Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Družinske težave, nasilje po eni strani, idila po drugi

Družinske težave, nasilje po eni strani, idila po drugi

Družina
Družina je neka zveza moškega in ženske z otroci. Pravijo naj bi bili otroci v družinah srečni. Večina jih dejansko je srečnih, kljub raznim konfliktom itd. Jaz nisem srečen.

Moja zgodba
Stalo me je veliko tehtanja da vam razkrijem zgodbo dvoje družine, prosim vzemite si čas in preberite od začetka do konca. 🙂

Star sem 17, skoraj 18 let, obiskujem eno izmed gimnazij. Moj prvi spomin na družinsko nasilje sega do tja kjer sem bil star okoli 5 let, mogoče malo manj. Spomnim se, da sta se starša hudo prepirala, kasneje sta se nekajkrat tudi stepla. Takrat je bilo iz stanovanja slišati dretje, jok, histerijo…groza. Prvič se mi je zelo močno vtisnilo v spomin. Bilo je proti novemu letu(spomnim se po darilnih vrečkah na hodniku), ko se je dogajala scena. Podrobneje ne vem opisati, vem pa da je mama želela klicati policijo, jaz pa sem telefon izključil iz vtičnice in ga skril v eno izmed vrečk. Če me spomin ne vara in se je to zgodilo tistikrat, je potem oče z avtom odšel za vikend nekam v neznano.

Se že takoj opravičujem, ker nisem siguren kdaj se je zgodilo kaj, enostavno povedano, to se je zgodilo večkrat zato težko povem natančno. Enkrat drugič se spomnim, da je mama odšla nekam. Po nekaj dnevih se je vrnila in mi prinesla oranžen avtomobilček. Potem je bil začuda nekaj časa mir. Rodila se je sestra. Morate vedeti, da to nasilje niso bile zlomljene kosti, bolj klofute, pluvanje in prerivanje.
Potem se je zgodilo ponovno, starša sta se skregala zaradi piščanca. Eden od nju ga je hotel narediti, speči, drug ga je obtoževal (ne spomnim se vlog), nakar je piščanec pristal v košu za smeti. Debilnost pa taka! Tudi temu je sledila histerija, klofute… Spomnim se, da je bila policija večkrat klicana, nikoli pa mož v modrem nisem videl pri nas doma.

Takšne in podobne scene sem doživljal skozi otroštvo skoraj nenehoma. Največja uganka pa mi je, kako jima je uspelo biti tako srečna en z drugim. Potovali smo skupaj, se imeli res lepo, potem pa te grde velike in številne črne pike. Vedno so neki konflikti, a nič posebnega. Poudarjam še enkrat, družina večino časa funkcijonira vsaj približno normalno, hodimo na izlete skupaj, kino itd. Res me ob živce spravlja to dogajanje.

Za te njune hude prepire mora obstajati nek razlog. V šoli nisem uspešen po svojih najboljših močeh, vendar je to le zadnji dve leti. Kaj pa prej? Torej to ne more biti razlog za takšna nezadovoljstva.

Resnično ne vem na koga naj se obrnem, komu lahko zaupam, očitno le samemu sebi. Bojim se, da mi ne bo enkrat počil film in bi storil kaj nepremišljenega. Glede na to, da bom kmalu polnoleten, ko odgovarjam za svoja dejanja bi še najraje odšel, a kaj ko ne morem zaradi sestre.

Zakaj sem spisal tole? Nevem, mogoče prav zaradi tega, ker me tukaj nobeden ne pozna, niti nima možnosti, da spozna kdo sem. Ne pričakujem burnih odzivov, ker jih niti ni mogoče pričakovati. Želel bi le, da še nekdo ve, da družine morda navzven izgledajo izredno srečne, kaj pa se dogaja v resnici za štirimi zidovi, je pa druga stvar. Lahko ste srečni, če imate urejene družinske razmere, s takšnim stanjem tudi šole ne izdelujem po svojih močeh, ubadam se s stvarmi, ki naj se me nebi tikale niti malo. Neverjetno.

Ja, jaz te razumem. Tudi moje otroštvo je bilo takšno. Prosim te samo eno: NE ukvarjaj se z njima niti sekunde več! Nisi dolžan!. Zaščiti le sestro tako, da jo odpelješ ven na sprehod, ko se skregata. Nato pa misli le še NASE!!! Ja, samo TI si pomemben, poskrbi za to, da se boš vedno počutil dobro v svoji koži, poskrbi ZASE! Ter vedno se potrudi prepoznati vzorce, ki so iz tvoje družine ostali s tabo in jih nemudoma spremeni, da ne bo takole nekoč pisal tudi tvoj sin. Zelo pameten si, to se takoj vidi, torej me razumeš. Na tem svetu si odgovoren le zase in za vzgojo otrok. Za nič drugega.

jaz pa ti svetujem, da se distanciraš od nasilja – prav tako poskrbi da se umakne tudi tvoja sestra. Tudi jaz sem preživela nekaj podobnega le da smo bili v vse skupaj vpleteni tudi otrci. Predvsem brat, ki je bil največkrat tepen – od pijanega očeta. Ko sem končala osnovno šolo sem se vpisala v srednjo šolo na drugem koncu Slovenije čeprav me poklic ni preveč veselil. Vikende sem preživljala pri kolegicah le da mi ni bilo treba it domov. Večkrat sem posegla po alkoholu. tudi nekatere droge sem poskusila. Nekajkrat sem razmišljala o samomoru. Potem pa sem se odločila da spremenim vzorec, da bojo moji otroci ponosni ker bom njihova mama! In sem pričela. Veliko pa sem se ukvarjala sama s seboj. Kaj sem in kaj hočem postati! Vem da je težko preživljati to, še težje se je kontrolirati da ne postneš kot starši vendar se splača. Imam čudovitega sinčka in vem da ne bom nikoli dopustila da bi okusil kaj podobnega kar sem preživela jaz, kar preživljaš ti ali pa kdo ki si tega nu upa povedati.

nova
Uredništvo priporoča

Vidim, da le nisem edini s takšno grozno izkušnjo… vsekakor hvala vama za spodbudo.

LP

Pozdravljen,

Naj povem, da nisi sam. Jaz sem najmlajša v družini, imam dva starejša brata. Starša sta se prepirala od nekdaj, moji najzgodnejši spomini se začnejo s prepiri. Naša dva sta se vedno prepirala med prazniki, pred izleti, dopustom. Največkrat je bil izlet/dopust na koncu odpovedan. Prepirala sta se tudi na dopustu-kakšna groza za otroke, ki se nimajo kam zatečt. Prepirala sta se vedno, ko sta imela dostop do alkohola, problem z alkoholom imata oba.

Policija je bila pri nas vsaj vsak drugi mesec…. Včasih so policijo klicali stari starši, včasih mi, otroci, včasih sosedje…. Pa tu ni bilo tega, značilnega nasilja od očeta…. Navadno je prepir in pretep zanetila draga mati, oče je bil le močnejši od nje….

Sedaj, ko smo otroci odseljeni, samostojni, sta se malo umirila…. Težave z alkoholom so še vedno, ni pa več razbitih šip in krožnikov, uničenih vrat, raztrganih zaves….

Po resnici povedano, sploh nočem razmišljati, kaj se doma dogaja. Domov pridem vsake dva tedna… in to je to!

Velikokrat sta se prepirala zaradi nas, otrok in jaz sem imela vedno slabo vest, ker nisem bila “dovol pridna”. Tam nekje pri 16ih pa sem si rekla, da nisem jaz kriva, da se onadva ne strinjata o vzgoji… in življenje je bilo takoj lažje.

V najhujših, najstniških letih sem od stare mame dobila nasvet: Ti se samo uči, da boš prej samostojna, da greš lahko prej od doma!
In res je tako. Sedaj sem stara 26 let, pred diplomo, ustvarjam si svojo družinico, kjer sem maximalno (100% se ne da) poskrbela, da bo v moji družini čim manj alkohola. Imam pratnerja, ki ne popiva, jaz sploh ne pijem alkohola….

Obljubila sva si, da skregana zvečer ne zaspiva, da se bova čim več pogovarjala, otroke vzgajala složno….Da si ne bova zbijala avtoritete pred otroki…. Jaz res upam, da uspe, ker nočem imeti zavoženega življenja!

vi ste vsaj starejši kako pa je nekomu ki je star 10 let recimo meni.Moja starša se zadnje čase kregata skoraj vsak dan. Ata zelo rad pije in je brezposelen. Ampak enkrat sem prisluškovala njunemu prepiru in sem zasledila da je moj ata imel raka ampak nevem točno in ko kaj vprašam rečeta samo da je bil nekaj bolan. Mama ima telesno in psihično naporno delo in ponavadi začne prepir ona nekajkrat tudi ata ampak takrat ko pije imam tudi starejšo sestro ki ima trenutno počitniško delo in takrat ko se kregata dela ali pa spi tako da vse te prepire dajem skozi sama zares mi je težko. Ampak zdi se mi kot da so vsi prepiri stalno zaradi mene. Stalno nekaj bedastega bleknem ven da se spričkata. Sedaj vam bom povedala en primer bilo mi je 8 let ko sta se mama in ata nekaj spričkala in to je prišlo do hudega prepira k sreči je bila poleg moja teta in pri nas sa bile še dve moji sestrični.V glavnem moja starejša sestra je krhka in takoj ji je postalo slabo moji sestrični sta jo pospremili v sobo jaz pa sem poskušala priti v dnevno sobo kjer se je prepir odvijal ampak moja teta ki je bila poleg je zaklenila vrata. Vem da sem hudo tolkla po vratah se drla in jokala. Nekajkrat sem celo zagrozila da si bom prerezala žile. Bilo mi je zelo hudo. Moja sestrična ki je bila takrt stara 10 let me je pomirila in odpeljala v sobo. Ko se spomnim tega dogodka mi postane slabo. Kaj pravite na to in niti beseda ni izmišljotina.

New Report

Close