornika. Toda v tvojem svetu očitno so; in dokler ne razčleniš te povezave v sebi, se bo vsak tvoj odnos končal v odtujenosti. Kaj drugega niti ni mogoče; ti se bojiš, da bodo preveč osebne teme v tebi (in morda tudi v punci) sprožile refleks jeze in agresivnosti, in ker se tega zavedaš, si se prisiljen izogibati občutljivim temam. Ker si se prisiljen izogibati temam, ki so edine pomembne, ti sčasoma, ko se odnos poglablja, preostaja vedno manj prostora za iskreno povezavo s punco. Daljša je vajina skupna zgodovina, več »nedotakljivih« tem se bo pojavljalo, dokler ti ne preostane samo še, kot si se izrazil sam, »navidezna prijaznost«. Z leti bi zbledela še ta, in bi ostala le še očitna odtujenost. In niti to še ni vse; kljub izogibanju jeze se, kot ugotavljaš sam, vsi ti potlačeni občutki vedno izrazijo – ker se nisi mogel odkrito pogovoriti o občutku, da zanemarja tvoje potrebe, si frustracijo preusmeril v pasivno agresivnost in ji začel vračati z zanemarjanjem njenih; »iz inata«, kot praviš. This will ****** you up. In te tudi je zjebalo. Oziroma, vaju.

Skratka, tvoj problem ni to, da »perfekcioniraš«; tvoj problem je, da se zaradi zgoraj omenjene dinamike ne zmoreš pogovarjati, »pogajati« glede svojih potreb. V eno stvar se zapičiš in je ne moreš opustiti zato, ker energije ne moreš sprostiti skozi komunikacijo. Težava ni v tem, da si, na primer, želiš, da bi bila punca s tabo namesto s kolegicami. Težava je v tem, da glede tega nisi sposoben iskreno in plodno komunicirati, ker imaš v sebi to oviro. Razčistiti moraš, od kje ta povezava med osebnimi temami in občutkom besa – to se ni naselilo v tebi kar iz zraka. Zakaj bi popenil, če bi pogovor nanesel na občutljive teme? In ne reci, »tak sem« - sprašujem te, zakaj si tak? Kakšen je tvoj razlog, da pobesniš, če stvari postanejo preveč osebne? Ni logično, da bi pred punco, s katero si želiš intimnega odnosa, kar spontano branil dostop do sebe (temu namreč služi ta jeza) in s tem že po definiciji onemogočal intimen odnos. V sebi imaš torej mehanizem, ki ti bo (in ti je, kot praviš) vedno preprečeval intimen odnos. Zato moraš ugotoviti, čemu (komu) pravzaprav v resnici služi (oziroma je služil) ta mehanizem. Kdaj in kje se je naselil v tebi? En možen odgovor je … (tuš…) v tvoji primarni družini (pa-ram-pam!).

Okej, na tej točki bi ponavadi nehal, ker stvari zarežejo pregloboko in sprožijo vse možne obrambne mehanizme, ampak, what the hell… Skratka, ugibam, da se je v tvoji družini (kot v domala vseh) skozi leta nabralo nekaj tem, ki so nedotakljive. Ugibam, da so bili nekoč časi, ko si ob izražanju svojega mnenja ali povpraševanju glede stvari, ki so se ti zdele čudne, nerazumljive, nepravične, nepotrebne, whatever, naletel na podoben refleks, ki se je zdaj naselil v tebi. Je (ali pa je bil, ko si bil otrok) kdo v tvoji družini »hitre jeze«? Kdo je, kot si se izrazil, »histerično vpil« in na koga? Oče, na primer? Mama? Oba, drug na drugega? Kdo se je »mulil«? Bi se lahko reklo, da si sčasoma opustil pogajanje glede svojih želja in svoje vloge v družini, ker bi imeli takšni pogovori precejšno verjetnost, da privedejo do izbruha jeze s strani staršev (ki imajo oblast v družini)? Se zato počutiš nemočnega in hitro obupaš, ko gre za stvari, ki niso odvisne samo od tebe (temveč od imaginarnih staršev)? Ker nikoli ni imelo smisla, da bi se sploh trudil -»raje jih pusti, saj veš, kakšni so«? Morda pa je bila mama tista, ki si ni upala vznemirjati očeta? Ne vem, o tem rajši ne bi preveč razglabljal, ker lahko še popeniš ;). Ampak to so stvari, v katere se moraš zapičiti, ko se že tako rad obešaš na stvari.

Praviš, da bi si rad dvignil samozavest in brez tega, o čemer ti pišem, ne bo šlo. Morda sem povsem zgrešil glede tvoje družine (skoraj ne verjamem), ampak dajem ti vzorec, na kakšen način lahko začneš razmišljati o sebi. Če bi si rad dvignil samozavest, moraš najprej bolje spoznati sebe, moraš razširiti zavedanje svojih lastnih mehanizmov (samo-zavest, če se poigram). Ko boš bolje vedel, kdo si in zakaj si, kakršen si, boš bolj ukoreninjen, stabilen in lažje se boš zanašal nase in se usmerjal v tem svetu. Kako naj bi se človek počutil samozavestnega v ljubezni, ko pa, kadar bi rad ustvaril intimen odnos s punco, tega ne more, ker ga nek mehanizem obvladuje do te mere, da si niti ne upa pogovoriti s s punco iz strahu pred samim sabo? Ali pred njenimi čustvi? Jasno, da ni samozavesti, če pa se ne moreš zanesti nase - ali nanjo (torej spet nase, ker si jo ti izbral). Začni odstranjevati mehanizme, ki te obvladujejo/ovirajo, in počutil se boš močnejšega, bolj doma v samem sebi. Skratka, če bi se rad malo »razvozlal« in zaživel malce bolj sproščeno, se moraš začeti spraševati o teh stvareh; in ne o tem, kako bi začel gledati bolj pozitivno na življenje in kako bi bil hvaležen za vsak trenutek. That's bullshit, man, it's a fortune-cookie. Ozri se v resne stvari, v svoj izvor.

Aja, še za konec, če bi res rad poskusil ohraniti odnos s to punco, se boš menda moral precej bolj iskreno pogovoriti z njo, kot si se s komerkoli doslej (in tudi to ni nobena garancija za uspeh, ker ima verjetno tudi ona svoje vozle, sicer ne bi sodelovala v teh vajinih igricah, in tako naprej…); ob tem boš, po vsem sodeč, izjemno razburjen. Občutki panike in tesnobe, morda. Jeza, »penjenje«. Solze, kdo ve. Na tvojem mestu se tem občutkom ne bi upiral in se jim ne bi izogibal; pač pa bi jih izrazil in delil s punco. Če začutiš razburjenje ob določeni temi, in čutiš, da se stopnjuje v jezo, lahko to izraziš, ni treba, ne vem, razbiti lampe. Energijo sprostiš verbalno. Poveš, da občutiš jezo ali žalost ob določeni temi, da morda ne veš točno, kako bi si to razlagal, da menda njen izvor ni samo ta punca, ampak se ob določenih stvareh to nekako sproži v tebi, da tega vsekakor nočeš po krivem usmeriti vanjo, in tako naprej. Poveš, kar je res. Nič več, nič manj. Predvsem nič manj. In potem boš videl, kako bo reagirala ona, jo vprašaš in si radoveden. In potem poveš, kako se počutiš ob tej njeni reakciji… Komunikacija, man. Izmenjava občutkov, ustvarjanje povezave skozi deljenje svoje čustvene izkušnje – ne pa kreganje in histerično vpitje.

In, za božjo voljo, take it easy on yourself, brother. Manjka ti samozavesti, težave imaš s komuniciranjem svojih čustev, ob stvareh, ki so izven tvojega nadzora, pogosto občutiš frustracijo, težave imaš na ljubezenskem področju – well, welcome to the club (6 billion and counting).
Default avatar
Tilka je napisal/a:
Predvidevam, glede na napisano, se mi zdi take sorte. Kaj je igralo najpomembnejšo vlogo, da na to ciljam ? Ravno to, da je v svojem sestavku omenjal še svoje bivše, kako ga je pri vsaki nekaj zmotilo. To se pa zgodi ravno takrat, ko hitro pristopiš iz enega razmerja v drugega. Gre se za nerazčiščene stvari...
"No one can make you feel inferior without your consent." - Eleanor Roosevelt.
Default avatar
@Sadni:
v bistvu ne skačem iz razmerja v razmerje. Trudim se sicer ravno nasprotno, saj se težko navadim na novo punco in tudi od obstoječe (med drugim, tudi vsaka "bivša" do sedaj) se mi je težko odcepit.
Sicer pa hvala za razmišljanje, bom vsekakor razmislil v tej smeri. Kot rečeno, je pa res iniciativa za pogovor tisto kaj mi manjka. Se trudim spremenit. Hvala.

@TiLka:
Hvala za nasvet.

@varjag:
Tudi tebi najprej hvala za temeljito razčlembo.
Bom poizkušal odgovorit na zastavljena vprašanja.
"Težava je v tem, da glede tega nisi sposoben iskreno in plodno komunicirati, ker imaš v sebi to oviro. Razčistiti moraš, od kje ta povezava med osebnimi temami in občutkom besa – to se ni naselilo v tebi kar iz zraka. Zakaj bi popenil, če bi pogovor nanesel na občutljive teme? In ne reci, »tak sem« - sprašujem te, zakaj si tak? Kakšen je tvoj razlog, da pobesniš, če stvari postanejo preveč osebne?"
Kot odg. bo verjetno kr držal tale tvoj:
"Zato moraš ugotoviti, čemu (komu) pravzaprav v resnici služi (oziroma je služil) ta mehanizem. Kdaj in kje se je naselil v tebi? En možen odgovor je … (tuš…) v tvoji primarni družini (pa-ram-pam!)."
Sej tega se dobro zavedam. Sedaj sem tukaj, ker bi zelo rad to zadevo popravil/spremenil. Zadevam se, da je odkrit pogovor tisto "tapravo". Kako se tega lotit, pa je tisto kar me muči. Se mi zdi, da imam vedno tak hmm, občutek sramu. Če se bom komu nekaj izpovedal. Ali pa občutek, da bom razočaran, če bom nekomu nekaj osebnega zaupal. Tega bi se želel znebiti!
Soočenje s družino bo težko izvedljivo; oba starša bolj poredko vidim. Bom pa vseeno uperil energijo v iskren pogovor, kot si predlagal. Čimprej ob primerni priložnosti.

"Aja, še za konec, če bi res rad poskusil ohraniti odnos s to punco, se boš menda moral precej bolj iskreno pogovoriti z njo, kot si se s komerkoli doslej (in tudi to ni nobena garancija za uspeh, ker ima verjetno tudi ona svoje vozle, sicer ne bi sodelovala v teh vajinih igricah, in tako naprej…);.."
To je prvo, za kar bom zbral pogum. Upam, da uspe, kot zamišljeno: iskreno in resno, s položenimi kartami na mizi.

"In, za božjo voljo, take it easy on yourself, brother. Manjka ti samozavesti, težave imaš s komuniciranjem svojih čustev, ob stvareh, ki so izven tvojega nadzora, pogosto občutiš frustracijo, težave imaš na ljubezenskem področju – well, welcome to the club (6 billion and counting)."
Hvala za vzpodbudo:)
Default avatar
Obupanec

Užaljenost in ranjeni ego sta odlična grobarja razmerja. Ja in oba sta povezana s samozavestjo.
Ženska (punca) mora čutiti, da jo hočeš (pa ne mislim tu predvsem ali samo na sex). Če se ne čuti željene pač gre, dolgo te je pravzaprav čakala. Glede na to da je predlagala, da gresta narazen in te ni kratjko malo postavila na hladno, morda z strastnim pristopom (pa spet ne mislim predvsem ali samo na sexl ampak na tvojo iskreno željo biti z njo) lahko še popraviš zadevo.
Če si to res želiš jo pokliči in ji povej, da si želiš nadaljevanja zveze, predvsem pa to Kaj si ti pripravljen storiti, da bo bolje. KOt so ti že napisali komunikacija. KOmunikacija je predpogoj za razumevanje, zakaj je partner takšen kot je, kaj ga moti pri partnerju. Opraviči se za to, kar si storil narobe, pokaži voljo po izboljšanju. Naredi nekaj korakov proti njej. Verjemi, da se ti bo obrestovalo.
Če ne bo šlo, se pogovori iskreno z njo, kaj ji je bilo tisto nesprejemljivo, da ne boš ponavljal napak v nasolednjih zvezah.
Pa srečno.
Default avatar
Obupanec neko smešno stvar sem zasledil v tvojem besedilu. Na začetku si napisal - "Vedno sem imel občutek, da je verjetno ne bo tam, ko bi jo potreboval". Na koncu pa ravno obratno - "Punce res ne bi rad izgubil, ker ima nekatere lastnosti takšne kot bi jih želel za partnerico, ki mi bo stala ob strani za vso življenje, tj. zvesta, zna bit naklonjena, prijazna, pridna."

Jaz mislim, da si ti to samo domišljaš, da bi ti stala ob strani celo življenje. Preveč si se navezal na njo. In potem zaradi tega, ker si se toliko navezal na njo, jo vidiš dvakrat boljšo kot je v resnici.

Aja za tisto kar sem ti pisal zgoraj, da skačeš iz razmerja v razmerje se ti opravičujem. Sicer pa, ker si nam že pojasnil kako si nesamozavesten ipd, no ona te je pa potem delala še bolj nesamozavestnega. Spodaj ti citiram zakaj.

"Stvari so se začele dogajati že pred nekaj časa, gledano iz moje perspektive, zato ker ni želela/ni imela potrebe, da bi se z mano družila toliko, kot sem sam navajen in bi si to tudi želel. Zelo me je motilo, da sem imel občutek, da so ji ostali (prijatelji) pomembnejši kot jaz. Vedno sem imel občutek, da je verjetno ne bo tam, ko bi jo potreboval. Za sebe bi rekel, da sicer nisem posesiven in tudi pustil sem jo vedno, da je odšla s kolegi/kolegicami, čeprav sem si želel (mnogo-krat), da bi raje prišla do mene/šla nekam z menoj." -> Želel si si več časa preživet z njo, njej pa ni bilo toliko do tega. Očitno je res bilo tako, da so ji prijatelji več pomenili kot ti.

Si ti prepričan, da ima ta ženska takšne lastnosti, kot bi jih ti želel za partnerico ? A nebi raje imel eno tako, ki bi več časa preživela s tabo, od katere bi dobil dvakrat več pozornosti ?

Jaz še zmeraj vstrajam, da ta punca ni zate. To bo vse.
"No one can make you feel inferior without your consent." - Eleanor Roosevelt.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus