Med.Over.Net

Psihiater odgovarja

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

partner je psihični bolnik- potrebujem nasvet!!!

Default avatar

sploh lahko kaj storim?

Imam partnerja s katerim sva skupaj že veliko let, imava enega otroka. Pred 1,5 letom je imel blodnje, halucinacije, nemir, nespečnost,..občutek zasledovanja, prisluškovanja. Prišlo je tako daleč, da je kazalo, da si bo kaj naredil iz obupa, zato sem ga peljala na urgentno psihiatrijo, kjer je dobil tablete ziprexa. Nato je začel hoditi k svojemu psihiatru, ta pa mu samo spreminja tablete in odmerke. Ima diagnozo shizofreniji podobna motnja F32. Trenutno že nekaj časa jemlje tablete kventiax 200 in istočasno še 2x na dan eglonyl 50. Zanima me ali so to veliki odmerki? In kakšna je ta diagnoza, ki jo ima? Je ta bolezen, motnja doživljenska ali lahko popolnoma izgine? Bi mu zelo škodovala, če bi ga zapustila? Že dlje časa sem zelo nesrečna, vse skupaj ima tudi slab vpliv na otroka, pa nočem biti egoistična in ga pustiti oz. se bojim da bi si lahko kaj naredil, ali pa še meni in otroku.
Življenje z njim je bolj kot ne životarjenje, hodi v službo, po službi pa spi, gleda tv, je odsoten, z mano in otrokom se ne pogovarja, če kaj dregam vanj postane živčen in se razburja. Vse mora biti po njegovem, zelo hitro se razjezi, tudi za malenkosti. Nad mano že več let izvaja psihično nasilje, me žali, vpije name, me ponižuje, me ne spoštuje, vedno vse obrne tako, da krivi mene in da se jaz počutim krivo za vse, čeprav to ni res. Za vsa gospodinjska dela sem sama, strežem ga kot služkinja. Ne nudi mi nobene ljubezni, se ne objameva in poljubiva nikoli, če dam pobudo me odrine, tudi sexa ni, ker očitno ne more zaradi tablet, ki jih jemlje. Po eni strani kaže, da me ne mara, včasih celo sovraži, po drugi strani pa so obdobja, ko je "mirno", mi kupi rože in kaj takega. Se veseli dneva nas kam pelje. Ne vem več kaj naj si mislim, ker sem že čisto zbegana. Ko sem pomislila, da bi ga zapustila me je mama napadla, da kaj mislim, da bom uničila družino, da nam bo kaj naredil, da ni slab, da je bolan, itd.
Prosim vas za resn in iskren nasvet, ker nimam nikogar ki bi mu lahko zaupala. Naj ostanem ali ga zapustim? Se lahko pozdravi, ali bo uničil še mene in otroka? Jaz se že tako počutim nemočna. nesamozavestna, kar je posledica njegovega psihičnega nasilja. Ne vem če bi lahko živela sama, brez njega oz brez moškega. Je to samo trenutno občutje, ker me ima tako pod kontrolo, ali sem že sama zabredla v kakšno depresijo? Naj še omenim, da me fizično ne napada, samo psihično. Je pa res da se vedno podredim, drugače vprašanje kaj bi storil. Kako tak človek reagira, če se mu postavi po robo? Upre?
Hvala za vse!! Upam na čimprejšnji odgovor
Default avatar

Temza

Pozdravljeni!
Če greva po vrsti, bi najprej odgovorila na vprašanje o diagnozah. F32 je depresivna epizoda, pri kateri oseba trpi zaradi poslabšanja razpoloženja, zmanjšane energije, brezvoljnosti in opuščanja aktivnosti. Mogoče pa ste mislili F23.1, ki pomeni akutno psihično motnjo z nestanovitno sliko in simptomi, podobnimi shizofreniji.
Odmerki zdravil Kventiaxa in Eglonyla so zmerni. Ne morem vam zagotoviti, da bo motnja minila niti, da bo doživljenska, ne za depresivno epizodo, ne za drugo diagnozo, ki ne pomeni nekaj kroničnega, pač pa nekaj nenadnega. Glede na napisano torej ni zagotovil, da se bo njegovo stanje dokončno izboljšalo ali pa poslabšalo.
O tem ali ga boste zapustili, morate sami temeljito razmisliti. Mama ne more odločati namesto vas. Tudi jaz ne. Pretehtati morate, če si predstavljate solidno življenje ob njem, ali pa ste prišli do zaključka, da bo vam in otroku lepše, če živite ločeno. Mogoče bi vam pri odločitvi lahko pomagalo, če skupaj obiščeta njegovega psihiatra. On ne more uničiti vas in otroka, če mu tega vi ne dovolite.Vprašati se morate, kakšne posledice ima lahko vaše podrejanje. Kot pravite, vas fizično ne napada. Mogoče pa bi bilo smiselno pogovoriti se z njim o vaši bodočnosti, posebno če ni strahu, da bi vam in otroku kaj naredil.
Dragomira Ahlin dr. med. spec. psih.

TEMZA d.o.o.
Dunajska 198,
1000 Ljubljana
[email protected]
www.temza.si
Default avatar

sploh lahko kaj storim?

najlepša hvala za odgovor. še vedno nisem prepričana kaj naj naredim. Z njim se ne da pogovarjati, ker on ne vidi da bi bilo kaj narobe. Zanj sem samo jaz "tečna". Pri hišnih opravilih ne sodeluje, celo jezi se name, če ga kaj prosim, za vse sem sama, on pa me "komandira" s kavča, kjer ždi cele dneve. Na razpolago mu moram biti non stop, če se kaj spomni, mu moram takoj ustreči, če kaj dela in rabi pomoč moram takoj prileteti, drugače se jezi name in me zmerja. Jaz pa trpim, ker vem da vse naredim jaz v zahvalo me pa še zmerja. Noče nobenih dotikov, nežnosti, me takoj odrine stran. Ko pa grem (lani sem šla dvakrat ali trikrat ) z sodelavkami na pijačo, je pa vpil name, kot da sem kakšna packa, ki se vlači okrog, čeprav to ni res, ker ga nikoli nisem prevarala. On hoče imeti kontrolo nad mano in jaz se počutim kot v zaporu. vem da je tak odnos med partnerjema nenormalen, ampak težko zberem pogum, da bi odšla stran, ker se mi smili, kako bo to prenesel, kako bo ptem živel, pa tudi zaradi otroka, ki ga bi ločitev sigurno prizadela, saj je navezan na oba. V uteho mi je samo to, da ni fizično nasilen, čeprav sem opazila, če bi se mu postavila močno po robu, bi zagotovo tudi udaril. ali pač ne? ne vem. Postane pa blazno besen, če vidi da se postavim po robu. Ko bi vsaj vedela, če je to vpliv tablet in bo res minilo, če ne bo in se bo morda še slabšalo, je bolje da takoj grem in čimpraj zaživim na novo. Kaj mi svetujete glede vaših izkušenj z takimi pacienti? Bi lahko ločitev mirno prenesel, ali bom imela kakšne probleme? Ko sem mu omenila, že nekaj časa nazaj, da če ne bo bolje, da bom šla, je postal čisto hladen in rekel, da lahko grem sama brez otroka, da me raje fenta, kot da plačuje preživnino in da mi izplača delež hiše. Kako resno naj vzamem tako grožnjo? Je to samo obramba, ali misli resno? Prosim napišite mi še kaj, drugače pa vem da je odločitev moja, čeprav najtežja v mojem življenju.
Default avatar

jadore

Življenje je samo eno in imaš ga pravico živeti tako kot si ga zaslužiš.Poberi otroka in bejži proč od psihopata,pusti ga z njegovim bednim življenjem pa naj sam sebe žali in zmerja.Dokler te ima ob sebi si samo polni baterije,da te lahko uničuje,zatira...Boljše nebo nikoli,lahko ostane isto ali pa še slabše.Pusti ga v njegovem bednem življenju,kajti samo tako boš lahko rešila sebe in spravila svojega otroka na pravo pot. Pišem ti iz lastnih iskušenj in ti želim veliko poguma in sreče.
Default avatar

Majchyca

Pozdravljeni,

pridružila sem se temi, ker tudi sama potrebujem nasvet glede moža. Že vnaprej se opravičujem zaradi dolžine napisanega, vendar se zadeve enostavno ne da na kratko opisati, ker sumim, da njegove težave izvirajo še iz otroštva, najine skupne težave pa tudi trajajo že nekaj časa. Skupaj sva 6 let, poročena sva skoraj eno leto in imava 19-mesečno hčerko. Z njegovimi starši se dobro razumem, z njim pa čedalje slabše.

V otroštvu je zelo pogrešal očeta, ki je delal v tujini in prihajal domov vsakih nekaj mesecev. V družini se imajo sicer neskončno radi, vendar po mojih opažanjih ne znajo med seboj komunicirati, sploh se vidi slab odnos med možem in tastom. Oče mu je iz tujine vedno nosil vse sorte igrač in takšnih zadev, nikoli pa se mu ni osebno preveč posvečal. Po drugi strani ga je mama vse življenje priklepala nase, nikamor mu ni dovolila, še v domačo ulico se ni smel hoditi igrat, ni se smel ganiti nikamor z domačega dvorišča, ko jebil malo večji, niti ni želel nikamor. Na morje niso hodili, ko pa sta ga povabila stara starša ali drugi sorodniki, pa je našel tisoč izgovorov, da ni šel. Ko je postal polnoleten, si je kupil avto, naredil izpit in želel začeti malo "živeti", ga pa spet niso nikamor pustili. Tašča se vsakič, ko se pogovarjava o tej temi, izgovarja, da jo je pač bilo strah zanj, saj ni bila vajena, da bi hodil ven in da ga ravno iz tega strahu ni pustila. Takrat se je začel po svoje upirati, čez teden je hodil v službo (končano ima 3-letno srednjo šolo), ob vikendih pa je hodil ven, začel se je ukvarjati z glasbo kot DJ, kadar je imel prost vikend, pa je veseljačil.

Ker je moja družina razpadla zaradi očeta - alkoholika, sem vedno cenila ljudi, ki so znali veseljačiti brez vsakršnih substanc (pokojni očetov brat je bil tudi odvisnik od heroina, tako da imam tudi na tem področju nekaj posrednih izkušenj, sama nisem nikoli uživala drog). Nič nimam proti zmernemu uživanju alkohola in občasni opitosti, me pa moti stalno pijančevanje.

Spoznala sva se decembra 2005 v diskoteki, kljub odvečnim kilogramom in malo sramežljivosti me je pritegnil fant, ki se je znal veseliti in zabavati tudi brez alkohola. Kmalu sva postala par in kar hitro me je pripeljal domov k staršem, zdeli so se mi zelo simpatični in povezani... Kar pa je trajalo le dobra dva meseca, ko pa so se privadili moji vse pogostejši družbi, so me na nek način vzeli za svojo in se obnašali z menoj kot z enakopravno in enakovredno članico družine - žal to pri njih pomeni tudi, da so me začeli vmešavati v svoje vse pogostejše prepire, pri čemer smo me vsi trije hoteli vleči vsak na svojo stran...

Prepirali so se zaradi malenkosti, recimo, če je v napačno omaro pospravil lonec ali kaj podobnega. Ko sem imela tega dovolj, sem jim na prijazen način povedala, da ne želim, da me vmešavajo v svoje prepire in kadar je prišlo do prepirov, sem se umaknila.

Vsakič, ko sva šla ven, je bilo treba polagati račune, kam greva, zakaj greva, kdaj bova nazaj, pokličita, ko prideta tja... Pazita, da ne bosta preveč zapravila... Tašča naju je čakala vso noč pokonci, če sva bila pozna itd... Vse to me je vedno bolj motilo, saj doma takšnega načina nisem bila vajena. Mami sem rekla, da grem ven, da bom najbrž pozna in obljubila, da jo pokličem, če bi zašla v kakršnekoli težave in to je bilo to. Ko pa se je začela tašča vtikati še v moje šolanje in v moje prihodke, in ko je tast sinu prisolil zaušnico, je pa zavrelo tudi meni. Konec koncev, kaj jih pa briga moj denar (sploh glede na to, da nisva bila poročena in da sem jaz še hodila v šolo... prejemala sem pa pokojnino po pokojnem očetu)? In lepo prosim, kako si lahko oče dovoli klofutat polnoletnega sina, ki služi svoj denar in prispeva doma za stroške??? Fantu sem postavila ultimat... ali poiščeva stanovanje, si razdeliva najemnino in zaživiva po svoje ali pa zadevo zaključim. Povedala sem mu, da mu ni treba prenašati takšnih poniževanj in da je skrajni čas, da se postavi zase!

Marca 2007 sva se odselila in skoraj 3 leta živela skupaj v najemniškem stanovanju. Vmes sem zaključila šolanje in se zaposlila, oba sva do danes zamenjala nekaj služb, saj mladi težko dobimo stalno zaposlitev. Njegove starše sva praktično skoraj odrezala za malo manj kot eno leto, saj so se skregali vsakič, ko so stopili v stik (osebni ali preko telefona), moja družina nama je ves čas stala ob strani, z moralno, fizično, v najtežjih trenutkih tudi s finančno podporo.

Problemi med nama so se pričeli kakšno leto po vselitvi v skupno stanovanje... in sicer, ko sem se prvič redno zaposlila. On je bil vedno vajen nekakšnega nadzora, tudi nad financami, najprej s strani staršev, potem mojega, saj je on hodil v službo, jaz sem prejemala socialno pomoč (uradno sem še bila prijavljena pri svoji mami), bila sem doma, aktivno iskala službo, nadzorovala finance, skrbela, da je bilo vse pravočasno poravnano, hladilnik poln, za gospodinjdtvo sva skrbela skupaj, ob vikendih sem delala v strežbi v lokalu, kjer je on vrtel glasbo. Ko sem končno našla redno službo, se je ves sistem podrl. On je delal dopoldne, jaz popoldne, videla sva se le zvečer, ko sva šla spat. Ker se mi je podrl bioritem, me je mučila nespečnost, ponoči sem bedela in brkljala po stanovanju, ko je on odšel v službo, sem odšla spat, vstala tik pred zdajci in šla v službo, zvečer se je vse ponovilo. Ob vikendih sva še vedno oba delala v lokalu. Zaradi mojega neurejenega bioritma sem skrb za finance prepustila njemu, on pa je (po mojem mnenju) končno začutil svobodo... in začel nosit domov vse sorte stvari, od najnovejših računalniških zvočnikov, monitorja, itd (kasneje sem izvedela, da je bilo vse to kupljeno na bankredit). Vsakič sem ga vprašala ali je dobro premislil in ali si lahko to privoščiva... vedno je bil odgovor pritrdilen... Poskušala sem ga potegniti nazaj, ga umiriti, vendar mi je zadeva ušla izpod nadzora, pri dveh (minimalnih) plačah in dodatnemu zaslužku (skupaj sva pridelala še za eno minimalno plačo), sva začela dobesedno životariti, ker je bilo toliko denarja treba vsak mesec odšteti za njegove neporavnane obveznosti. Nekatere zadeve še danes niso poravnane, oba imava blokirane račune, saj sem v želji, da mu pomagam, zanemarila nekatere svoje obveznosti in ravno, ko sem jih želela spet počasi začeti pokrivati, se je začela gospodarska kriza in upniki so poostrili pogoje in začeli pospeševati postopke izterjave.

Ker je končno doumel, da ga je grdo zaneslo, se je začel sekirati, kako bova vse to rešila. Začel se je odmikati od mene, zavračal je mojo bližino, tolažbo, zavračal me je v postelji. Najina zveza je zapadla v krizo, začel me je zmerjati, verbalno napadati, za vse skupaj kriviti mene. Če sem mu omenila, da se bo moral umirriti, sicer se bova morala raziti, mi je sprva pokazal vrata, v isti sapi pa grozil, da bo najine mačke (imela sva 3 ljubljenčke) vrgel na cesto, če grem... In sem ostala, domov s tremi mački nisme mogla, ker so že imeli v stanovanju dva manjša kužka, ki se z drugimi živalmi nista najbolje razumela... Mogoče bo kdo pomislil, da sem patetična ali kaj podobnega, ker sem skrb za živali postavila pred skrb zase, vendar pa sem na bila na njih zelo navezana in ne bi prenesla misli, da so ostale na cesti zaradi mojega egoizma...

Najina kriza je šla tako daleč, da sva zavestno živela pod isto streho in spala v isti postelji (garsonjera), vendar pa nisva imela nobenih telesnih stikov, celo zavestno sva se odločila, da se nekaj časa dobivava z drugimi ljudmi. Nekako sva se po določenem času spet našla, se pogovorila, se na nek način ponovno zaljubila, si odpustila grehe in grde besede. Finančne težave so ostale, pokrivala sva jih po svojih najboljših močeh... Kmalu zatem sem izgubila službo in zanosila, kar je bila njegova velika želja. Saj ne, da si jaz nisme želela otroka, seveda sem si ga, vendar ne tako zelo goreče kot on. Z mojega stališča, ni nič narobe, ker sem tako kmalu zanosila, vendra me ne bi prav nič motilo, če bi zadeva počakala, recimo, še kakšno leto (ni mi žal da sem rodila, moja deklica je najlepše, kar se mi je kdaj zgodilo v življenju!). V tem času je tudi on uspel zgladiti nesoglasja s starši, uspela sva jim postaviti določene meje najine zasebnosti. Ker je bila stavba, v kateri sva živela ob glavni, zelo prometni cesti brez pločnika, sva začela iskati drugo stanovanje. Ker so njegovi starši vedeli za najino finančno stanje, so nama ponudili brezplačno bivanje v njihovi hiši, na voljo imava svoje nadstropje, kjer je do svoje smrti pred nekaj leti živel taščin oče.

Naj povem, da sta tudi tast in tašča v finančni stiski, tašča je ostala brez službe, kjer je delala vse življenje, potem je skrbela za oba zelo bolna starša, zvrstilo se je vse, od demence do raka, zato je že pred leti zbolela za depresijo, v času najine "odsotnosti" pa je prebolela še raka na maternici. Rok poroda sem imela decembra 2009 in ker si s finančnega stališča nismo mogli vnaprej zagotoviti zadostne kurjave, smo se dogovorili, da zimo z novorojenčkom preživimo v stanovanju moje sestre.

14 dni po porodu je mož ostal brez službe in 2 meseca smo živeli le od borne porodniške. Tačas mi je bil v veliko pomoč, ponoči je vstajal namesto mene in mi podajal hčerko, da sem dojila, saj sem sama po carskem rezu zelo težko vstajala. Ko pa je dobil spet službo, pa kot bi odrezal... Popoldne je prišel domov, se ulegel v posteljo in najraje bi kar spal do jutra, ko je bilo treba spet v službo. Če sem ga zbudila ali če se je prej zbudi sam, je bil siten, prepirljiv, žaljiv... Celo žalil me je in vpil name, da sem nesposobna, ker nisem mogla utišati dojenčka s kolikami... Hči je namreč jokala neporestano vsak večer od 19. do 3. ure ponoči . Razumela sem, da ima zjutraj službo in ostajala vsak večer sama s hčerko pokonci v drugem prostoru. Sestra mi je pomagala po svojih močeh, vendar je študentka - vozačka, zato sem se jo trudila čim manj obremenjevati. Začela sva se spet veliko preprirati... NI pomagal v gospodinjstvu, za vse sva bili samis sestro, meni pa je bilo nerodno, lastništvo nad stabnovanjem si sicer delimo mama, sestar in jaz, vendar v njem živi sestra sama in mi smo bili praktično gostje, tam smo bili zaradi njene dobre volje in bilo mi je nerodno, ker nisem mogla več pomagati. Mala je bila precej zahteven dojenček, dojena je bila na pol ure do uro, vmes, ko je dremala, sem komaj uspela za silo poskrbeti zase, pa spet vse od začetka, previjanje, dojenje, spanje, previjanje, dojenje, kolike itd... Imela sem občutek, da samo smetim in razmetavama, in da je sestra prevzela vlogo očeta, pospravlja, kuha, pere... pravi oče pa zjutraj vtane, gre v službo, ko priude domov, poje kosilo, zatečnari, spravi obe ob živce in se pobere spat! Ob večjih prepirih mi je usihalo mleko, ob redkih prostih trenutkih sem se basala s hrano in nalivala s čajnimi mešanicami za dojenje, da bi mi mleko popolnoma ne usahnilo, kajti najbolj od vsega sem se bala, da bo treba kupovati drage mlečne formule. V nosečnosti smo imeli polna usta bližnje in daljne žlahte, da naj nič ne skrbimo, ker bomo vse dobili rabljeno, obleke, opremo, vse... dobili nismo nič, zadnji mesec pred porodom sem nakupila vse potrebo, posteljico, oblekico, banjico, lupinico, vse... Hvala bogu za državno pomoč ob rojstvu otroka! Enostavno si nisem mogla privoščiti še prilagojenega mleka...

Hči je bila stara 3 mesece, ko mi je prekipelo in sem njega poslala nazaj domov k staršem. PO vsem tem ga nisem prenehala ljubiti in še vedno ga ljubim, vendar pa po vse prepirih, prošnjah itd. enostavno nisem imela več druge ideje, kaj naj storim, kot da sem se odločila za neke vrste "šok terapijo". Ravno v tistem mesecu je hčerka imela pregled ob prvem cepljenju in prvo, na kar me je zdravnica opozorila, je bil drastičen upad hčerkine teže. To je bil zame velik šok in ji tisit dan nisem utegnila razložiti, kaj se je zgodilo pred slabim tednom, saj mi je zagrozila z bolnico in infuzijami, če hči v naslednjih 14ih dneh vsaj zadovoljivo ne pridobi na teži. No, s pogostejšim in daljšim dojenjem sva to dosegli, zdravnici pa sem pri naslednjem pregledu vse razložila. Podprla me je in mi zaželela veliko uspeha pri partnerjevi "iztreznitvi".

Počasi smo se začeli dobivati, oglasil se je po službi ali pa sva s hčerko sedli na vlak in se odpeljali k njemu, počasi sva tudi kak vikend ostali in prespali 'pri njemu. Po nekaj mesecih me je zaprosil za roko in polna novega upanja sem privolila. Ko je bila hči stara 9 mesecv, sva se poročila. Naša skupna sreča je trajala le slaba 2 meseca, potem pa je začel čedalje pogosteje pogrevati pretekle stvari, od tiste najine krize, ko sva se dobivala z drugimi, do finančnih težav, ki jih še vedno imava in vso krivdo skušal zvaliti name. Poskuša mi vcepiti občutek krivde, ker sem spala z drugim in hkrati pozablja, da je tudi on počel isto. Žali, razbija, z menoj je nekajkrat celo fizično obračunal. Vendar ker vem, da on v svojem bistvu ni tak, ker vem da so vzroki za njegovo vedenje drugje, ostajam ob njem, mu nudim vso oporo, ki jo potrebuje. Glede na to, da imajo duševne bolezni oz. podobna stanja že v družini, močno verjamem in upam, da je vse to le odraz njegovih notranjih bojev in stisk, vendar pa ne dovoli, da mu pomagamo. Ne želi k zdravniku, kar ga že nekaj časa prosim, ko pa gre, mu ne pove vsega.

Pred nekaj meseci je začel v spanju močiti posteljo (ravno nocoj je spet to naredil, potem pa trdil, da to ni res, me zmerjal itd, kljub temu, da je stal pred madežem na rjuhi in ga gledal, potem pa v jezi nehote zbudil še hčerko in ko je ugotovil, da bo sedaj, ko moram jaz umiriti in nazaj uspavati hčerko, moral sam preobleči posteljo, je začel besno trgati rjuhe s postelje in mi jih metati na glavo... polulane rjuhe, jaz sem pa sedela na robu postelje s hčerko v naročju in jo mirila... počutila sem se grozno!), zelo zelo slabo prenaša alkohol, predvsem pivo, že po enem pivu kaže očitne znake vinjenosti (pri drugih pijačah ne tako zelo), če mu hočeš dopovedati, da nekaj ne počne prav ali da mu nekaj škodi, naredi točno tisto (recimo, popije pivo), obnaša se kot najstnik na višku pubertete. Najini prepiri so čedalje bolj podobni prepirom med pubertetnikom in njegovo mamico, včasih izreče kakšno stvar, ki nima popolnoma nobene zveze s predmetom prepira, važno je samo, da nekaj zine in da prizadene. Je možno, da dejansko gre šele sedaj skozi obdobje pubertete (star je 26 let, po taščinih besedah, ga v najstniških letih ni nikoli "metalo", kot rečemo po domače)?

Spet se je poslabšal tudi odnos med možem, njegovo mamo in očetom. Mama je edina oseba, katero spoštuje do te mere, da ne dvigne roke nadnjo, medtem ko z očetom sta si že bila grdo v laseh, tudi fizično. Oče je pred kratkim priznal, da ima ljubico in tega mu mož nikakor ne more odpustiti, čeprav mu skušam dopovedati, da se naju odnos njegovih staršev popolnoma nič ne tiče. Pred tem se je strinjal z mano, da sta odnos starši-otroci in parterski odnos med staršema različni, ločeni zadevi, saj oba poznava veliko ločenih družin, kjer imajo otroci super odnose z obema staršema, ki pa pač živita narazen. Vendar pa sedaj, ko gre za njegova starša, na to malo pozablja. Ne zaveda pa se, da s tem kvari svoj odnos z mamo in z očetom.

Družinski zdravnik, ki zdravi že 3. generacijo njegove družine (poročen pa je z našo pediatrinjo, ki je bila tudi moževa pediatrinja) pravi, da je vse to posledica stresa zaradi službe, finančnih težav, nove odgovornosti ob nastanku nove družine, malo ima tudi povišan krvni tlak. Vendar pa, kot že rečeno, mu mož ne pove vsega... Veliko sicer izve od tašče, vendar pa na podlagi tegas ne upa ukrepati, dokler mu sam ne bo razložil vseh težav, saj se zaveda, da na nek način krši zdravniško etiko, ko se o moževih težavah pogovarja s taščo. Ker ga nisva nikakor mogli prepričati, da bi šel na pregled, sva mu namreč nastavili neke vrste zaroto... Tašča je na enem od svojih pregledov zdravniku omenila, kakšne težave imamo, zdravnik pa mu je domov poslal vabilo na prventivni pregled. Ugotovil je, kar sem že napisala zgoraj, dal mu je tudi tablete za zniževanje krvnega tlaka. Ker je moja mama medicinska sestra, sem se pri njej pozanimala, kako je z jemanjem tovrstnih zdravil in povedala mi je, da bi ob tem moral zmanjšati kajenje, soljenje hrane in pitje alkohola (sicer pa so to že splošno znana dejstva, tudi v navodilih tako piše), in vem, da mu je vse to zdravnik tudi povedal, moj mož pa trdi, da to ni res in da ga zdravnik na te dejavnike tveganja ni opozoril. Temu zdravniku obe s taščo zelo zaupava in zagotovo mu je vse to povedal, vendar pa moža ne morem obtožiti, da laže, saj bi s tem lahko spravila v težave zdravnika, ki pa želi samo pomagati.

Po resnici povem, da vsa ta leta težav so tudi na meni pustila posledice, veliko hitreje se razburim, včasih že na prvo žogo, ker partnerja tako dobro poznam, da mu že v pogledu vidim, kaj namerava in se večkrat razburim nanj, še preden sploh pride do nameravanega dejanja. Včasih sem imela železne živce, nobena stvar me ni kar tako iztirila, sedaj pa takoj vzkipim, včasih nehote, avtomatično, povzdignem glas tudi nad hčerko, česar pa se poskušam zavestno odvaditi in počasi napredujem.

Kaj vi mislite o napisanem? Ljudje okrog mene me imajo za "gosko", ker po vsem tem še vedno vztrajam, kljub temu pa me podpirajo pri mojih odločitvah in nam stojijo ob strani (moja mama, njen mož, sestram njen partner, prijatelji). Kako naj moža prepričam, da bo končno začel reševati svoje težave, kajti jaz ne morem namesto njega razčiščevati po njegovi glavi... Začela sem se že spraševati ali je smiselno verjeti v dušeno bolezen oz. vedenjske motnje ali pa je on enostavno nalašč tako nesramen... in včasih se sprašujem, kaj bi rad s takšnim načinom dosegel... Resnično potrebujem vaš nasvet, zanima me, kako vi vidite to zadevo... ker resnično ne vem, kaj naj še naredim oz. kako mu še lahko pomagam... ker tole trenutno pelje v samo dve smeri... ali gre on na "počitnice" v kakšno ustanovo za zdravljenje psihičnih motenj ali pa bo tja spravil mene!

Sedaj pa grem odspat še tistih nekaj uric, ki so mi ostale (če bom lahko sploh zaspala), ker zjutraj delam. Trenutno sva oba brezposelna, prejemamo samo moževo nadomestilo plače, jaz pa ob iskanju službe poskušam krpati družinski proračun z občasnim delom preko prijateljeve študentske napotnice, oz. pokrpam takrat, ko prijatelj zaradi študijskih obveznosti ne utegne delati.

Še enkrat se opravičujem zaradi dolžine pisma, vendar je tole najbolj skrajšana možna različica.

LP; Maja
Default avatar

matina1

Pozdravljeni g. Dragomira Ahlin dr. med. spec. psih.
Imam iste težave, partner je dobil diagnozo F32 prd štirimi leti, tri leta se je zdravil z antidepresivi ki mu jih je psihiater predpisoval, pred šestimi meseci pa je na priporočilo psihiatra končal z zdravljanjem čes da je v redu in zdravljenje ni več potrebno, res bilo je dokaj v redu. Takoj ko je nehal z zdravili je partner začel z uživanjem alkoholo ne velike količene, pač pa malo po malo čez cel dan. Začelo se je trpljenje zame popolnomo enako kot ga gospa opisuje zgoraj nonstop me psihično napada, zmerja, kriči, ne vem kaj naj ukrenem, prepričana sem da bom znorela, z njim sem se pogovorila pa pravi da če je on nor lahko postanem tudi jaz. Razmišljala sem, da bi kontaktirala nejgovega psihiatra, ampak mu nekako ne zaupam, saj menim, da je prehitro končal zdravljenje in ga kar tako prepustil. Tako da vidim tudi jaz edino možnost v odhodu so pa tudi otroci tu, zaradi katerih oklevam saj smo do nedavnega bili srečna in zadovoljna družina in si ne predstavljam kako bo vse izpadlo, morda je najbolje da trpim naprej pa bo kar bo.

Hvala za odgovor
Default avatar

mojemnenje

Temza je napisal/a:
Oprostite, o čem pa vi govorite. Se sprašujem, ali ste morda že kdaj imeli izkušnjo živeti s takšnim bolnikom. S takšnim človekom se ne da nič pogovoriti. Četudi se vam zdi, da ga ujamete v dobrem trenutku in ste se nekaj "dogovorili", se bo že čez zelo kratek čas njegovo mnenje spremenilo.
Psihiatri in psihologi boste v takšnih situacijah resnično koristni, ko boste ponudili pravo rešitev. To, kar omenjate v svojem odgovoru, niso prave rešitve, saj ne delujejo. Na koncu so bližnji takšnega bolnika prepuščeni samim sebi. In največkrat se zgodi, da še sami zapadejo v depresijo, potem pa tonejo globlje in globlje. Enostavno reči "umaknite se od takšne osebe" ne gre. Ste se vi kdaj poskusili umakniti od takšne vam bližnje osebe? Ste to pri sebi mirno sprejeli?

Morda je moj komentar nekoliko bolj direkten, vendar bodo imeli okoliški ljudje več od vas, če boste povedali, kako ravnati s človekom, ki mu želite pomagati, a sam to pomoč zavrača. Tablete niso dovolj, saj so takšni ljudje sposobni sami zavračati tudi tablete.

Lep pozdrav in upam, da boste podali kakšen konstruktiven odogovor-komentar.

Moderatorji

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka
Daniela_Fiket