Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Ponos ali ljubezen?!?!?!?!

Default avatar
It is better to lose your pride with someone you love rather than to lose that someone you love with your useless pride.

Pa je to res?

Kolikokrat smo preponosni ? Zakaj ne znamo pustiti svojega PONOSA pred vrati LJUBEZNI?!?!?!?!?

Že tako smo preveč ranljivi priznati nekomu svoja čustva....KO le ta priznamo...in si končno čestitamo za potreben pogum ki smo ga našli v samih....uničimo vse z PONOSOM... ''ne jaz pa ne bom poklical/a.... poskusila popraviti nesporazum....poskušala se BORITI za nekaj, kar ima potencial???''

So to dejanja nezrelih ljudi...ali smo preveč zreli da bi se pustili ponižat pred nekom, za katerega vemo da njegov ''obrambni mehanizem'' deluje odklonilno .... ker ima tudi ta drugi SVOJ ponos?

torej zanimajo me vaše izkušnje...kolikokrat ste šli PREKO svojega ponosa...in ali se vam je to poplačalo?
Default avatar
Ko sem bila mlajša in preveč ponosna,da bi znala odpuščati ali se ponižati sem se samo grizla.Z leti sem pa ugotovila,da trpimčim samo sebe in,da drugi še vedeli niso kaj imam sama v glavi.
Ja odpuščam če vem,da sem bila tudi sama kriva za svoja dejanja.In se pogovarjam......
Default avatar
Jaz lahko rečem, da včasih nikoli nisem šel preko svojega ponosa... sedaj pa lahko grem, in seje tudi že poplačalo :) Kaj se je spremenilo ne vem, mogoče sem se samo postaral (izkušnje) :) Je pa zelo odvisno tudi od tega kdo je na drugi strani in kakšen odnos imaš z njim.
Default avatar
"Ponos" v takem smislu je - zame - čista otročja igrica. Nekaj iz peskovnika. Skrivanje sebe za neko navidezno moč.

Gre le za pogum spopasti se z realnostjo - in preživeti. Spomnim se, da mi je bil včasih ta pojem ("ponos") bolj znan in bližji kot sedaj - potem sem pa ugotovil da gre v veliki meri za vladavino mojega lastnega ega in zadevo opustil, ker nima druge funkcije kot božanja samega sebe.

Torej odgovori na vprašanja:
- Znamo pustit svoj "ponos" pred vrati česarkoli pomembnega, ne samo ljubezni.
- ja, to so dejanja nezrelih ljudi (po moje). Ker zreli ljudje ločijo komunikacijo od klečeplazenja. Prvo je OK in nima elementov "ponižanja" ali "ponosa", ker človek pove svoje ideje, želje ali potrebe brez vrednostnih ocen. Drugo pa je ustvarjanje mučnega ozraćja, brez realnih možnosti za uresničitev želja.
- Kolikokrat šel preko? Po svojih merilih skoraj nikoli, ker tega ne zaznavam na tak način - po splošnih verjetno velikokrat - in večinoma je bilo vredno. Mogoče ne zaradi učinka, vsekakor pa zaradi mojega lastnega duševnega miru in pomirjenosti s situacijo.
Default avatar
Izgubiti ljubezen zavoljo ponosa.... ja, pogosto se dogaja.
In kaj to sploh je - ponos? Ali ga lahko poimenujemo tudi vsemogočni Ego. In ego nam v življenju povzroča več škode kot koristi.
Vsekakor nekomu, ki mu njegov neuklonljivi ponos pomeni več, kakor po sporu poiskati zopet stik in pogovor s prijateljem ali partnerjem, pomeni ta odnos veliko premalo.
Ko je človek preponosen, da bi poklical prijatelja, mu pač ni dovolj do njega in se mu zdi, da brez njega čisto lahko shaja. Tudi, ko je v zaljubljenem paru eden tako ponosen, da se mu mora drugi ves čas podrejati in popravljati besede in dejanja, da ga ne užali, je taka ljubezen bolj malo vredna.
Ko ljubezen čutiš zares, z dušo in telesom, je ponos odveč in nepomemben. Ne čutiš potrebe po zmagi, ljubše ti je predajanje in sprejemanje kakor pa dokazovanje svojega prav za vsako ceno.

Ljubezenski odnos, v katerem vlada ponos in ego ne more teči na dolgi rok. Slej ko prej bo naletel na oviro, ki bo previsoka. Sledil pa bo trd in smrtonosen padec. Torej nikar ne izgubi ljubezni zaradi ponosa.
Default avatar
Na kaj bi bili ponosni, če je privlačnost medsebojna? Saj potem taka 2 človeka neobhodno prideta skupaj zaradi enakih interesov.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar
Popolnoma se strinjam z Rok-1 in trditvijo milamadone:
"Ko ljubezen čutiš zares, z dušo in telesom, je ponos odveč in nepomemben. Ne čutiš potrebe po zmagi, ljubše ti je predajanje in sprejemanje kakor pa dokazovanje svojega prav za vsako ceno. "
Default avatar
Rok-1 je napisal/a:

sej dejansko ej EGO tisti ki prevladuje...ne pa ponos.... se strinjam.

najbolj se mi dopade tvoja zadnja točka....''zaradi mojega lastnega duševnega miru ''
Default avatar
milamadona je napisal/a:
verjetno se ranjeni ponos (ego) prej pobere kot pa ranjeno srce.
Default avatar
Preko svojega veliko krat, a samo dotlej, dokler verjamem, da je mogoče vzpostaviti odnos brez "power strugle", ko se torej še zdi, da te nekdo ne bo pohodil le zato, ker si ga z nečim ogrozil. Če pa se zadeve ponovijo dvakrat, trikrat, se umaknem, a ne zaradi lastnega ponosa, ampak zato, ker mi tekmovalnost v odnosih ne odgovarja, enako kot ne potreba po obvladovanju in poniževanju drugega (prikrivanju lastne nemoči z izničenjem drugega), kar je običajno v ozadju tako imenovanega "ponosa". Še najmanj v imenu ljubezni.

Če je za nekoga ponos pomembnejši od njegovih lastnih čustev in je kakovost njegova življenja vezana na blagostanje njegovega ega, je to njegova izbira, moja pa je, da si ne želim biti z nekom, ki mu ne pomenijo nič njegova lastna čustva niti moja, kar pogosto pomeni tudi, da je takšen človek sposoben biti s komer koli in preživeti v kakršnem koli odnosu, če ta le ne ogroža njegovega ega.

Če se znajdeš v položaju, ko se zdi, da moraš izbirati med ponosom in ljubeznijo, je nekaj že v osnovi hudo narobe.
Default avatar
Ponosna je napisal/a:
Ponos in ljubezen sta dva od gospodarjev, ki vodijo naša življenja.
Od nas je odvisno, komu bomo predali vodilo.... vendar je ljubezen tista in edina, ki daje in osvobaja.
Če smatraš ranjeno srce kot ranjeno ljubezen pa mislim, da je ravno obratno. Prej se pobere ranjena ljubezen kakor ranjen ponos.
Default avatar
Ponosna je napisal/a:
Pravzaprav ne. Mislim da je prej obratno.

Vendar pa še ena točka za premišljevanje... kot sem to opazil pri sebi, ko sva se razhajala s prvo resno (in dolgoletno) punco; Ogromen del bolečine, rane, oz. "ranjenega srca" je le užaljenost (ego). Ko to ugotoviš in se odločiš, da zaradi samega ega pa že ne boš trpel in se slabo počutil - si zmagal/a.
Od tu naprej so problem le še minimalni in rane tistega "ranjenega srca" postanejo le male praskice.
Default avatar
milamadona je napisal/a:
Rok-1 je napisal/a:
se opravičujem, hotela sem ravno obratno napisati pa sem bila očitno z mislimi nekje drugje :-))))

@Rok podobna situacija je bila ko me je partner s katerim sva bila dolgo časa skupaj, prevaral z dobro kolegico. Ko je ''ranjeni ego'' dojel, da v tem ni nič sramotnega in da se take stvari v življenju dogajajo (tudi) meni, so se vse rane bliskovito zacelile.

@milamadona se strinjam ugotoviti ali poslušati srce ali zdrav razum je odločitev na vseh pomembnejših prelomnicah našega življenja.
Default avatar
lolitta je napisal/a:
z leti sem tudi sama ugotovila, da okolica ne more brati misli, in da je treba včasih reči enostavno bobu bob.

ampak tu pa tam še vedno v meni se zbudi borba dveh...kaj storiti... :-)
Default avatar
power strugle je napisal/a:
Se strinjam. Očitno obstajamo ljudje, ki lahko čutimo povezanost preko iskrenosti. Takrat je samo po sebi umevno, da drugemu ni potrebno skrivati svoje prave biti.

Pridejo priložnosti, ko si ljudje kasneje povedo tisto, kar bi si morali že pred leti. Bi s tem spremenili tok dogajanj? Je zato kaj zamujenega? Menim, da ne, saj naj bi bila dva povezana tudi preko tega, da govorita 'skupni jezik'.
Default avatar
definitivno ena najboljših tem, ki sem jih brala v zadnjem času. bolje rečeno: tema s kvalitetno razpravo.
morda zato, ker mi je pomagala :)
Default avatar
nafarbana je napisal/a:
kako ti je pomagala?
Default avatar
Pri meni pa je prvi, izgleda, ponos.
Dejstvo: do ušes in čez sem zaljubljena v poročenega moškega in on vame. Ampak sem mu po nekaj mesecih dolgih pogovorov in po prvem poljubu lepo povedala, da naj razčisti najprej doma in se loči, potem lahko prideva na vrsto midva. Njegovo mnenje je sicer, da sem teoretičarka in da ne poznam realnega življenja, ki pač ni vedno idealno in po reglcih. Je pa vseeno doma hitro sprožil ločitev (res je bil zakon mrtev že nekaj let, saj sta praktično živela ločeno, tudi dopusti ločeni, en otrok pa odrasel) in zdaj ima precejšnjo "štalo", ki jo počasi rešuje... Pa sem mu povedala, da je to njun problem, da ga bom vsekakor počakala, ampak (razen tel. pogovorov, ko želi on poklicat) ne bo nič, dokler ne bo zadeva pri njem rešena. Četudi bo trajalo nekaj mesecev. In mi je vrgel nazaj, da je moj ponos očitno sto krat večji kot ljubezen do njega. Ne vem, a je res tako?

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek