Med.Over.Net

Urologija

Bolezni sečil, ledvični kamni, urolitiaza, ureteralna kolika, rak mehurja, rak prostate, hormonsko zdravljenje raka prostate, povečana prostata, operacije prostate, rak ledvic, uhajanje vode, mokrenje, cistostoma, nefrostoma ... vprašajte in dobili boste nasvet.

Avodart, testosteron in rak prostate

Default avatar

xxx

Spoštovani g. doktor, zanima me delovanje zdravila Avodart (Dutasteride) pri raku prostate, ki je še v prostati ali pa tudi ob njej, toda še ni razširjen po telesu? Kaj se da doseči z zdravilom Avodart pri zdravljenju rakov prostate, ki so že prisotni? Ali to zdravilo svetujejo pri rakih prostate za njihovo zdravljenje oziroma upočasnitev napredovanja?
Kot drugo me zanima, kakšna bi bila vloga dodajanja testosterona pri že prisotnem a nerazširjenem raku prostate?
Tudi bi bila zanimiva informacija kaj bi pomenilo uporabiti zdravilo Avodart ob hkratnem dodajanju testosterona ob nerazširjenem raku prostate (pri zmernem Gleasonu in psa 40).?
Zelo si želim hitrega odgovora, če le utegnete.
Default avatar

tineh

Spoštovani!

Številne teorije o testosteronu in raku prostate so se pojavile v zadnjem času, potem, ko je prej približno 60 let veljalo pravilo, da je testosteron v zvezi z rakom prostate izključno škodljiva stvar.
Kljub drugačnim hipotezam to še vedno velja. Res je sicer, da, če nekdo dobi raka prostate in ima ob tem še nizek testosteron, je to slabša, kot če ima visok nivo testosterona v krvi. Zakaj? Če ima nekdo visok testosteron in raka prostate, je običajno ta rak bolje diferenciran (vsaj na začetku manj agresiven), predvsem pa imamo v rokah možnost začasnega zdravljenja - raku prostate lahko z znižanjem testosterona na kastracijski nivo odvzamemo bistven rastni dejavnik in tako pridobimo ogromno časa (leto, dve... tudi deset let) - bolnika lahko zdravimo na tak način. Vsak rak prostate sicer s časom postane neodvisen od testosterona - to pomeni, da si začne sam v svojih celicah izdelovati molekule, podobne testosteronu in začne uporabljati druge snovi, ki mu učinkujejo enako, kot testosteron. Če pa ima nekdo, ko dobi raka prostate, testosteron že v izhodišču nizek pomeni, da je rak že razvil mehanizme neodvisnosti od testosterona in so zato naši ukrepi mnogo bolj omejeni in naše možnosti bistveno manjše.
V upanju, da bi v takem stanju raku ponudili testosteron in ga tako napravili spet odvisnega od testosterona - torej spet občutljivega na kasnejše znižanje testosterona, so v zadnjih nekaj letih opravili študije, kjer so bolnikom z rakom prostate dajali testosteron. Uspehov ni bilo.

Nekoliko drugače je, dokler je rak prostate na testosteron še občutljiv - torej če ima nekdo visok testosteron in mu ga z zdravili znižamo na kastracijski nivo in pri tem PSA upade (na primer pod 4 ali pod 1). Če v tem obdobju ponovno normaliziramo testosteron - prekinemo zdravila, s katerimi dosegamo kemično kastracijo in se testosteron ponovno vrne na normalo, lahko občutljivost raka na testosteron ohranimo in nekajkrat (v povprečju do štirikrat) ponovimo ta cikel, dokler rak ne preide v hormonsko neodzivno fazo. Kako dolgo traja posamezna faza pri posameznem bolniku (ali je to nekaj mesecev ali celo več kot leto dni) pa zaenkrat ni mogoče napovedati.

Lahko pa danes predpišemo testosteron bolnikom, ki so imeli prostato odstranjeno zaradi raka, pa sedaj sledi raka ni več in je njihov PSA 0,00. Znižanje testosterona pri takih naj ne bi bilo povezano z rakom prostate, temveč gre za splošen starostni upad testosterona, ki je pri enih bolj izražen kot pri drugih in lahko povzroča splošno utrujenost, slabokrvnost, brezvoljnost, upad libida in podobno. V takem primeru, če smo prepričani, da smo raka prostate z operacijo odstranili v celoti in je PSA 0.00, lahko za zdravljenje navedenih simptomov, če pade testosteron pod 12, predpišemo nadomeščanje.

Na kaj takega si še kakšno leto nazaj pri bolnikih po zdravljenju raka prostate nismo upali niti pomisliti in še vedno to napravimo s podpisom osebe in obširnim pojasnilom ter s cmokom v grlu in strahom pred sodiščem (kljub temu, da je PSA 0,00), če bi slučajno prišlo do napredovanja bolezni in bi potem kateri od svojcev tožil. Tudi s tega vidika so kakršnikoli eksperimenti pri zdravljenju raka lahko zelo tvegani, vse, kar ni strogo v skladu z doktrino ali pa v okviru klinične študije, se večinoma, čeprav smo še tako prepričani v svoj prav, izkaže kot napačna predpostavka.

Aktivna oblika testosterona, ki učinkuje v celicah, je dihidrotestosteron. Zdravilo dutasterid (Avodart) ovira pretvorbo testosterona v dihidrotestosteron, ki jo opravljata encima 5-alfa reduktaza tipa I in II, tako v prostati kot tudi drugje v organizmu. Torej ob jemanju Avodarta je v organizmu na razpolago manj aktivne oblike testosterona. In sedaj, če špekuliramo, bi učinek Avodarta (znižanje "bolj" aktivne oblike testosterona) z dodatnim testosteronom zabrisali.

Pri PSA 40 je verjetnost, da gre za nerazširjeno bolezen, pa tudi, če je Gleason 6 ali manj, majhna.

Gleason 7 predstavlja "high-grade" rak prostate. Kot "high grade" se razume rak, ki je gotovo klinično pomemben in slabo diferenciran. Kalkulatorji tveganja za prisotnost raka prostate opredeljujejo za visoko rizičnega vsak rak, ki ima Gleason 7 ali več.

Osebno (subjektivno) menim, da je malo primerov, ko bi bil rak prostate omejen in bi bil hkrati PSA 40 in bi bilo hkrati relevantno vprašanje v zvezi z Avodartom ali testosteronom ali obojim. Namreč: 1. Če je res realna možnost, da je rak omejen (in gotovo je), potem bo najbrž tako tudi zdravljen (operiran) in po tem bo seveda PSA upadel in potem bo smiselno ugotoviti, če in ali ter kaj potrebuje od zdravil.
2. Če je bolnik star ali bolan in nesposoben za operacijo, bo najbrž obsevan. Če bo obsevan, bo v vsakem primeru hkrati vsaj začasno ob obsevanju prejemal hormonsko blokado v takšni ali drugačni obliki in potem testosteron in Avodart tudi nimata zveze.
3. Če je na primer star nad 80 let ali priklenjen na posteljo po infarktu in kapi, torej s kratkim pričakovanim preživetjem, ne vem, zakaj bi se ukvarjali z vprašanjem Avodarta. Glede na visok PSA bi pač prišlo do hormonskega zdravljenja.
4. Če pa ne bo ne operiran in ne obsevan, pa temu ni vzrok kontraindikacija (starost, pričakovano preživetje manj od 5-10 let) potem ne gre za ne-napredovali rak. V primeru napredovalega raka pa je že intermitentno hormonsko zdravljenje vprašljivo, kaj šele nekakšno dodajanje testosterona. Avodart je tu lahko zgolj kot dodatek za okras, vendar študije, ko so Avodart uporabljali skupaj z drugimi zdravili za kemično kastracijo in antiandrogeni, niso pokazale, da bi bilo preživetje daljše, če h koktajlu drugih zdravil proti testosteronu dodamo še Avodart.

Skratka, dokler je PSA 40 in ugotovljen rak, je verjetno smiselno poskusiti vplivati na izvor rakave bolezni z lokalnim zdravljenjem (operacija ali obsevanje), vsaj če gre za nerazsejano (lokalno) bolezen. Nekatere študije so jasno dokazale, da so tisti, ki so zdravljeni ne samo sistemsko, ampak tudi lokalno (na primer z obsevanjem), imeli dolgoročno daljše preživetje. Hkrati lokalno zdravljenje gotovo zniža tudi PSA. V naslednji fazi pa se, če lokalno zdravljenje ne uspe kontrolirati PSA-ja, pristopi k hormonskemu zdravljenju. Glede na odziv na hormonsko zdravljenje - torej če PSA upade zelo nizko, pa je nato mogoče razmišljati o prednostih in slabostih na eni strani kompletne androgene blokade (LHRH agonist injekcija in tableta antiandrogena) ali pa na drugi strani intermitentnega hormonskega zdravljenja. Pri hormonskem zdravljenju pa je vedno mogoče zraven jemati še Avodart, čeprav to ni po nobenih pravilih in se to ni potrdilo v raziskavah.

Lepo pozdravljeni!
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

xxx

V kratkem Vam pišem. Ni mi uspelo poslati.
Default avatar

xxx

Spoštovani gospod doktor,
Presrečen sem, da je končno nekdo, ki mi pojasni bolj strokovno in podrobno problematiko raka prostate na mojem primeru. Najlepša hvala!
Pri petih prejšnjih urologih žal nisem imel te sreče. Zadeva je malce zapletena, ker je taka moja predzgodovina: zdaj imam 58 let, lani mi je psiholog izmeril nadpovprečno inteligenco, sem poročen, dva otroka, ne kadim ne pijem.
Ko sem imel 21 let (1975) sem zbolel za hudim dermatomiositisom, ki so ga zaustavljali s strašnimi dozami kortikosteroidov 18 let, nekaj let do 100mg na dan, z nižanji in višanji, potem pa še 15 let po 10 mg pronisona vsak drugi dan. Kumulativno sem pojedel ca. 200.000 mg pronisona, ki pa sem ga leta 1993 sam znižal na ničelno dozo in ga opustil. Miositis se je seveda že zdavnaj umiril in tudi danes je tak- in to ni problem. So pa ostale številne trajne poškodbe od kortikosteroidov, ki pa niso usodne in lahko ob malo manjši telesni zmogljivosti normalno živim in delam: imam zmerno osteopenijo, okvare ožilja na očeh, psihična nihanja (ki pa jih obvladujem brez tablet), rane se mi počasi celijo- nimam pa sladkorne bolezni.
Športno se rekreiram do te mere, da počasi prikolesarim na Vršič, veliko hodim- imam zdravo prehrano.
Pred dvema letoma in pol pa sem samoiniciativno bolj natančno želel napraviti atlas kortikosteroidnih poškodb, ker sem želel zaprositi za predčasno upokojitev. Vsi izvidi krvi so bili dobri, toda neprijetno presenečenje je čakalo pri dr. Pfeiferjevi: testosteron le 6.9 in PSA 40. Torej, rak prostate.
Ker se bojim invazivnih ali prenagljenih terapij sem zavrnil scintigrafijo (2 leti sevanja) in punkcijo (možnost širitve raka po telesu).Odločil sem se za watchful waiting pri psa 40: da vidim, kako hitro bo šlo naprej. Rektalni UZ (dr. Guna) je pokazal zatrdlino 1cmx05cm znotraj prostate desno, desni del prostate tudi na otip trd.
Dobri dve leti so izvidi kazali skoraj enako stanje. Težav z uriniranjem tudi nobenih. Psa je celo padel na 30 (morda vpliv kurkuma, zeleni čas, d3, selen, cink, palma), pa spet šel na 40.
Šele zadnji mesec pa je presenetil izvid psa 50 in rektalni UZ povečana zatrdlina v prostati 1,5x0,6cm in manjši vozel ob prostati zunaj- na veni. Dr. Guna je navedel zmerno poslabšanje in svetoval urologa.
Stalnega urologa žal nimam- ker so ob mojem watchful waitingu pri psa 40 vsi obrnili roke od mene.
Tudi obširnejšega strokovnega pogovora ni bil pripravljen ponuditi nihče, Vi ste (žal) prvi.
Jaz sem se bal hormonske kastracije ravno zato, ker sem vedel, da je štartni hipogonadizem (tudi zdaj imam testosteron okrog 10 ali 11) slaba popotnica in majhen manevrski prostor.(Kot navajate tudi Vi).
Kastracije sem se bal tudi, ker dobro poznam propad intelektualnih in zaznavnih sposobnosti, ki so mi jih nekoč prinesli kortikosteroidi, pa depresije, nihanja razpoloženja, pomanjkanje volje, osteoporoza...
Pri TAB ali MAB pa bi bilo skoraj isto.
Intuitivno sem mnenja, da bi moral testosteron in hormone dvigniti na mladostni nivo (morda znižati estrogen), pa potem blokirati slabe pretvorbe v DHT na primer. Zato sem razmišljal o Dutasteridu (ki pa, vemo, uradno zdravi le BPH).
Malo sem kontaktiral z dr. M. Morrsiom ki v New Yorku dela poskuse dadajanje testosterona plus dutasteride- toda kasneje, pri že metastatskih in hormonsko neodvisnih rakih prostate. Menda so obetavni rezultati. Seveda od njega nisem mogel dobiti bolj konkretnih napotkov.
No, bojim se tudi radiacije- za izrezanje prostate pa so mi že pred dvema letoma vsi urologi enotno rekli, da je prepozno.
Tako, vidite, imam v rokah kar slabe karte: rad pa bi živel še vsaj 20 let.
Po opazovanju kako počasi se zadeva slabša, bi lahko za nazaj sklepal, da ta rak traja že ca. 12 let.
Torej sega skoraj v "kortikosteroidno" ero, ko je bil moj organizem konstantno zastrupljan s kortizolom.
Kakorkoli že, nekaj pokazateljev zdaj imam, obširno sem študiral urologijo predvsem ameriških univerz in precej jasno je, da je urologija na prelomnici prihoda novih, tudi povsem "obratnih" doktrin.
To mi ta hip malo pomaga.
Moriss poroča da so poti raznih receptorjev na celicah dosti bolj komplicirane kot so menili zadnja desetletja...
Tako da zdaj sem oborožen z nekoliko več znanja in kot aktivni pacient želim to znanje še povečati.
Čeprav mi vse to zelo malo pomaga.
Karte kot rečeno, niso najbolje razdeljene: imam pa tudi hud odpor proti invazivnim zdravljenjem (posledica KS ere), zdravniki pri nas niso sposobni poglobljene strokovne debate, niti podatek o hipogonadizmu jih ni preveč zanimal...
Moja splošna zdravnica pa je moj "Waiting" označila za poskus samomora.(Pa je ravno obratno)
Kaj zdaj,
kaj bi storili Vi, če bi bili v enaki situaciji?
Sem kar na težkem križišču,
intuitivno bi rad v mladostno hormonsko stanje, ne pa v kastracijo, degradacijo organizma.
Rad bi živel še dolgo, s koliko se le da nepoškodovano dušo in telesom, z močnim imunskim sistemom, ki bi sproti uničeval rakave celice povsod, kjer že so.
Kosti pa me ne bolijo.
Tudi strahu nimam kakšnega posebnega- sem bil v življenju že toliko bolan, da to ni nova zgodba.
Nikakor pa ne želim biti bolan- a kot se zdi, ta "avto-placebo" ne prime najbolje.
Problem je, ker se je vse, kot kaže začelo slabšati. Kje najti urologa, kaj storiti?
Lep pozdrav, hvala še enkrat.
D.J.
Default avatar

xxx

Spoštovani g. doktor, seveda bom vesel Vašega odgovora na pismo, ki sem Vam ga poslal včeraj- glede raka prostate in tega, da sem pri psa 40 izvajal aktivno opazovanje dve leti in pol.(brez diagnostične punkcije).
Travma dermatomiositisa iz mladosti je v meni še živ spomin in kar težko bi se bilo spet odločiti in se počutiti bolnega. Tega nikoli ne bi želel- iti v novo kalvarijo pri 58 letih.
Treba pa se bo nekaj odločiti- kot rečeno so urologi že pred dvema in pol letoma izključili operacijsko odstranitev prostate, bi pa obsevali in kastrirali.
Zaradi 18 letne kortikosteroidne predzgodovine se za kastracijo ne morem in ne morem odločiti (tudi hipogonadizem je že tu kot slaba popotnica).
Če boste objavili moje pismo in Vaš cenjeni odgovor, bi rad da mojo identiteto prikrijete, če je le mogoče.
Ne bi se rad pojavil ponovno s polnim imenom.
Hvala in vse dobro. Do sedaj ste največji strokovnjak s področja urologije, kar sem jih srečal v Sloveniji.
Tudi sam že o vsem tem nekaj malega vem- in več ko vem, težje se je sploh kaj odločiti.
Ali katerakoli terapija sploh podaljša skupno življenjsko dobo in ali je poprečno dokazano za koliko?
Nikjer nimam podatkov o razliki med življenjskimi dobami. (Recimo uspešne kastracije in obsevanja nasproti nobeni terapiji).

xxx
Default avatar

tineh

Spoštovani!

Natresli ste ogromno raznih dejstev, pomislekov, predsodkov, resnic, idej, dvomov... nekatera me res jezijo, nekatera so morda z nekega stališča pomilovanja vredna, nekatera se zdijo nerealna, pod črto pa verjetno vsa situacija ni smešna, lahko je pravzaprav žalostna.

Tudi sam vam bom natresel nekaj stvari, ki mi pridejo ob vašem pisanju na misel, ni nujno, da bodo smiselne in v nekem razumnem redu, morda boste užaljeni...

Če mehanik oceni, da je treba v avtu nek del zamenjati, bo večina ljudi to upoštevala. Tudi tisti, ki so nadpovprečno inteligentni. Mehanik že ve. Zdravnik pa seveda ne - tu so pa vsi večji strokovnjaki - in potem imate primer enega od tožilcev Miloševiča v Haagu, pa enega od direktorjev Exxona - skratka kup nedvomno nadpovprečno inteligentnih moških, ki so potem, ko so jim našli raka prostate, menili, da so bolj pametni in zviti in ne bodo opravili klasične operacije raka prostate, temveč bodo poiskali nekaj posebnega zase - eksperimentalno metodo - v tem primeru HIFU - ultrazvočno terapijo. In potem so, po neuspehu, impotentni in inkontinentni ter z napredovanjem bolezni poiskali klasičnega kirurga (v tem primeru prof. Mundy-a v Londonu), da je reševal, kar se je rešiti dalo. In potem se na kongresih izmenjujejo zgodbe o takih ljudeh in se čudi človeški neumnosti marsikoga, ki se ima za "nadpovprečnega".

Naprej - o raku prostate se ne moremo pogovarjati, če ni bil histološko verificiran. S punkcijo. Ta pove, kakšen je rak. Izvide punkcije lahko pregleda genetik, analizira prisotnost TMPRSS2-ERG fuzije, PTEN delecije... Patolog pove Gleason. Urologa zanima še, v katerih delih prostate je rak in koliko odstotkov posameznega stebrička je... Zadnjih 9 let v povprečju vsak teden napravim povprečno 2 punkciji. Ljudje pridejo z izvidom PSA, opravijo punkcijo. Če je izvid punkcije pozitiven, se analizira, preuči, razmisli. Punkcija pove ogromno. Po punkciji, če je potrebno, ljudje opravijo nadalnje zdravljenje in gredo naprej svojo pot.

Razmislite o priliki Anthonya de Melle v kateri je bog poslal tri rešilne čolne nesrečniku, ki se je utapljal. PSA vas je opozoril. Ponujeni so vam bili prvi koraki proti možni rešitvi - biopsija in scintigrafija. Ampak tega pa nebi?!?!? Mogoče pa nadpovprečna inteligenca včasih zamegli razum. Nekdo, ki je leta jemal kortikosteroide sedaj meni, da je scintigrafija preveč rizična?!?! Si pa plačajte magnetno resonanco aksialnega skeleta - teoretično je to enakovredno ali še boljše. V praksi pa vsak, ki ima PSA nad 20 in hkrati dokazan rak prostate in želi narediti vse, kar je razumno, proti temu, da bi ga rak premagal - torej resno razmišlja o radikalni operaciji prostate, opravi scintigrafijo skeleta. Ampak o scintigrafiji se govori šele, ko je postavljena diagnoza raka na osnovi biopsije. Odvisno od tega, kaj točno biopsija pokaže (koliko pozitivnih od koliko vzorčkov, koliko odstotokov posamezen vzroček, razporeditev Gleasonov...).

Ne razumem te logike - ladja se potaplja, ponudijo vam rešilni čoln, vi pa ne bi šli nanj, ker se boste lahko zmočili?!?!

O Watchful waitingu - pozornem opazovanju, ne moremo govoriti, če nimamo diagnoze raka. Šele, če imamo diagnozo, torej če imamo raka, ga lahko pozorno opazujemo. To pomeni, da čakamo z začetkom aktivnega zdravljenja, dokler se to zdi razumno. Neločljiv del pozornega opazovanja je najprej osnovna biopsija prostate z odvzemom vsaj 12 vzorcev, ki najde raka (Gleason 6 v malem delu vzrocev) in nato redno ponavljanje biopsij prostate v odvisnosti od gibanja PSA, najmanj pa na 1-2 leti. Če pri vas biopsija ni bila opravljena, potem ne morete govoriti o nikakršnem pozornem opazovanju, saj sploh ni jasno, kaj naj bi opazovali, če pa nimamo diagnoze. Je pa res, da so ideje o tem, kaj je še primeren PSA za starost in kdaj se odločiti za biopsijo lahko zelo raztegljive. Na primer, ko sem delal ambulanto prof. Chrisa Fowlerja (Barts and the London Medical School, London), sem srečal paciente, kjer se dajansko niso odločili za biopsijo ampak so spremljali PSA-je tudi pri vrednosti 36.

Ultrazvok ne more pokazati raka prostate. To lahko pokaže morda magnetna resonanca s spektroskopijo. Ampak tudi to so le ugibanja. Edino histologija - biopsija lahko pokaže, ali je "nodus", ki ga spremljate z UZ, res rakav nodus ali pa je rak čisto v drugem delu prostate.

Veliko urologov (tudi sam to zagovarjam in počnem) bi brez težav radikalno operiralo relativno mladega moškega (pod 60 let) z izhodiščnim PSA 40, če bi scintigrafija izključila zasevke v kosteh. Seveda z zavedanjem, da ni garancije za uspeh zdravljenja, temveč da gre za prvi korak v sklopu multimodalnega zdravljenja, kjer je v prvi fazi operacija, nato pa, če je potrebno (če po operaciji PSA ne pade pod 0,2), še hormonsko zdravljenje in obsevanje. Obstaja več teorij, že starih (Zinke, klinika Mayo...), ki dokazujejo, da z odstranitvijo žarišča, od koder rak prostate zaseva po telesu, pridobimo. Izognemo se tudi ali zmanjšamo kasnejše lokalne zaplete napredovanja bolezni. Damo možnost. Koliko je te možnosti, pa je moč tudi vnaprej statistično oceniti, vendar seveda potem, ko je znan rezultat biopsije prostate.

Zadnji stadij zdravljenja raka prostate, ko klasično hormonsko zdravljenje odpove, je uvedba kortikosteroidov (npr. Medrol 4 mg 2x1), s katerimi zavremo produkcijo androgenih hormonov iz skorje nadledvične žleze, potem ko je bila kastracija (kemična ali kirurška) že opravljena in je testosteron pod 1.8, pa rak kljub temu napreduje. Če je izhodiščni testosteron pod 12, je to slaba popotnica - to pomeni, da je prostata že izpostavljena nizkemu testosteronu - tak rak bo težje, slabše in manj časa reagiral na hormonsko zdravljenje kot tisti, ki je izpostavljen normalnemu nivoju testosterona.

Kaj pa rak prehodne cone prostate, ko je PSA visok, rak pa ni zelo agresiven?

Skratka - ne razumem vas - zgoraj govorite o "zmernem Gleasonu", potem pa postavite dvom o biopsiji.

Sprašujete, kaj bi napravil sam. Če bi mi bil ugotovljen in potrjen PSA okrog 40, bi poskrbel za čimprejšnjo biopsijo prostate (vsaj 12 vzorcev). Če bi bila biopsija pozitivna, bi se takoj potem naročil na scintigrafijo okostja, opravil RTG pljuč in UZ abdomna in sečil. O kakršnikoli odločitvi pa ni mogoče govoriti, dokler ne bi vedel, kaj je pokazala biopsija. Če bi biopsija pokazala raka, tudi hudega, na primer Gleason 8, ob tem pa bi bila scintigrafija negativna, bi si uredil radikalno prostatektomijo - zavedajoč se, da me operacija najbrž ne bo ozdravila, bila bi pa to nedvomno prva stopnja mojega boja z visoko rizičnim ali lokalno napredovalim rakom prostate. Seveda pa je treba najprej točno vedeti, za kaj gre. Torej opraviti biopsijo.

Lepo pozdravljeni!
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

nika224

Spoštovana gospoda

Pravzaprav sem se že večkrat želela oglasiti zgolj kot v spodbudo in mogoče koristno informacijo vsem, ki se spopadate z rakom prostate ali drugimi težavi s sečili. Dokončno ste moj značilen nadzor nad odzivom strli prav vi gospod, ker me v nekaterih delih (predvsem kar se pričakovanj tiče) preveč spominjate na zmote mojega mojega očeta, ki prav tako bije boj z verificiranim (potrjenim) rakom prostate (začetni PSA 24, Gleason 8). Razlika med vama je v letih in zgolj v tem, da ste vi intelektualec, moj oče pa ni in o tem ne ve dosti, skoraj nič; star 71, z začetnimi težavicami s spominom, razumevanjem, parkisonizem v začetni fazi, a zelo dobri telesni kondiciji. Oba bi rada zdravo živela še 20 let, se izognila večini ponujenih preiskav, zdravil in posegov. Pa mi dovolite malo, zgolj hudomušnosti, takšne čarobne palice še niso izumili. Torej velja najprej prevetriti realnost vaših pričakovanj, s tem se zdravnik nima časa ukvarjati, zato ga lepo prosim ne obremenjujte s tem, tudi v bodoče.

Povsem se strinjam z vami, da se velja alopatskim zdravilom, preiskavam s stranskimi učinki,… izogniti kolikor se pač da, a na tem forumu vam doc.dr. Hajdinjak in tudi noben drug urolog ne more ponuditi kaj drugega; čeprav glede na zapisano v nekaterih odgovorih menim, da tudi drugih podpornih metod zdravljenja apriori ne zavrača. Cenim tudi vaš trud gospod, glede iskanja poti iz nezavidljive situacije, res pohvalno s koliko stvarmi ste seznanjeni, kje vse ste iskali odgovore glede na vašo izbrano strategijo spopadanja z visokim PSA, hkrati pazite tudi na prehrano, s čimer sedaj zagotovo podpirate organizem, ne morete pa ga ozdraviti (mimogrede kurkuma je dokazano zelo dobra za obnovo možganov, o delovanju na raka prostate še nisem slišala),…

Torej gospod odpravite strah pred biopsijo, še bolj poskrbite za krepitev imunskega sistema (ker v najglobljem izvoru je vsak rak posledica oslabljenega imunskega sistema in zagotovo velja z vsemi možnostmi podpreti imunski sistem, kot tudi sami ugotavljate) ter dajte priložnost vsaj kirurški odstranitvi prostate (odstranitev izvora rakastih celic), če bo rak diagnosticiran (potreben pogoj). Tudi sama bi se brez pomislekov vedno odločila za kirurško odstranitev, če bi mi le bila ponujena.

Tudi moj oče se je bal biopsije, in potem modro ugotovil, da je bil strah neupravičen, nato sem ga komaj pregovorila, da se je odločil za operacijo (zaradi strahu pred inkontinentnostjo) a tudi te po 8 mesecih skoraj ni več, in to brez zdraviliščnega zdravljenja (torej ne bodite žalostni tisti, ki vam zdravljenje ni odobreno, s Keglovimi vajami lahko sami uspešno rešite problem, ki je praviloma prehodne narave). Torej kot ugotavljamo z ex-post analizo je fokusiranje na stranske učinke napačen objekt fokusacije. Nič od stranskih učinkov ni ''pravi'' problem, problem so metastaze, ki so se v našem primeru razsejale po organizmu že pred operacijo (to vemo šele sedaj ko je PSA krepko nad 0,2 a še brez bolečin in težav), borimo se naprej, a zgodba se spet ponavlja, ukvarjamo se s stranskimi učinki k sreči zelo ciljanega obsevanja,...Napaka, ne ponovite je še drugi. In torej v globok razmislek (razumite kot spodbudo) spoštovani gospod, bojimo se preiskav, stranskih učinkov kirurškega zdravljenja (prelepa prispodoba, čestitam - ladja se potaplja, mi pa se bojimo, da se bomo zmočili), ob tem pa (premislite!) dejansko s čustvi strahu, žalosti,… sejemo rakaste celice po telesu (a menite da jih res pomembno veliko, če sploh kaj - saj to ni dokazano, razseje biopsija? dvomim). Kitajska medicina trdi, da je čustvo žalosti povezano s pljuči. No pri mojem očetu, ki ga od odkritja diagnoze preveva ena sama velika žalost, razočaranje nad pričakovanji doživetja zdrave visoke starost (z lepo izjemo 3 mesecev po operaciji, ko je dobro kazalo), izvid že nakazuje (oziroma ne more čisto izključiti) zasevkov na pljučih. Čustvo strahu je povezano z ledvicami, potlačena jeza s prostato,… Laično menim, da se velika podpora v boju lahko zagotovi z obvladovanjem čustev, širše rečeno s čustveno in srčno inteligenco. Torej bolniki, predvsem borite se, napovejte raku boj in ne ponudite strahu. Kot je nedavno izjavil prof. Ahčan, je velik uspeh, ko lahko gledamo brazgotine svoje bolezni, neuspeh je ko jih ne moremo več. Vsi skrbniki, svojci pa lahko delamo zgolj na tej fronti, nežnega spodbujanja, čustvene podpore, če jo seveda bolniki sprejmejo. To je v bistvu vse, kar lahko naredimo. Tudi s tem se velja, čimprej po odkritju diagnoze, sprijazniti.

Še par besed okrog tabujev. Dobro jih je odpraviti (odpraviti jih mora bolnik sam, svojci jih za bolnike ne moremo in smo jih le dolžni spoštovati, če obstajajo), tako v zvezi z rakom kot diagnozo, kot tudi morebitno impotentnostjo kot možno posledico in s tem posledično neupravičenim občutkom manjvrednosti. Saj je vendar za oba partnerja zadovoljivo spolnost kot zelo pomemben del mozaika čustvene bližine, pripadnosti in s tem uspešnega partnerskega odnosa možno prakticirati na različne načine. A ni na prvem mestu moški, ki živi in nima raka ali zato živi dlje? Kaj pa tovrstna moška čustvena bližina, a to res več nič ne velja in ni zadosten nadomestek v dani situaciji; torej kako že gre - v dobrem in slabem?

Glede na vašo obremenjenost s kortizolom, ne morem mimo tega, da vas seznanim z možnostjo rešitve, da to poskusite odpraviti in s tem tudi vse povezane težave. Mogoče ne veste, da obstaja aparat Bicom, s pomočjo katerega se izvaja bioresonančna terapija (zelo uveljavljena v tujini, predvsem Nemčija), ki odpravlja številne obremenitve organizma (z ostanki zdravil, s težkimi kovinami, številnimi toksini, ostanki cepiv, glivicami, virusi, bakterijami,…), odpravlja hormonska neravnovesja, krepi imunski sistem… skratka gre za zelo širok nabor celostnega pristopa k vzpostavitvi ravnovesja v organizmu, kar bi vam pomagalo v boju s ''potencialnim'' rakom (torej ne ozdravi samega raka). Ni moj namen pospeševanje prodaje, zgolj kot posredovanje odlične izkušnje, ki jih imam sama s to metodo po močni infekciji, ki je povzročila sistemsko prizadetost nevrološkega, mišičnega in limfnega sistema z resno grožnjo trajne invalidnosti. Vse te težave smo rešili, res da v nekaj letih, in da to stane, a se je prav vse, skoraj popolnoma uredilo, še zadnja težava, ki mi je ostala in je očitno res mehanske narave se uspešno rešuje. Uradna medicina ni imela kaj ponuditi in zato je ni kaj obtoževati, sreča je, da obstajajo druge metode. Končno smo za svoje zdravje odgovorni sami in moramo to odgovornost tudi prevzeti. Za vse, ki ne želite zdraviti uroinfektov z antibiotiki, če si lahko privoščite, poskusite s tem, se splača. Jaz sem vse svoje laboratorijsko potrjene infekte in drugo draženje sečil v smislu pogostega uriniranje, celo občasne nezmožnosti zadrževanja vode (o tem se na forumu pogosto sprašuje) v času oslabljenega imunskega sistema rešila s to metodo, za podporo k manjši občutljivosti sečil pa so pomagala homeopatska zdravila. Uporabljala sem tudi homeopatske analgetike, ker z alopatskimi nismo uspeli olajšali bolečin. Za lajšanje in odpravo težav z mišicami in ostalih bolečinskih sindromov je bila zelo učinkovita akupunktura. In sem brez težav. Vse tri metode(po možnosti hkrati) kot dodatek multimodalnemu zdravljenju ortodoksne medicine (od plejade ponudbe na trgu) vsakomur priporočam, pri čemer je kot vedno izrednega pomena izbor izkušenega izvajalca teh metod. Kot naravni vir povečanja testosterona (v izogib sintetničnemu) zagotovo velja poskusiti z uživanjem ekološko pridelanih ovsenih kosmičev, vsak dan 80g, vsaj 1 mesec. Preverjeno deluje, tudi pri ženskah.

Srčno upam, da se najde kdo in opogumi - mogoče vi gospod, saj ste tako dobro podučeni glede raka prostate, da resno razmislite o ustanovitvi društva (mogoče slovenski del evropskega Europa uomo?). To je za bolnike ali bivše bolnike pomemben, tudi psihološki dejavnik pri premagovanju bolezni. Strokovna podpora entuziasta je bila že ponujena nekaj sporočil nazaj, s tem bi zagotovo pomembno pripomogli tudi k detabuizaciji in mogoče še koga osrečili s pomočjo, kot so drugi vas. Menim, da smo dolžni hvaležnost izkazati tudi na tak način. Jaz bi svojo (v imenu očeta) z veseljem izkazala tako, da ponudim pomoč glede ureditve statusnopravnih zadev in vodenja poslovnih knjig društva.

Veliko sreče, jo boste potrebovali, ter vse dobro želim, seveda obema.
Default avatar

jozze

Spoštovani !
Z zanimanjem sem prebral tako vprašanje kot Vaš odgovor.
Bodite tako prijazni in mi prosim odgovorite na moje vprašanje.
Zanima me kaj je pomembno v zvezi z Vašim odgovorom PROSTI testosteron, ali skupni ?
Že v naprej najlepša hvala!
Default avatar

jozze

Se opravičujem-bi bil rad bolj natančen glede že poslanega vprašanja...
Glede na to, da naj bi imel moški nekje normalno nad 12 testosterona, me zanima, ali je mišljen prosti testosteron, ali skupni.
Brez zamere, ker še enkrat pošiljam vprašanje.
Default avatar

tineh

Spoštovani!

Če je normalna vrednost celokupnega testosterona pri odraslem zdravem moškem nad 12 nmol/l, (nanomolov) znaša normalna vrednost prostega nad 250 pmol/l (pikomolov - 1 nanomol je 1000 pikomolov) - se pravi da znaša vrednost prostega nekaj nad 1% celokopnega - večina testosterona je namreč vezana na beljakovino SHBG (serum hormone binding globuline).
Prosti testosteron se meri bistveno težje in manj natančno kot celokupni, saj ga je cca. za velikosni red 100 manj. Nekateri so mnenja, da je smiselno določati prosti teststron samo takrat, kadar je celokupni blizu spodnje meje, se pravi če je celokupni testosteron med 10 in 12 in bi ga radi nadomeščali, bi bilo morda smiselno določiti prostega in šele če je tudi ta znižan potem iti v nadomeščanje. Pa še v tem primeru se v večini laboratorijev ne meri prostega testosterona, temveč se izmeri celokupni testosteron in SHBG in se nato s pomočjo formule oceni vrednost prostega testosterona. Načeloma se uporabljajo posebne formule in ne FTI (indeks prostega testosterona - testosteron glede na SHBG, vrednosti normale nekje nad 14%).

Lepo pozdravljeni!
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

jozze

Zahvalajujejm se za odgovor in Vas lepo prosim še za en odgovor (če boste imeli čas seveda)!
Zankima me, kako lahko sami vplivamo (morda določena živila ki vsebujejo določene minerale itd.) na to, da sprostimo "ujeti" testosteron iz SHBG in ali je to sploh smiselno, torej kqj bi imeli od tega?
Lepo pozdravljeni !
Default avatar

tineh

Spoštovani!

Menim da poskusi vplivanja na SHBG (še posebej če si ga nismo izmerili, to se lahko opravi samoplačniško v laboratoriju, na primer Adria lab v Ljubljani, kjer vam izmerijo tudi testosteron, prosti testosteron (slednjega pravzaprav izračunajo iz meritve testosterona in SHBG...).
Drugače pa so na tujejezičnih forumih številni nasveti na to temo, načeloma tam ne odgovarjo zdravniki. Dva Slovenca sta bila pred časom v Avstriji aretirana, zakaj je umrl njuni sorodnik, znani novinar...
Nekaj koprive oz. korenine koprive najbrž ne more škoditi, če se ne pretirava. Predvsem pa zdrava prehrana, primerna telesna teža in zelo zmerno z alkoholom - če so jetra zdrava in izdelujejo lipide, potem naj bi izdelovala manj SHBG... Pa normalna ščitnica (izmeriti TSH, da je normalen).

Lepo pozdravljeni!
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

Starček

Star sem 74 let. Lani sem bil prvič na pregledu pri urologu, ker so na UZ ugotovili, da imam povečano
prostato. PSA sem imel 5,48 ng/ml in naročili so me na biopsijo prostate. Biopsija je pokazala, da nimam
raka na prostati. PSA se mi je povišal na 8,31 ng/ml. Svetovali so mi terapijo z Avodartom, brez pojasnila, da je to zdravilo kemična kastracija. Ko sem to ugotovil, sem ga nehal jemati. Spolna aktivnost se je zelo zmanjšala in zanima me ali so učinke Avodarta dokončni.
Default avatar

tineh

Spoštovani!

Avodart (dutasterid) nikakor ni kemična kastracija. Beseda kastracija pomeni, da se bistveno zniža proizvodnja testosterona v telesu (testisih), kar povzroči, da se nivo testosterona v serumu zniža. Pri dutasteridu pa se nivo testosterona v serumu - krvi obratno - poviša!

Od tablet, ki so na trgu, kastracijo povzroča zgolj ciproteron (Androcur) ter injekcije Diphereline, Pamoreline, Eligard, Zoladex. Injekcije se dajejo enkrat na 3 ali na 6 mesecev, seveda samo v primeru, če se je ugotovilo, da gre za rak prostate. Tudi sicer se kemična kastracija izvede samo, če je histološko dokazan rak prostate ali pa je praktično gotovo, da gre za raka (npr. pri vrednosti PSA nad 100).

Nasprotno, Prostide (finasterid) in Avodart (dutasterid) pa testosterona ne znižajo. Znižajo zgolj pretvorbo testosterona v dihidrotestosteron - organizem pa na to reagira z zvišanjem celokupnega in prostega testosterona. Dejansko lahko kljub temu pride do slabšega libida ali poslabšanja erekcije. V vašem primeru pa se zdi, da nima Avodart bistvene povezave z vašim stanjem, pač pa se zdi bolj verjetno, da je zaradi staranja in splošnega slabšanja zdravstvenega stanja ter slabšanja stanja prostate, kar se kaže tudi v povišanju PSA, prišlo do poslabšanje erektilne funkcije oziroma do erektilne disfunkcije. Predlagam, da se lotite zdravljenja vaše spolne aktivnosti - npr. tako, da si izmerite testosteron in nato obrnete na strokovnjaka (lahko tudi name), ki bo opredelil, kaj je problem - motnje erekcije ali libida ali orgazma ali izliva in vam svetoval, na katero od teh funkcij spolnosti je možno vplivati in kako.
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

jwslo

Spoštovani, ali bi lahko laično sklepal, da torej libido ni odvisen (zgolja?) od vrednosti (prostega?) testosterona v serumu ampak bolj od genetske predispozicije, če sem se sploh prav izrazil? In če je (vsaj deloma) tako, na kak način bi torej lahko povečali libido? In če je testosteron v serumu v referenčnih vrednostih, libida pa ni ali je (pre)nizek, kako bi ga lahko "vzpostavili" ali povečali? Kaj pa ženske s pomanjkanjem libida?

Lep pozdrav, Matjaž
Default avatar

Starček

Spoštovani!

Hvala za vaš odgovor, ki me je zelo razveselil. Spet bom jemal Avodart tablete do decembra, ko sem
naročen na pregled v urološki ambulanti.

Lep pozdrav!
Default avatar

tineh

Spoštovani "Starček"!

Avodart lahko zmanjša libido, čeprav ne zniža testosterona v krvi. Avodart je kemoprevencija raka prostate - male rake uniči, pri resnem raku pa lahko "zabriše znake". Zato je ob jemanju Avodarta potrebno najmanj enkrat letno izmeriti PSA. Ob jemanju Avodarta je izmerjeno vrednost PSA potrebno podvojiti - pomnožiti z 2, da dobimo realno vrednost. Zato je zelo nerodno, če bolnik Avodart malo jemlje in malo ne, saj ne vemo, kolikšna je resnična vrednost PSA - ali je zdravilo jemal in je torej njegov PSA dvakrat višji od izmerjenega ali pa zdravila ni jemal in je izmerjena vrednost realna. Če zdravilo Avodart prenašate, je običaj, da se jemlje npr. 4-5 let redno vsak dan in potem se presodi, ali jemati še naprej ali pa napraviti kaj drugega (npr. transuretralno resekcijo prostate), ob tem se pa seveda najmanj enkrat letno izmeri PSA, ter če ta ob jemanju Avodarta narašča, takoj naroči biopsijo prostate. Če pa se iz različnih razlogov (alergija, neugodni učinki na spolnost...) Avodarta ne prenaša, se pa predpiše kakšno drugo zdravilo oz. ponovno preudari, kaj napraviti.
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

tineh

Spoštovani "jwslo"!

Vaše vprašanje je izredno obsežno in načelno, ne velja za konkretni primer - sploh zadnji del, ko vprašate: "Kaj pa ženske s pomanjkanjem libida?". Morda ste pričakovali preprost odgovor - ženski pač predpišemo obliže testosterona (ženskega testosteronskega obliža v slo ni, moški je mnogo previsok odmerek - potrebno je nabaviti v tujini) in spet se ji dvigne libido. Saj to do neke mere drži. Vendar je daleč od tega, da bi bilo tako enostavno. S temi vprašanji se ukvarja seksualna medicina. Na splošno se ta stroka ukvarja s problemi bolečin ob spolnem odnosu, problemi pomanjkanja libida, vzburjenja in orgazma ter s prezgodnjim orgazmom in prevelikim vzburjenjem pri moških in pri ženskah. Se pravi, da bi celovit odgovor na vaše vprašanje obsegal približno eno petino od trenutnega učbenika seksualne medicine (3rd international consensus on sexual medicine 2009, izdaja leta 2010, distributor : EDITIONS 21 5, Bd FLANDRIN - 75016 Paris - FRANCE Fax: +33 1 45 04 72 89 E-mail : [email protected] © Health Publication Ltd 2010), ki obsega 1300 strani. Specializacija iz seksualne medicine na Nizozemskem pa potem, ko ste že postali specialist ene od medicinskih vej (urologije, ginekologije, splošne medicine ali psihiatrije) traja še 3 leta. Tako da vam celostno na vaše vprašanje ne morem odgovoriti. Morda malo za okus:

Hypoactive sexual desire disorder, HSDD (zmanjšan libido) je simptom, o katerem poroča pacient in je običajno rezultat interakcije med biološkimi in psihosocialnimi dejavniki. Najprej je potrebno opredeliti dimenzije problema (ali pacient/ka misli, da je libido prenizek ker je nižji od partnerjevega? ker je nižji kot je bil včasih? ker je nižji kot pacient misli da drugi ljudje mislijo, da je normalno? ali je nižji od tega, kar ona/on misli, da je normano?); elemente problema (kateri deli libida naj bi bili prizadeti - interni, kot so fantazije, dnevne sanjarije, občutek da je nekdo seksi ali eksterni, kot je aktvno iskanje seksualnih stimulusov ali seksualne aktivnosti z ali brez partnerjev) in stopnjo prizadetosti osebe zaradi navedene težave - stopnjo distresa - kako vpliva pomanjkanje libida na pacientovo mentalno zdravje, razmerje in splošno kvaliteto življenja.
Nadaljna opredelitev problema vsebuje vprašanja kot so - ali je težava vse življenje ali se je pojavila kasneje, ali je povezana samo z eno situacijo, enim partnerjem ali je spološna, ali je se pojavila nenadoma ali počasi, ali je povezana s težavami z vzburjenjem (fizičnim in psihičnim) in orgazmom? Ali je prisotna bolečina? Opredeliti je potrebno prej navedene (torej biomedicinske- (zdravila, bolezni in hormonski dejavniki) in psihosocialna (intraindividualna, interpersonalna ali sociokulturana, npr. distres, okolje v otroštvu, distrakcijo, anksioznost, razmerje... ) in za vse te dejavnike ugotoviti, ali so predisponirajoči, neposredni povod ali vzdrževalni. Na osnovi tega modela in kliničenga pregleda nato sledi enostavno svetovanje, hormonsko zdravljenje, zdravila ki delujejo na centralni živčni sistem ter psihoterapevtske intervencije.

Tako seveda ni mogoče pristopiti v redni bolnišnični urološki ordinaciji, saj zahteva daljši pogovor - vsaj od pol do ene ure za začetek, kar je v praksi mogoče le pri pri dr. Ireni Rahne Otorepec v sklopu Psihiatrične klinike v Ljubljani ali pri samoplačniškem svetovanju (npr. link spodaj).
Lepo pozdravljeni! Urološko svetovanje - CenterUROL
Default avatar

jwslo

Spoštovani, najlepša hvala za odgovor. Moja vprašanja oz. laična razmišljanja res niso vezana na nek konkreten primer, zagotovo pa bo vaš odgovor koristil mnogim, ki bi (bomo) morda kdaj prišli v tako situacijo.

Lep pozdrav, Matjaž
Default avatar

Nevednež

Pozdravljeni,

Imam 44 let in sem se pred enim mesecem prvič odločil za kontrolo prostate. Osebni zdravnik me je dal na pregled krvi PSA, katerega vrednost je pokazala 0,973. Ultrazvok je pokazal povečanje prostate in sicer volumna 34ccm - 37x45x38mm (pregled je opravila Dr.Vidic, Medicus).
Pri osebnem zdravniku sem dobila dvoje vrst zdravil in sicer:
1x tableto zjutraj Avodart in 1x tableto zvečer Omnic Ocas.

Zanima me, ali je sploh potrebno, da jem ta zdravila, osebno bi rajši začel s čim "naravnim" kot je FidiMan plus od Fidimeda.

Že v naprej hvala za Vaš odgovor !