Spodaj nekateri zagovarjajo doživljenjsko življenje v najetih stanovanjih, takšen način naj bi namreč prinašal mnogo bolj kakovostno in polno življenje.
Sama sem s podeželja in tu nam je ta miselnost popolnoma skregana z logiko in tuja. Tudi, kar imam znancev v Severni Evropi, AUS in ZDA, so vsi v svojih nepremičninah. Edino pokojni stric, ki je delal v ZRN (Zahodna Nemčija za mlajše), je ob 2200 markah plače živel v najemu in plačeval tudi po 900 mark najemnine.
Kolikor berem, so ljudje v tujini v najemu zato, ker si lastne nepremičnine ne morejo privoščiti, ne zato, da bi bolj kakovostno živeli. Se selijo, vendar staro prodajo in cilj jim je vedno kupiti večje in lepše, tudi s pomočjo kreditov.
Zdaj pa me res zanima izkušnja koga, ki že desetletja živi v najemu. Se res toliko prihrani, da se lahko vlaga v boljše in kakovostnejše življenje in se nabira tudi kupček za starost?
Pa ne bi teoretične račune koga, ki v najemu živi 5 let in je jezen na ves svet, ker ne more do svojega stanovanja pa se tolaži, da je najem itak najboljše, kar se mu lahko zgodi. Res bi rada, brala kakšen dolgoleten, zavesten izbor najema, kakšne ima ta izkušnje.

Meni namreč moja kmečka logika pravi ravno nasprotno: zakaj bi 300 ali 400 € na mesec vse življenje dajal samo za streho nad glavo, če pa lahko isto vsoto mesečno plačuješ kredit in čez XX let je nepremičnina brez kreditov tvoja in v njej imaš nek kapital.

Meni je tvoja kmečka logika čisto jasna…

Mi2 odplačujeva stanovanje.

Ko/če bova kdaj imela otroke bova stanovanje prodala ali dala v najem in gradila hišo.

Če otrok ne bo bova ostala v stanovanju.

Tudi jaz ne vidim logike, da daješ rajši 500€ za najemnino kot pa za kredit za stanovanje.
Zame je to vstran vržen denar.

In res…ko boš v penziji kdo bo imel dovolj denarja za najemnino?

Ko si star lahko hišo prodaš in za tistih par let greš v najem v garsonjero.

Moja pokojna teta in stric sta v Nemčiji ves čas živela v najemu. V 28 letih zakona sta najemala 2 stanovanji, od tega prvo mislim, da samo par let, v drugem sta bila pa do smrti. In to čeprav sta imela več svojih stanovanj v različnih delih mesta, čeprav je kasneje stric podedoval hišo svojih staršev, 2 ulici stran od najetega stanovanja, je hišo prodal in še naprej živel v najemu. Podedoval je tudi večstanovanjsko hišo, v katero bi se lahko preselil, pa mu tudi ni ustrezalo. Ko sem še mlajša spraševala, zakaj ne kupita svojega, sta rekla, da se jima iz davčnih razlogov to ne splača. S stanodajalci, ki so živeli v isti trostanovanjski hiši, kot teta in stric, so se spoprijateljili, njihovi otroci so jim bili nadomestek lastnih (ki jih nista imela), bili so drug drugemu družba in opora. Tak način najema, kot sta ga živela onadva, se meni ne bi zdel nič hudega.

Jaz vidim bolj problem v tem kakšno nepremičnino se smatra za nujno – lastniško stanovanje primerne kvadrature je nekaj normalnega. Nerazumljiva je logika družin, da si gradijo cele “bajture”. To pa je nekaj nepredstavljivega – sploh na stara leta, ko potem “mamce” jamrajo, kako z ubogo pokojnino ne morejo živeti, samo kot primer.

Skratka, bivanjsko enoto normalne kvadrature imeti je povsem normalno.

Predno kar nekaj razlabljaš, si poglej koliko te pride mesečni obrok za kredit in koliko te pride najemnina za stanovanje. In recimo da govoriva o cenah v Ljubljani.
Torej daj realne podatke na mizo in se potem odloči, kaj se bolj splača!

Zadeva ni tako enoplastna.

Velika verjetnost je, da oseba, ki plačuje najemnine 400€, ne more dobiti enakovrednega kredita, da bi pomenilo 400€ mesečne anuitete. Oz. morda kredit že še lahko dobi, ampak je dejstvo, da s tako vsoto težko kaj kupiš. Midva konkretno 8 let živiva v najemnu, če bi hotela to nepremičnino kupiti, naju bi mesečni obrok prišel še 1x več kot zdaj plačujemo najemnine. Ob tem, da moraš imeti že nekaj našparanega, ker 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vrednosti nepremičnine praviloma ne dobiš.

Marsikakšna družina danes živi iz rok v usta, na varčevanje niti pomisliti ne morejo, ker že tekoče stroške pokrivajo s težavo. Moraš vedeti, da vsi pač nimajo te sreče, da bi imeli eno, vsaj začetno zaledje v starših. Tudi sama prihajam iz podobnega okolja, kot ga opisuješ ti in mi je zanimivo, ko z kolegi in prijatelji debatiramo o tem, kako večina obvlada lekcijo “kaj napraviti da prideš do lastniške štalice” – ob tem, da jih je velika večina teh dobila vsaj začetno oporo doma v smislu parcele (gradijo na vrtu staršev) ali kar konkretne nepremičnine (uredijo stanovanje v hiši staršev) ali pa v finančnem pogledu (zidajo “na svojem”, medtem, ko bivajo doma in imajo tako minimalne stroške, ali pa še to ne, ker poznam precej primerov kjer so stroški položnic, pa tudi hrane, ki jo skuha mama, na ramenih staršev).

Naj se tole ne bere jezno, ker sama nisem jezna. Težko rečem, da je življenje v najemu bistveno lažje, kot v lastniški nepremičnini, je pa res, da najem marsikdo še zmore plačevati, kreditov, katerih anuitete so bistveno višje od najemnin, pa ne. Saj velikokrat slišim, da naj grem pa v Prekmurje, Zasavje ali kam drugam, kjer je ceneje. Vendar ne vem, zakaj bi odhajali drugam, ko pa so tukaj naši sorodniki, prijatelji in ostali bližnji. Za to, da bi lahko rekla, da je pa hiša “naša” (tisti, ki imajo kredite to morda lahko rečejo, ampak nepremičnina bo v celoti res le njihova šele z dnem, ko bo plačan zadnji obrok) – no, za vsako ceno pa mislim, da ni vredno.

LP

Trenutno se v Sloveniji, po mojem mnenju, seveda bolj splača imeti lastniško stanovanje. Ko bodo pa nabili davke do plafona, boste pa hitro odkrili logiko, da je najem precej cenejši.
Poleg tega imamo v Sloveniji resnično velik problem, ker so bajte ogromne, saj je bila nekdaj logika taka, da se je zidalo še za otroke in potem zdaj pride do tega, da ostanejo starejši sami v ogromni hiši, ki jo težko vzdržujejo.
Imeti hišo ni samo to, da odplačuješ kredit in potem na koncu nekaj imaš. Hiša je vedno povezana še z dodatnimi stroški, ki pri najemu odpadejo (razen, če je dogovor drugačen), zato ni dovolj primerjava med najemnino in kreditom. Poleg tega na koncu nekaj imaš – jah, nekateri pa uživajo za časa življenja, tako da mora pač vsak zase presodit kako bo trošil, v vsakem primeru je težko kar rečt kaj se bolj splača. Odvisno od posameznika.

ŽN, hvala za tvoj odgovor, za realen pogled iz izkušenj,
Potrjuješ moje razmišljanje, da je najem pač posledica sile razmer, ne pa resnične odločitve za bolj lagodno in kakovostno življenje.

Midva sva več kot desetletje živela v najemu – nekaj časa zato, ker je bila ugodna najemnina, kasneje zato, ker nisva imela sredstev in pogojev za nakup, saj sva bila oba zaposlena za določen čas ali pa še to ne.

Za polog novega stanovanja sva prodala parcelo, ki sva jo leta nazaj po ugodni ceni kupila, odplačujeva kredit, mesečna anuiteta je nekoliko višja kot je bila najemnina, vendar naj bi bilo to stanovanje najina “finančna varnost” na stara leta.
Dokler bova zdrava, bova kredit lahko odplačevala, če se zgodi kaj nepredvidenega (smrt, invalidnost, bolezen) imava sklenjena razna zavarovanja s katerimi bi premostila krizo, nepremičnino lahko še vedno prodava. Poleg stanovanja imava v lasti nekaj nepremičnin (podedovano), ki pa jih trenutno ne potrebujeva.

Ne opazim pa, da bi v najemu kaj lažje živela, saj ni bistvene razlike med najemnino in anuiteto.

Sem zelo na hitro malce poračunala.

Stanovanje, vredno 200 jurjev. Kredit na 25 let, obrok cca tisoč evrov, celotni strošek za kreditojemalca je 310.000 evrov. Recimo, da par v tem stanovanju preživi 40 let, v tem času ju čaka dvakrat ornk obnova in vmes manjša obnovitvena dela. Recimo, da za to dasta 30.000 evrov. Davek sem nabila 200 evrov na leto, torej bi v 40 letih plačala še 8000 evrov davka, rezervni sklad 20 evrov na mesec pomeni v 40 letih 9600 evrov. Torej končni znesek po 40 letih je 357.600 evrov, vrednost stanovanje je pa recimo približno ista, se pravi 200.000 evrov. Za to, da bosta zanamcem zapustila 200 jurjev, sta morala vložiti skoraj 160.000 evrov.

Za najemnino v višini 800 evrov bi v 40 letih porabila 384.000 evrov; če bi na račun nižje najemnine vsak mesec prihranila 200 evrov, bi zanamcem zapustila 96.000 evrov. Ob najemnini 700 evrov bi zanjo plačala 336.000 evrov, privarčevala bi 300 evrov na mesec in bi se jima nabralo 144.000 evrov (in obresti, samo v 40 letih bi bilo tudi nekaj inflacije, zato se omejimo na sedanji trenutek). Za potomce je to še vedno slabše, kot če bi stanovanje kupila.

ŽN, hvala za tvoj odgovor, za realen pogled iz izkušenj,
Potrjuješ moje razmišljanje, da je najem pač posledica sile razmer, ne pa resnične odločitve za bolj lagodno in kakovostno življenje.[/quote]

Odvisno, kako to razumeš. Tehtanje med tem ali vzeti kredit, katerega odplačevanje ti bo posledično zelo znižalo kakovost življenja ali plačevati najemnino in ob tem nekako normalno preživeti mesec in si tu in tam tudi kaj privoščiti, je odločanje med manj in bolj lagodnim ter kakovostnim življenjem.

Ja, ampak tu všteješ samo potomce, vprašanje pa je njuna kakovost življenja.

V primeru, da živita v najemu, jima “ostane” 96.000 evrov, ki jih lahko tekom življenja vložita v zadeve, ki jima zvišujejo kakovost življenja (lahko so to potovanja, izobraževanje, kulturni dogodki ali pa, čisto preprosto, kvalitetnejša hrana in dodatna zdravstvena oskrba).

V prvem primeru pa sta vložila vse v “beton”, v stanovanju za ta denar samo živita in njegovo delno vrednost zapustita potomcem.

Bi rekla, da je od situacije do situacije zelo odvisno.

Z možem imava nekaj nepremičnin (med drugim tudi manjšo hišo na vasi), živiva pa v mestu v najetem stanovanju; mesečna najemnina znaša 160 eur, najemna pogodba je sklenjena za nedoločen čas, najemnina se bistveno ne more zvišati, čisto in povsem uradno sva prijavljena v tem stanovanju – imava celo stalno bivališče na tem naslovu.

Če bi želela identično stanovanje kupiti, bi me to mesečno stalo cca 380 eur, kredit bi plačevala 25 let – k temu je seveda potrebno dodati še strošek rezervnega sklada (mesečno cca 20 eur) in stroške vseh obnov (fasada, streha…) – v povprečju torej krepko čez 400 eur mesečno.

Nama se računica ne izide, četudi bi mi bilo ljubše živeti v svojem stanovanju.

Kakor koli obračate € je še vedno bolje, da namesto najemnine daješ za kredit.
Definitivno je pa kakovost življenja v svojem stanovanju boljša od stanovanj, ki so najeta. Zakaj? V svojem stanovanju si kupiš dobre stvari, če si v najemu pa nikoli ne ve kdaj dobiš brco v rit in dobre stvari ostanejo tam oz. dobrih stvari sploh ne kupuješ iz tega vzroka.

Pri meni definitivno kredit prevaga pred najemom.

Še en vidik je, ki ga ne omenjate, pa bi mene skrbel. Najemnino plačuješ do smrti. Tudi ko imaš pokojnino, ki je kakor je in seveda se nam ravno ne sanja, kakšna bo čez 20 let, a ne…

Ja, ampak tu všteješ samo potomce, vprašanje pa je njuna kakovost življenja.

V primeru, da živita v najemu, jima “ostane” 96.000 evrov, ki jih lahko tekom življenja vložita v zadeve, ki jima zvišujejo kakovost življenja (lahko so to potovanja, izobraževanje, kulturni dogodki ali pa, čisto preprosto, kvalitetnejša hrana in dodatna zdravstvena oskrba).

V prvem primeru pa sta vložila vse v “beton”, v stanovanju za ta denar samo živita in njegovo delno vrednost zapustita potomcem.[/quote]

Teh 96.000 seveda v štartu nimata, temveč jih postopno privarčujeta – razpolagata pa v obeh primerih z istim zneskom, v prvem gre jurja za obrok, v drugem gre nekaj za najemnino, nekaj za varčevanje, da je potem po 40 letih kupček.
Edina razlika bi bila, če ob najemnini ne bi varčevala in bi imela 200 ali 300 evrov več na mesec za zapravit.

Ja, ampak tu všteješ samo potomce, vprašanje pa je njuna kakovost življenja.

V primeru, da živita v najemu, jima “ostane” 96.000 evrov, ki jih lahko tekom življenja vložita v zadeve, ki jima zvišujejo kakovost življenja (lahko so to potovanja, izobraževanje, kulturni dogodki ali pa, čisto preprosto, kvalitetnejša hrana in dodatna zdravstvena oskrba).

V prvem primeru pa sta vložila vse v “beton”, v stanovanju za ta denar samo živita in njegovo delno vrednost zapustita potomcem.[/quote]

No, pač pomemben argument, zakaj kupiti, je ravno to, da nekaj pustiš otrokom, ampak navsezadnje lahko po 40 letih to stanovanje prodata in imata v roki 200.000 evrov, če bi pa plačevala najemnino in zraven varčevala, bi imela pa nekaj desettisočakov manj.

Če težko odplačuješ kredit se ti hitro zgodi, da še težje potem vzdržuješ hišo. Tako, da računica koliko boste potem dobili zanjo ni vedno odvisna od tega koliko ste dali zadnjo – slabo vzdrževana hiša bo bolj malo vredna.
Kot rečeno pa se bo tole razmerje lahko fino spremenilo v prid najemnini, ko bodo novi davki na nepremičnine.

Davki bodo po izračunum ki je pred meseci prišel manjški kot je sedaj nadomestilo za stavbno zemljišče.
Tako, da ne grozite z davki. Živim pa v Lj.

Pri najemu plačaš najemnino, torej X na mesec in to je to.
Če plačaš istih X na mesec za kredit, si od teh X vložil precej manj, ker se je od preostanka mastila banka.
Oziroma če hočeš pri kreditu vložiti X v nakupo stanovanja se ti tisti X na dolgi rok poveča za nekaj deset procentov, kar nanesejo obresti.

zakaj te pa tako muči tvoja logika oz. logika tistih, ki preferirajo najem? se bojiš, da nečesa nisi dojela in izgubljaš na kvaliteti življenja, ker nisi v najemu?
jaz bi si z lahkoto privoščil audija, pa se raje vozim v starem fiatu. ne zdi se mi vredno toliko investirati v “pleh”, raje zapravim za druge radosti življenja. imam pa znance (kdo jih pa nima), ki se vozijo v audiju, ki ga bodo čez 5 let odplačali. tudi na dopust so šli z njim! res da samo za en teden, ker več si ne morejo privoščit 😉
vsak ima svoje prioritete, zato ne bodi huda, če ima kdo drugačno logiko, kot ti

Če to leti na moj okvirni izračun, so obresti in vsi stroški kredita upoštevani.

Meni moja pamet ne pove istega:) Res pa je, da sem na drugi strani. če se tako izrazim. Za 450€ mesečno 30 let dobiš koliko? 90 tisoč ali malo več kredita. Kaj lahko za ta znesek kupiš? Še garsonjero ne vem, če dobiš. Mi za ta znesek oddajamo celo hišo z vrtom.