otroci – ogledalo svojih staršev
Jaz ugotavljam podobnosti med starši in otroki, ko se s hčerko pogovarjava o njenih sošolkah. Moram reči, da so skraj vse take, kot njihove mame. Kar razumem hčerko, ko mi za eno pravi, da je ful važna in da se nosi, ker njena mama je popolnoma enaka. Ali pa ena taka “pritkana”, ki se zgraža in razmišlja celi čas, kaj bojo ljudje rekli … Pol pa se smejiva, češ, le kaki pa sva medve?! Odštekani!
Ne vem, no, ker jaz imam 2×2(dvojčki) in so tako različni, da ne vem, če so sploh moji?;-)
Vsi so moje in partnerjevo nasprotje: samozavestni, družabni, priljubljeni, iznajdljivi…
Da ne bo dvomomov;-): spočeti po naravni poti, ljubimcev in sosedov nikoli nisem imela.
Se je narava poigrala z mano?;-))) ha, ha, ha…
LP
Jaz stavka, da so otroci ogledalo staršev in jabolko ne pade daleč od drevesa, razumem različno. Eno je vzgoja, drugo pa narava, zavedno in nezavedno. Recimo, da otrok nima velikega stika z biološkim staršem ali celo obema, pa bo po starših podedoval gene. Ogledalo bo pa vsekakor tistemu, s katerim živi vsak dan – večino otroštva. Seveda pa izjeme potrjujejo pravila.
Ni za posploševati.
Mi imamo eno čudovito punčko v razredu, ki jo imajo vsi otroci radi, ker je prijetna, prijazna, dobrovoljna … ni da ni.
Mama pa živa katastrofa.
Načeloma pa bi se strinjala, glede kulture, obnašanja, predsodkov ipd. je ponavadi res tako. Pri karakterju pa so lahko tudi velike razlike.