Najdi forum

Kaj pa zakon brez faze zaljubljenosti

Kaj pa zakon brez faze zaljubljenosti, je to možno?

Sigurno, zakaj pa ne.

Je možno, zakaj ne. Poglej samo druge kulture (dogovorjene poroke in podobno). Pa tudi v naših prostorih je bilo pred mnogimi leti tako.

Od prijateljice prababica je stopila v dogovorjen zakon, dve veliki kmetiji sta se združili. Moža praktično ni poznala, z njim je (pod nadzorstvom) spregovorila par besed ob nedeljah, po maši. No, zakon je bil pa dolg in uspešen. Moža je vzljubila kasneje in postopoma. Bil je dober moški, delaven, do nje in do otrok dober. Ko je umrl, je bila neutolažljiva.

Na človeka se lahko “privadiš”, ampak mislim, da v naši kulturi zdaj tega več ni. Vendar je bilo možno in zakoni so funkcionirali. Pa poglejmo zakone, sklenjene iz prvotne zaljubljenosti in kasnejše ljubezni. Najprej so se imeli tako radi, da bi se najraje pojedli, čez 10 let jim je bilo pa žal, da se niso res! Skoraj vsak drugi zakon gre narazen. Da bo nek zakon uspešen in trajen, ni nobene garancije, pa naj gre za zakon, sklenjen na podlagi čustev ali za dogovorjen zakon.

nova
Uredništvo priporoča

No ja, jaz mislim, da ni vsak zakon brez faze zaljubljenosti dogovorjen zakon. Kaj pa če dva enostavno ugotovita, da si pašeta, čeprav nista zaljubljena drug v drugega. In se tako odločita razvijati razmerje, nato se pa med njima razvije ljubezen.

Evo, to je dokaz da zakon in ljubezen nista nasprotnika razuma. Za razliko od zaljubljenosti.

Poslusala sem enkrat oddajo o teh dogovorjenih zakonih, govorili so pari ziveci na zahodu, razlicnih narodnosti. Indijka je tako pametno povedala, rekla je: mene ni motilo in me ne moti, z mozem sva porocena 30 let in spostujem ga, ljubezen je prisla postopoma in po tem ko sem videla kaksen clovek je, kako se obnasa do mene, otrok, druzine. Dosti custvenih bolecin mi je bilo prihranjenih, ker v puberteti, ko se druge punce love, iscejo in menjavajo moske, se jaz nisem rabla obremenjevat s tem ce bom nasla pravega in kako bom vedela da je pravi, nisem izgubljala casa z napacnimi, pac pa sem se lahko v miru posvetila solanju, studiju.
Imata tri otroke in tudi on je rekel, da je srecen da je njegova zena, ker ceni kaksna zenska je, kako skrbi za vse.
Ko gre za umsko razvite ljud/ za ljudi, katerim je druzina prioriteta in kjer je locitev prakticno nemogoca, je taksen nacin odlicen, dosti boljsi od tega iskanja, ko iscemo iscemo in izbiramo ter prepogosto izmecek izberemo. In se celo sami. A ne bi bilo boljse, ce bi ze natrofli na izmecek, pa bi vsaj rekli: starsi so krivi za to. ;)))).
Po navadi ti ljudje vedo, da je to res veza za vecno in se tudi temu primerno potrudijo. Katastrofa bi namrec bila, ce bi en zasral in imel potem probleme s celo svojo in se partnerjevo familijo. Tam je jasno, oba delata v dobro in prid druzine, otrok in to je to, kar clovek potrebuje za eno dobro partnersko zivljenje.

Tudi jaz poznam zgodbo oz. spremljam zgodbo, kjer sta se poročila 2 s kmetij, da se je vse to povečalo in združilo (njunim očetom je to bilo strašno všeč). Kakšen je zakon sedaj, po malo več kot 30ih letih, me raje ne vprašajte. Psihično nasilje že ves čas, baje se tudi fizičnega ne manjka. On ima kup svojih zdravstvenih težav, ona je skoz v depresiji, otroci pa… Ja, ti so sedaj odrasli ter zelo sovražni do celotnega sveta. Nasmeha na njihovem obrazu ne vidiš nikoli.

Zato sem odločno proti takim sklepanjem zakonov. Mogoče se lahko zgodi, da bo dvema celo zlaufalo in se bosta razumela, kaj pa, če skupaj prideta res totalno nekompatibilna človeka kot v mojem primeru?
Kdo sploh pravi, da mora biti na začetku neka velika romantična zaljubljenost ter potovanje na oblakih? Lahko zveza nastane tudi bolj na realnih tleh in brez rožnatih očal in takšne se po mojem mnenju najbolj obnesejo. Vsekakor si morata dva biti že od štarta všečna, če ne nič ni. Se ne vidim, da bi se lahko silila z nekom, ki sva si totalno različna in ob katerem ne čutim čisto nič. Iz tega bi se lahko postopoma razvil le gnus ter grozen odpor, ne ljubezen.

Je tako kot mlačna juha brez soli :))

Razum je naravna napaka človeka in človeštva. Edina napaka na planetu imenovanem Zemlja.

da je dober zakon brez faze zaljubljenosti čisto mogoč, če ga skleneta dva razumna človeka, ki najprej dobro poznata sebe in svoje potrebe in želje. Če drug drugemu ustrezata in se uskladita – ja, potem imata lahko super zakon in se vzljubita pozneje.

Je tako kot mlačna juha brez soli :))[/quote]

Bravo. Lepo povedano.

Jaz sicer mislim, da je včasih res možno, da nekdo razvije ljubezen skozi leta in potem čisto srečno živi. Ampak, nič ne more nadomestiti metuljčkov v trebuhu, strasti, kemije med dvema. To je eden najlepših, če ne najlepši občutek na svetu. Rajši počakajte na pravega človeka, kot da se zadovoljite z manj.

Ta najnoveša razglabljanja o tem, kako je zaljubljenost iluzija in celo o tem, da se zrel človek ne zaljubi, so mi zgrešena in krasen pokazatelj brezveznosti in neumnosti tričetrt sodobne new age, kao duhovne literature…

Saj je zaljubljenost lepa in vse. Ampak, a ni malo precenjena? Ti metuljčki in kemija v vsakem primeru v nekaj letih izginejo. Kaj bi bilo, če bi bili ljudje od teh metuljčkov tako odvisni, da bi takoj začeli iskati nove, ko stari popustijo oz. minejo?

No, saj nekateri res delajo tako. Ko mine faza zaljubljenosti, rečejo, da je odnos postal rutinski in dolgočasen, da ni več tiste strasti in kemije, kot je bila v začetku, pa odletijo na nov cvet.

O zrelosti takih ljudi bi se tudi dalo razpravljati.

Ja ta zaljubljenost je definitivno močno precenjena in epsko opevana. Je pač produkt današnjega časa z vsemi mogočimi substancami zasvojenih članov družbe (menda to ustreza izvajanju oblasti nad neumno državljankso čredo :))). Odgovornosti in zrelosti pa dandanes močno primanjkuje…sicer se pa že iz odgovorov vidi kdo jih piše :)))

Drugače pa Rajka, ti kar tavaj iz ene iluzorne zaljubljenosti v drugo…kako krasno je bit zadet, ampak kaj ko pride tudi maček na vrsto….

Je tako kot mlačna juha brez soli :))[/quote]

No ja, soli pa res ni veliko v zaljubljenosti. 🙂 Vroča pa res ni. Toda juhco se da pogret… Tako kot sicer tudi vse v življenju.

Ja ta zaljubljenost je definitivno močno precenjena in epsko opevana. Je pač produkt današnjega časa z vsemi mogočimi substancami zasvojenih članov družbe (menda to ustreza izvajanju oblasti nad neumno državljankso čredo :))). Odgovornosti in zrelosti pa dandanes močno primanjkuje…sicer se pa že iz odgovorov vidi kdo jih piše :)))

Drugače pa Rajka, ti kar tavaj iz ene iluzorne zaljubljenosti v drugo…kako krasno je bit zadet, ampak kaj ko pride tudi maček na vrsto….[/quote]

Hahaha, kako si ustrelila mimo. Upam, da v resnici nisi psihologinja, ker če si raje razmišljaj o prekvalifikaciji.

Jaz sem poročena že ohoholala let, nisem odvisna od metuljčkov in jih v resnici že dolgo nisem občutila. Sem pa vedela, da se boste vtaknili v moje pisanje, vsi tisti, ki razmišljate drugače in ki morda životarite v “racionalno” postavljenih, kao zrelih in edino resnično pravih zvezah. Eh,….

Človek je nagonsko-čustveno in racionalno bitje. Čeprav si nekateri ta prvi del nadvse prizadevate potlačit/ignorirati, najbrž zato, da bi se dokončno odmaknili od svoje živalskosti v sebi, je dejstvo da to v sebi imamo. Živeti izključno na racionalni bazi na dolgi rok ne prinese pozitivnih učinkov. Potlačena/ignorirana čustva prej ali slej bruhnejo ven. Kaj sledi, ti najbrž kot psihologinji ni potrebno razlagat.

Kakorkoli, začet zvezo brez teh po tvoje iluzornih čustev, nagona, po moje ni smiselno. Ne v našem okolju. Privlačnost, ki nikoli ni racionalna, med dvema mora bit. Mora. Če se potem izkaže, da si kot človeka utrezata tudi sicer, potem ima zveza prihodnost. Če ne, je pač nima. Nikakor ne pravim, da je močna zaljubljenost garancija za dober zakon! Kje pa, niti slučajno. Je pa predpogoj ta “živalska” privlačnost. In tisti, ki se tega otepate, zamujate en velik, zelo pomemben del življenja. Za partnerja se potem v resnici odločamo na podlagi veliko stvari – medsebojnega ujemanja, karakterja, ali ima rad otroke, ali ima rad živali, koneckoncev veliko tudi na podlagi poklica, statusa.. itd. Vendar če je še tako racionalno popoln, tudi privlačnost mora biti.

Pri večini ljudi, ki jih poznam in ki so se za partnerja izključno razumsko odločili, je razlog za to bila biološka ura, ki je tiktakala, zato so se ustalili s prvim/prvo, ki je bil kolikortoliko primeren. Razumsko. Nekateri so sicer kar zadovoljni v življenju, večini pa se prej ali slej zgodijo čustva – tisto, kar pri partnerju nikoli niso imeli. Preveč nesrečnih zgodb poznam, da bi razmišljala drugače…

Pa še o tej neumni držaljanjski čredi moram pokomentirati – če bi me poznala, bi se tako ugriznila v jezik, da bi te kar nakej časa bolelo. Bolj zgrešit kot s tem stavkom, pa v mojem primeru ne bi mogla. Kar potrjuje to, da nekaj flancaš iz osebne prizadetosti (na podlagi čustev, ki se jim sicer posmehuješ!) in na podlagi tega, kar si si vtepla v glavo (sama ali s pomočjo drugih), brez tega, da bi se zavedala, da takšna posploševanja ne morejo biti produkt kritičnega, intelektualnega uma.

uff kolk lahko je ene ofce sprovocirat :)))) potrjuje vse teze ;))))

Živalska privlačnost je pogoj za zaljubljenost in je precej destruktivna – ima pa kot pravilno navajaš potencial, da odrastemo ob takem partnerju. Vendar je treba trdo trdo delat za vezo in za ljubezen (kar se da tudi čist racionalno počet mimogrede in brez čustvenih bolečin, vendar brez čustvenih bolečin odraščanje nekako ni mogoče…), da deluje. Dejstvo pa je, ta čreda, ki obstaja v dandanašnjih časih pod vplivom reklamne propagande seveda in pod državniškim nadzorom, ki je prepričana,d a je zadevanje z metulčki edino zveličavno in pol se zadeva iz enega odnosa v drugega. Kar pa tko kot vse odvisnosti in zasvojenosti itak na dolgi rok ne prinaša nobene psihične pomiritve in pravzaprav osebo potiska mnogo dlje od odraščanja in samouresničevanja…samo kaj ko je trdo delo na ljubezni oz trdo delo nasploh pač nekaj kar ni reklamirano :))) in potem trenutno ni IN :)))

Ja res je, na podlagi lastne katastrofalne izkušnje sem spoznala, da je zaljubljanje izjemno destruktivno početje in da je pri iskanju partnerjev potrebno vklapljat razum in le-ta mora še posebej skrbno delovat kadar nam je kdo privlačen (definitivno imamo vsi živlaskost v sebi, vendar je stvar odraslosti kako “upravljamo” s to svojo živalskostjo – da ne dovolimo, da le-ta upravlja z nami :))) In študirala psihologijo, pa spoznala mnogo bebavih žensk, ki na podlagi vpliva družbe počnejo katastrofe za svoje osebnosti, ker si domišljajo, da morajo bit zaljubljene (ker rabijo s praznimi zadevami napolnit svoje duše, ki jih ne znajo polnit kostruktivno), pa mnogo moških, ki jih vodijo ista bebava načela…in verjela ali ne…ti ljudje nikakor niso srečni. Nonstop nihajo in se počutijo žrtve …. ampak še vedno psisegajo na zaljubljenost in so na neprestanem lovu za njo, v racionalna razmerja nočejo vstopati, ker so jim..dolgočasna…. :)))Poznam pa mnogo parov, ki so se zaljubili (čista romanična mladostniška doživetja, ki so možna le v starosti do 20 let, kasneje nikakor ne več..) v rani mladosti, se potem racionalno odločili, da bodo ustvarili družine in so danes po 20h ali 30h letih še vedno skupaj – ampak poanta je v tem, da so racionalno razmišljali pri prehodu v zakon – torej je bila izbira partnerja za dolgotrajno vezo stvar racia ne neumnih metuljčkov. Poznam tudi nekaj parov, ki so po mladostnih zaljubljenostih, ki niso imele potenciala za razvoj resne veze, našli partnerja bolj na podlagi razuma kot vihravih nerpedvidljivih čustev in se ravno tako odločili za vezo in prav krasno furajo lajf že najmanj 10 in več let… Osnova življenja teh ljudi je odraslost in zrelost, saj se jim dogajajo simpatije ampak jih ne premagajo, se dobro zavedajo, da je ljubezen in kakovostno partnerstvo vredno mnogo več od utopije. Seveda gre v vseh primerih za ljudi, ki niso zasvojeni z nobeno drugo substanco ali odnosi. Pri tistih prvih pa sem opazila, da poleg odvisnosti za iskanjem zaljubljanja (oz ljubzeni kot to sami imenujejo :))) zlorabljajo mnoge druge substance, delujejo pa precej nezrelo in neodraslo. Torej..na podlagi lastne izkušnje in študije mnogih primerov gotovo lahko zaključim, da je zaljublejnost mladostniška faza odraščanja, ki pa nima kakšne posebne veze z ljubeznijo in uspešnostjo v partnerstvu in življenju. Nasprotno, potrebno jo je nekako prebolet, kot adolescenco in odrasti, da smo res pripravljeni na zadovoljujoče življenje :)) Ki pa ga ti kot pisariš tudi imaš… (mogoče zato ker ne poznaš psiholoških osnov in ker ti je slučajno uspelo kot mnogim zgoraj opisanim parom, ki jih poznam, enostavno ne veš kako zadeve delujejo pri ljubezensko neuspešnih ljudeh, ki pa jih sploh ni malo)

V globalu se midve v marsičem strinjava.

Glede večine ne bom ničesar komentirala, ker sem napisala svoja stališče zgoraj in ga ne mislim ponavljati. Rada bi te le ponovno opomnila, da predvidevanje in posploševanje ni pametno. Jaz sem se zadnjič zaljubila (v sedanjega moža) v dokaj zrelih letih, po 30-em. In imam za sabo precej hude ljubezenske preizkušnje. Pa še vedno menim, da je privlačnost predpogoj. Torej, glede tega obrnem vse tvoje teorije na glavo.

Pa še nekaj – mislim tudi, da za dobro zvezo ni potrebno garanje. Prav do tega spoznanja sem prišla v življenju. Ko se najdeta dva, ki si ustrezata, skupno bivanje poteka gladko. Ne vedno, seveda. Pridejo krizice, normalno. Vendar menim, da pogost trud in garanje za zvezo, (kar redno berem vsepovsod, da naj bi bilo nujno za dober zakon), pomeni ravno to, da se s partnerjem ne ujemata ravno najbolj in da ne živita v sintoniji. Vem, da je to drzna teza, in da se malo ljudi lahko z njo poistoveti…

Mislim pa, da ne delaš prav, ker svoja čustva podcenjuješ in jih zaničuješ. To ni dobro! To ne pomeni zrelosti in odraslosti, ampak je to povsem čustvena reakcija ranjenega človeka. Če obvladaš psihologijo, razmisli malo o tem. Kot popoln človek lahko funkcioniraš le, ko imaš v sebi ravnovesje. Ko svojega bistva ne blokiraš.

Punca, pa tudi žaliti ti ni treba. Se da normalno komunicirati brez tega. Ni to ravno vrlina psihologinje 🙂 Nisi me sporovocirala, če si to misliš. Jaz se le rada pogovarjam o tej temi. Ker se mi zdi da imam kaj povedati, prav zaradi mojih hudih življenjskih preizkušenj. Ni pa seveda treba, da mi vsi pritrjujejo. Vsak človek si izoblikuje svoje mnenje in tako je tudi prav.

Je tako kot mlačna juha brez soli :))[/quote]

No ja, soli pa res ni veliko v zaljubljenosti. 🙂 Vroča pa res ni. Toda juhco se da pogret… Tako kot sicer tudi vse v življenju.[/quote]

Čisto odvisno tadej, treba je vedeti, da je sol in je “sol” 🙂

Res je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha 🙂 ampak pogreta juha je nekaj najslabšega, pogret golaž je pa najboljši :)) Tako, da res, vse se da poget, ni pa vse užitno.

Ti res ne slišiš čisto nič. Bojim se da bi samega angela Gabriela spregledala če bi ga na cesti srečala. 🙂

Če ne slišim, še ne pomeni, da ne vidim 🙂 Od kdaj pa angeli hodijo po cestah? :))

New Report

Close