STRAH PRED RESNICO
torek, 22. 2. 2011
Vse je bilo že velikokrat videno. Slovenija je še vedno talec oblastnikov, ki skrivajo svojo preteklost. Iz strahu pred resnico se vedno znova sproža obrambni refleks tranzicijske levice, ki uporablja metode totalitarnih režimov. A tokrat se to dogaja v času krize, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah. Vlada tranzicijske levice se, namesto z ustvarjanjem delovnih mest in oblikovanjem ugodnega okolja za razvoj gospodarstva, ukvarja z obrambo totalitarne preteklosti. Možnosti internetnih komunikacij in socialnih omrežij pa tako kot v arabskem svetu tudi pri nas omejuje moč režimskih medijskih monopolov. Kako bomo razrešili nakopičena politična in razvojna nasprotja, z institucionalnimi spremembami in volitvami ali na ulicah?
Oblastniki, obremenjeni s totalitarno preteklostjo, ter njihovi medijski lakaji povsod ravnajo podobno.
V egiptovskih zaporih je pred leti v nepojasnjenih okoliščinah umrl politični zapornik in novica se je razširila med njegove sorodnike in somišljenike. Oblasti so najprej trdile, da sploh ni mrtev in režimski mediji so to laž razširjali do onemoglosti. Po nekaj tednih se je izkazalo, da je človek dejansko mrtev in Mubarakov režim je obrnil ploščo. Naenkrat so začeli pisati, da je politični zapornik pravzaprav naredil samomor.
Po objavi arhivskih dokumentov, ki dokazujejo, da predsednik RS Danilo Türk ni govoril resnice o svoji obveščenosti o teroristični akciji Udbe v Velikovcu leta 1979, so režimski mediji v Sloveniji najprej razširjali tezo, da dokumenti ne dokazujejo predsednikovega laganja. Ker pa se je vsak, ki ga je to zanimalo, na spletni strani SDS preko vpogleda v dokumente lahko prepričal, da predsednik Türk vse do leta 2010 o teroristični akciji ni bil obveščen zgolj iz medijev, temveč tudi neposredno od takratnih državnih organov, so režimski medijski lakaji naenkrat začeli trditi, da so objavljeni dokumenti ponarejeni. Logičen sklep se glasi: »SDS naj bi po trditvi Dela ponaredila dokumente, ki ne dokazujejo predsednikovega laganja.« Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu.
Demokratična vstaja proti v »sumljivih okoliščinah izvoljenim« ali postavljenim samodržcem v arabskem svetu se je letos začela v Tuniziji. Kot je poročala ena izmed tujih satelitskih TV postaj, je zahodne reporterje najbolj presenetil bes, s katerim so se protestniki v Tunisu že na samem začetku spravili na novinarje in poročevalce državne televizije in drugih režimskih medijev predsednika Ben Alija. Posnetek je pokazal, kako je razjarjena množica po trgu lovila znane domače novinarske obraze ter razbijala kamere sicer najbrž nič krivim TV snemalcem.
Podobnost ravnanj režimov, tako ali drugače obremenjenih s totalitarno preteklostjo ali sedanjostjo, ni zgolj naključna. Vsak režim, ki se oblasti (tudi če je bila na začetku morda demokratično pridobljena) oklepa še dolgo potem, ko je izgubil zaupanje ljudstva ter pri tem uporablja univerzalne metode manipulacije (korupcijo in klientelizem, medijski monopol, zloraba represivnih organov), slej ko prej konča v ruševinah. Bes manipuliranih in zatiranih množic pa se najprej sprosti na najbolj vidnih predstavnikih režima, med katerimi so vedno tudi režimski novinarji in uredniki ter lastniki in direktorji režimskih medijskih hiš.
Arhivska afera, državni terorizem in breme totalitarne preteklosti na tranzicijski levici
A vrnimo se najprej k navideznemu in dejanskemu bistvu »arhivske afere« v Sloveniji. Dejansko bistvo afere je nezakonito zaprtje arhivov Sove, ki sta si ga privoščila predsednik vlade Pahor in vladna koalicija. Prvič v zgodovini demokratične Slovenije se je zgodilo, da si je vlada vzela pristojnosti ustavnega sodišča (le-to je ob njenem ravnanju molčalo kot prestrašen mucek) in veljaven zakon razglasila za neustaven ter sporočila urbi et orbi, da veljavnega zakona pač ne bo izvajala.
Gre za izjemno nevarno precedenčno ravnanje. Če ne bo sankcionirano, si bo lahko tako sedanja kot tudi katerakoli druga vlada v prihodnje nekaznovano vzela pravico, da nekega veljavnega zakona ne izvaja. Despotsko nagnjenost je ob tem problemu pokazal tudi predsednik Türk, saj ni niti z besedo pozval pristojnih k spoštovanju zakona. Še več. Na vlado je apeliral (vedoč, da tega ne bo storila), naj spoštuje zakon le v njegovem primeru. Če smo pravna država, morajo zakoni veljati enako tako za publicista Omerzo kot za predsednika Türka in kateregakoli interesenta za vpogled v po zakonu javno dostopne arhive.
Prava začimba na pogreto jed pa so najnovejše obtožbe nekaterih državnih uradnikov in njihovih podpornikov v režimskem tisku, češ da je SDS z objavo arhivskih dokumentov kršila zakon o arhivih! Kateri zakon že? Menda prav tega, ki ga oni sami ne spoštujejo in ga razglašajo za protiustavnega. Tako v isti sapi trdijo, da vladi ni treba izvajati in spoštovati arhivskega zakona, SDS pa ga mora. Za njih ne velja oziroma veljajo le poljubno izbrani členi zakona, za vse ostale pa tu ni pardona!
Navidezno bistvo arhivske afere je predsednikovo laganje o obveščenosti glede teroristične akcije slovenske Udbe v Velikovcu.
Predsednika Türka ni nihče obtožil, da je bil vpleten ali da je sodeloval pri pripravi t.i. bombnega atentata v Velikovcu leta 1979. Na novinarsko vprašanje, ali je med akterji tudi današnji predsednik republike, sem namreč odgovoril: “Predsednik republike je takrat dejal, da je za omenjeno teroristično akcijo izvedel iz medijev in da tudi danes ne ve nič, razen tistega, kar je izvedel iz medijev. Po tem, kar smo našli v javnem delu arhiva, predsednik laže. On je bil o akciji neposredno obveščan.”
Predsednik države Danilo Türk je ob obravnavi ustavne obtožbe 4. 3. 2010 za Radio Slovenija dobesedno izjavil:
“Takrat, ko se je ta dogodek zgodil sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas, nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana.” Za nacionalno televizijo pa se je odzval z izjavo, da je bil o dogodku obveščen zgolj iz medijev in da ne takrat ne danes ne pozna ne ozadij ne podrobnosti dogodka.
Vsaj zaenkrat lahko verjamemo predsedniku, da je bil takrat, ko se je dogodek zgodil, osupel. Verjetno je bil takrat iz drugih razlogov osupel tudi njegov odlikovanec, nekdanji šef Udbe Tomaž Ertl, saj je bomba eksplodirala predčasno in namesto občinskih svetnikov ranila atentatorje in čuvaja muzeja. Medtem ko je Ertl za načrtovano akcijo zagotovo vedel in jo usmerjal, tega za sekretarja manjšinske komisije pri RK SZDL Türka ne moremo z gotovostjo trditi in tudi nihče tega ni storil. Še več. Glede na organiziranost in uravnanost komunističnega režima v Sloveniji leta 1979 je Udba za takšne akcije potrebovala ukaz najvišjega političnega vrha, kamor je spadal Türkov šef in politični boter na SZDL Mitja Ribičič, sam sekretar komisije za manjšine Türk pa zagotovo ne. Ali je o pripravljanju akcije kaj slišal neuradno od takratnega predsednika komisije Hartmana, ki je bil Udbi več kot blizu, ali od člana komisije Pavleta Carja, ki je bil šef drugega oddelka Udbe in neposredni koordinator akcij slovenske Udbe v tujini, je drugo vprašanje.
Kot dokazano laž pa lahko označimo drugi del Türkove trditve: »nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana« ter uradno izjavo njegovega urada, da je bil »o dogodku obveščen zgolj iz medijev in da ne takrat ne danes ne pozna ne ozadij ne podrobnosti dogodka«.
Iz že objavljenih in sicer dostopnih arhivskih dokumentov izhaja, da je bil g. Danilo Türk kot visok funkcionar SZDL za manjšinska vprašanja v času od prevzema svoje funkcije decembra 1979 do svoje izjave leta 2010 večkrat neposredno obveščan o ozadjih in posledicah atentata ter o mnogih podrobnostih v zvezi z njim. Na naši spletni strani smo objavili del dokumentov, ki so jih strokovni sodelavci poslanske skupine SDS našli v arhivu RS in ki dokazujejo, da o Velikovcu funkcionarja SZDL Türka niso obveščali samo mediji, temveč tudi jugoslovanska ambasada. Njegovi zagovorniki v režimskih medijih so trdili, da je jugoslovanska ambasada poročala zgolj o sojenju in ne o podrobnostih akcije. To seveda ni res, kajti na sojenju so prišle na dan mnoge podrobnosti iz samih priprav na teroristično dejanje ter njegova politična ozadja. Med drugim je npr. avstrijsko tožilstvo dokazalo, da je bil potni list atentatorke Blajeve ponarejen »uradno«, torej da ga je Udba zavestno izdala na lažno ime. Teh podrobnosti in ozadij slovenska javnost, ki so jo o sojenju obveščali preverjeni režimski novinarji ter registrirani sodelavci Udbe iz novinarskih vrst seveda ni poznala. Slovensko javnost so slovenski režimski mediji pitali s pravljicami o zarotah tujih obveščevalnih služb itd.
Časnik Delo trdi, da oni sami v arhivu RS nekaterih dokumentov, ki smo jih objavili mi, niso našli. Naj pogledajo še enkrat in jih bodo, razen če vmes ni prišlo do dodatnega čiščenja arhiva. Časnik Delo trdi, da nekaterih prilog k spremnemu dopisu ni prejel Danilo Türk, temveč njegov predhodnik Hartman, pri katerem je bil Danilo Türk sekretar. Ne bo držalo. Možno pa je, da so večkrat poslali iste priloge, ker se je zadeva pač razvijala naprej in so dosje dopolnjevali. Tudi če verjamemo, da sekretar Türk ni prebral pošte, ki jo je dobil predsednik Hartman, je dopis, ki smo ga objavili in je naslovljen na predsednika komisije Danila Türka in še devet drugih najpomembnejših političnih funkcionarjev v takratni SRS, v bistveni zadevi nedvoumen. V njem namreč piše: “V prilogi vam pošiljamo informacijo o sodnem procesu Vidmar – Blaj, katero smo prejeli od Ambasade SFR Jugoslavije na Dunaju.” Kakega posebnega dvoma o prilogi pač ne more biti, če o njej govori sam originalni dopis. Gre za poročilo ambasade SFRJ, ki javnosti ni bilo dostopno. O ostalih prilogah, ki povzemajo pisanje avstrijskega tiska pa je sam predsednik Danilo Türk dejal, da zgolj potrjujejo njegove navedbe, da se je informiral iz medijev. Nikoli ni rekel, da jih ni videl, kot to sedaj trdi režimsko Delo.
Predsednik komisije za manjšine pri SZDL Danilo Türk je poleg objavljenih depeš jugoslovanske ambasade različne druge informacije o podrobnostih in posledicah atentata pridobival tudi iz poročil slovenskega konzula v Celovcu, od predstavnikov slovenske manjšine na Koroškem ter iz različnih sestankov na temo manjšinske problematike. Med drugim je bil član slovenske delegacije, ki jo je vodil Mitja Ribičič in ki se je na sestanku z delegacijo Komunistične partije avstrijske Koroške pogovarjala tudi o posledicah teroristične akcije v Velikovcu.
Povsem jasno in več kot dokazano je, da je predsednik republike Danilo Türk februarja leta 2010 o Velikovcu vedel veliko več, kot pa tisti, ki so bili odvisni samo od informacij iz medijev, tako slovenskih kot avstrijskih.
Tudi brez vpogleda v dokumente lahko logično sklepamo, da sekretar komisije za manjšinska vprašanja Danilo Türk leta 1979 ni bil vnaprej obveščen o akciji Udbe v Velikovcu. Prav tako pa bi bilo tudi brez obstoja materialnih dokazov logično, da je predsednik te iste komisije Danilo Türk, ki je na pomembno funkcijo napredoval tik po atentatu, v letih 1980, 1982 in 1983 sodeloval pri odpravljanju, opravičevanju, zanikanju in popravljanju političnih posledic akcije, ki je dodobra stresla medsosedske in meddržavne odnose in radikalno poslabšala položaj slovenske manjšine na Koroškem. Funkcija, ki jo je opravljal, je namreč pokrivala prav to področje in o tem obstaja na stotine dokumentov. To se je vedelo vseskozi in tega vprašanja ob kopici drugih problemov verjetno ne bi nihče odpiral, če predsednik ne bi očitno lagal.
Zakaj je predsednik Türk lagal in zakaj ne bo tožil?
Postavlja se torej vprašanje, zakaj je predsednik zanikal nekaj, kar je očitno in logično dejstvo (in kar ga prav gotovo politično ne bi ravno obremenilo) in zakaj je vladna koalicija v jasno razpoznavnem političnem soglasju z njim nezakonito zaprla dostop do dela arhivov nekdanje Udbe, ki se nanašajo ravno na čas teroristične akcije v Velikovcu.
Nedvomno so med sicer zelo počiščenimi arhivi Sove še vedno dokumenti, ki dokazujejo tesno sodelovanje med 2. oddelkom Udbe in komisijo za manjšine pri RK SZDL. Razkritje teh dejstev bi sicer lahko dodatno postavilo na laž predsednika republike, prav gotovo pa mu to v slovenskem medijskem in političnem prostoru ne bi ravno preveč škodilo.
Bolj verjetno se, po razpravah ob robu lanske ustavne obtožbe, zanimanju mednarodnih inštitucij za okoliščine podelitve državnega odlikovanja nekdanjemu šefu tajne komunistične politične policije predsednik Danilo Türk in tisti v DZ, ki so glasovali proti ustavni obtožbi, bojijo razkritij, ki bi nedvoumno dokazala, kako je bila načrtovana teroristična akcija v Velikovcu, kdo jo je vodil in kako je režim takrat manipuliral s slovensko in tudi tujo javnostjo. Državni terorizem in njegove akterje se danes v svetu jemlje resno, bolj resno kot npr. poimenovanje ulice po nekdanjem diktatorju. Bojijo se razkritja neposrednih dokazov o motivu, zaradi katerega je predsednik Danilo Türk decembra 2009 podelil eno najvišjih državnih odlikovanj nekdanjemu šefu Udbe Tomažu Ertlu. Si predstavljate, da bi leta 2009 predsednik Zvezne republike Nemčije (ZRN) podelil visoko državno odlikovanje nekdanjemu šefu vzhodnonemške tajne politične policije, leto kasneje pa bi se izkazalo, da je le-ta pred 30 leti organiziral teroristično akcijo v Zahodnem Berlinu?
Verjetno ne, ker se kaj takšnega v Nemčiji ne more zgoditi in demokratični svet ima danes o terorizmu precej jasna stališča. Predsednik Danilo Türk pozna usodo nekdanjega sekretarja OZN in kasnejšega predsednika Avstrije Kurta Waldheima, za katerega se je sicer dolgo vedelo, a šele po mnogih desetletjih, ko je nekaterim to pač odgovarjalo, tudi “uradno” ugotovilo, da je bil med 2. svetovno vojno kot mladenič pripadnik SS enot. Naenkrat ni bilo skoraj nikogar več, ki bi ga obiskal in ne države, kamor bi ga vabili na obisk. In to kljub temu, da Waldheim ni podelil nobenega državnega odlikovanja nekdanjemu šefu gestapa za Avstrijo.
Razkritje neposrednih dokazov za motiv, ki je vodil do Ertlovega državnega odlikovanja je po vsej verjetnosti nočna mora predsednika Danila Türka in njegovih političnih podpornikov. Neposredna kršitev zakona o arhivih, ki si jo je privoščila vladajoča koalicija, se tranzicijski levici zdi sprejemljiva cena za prikrivanje resnice o državnem terorizmu, njihovih nosilcih in odlikovancih.
Pravo ceno takšnega ravnanja pa plačujemo vsi državljani Slovenije. Trpi ugled države navzven in navznoter. Odkrito kršenje zakona o arhivih dodatno načenja pravno državo. Razvrednotena so državna odlikovanja, saj se zaslužne in častne ljudi, ki jih tudi odlikuje predsednik Danilo Türk, postavlja v isto kategorijo z nekdanjim šefom Udbe. Seveda vsi nekdanji pripadnike Udbe oziroma SDV niso bili zločinci. Med njimi so tudi posamezniki brez umazanih rok, ki so se izkazali v času vojne za Slovenijo in pri tem veliko tvegali. A teh predsednikova medalja ni dosegla, posegla je najprej po teroristu.
Na novinarsko vprašanje, ali bo sprožil sodni postopek, če meni, da obtožba o laganju ni resnična, je predsednik Türk odgovoril, da ga ne bo in da ne podpira takšnih sodnih postopkov. Zvenelo je kot basen o lisici in kislem grozdju, kajti predsednik je dokazljivo govoril neresnico in niti v Sloveniji ni sodišča, ki bi lahko spregledalo tako očitno dejstvo. Poleg tega pa niti njegovi najožji sodelavci ne sledijo tej njegovi politiki. Svetovalec predsednika republike Franci Perčič je namreč zaradi navedbe, povzete po CAE, da je bil pripadnik Udbe, sprožil tožbe proti Demokraciji, Reporterju, meni osebno, SDS in naši tiskovni predstavnici. V tožbi proti SDS je »neodvisno« sodišče kot »nepristransko« sodnico določilo kar go. Zlato Štiblar, s katero sta nekoč skupaj »pospravljala« za nekdanjo Udbovsko firmo Adit. Do obravnave pa nekako ne pride in ne pride.
Strah pred resnico sproži obrambni refleks tranzicijske levice
Strah pred resnico je tudi ob najnovejši arhivski aferi sprožil že dolgo znani in velikokrat uporabljeni popadljiv obrambni refleks tranzicijske levice. Prvič se je ta refleks sprožil pred začetkom demokratizacije leta 1990 in po zmagi Demosa na volitvah. V strahu pred resnico o svojih zločinih je prejšnja komunistična oblast pospešeno kurila arhive (kdaj bo pravna država sprožila kak postopek zoper uničevalce narodove arhivske dediščine?), hkrati pa preko svojih režimskih medijev sprožila kampanjo proti »revanšizmu«. Medtem ko se je Demosova vlada spopadala z gospodarskimi problemi in pripravami na osamosvojitev ter obrambo Slovenije, so nekdanji gospodarji, agenti in špiclji Udbe kričali po Sloveniji: »Ustavite revanšizem!«
Nobenega revanšizma ni bilo, Slovenija je zaenkrat celo edina evropska postkomunistična država, v kateri ni bila sprejeta niti kaka blaga resolucija o obsodbi totalitarnega režima, njegovi nosilci, vključno z največjimi zločinci s krvavimi rokami pa vsa ta leta prejemajo privilegirane pokojnine.
Popadljivi obrambni refleks tranzicijske levice, ki ga vedno znova sproži strah pred resnico, se je nato sproščal predvsem preko gonje zoper predsednika Demosa dr. Jožeta Pučnika in predsednika prve demokratične vlade Lojzeta Peterleta. Česa vse jima niso očitali v letih od 1990 do 1992. Prav poučno je ponovno brati komentarje in razprave Ježa, Lorencija, Šetincev, Potrča, Miheljaka, Školča, Damjanića, Jakiča, Jurija in ostalih dežurnih propagandistov predmoderne Slovenije. Pokojni Jože Pučnik je bil druge porcije osebnih diskvalifikacij deležen ponovno nekaj let kasneje, ko je postal predsednik parlamentarne komisije za povojne poboje.
Od leta 1994 naprej pa je bila gonja največkrat usmerjena proti SDS, ki je po spletki ob Depali vasi začela pridobivati na moči in proti meni osebno. Že omenjeni in nekateri novi pisci so v tem času napisali in objavili nekaj deset tisoč obrekljivih in žaljivih člankov, prispevkov in komentarjev. Koliko je tega, sem se zavedal šele lansko leto, ko smo v sodni zadevi Ninamedia kopirali komentarje Nikole Damjanića iz Nedeljskega dnevnika in našteli nekaj sto njegovih prispevkov, v katerih me obravnava na pristransko negativen, velikokrat tudi žaljiv in obrekljiv način. Velikokrat so enakega načina obravnave v njegovih in drugih podobnih izpadih rdečih mudžahedinov deležni tudi številni moji sodelavci in sodelavke iz naše poslanske skupine in iz vodstva SDS.
Politična in medijska gonja, katere vrhunec smo doživljali v zadnjih dneh in ki jo je obrambni refleks tranzicijske levice iz strahu pred resnico sprožil ob odporu SDS in dela slovenske javnosti pred nezakonitim zapiranjem arhivov, je pravzaprav že dolgočasno ponavljanje vedno iste mantre in uporaba vedno istih metod blatenja več ali manj istih ljudi.
Kot običajno ob takšnih priložnostih so se obudili očitki o domnevni trgovini z orožjem v času osamosvojitve in po njej. Takoj po moji odstavitvi z mesta obrambnega ministra leta 1994 so takratne oblasti sprožile vrsto preiskav. V času, ko so stranke sedanje vladne koalicije imele popolno oblast v državi, sem hodil na zaslišanja na policijo in pred dve parlamentarni preiskovalni komisiji. Odgovarjal sem na vsa vprašanja, na mnoga neštetokrat. Prav nobene nezakonitosti v zvezi s trgovino z orožjem mi niso nikoli dokazali, ker je ni bilo. Nasprotno. Vedno, ko so sprožili kako preiskavo, so ugotovili, da lovijo lastni rep. Na dan so prihajali dokumenti o vpletenosti v nezakonito trgovino z orožjem Milana Kučana in Silva Komarja ter še nekaterih iz istega tabora, ki so danes blizu foruma 21, zato nobene preiskave niso dokončali. Če bi se jaz ali kdo drug iz SDS okoristil bodisi s trgovino z orožjem bodisi s kako drugo obliko zlorabe oblasti, bi bil danes bogat. Mogoče celo lastnik Autocomerca, Elekte, Aktive group, POP TV, DZS, Dnevnika ali Mladine. Pa med članstvom SDS danes ne boste našli nobenega tranzicijskega bogataša. Jih je pa veliko v bližini Foruma 21 in med članstvom strank sedanje vladne koalicije. S podjetji na Cipru, na Nizozemskem in drugih davčnih oazah. Zato papagajsko ponavljanje neutemeljenih obtožb postaja dolgočasno in vse manj prepričljivo, nenazadnje pa z njimi tranzicijska levica priznava svojo lastno v nebo vpijočo nesposobnost. V 20 letih, odkar se pojavljajo te obtožbe, so imeli absolutno oblast v rokah kar 15 let. Sodstvo pa vseh 20 let. Imajo jo tudi danes. So pa res nesposobni, če po dveh desetletjih obtožb ne morejo dokazati po njihovo tako očitnih nezakonitosti.
Slovenska javnost lahko pogosto spremlja ravnanja in rituale sedanje vladne koalicije, ki nastopa bolj kot nekakšna organizirana združba za čaščenje totalitarne preteklosti. Ob tem se velikokrat ustvarja vtis, kot da tranzicijska levica brani predvsem ideologijo, spomine na socializem oziroma nostalgične spomine iz mladosti. Vtis je pretežno napačen, saj tranzicijska levica ta plemenski obredni ritual vzdržuje iz bistveno bolj pragmatičnih interesov. Sporočilo teh rdečih plemenskih ritualov je vedno isto: “Roke preč od tega časa, ko smo lahko nekaznovano kradli in morili, sicer boste označeni za kolaborante!” Ko je publicist Boštjan M. Turk pred meseci objavil nekaj zapisov o ukradenih umetninah in njihovih sedanjih lastnikih, se ni zganil noben organ pregona, nastala pa je panika med tistimi, ki so leta 1945 pregnanim in pobitim Slovencem pobirali vile, stanovanja, umetniške slike, kipe, pohištvo in perzijske preproge. In med njihovimi dediči. Tudi v DZ smo srečevali poslanske kolegice in kolege vladnih strank, ki so se jim tresle roke ob prebiranju zapisov o tem v Reporterju. Strah pred resnico je pred demokratičnimi spremembami leta 1990 povzročil množično snemanje umetniških slik s sten stanovanj in hiš takratne komunistične elite. Po nekaj letih, ko so se ponovno utrdili na oblasti, so slike romale nazaj. Nekatere so se znašle celo na dražbah. Pravna država pa kljub obstoječim dokazom doslej nič o tem.
Mobilizacija Udbe
Zelo je vnaprej predvidljivo tudi oglašanje nekaterih posameznikov, kadar se pojavi strah pred resnico. Tako smo lahko spremljali krčevito obrambo nezakonitega zapiranja arhivov s strani poslanca SD, ki je bil po podatkih CAE še leta 1987 registriran špicelj Udbe, pa zagovarjanje iste rabote preko nekdanjega ustavnega sodnika, ki je v času teroristične akcije v Velikovcu oz. po njej sedel v vladi skupaj s Tomažem Ertlom in bil odgovoren za »pravnost« tajnih uradnih listov, kršenje zakona je podprl predsednik vlade, ki je v CAE označen kot opuščen sodelavec Udbe, oglašali so se nekdanji oficirji vojaške Udbe oziroma Kosa in njihovi sinovi, zganila se je celotna mreža nekdanjih političnih šefov, funkcionarjev, agentov in sodelavcev Udbe. Manjkal je le še glas Mitje Ribičiča, nekdanje Mačkove desne roke, v času Velikovca predsednik SZDL oz. politični boter Milana Kučana in Danila Türka. Prednjačili so seveda mediji, oplemeniteni s kapitalom in kadri nekdanje Udbe. Bilo bi neznansko zanimivo, če bi npr. lastniki Mladine razkrili natančen izvor svojega premoženja tja od leta 1945 naprej ali če bi svetovalec predsednika Türka pojasnil svojo vlogo pri lastninjenju in spremembi uredniške politike Mladine na začetku slovenske tranzicije.
Vse uporabljene metode sprevračanja dejstev in medijskih manipulacij ob najnovejši arhivski aferi so znane in v času tranzicije velikokrat uporabljene. Naenkrat je SDS obtožena, da je sprožila arhivsko afero. V času, ko bi se morali vsi spopadati s krizo. Je res SDS sprožila arhivsko afero?
Avgusta lanskega leta je publicist Igor Omerza, sicer član LDS, na podlagi arhivskega zakona zaprosil za dostop do nekaterih dokumentov iz arhiva Sove. Dostop je bil zavrnjen in Pahorjeva vlada je oznanila mestu in svetu, da ne bo spoštovala veljavnega zakona, češ da je protiustaven. V ustavno presojo pa ga ni poslala. Namesto tega je vladna koalicija sprejela novelo arhivskega zakona, s katerim omejuje dostop do arhivov, ki so v Udbi nastali pred letom 1990, tudi če so stari že 30 let in več. Že tako 95 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} počiščene arhive hočejo še dodatno zapreti. Ob tem še lažejo, da je to z uredbo storila že naša vlada, kar ni res in o čemer se lahko vsak prepriča s tem, da uredbo prebere. Kdo je torej sprožil arhivsko afero?
SDS je po več mesecih spremljanja vladne kolobocije z arhivi zgolj stopila v obrambo pravnega reda, v katerem mora oblast spoštovati lastne zakone. Drži, da smo nekatere dokumente, ki postavljajo na laž predsednika Türka, v arhivu RS našli že lansko leto po ustavni obtožbi. Vendar pa se zaradi relativne nepomembnosti z zadevo ne bi ukvarjali, če ne bi prišlo do nezakonitega zapiranja arhivov, kar je ponovno aktualiziralo teroristično akcijo Udbe v Velikovcu in predsednikovo neresnično zanikanje postavilo v isti okvir.
Najprej diskreditacija, nato likvidacija
Nisem posebej štel, toda na različnih lestvicah priljubljenosti Dela ali Dnevnika so me v dvajsetih letih bolj ali manj isti komentatorji in javnomnenjski strokovnjaki že vsaj desetkrat politično pokopali, velikokrat skupaj s stranko, ki jo vodim. Doživljali smo tudi takšne absurde pri teh manipulacijah, ko je bila vsota odstotkov preko 100 ali ko je ista anketa prikazala mojo politično smrt in hkrati velik vzpon stranke, ki jo vodim. Ali obratno. Tudi ob aktualni arhivski aferi sta Delo in Dnevnik po tednu dni blatenja in sprevračanja dejstev predvidljivo objavila anketi, v katerih večina verjame predsedniku Türku. Večerovo sem verjetno spregledal. Zagotovo sedaj sledi še Tošev »nepristranski« politbarometer, ki bo iste ugotovitve še dodatno potrdil. Ve se, kaj je javno mnenje. Itak. Tudi Mubarak, Ben Ali in Gadafi so bili dolgo časa prepričani, da vedo.
Poskusom po formuli Milana Kučana iz Nove Gorice v času pred obračunom pri Depali vasi leta 1994: »Najprej diskreditacija, nato likvidacija«, vedno sledijo tudi različni politični manevri, ki zaradi svoje predvidljivosti prav tako postajajo že nezanimivi. Po moji odstranitvi iz vlade marca leta 1994 je SDS neznansko povečala podporo in na lokalnih volitvah jeseni istega leta za največjo vladno stranko LDS zaostala le za 3 odstotke, medtem ko je dve leti prej za njo zaostajala kar za 19 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. V vrstah tranzicijske levice je zavladala panika in sprožili so nov val diskreditacij, zlorabljena pa je bila tudi Sova. Hkrati pa so na vse načine začeli podpirati takratno SLS. Na pomoč so ji poslali celo nekdanjega sekretarja Kučanovega volilnega štaba, medtem ko je sam Milan Kučan začel govoriti o veliki potrebi po žlahtni konservativni stranki. Režimski mediji so vse skupaj ustrezno spremljali in nastala je paradigma žlahtne mostogradnje, ki je razcepila pomladne volilne glasove, omogočila LDS relativno večino in po prestopu poslanca SKD Cirila Pucka k LDS tudi t.i. veliko koalicijo med LDS in SLS v začetku leta 1997. Pokojni predsednik LDS Janez Drnovšek mi je na začetku leta 2000, ko se je ta koalicija že razkrajala, priznal, da so pred volitvami skoraj več investirali v uspeh SLS kot pa v svoj lastni rezultat. Če se ne motim, smo pred tedni ob nenadni izredni medijski živahnosti Milana Kučana lahko spet slišali, kako je izrazil potrebo po žlahtni konservativni stranki. Medijski trud v tej smeri je že opazen, le z novo mostogradnjo bo nekaj težav, saj je gradbeništvo tranzicijske levice v veliki krizi. Pa tudi nekoliko bolj žlahtna Vegrad in CPM sta v stečaju.
Vedno, ko se v strahu pred resnico sproži medijska kampanja in obsežna osebna diskreditacija tako SDS kot mene in mojih kolegov, se pojavijo glasovi, češ, zakaj se ukvarjate s temi zadevami, ki tranzicijsko levico samo povežejo in hkrati odvračajo pozornost od gospodarskih tem. S temami preteklosti se ukvarjamo ali takrat, ko smo v to prisiljeni (nezakonito zapiranje arhivov je predlagala Pahorjeva vlada), ali takrat, ko je to potrebno in pomembno in sami opozorimo na nedopustna ravnanja. Če bi tudi v SDS molčali in v strahu pred osebno diskreditacijo držali rep med nogami ter pragmatično računali na oportunistične glasove, potem pa bi res bili tudi mi isti. Oziroma natančno taki, kot so tisti, ki ob sprožitvi obrambnega refleksa iz strahu pred resnico preko svojih propagandistov začnejo širiti tezo, češ da ni izbire. Da sicer vlada ni dobra, opozicija pa tudi ni alternativa. Logičen sklep naj bi torej bil, da spremembe ne bodo prinesle nič boljšega in se torej ne splača truditi v tej smeri.
Nismo vsi isti in izbira obstaja. Primerjajte rezultate v tem in v prejšnjem mandatu. Absolutne in relativne. Osnovni problem Slovenije v tem trenutku, kljub drugačnemu videzu, v osnovi ni gospodarski, temveč moralni, kulturni in politični. Gospodarstvo namreč ne bo nikoli dobro delovalo v okolju, kjer veljajo dvojna merila in v katerem lahko nekateri nekaznovano kradejo ali dobivajo nezavarovane kredite, dobri in pošteni podjetniki pa propadajo. Ne bo delovalo v okolju, kjer je svoboda, namesto z jasnimi pravili, ki veljajo enako za vse, omejevana z birokracijo, klientelizmom in represijo. In predvsem ne bo delovalo v okolju, kjer vlada strah pred resnico in kjer se že na temeljni človeški ravni in brez zakonov ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Ne bo boljšega življenja brez zamenjave tistih, ki jih združi in motivira le obrambni refleks strahu.
Strah pred resnico ogroža slovensko suverenost.
Vedno, ko je v Sloveniji na oblasti tranzicijska levica, je Slovenija lahka tarča interesnih pritiskov iz tujine. Včasih sicer delujejo tudi v pozitivno smer, ni pa vedno tako. Neznansko zanimivo je bilo npr. opazovati Milana Kučana v času razprav o vstopu Slovenije v NATO. Kučan intimno nikoli ni bil za NATO in danes javno govori, da ne bi več glasoval za članstvo Slovenije v njem. Ni pa pri tem preveč glasen, medtem ko je leta 2004 pred referendumom javno podprl odločitev za vstop države v Severnoatlantsko zavezništvo. Če bi temu nasprotoval, bi se seveda zaradi njegovega vpliva na politiko tranzicijske levice odprla razprava o njegovi politični preteklosti in dediščini tudi v tujini, kar bi strateško ogrozilo obrambo in skrivanje mračne preteklosti.
Vodilni politiki tranzicijske levice so bili iz strahu pred resnico vedno pripravljeni tako v pogajanjih za vstop Slovenije v EU kot tudi pri urejanju bilateralnih vprašanj s sosednjimi državami popustiti pritiskom, samo da bi zaščitili svoje posebne interese. Zadnji tak primer je arbitražni sporazum s Hrvaško. Najprej nespametna bombastična blokada Hrvaške, nato pa kapitulacija čez noč na celi črti ter podpis za Slovenijo škodljivega sporazuma brez usklajevanja s stroko in opozicijo.
Kot razkrivajo številne brzojavke, objavljene na spletni strani Wikileaks, zunanja politika ZDA brez velikih pomislekov uporablja različne pritiske na šibke in včasih tudi kompromitirane režime in oblasti za dosego svojih nacionalnovarnostnih in gospodarskih ciljev. Sedanja slovenska oblast je zaradi strahu pred resnico izjemno lahka tarča. Čeprav se zunanjepolitična interesa ZDA in Slovenije pri širitvi EU ujemata, ima Slovenija ob tem še svoj nacionalni interes (ohranitev teritorialnega stika z mednarodnim morjem), ki pa ZDA ne zanima. Čeprav bi lahko s pametno politiko Slovenija v času, ko je bil njen pogajalski položaj najmočnejši, dosegla oba cilja naenkrat, je vladajoča tranzicijska politika zaradi strahu pred resnico hitro kapitulirala.
Vplivni mednarodni dejavniki in ZDA še posebej so bili pripravljeni desetletja tolerirati nedemokratični Mubarakov režim ter mižati na obe očesi ob drastičnem kršenju človekovih pravic v Egiptu, ker je bil Egipt podpisnik mirovnega sporazuma v Camp Davidu in ker je ta sporazum omogočal določeno stabilnost v tem delu sveta. Interesi in naftna polja so postavila človekove pravice in demokracijo v Libiji daleč nazaj in samodržec Gadafi je naenkrat postal ubogljiv in upogljiv dejavnik sredozemske geostrateške igre.
Seveda so za lažjo dosego svojih ciljev mednarodni dejavniki pripravljeni do določene meje tolerirati tudi predmoderno početje slovenske tranzicijske levice in njihove plemenske rituale s totalitarnimi simboli preteklosti, kajti oblast, ki se boji svoje zgodovine in resnice, je upogljiva kot aprilska trava. Poimenovanje ljubljanske ulice po jugoslovanskem diktatorju, nagrajevanje šefa nekdanje teroristične organizacije z državnim odlikovanjem, poimenovanje odkritja enega najbolj grozljivih komunističnih morišč na svetu za drugorazredno temo – vse to se lahko do določene mere tolerira, če so nosilci teh predmodernih ravnanj ubogljivi in poslušni.
Tisti, ki ima oblast, lahko še izbira, a ne več dolgo
Režimi v Egiptu in Tuniziji se niso obdržali, kljub brezrezervni podpori režimskih medijev. Prav dobro ne kaže niti prijatelju sedanje slovenske oblastne garniture in libijskemu samodržcu Gadafiju. Po svoje so ravno režimski mediji v teh državah, večinoma v privatni lasti vladajočih oligarhij, prispevali k temu, da je prišlo do krvavih krahov teh despotstev. Dolgo so namreč lagali javnostim o dejanskem stanju, blatili politične nasprotnike in podpirali režime, tako da so oblastniške elite v teh državah na pol celo verjele, da so nezamenljive, brez konkurence in se niso niti več pretirano trudile, da bi dajale vsaj videz demokratičnosti in kompetentnosti. Voda pa je seveda vrela, para se je nabirala toliko časa, da so postale mirne institucionalne spremembe nemogoče. Namesto tega je spregovorila množica in na koncu nasilje.
Prepričan sem, da moramo v Sloveniji storiti vse, da se nakopičena nasprotja rešijo po institucionalni poti. Žal pa na to lahko, mnogo bolj kot opozicija, vpliva delo in ravnanje oblastnikov, ki imajo s častnimi izjemami v rokah škarje in platno, kapital, propagando in represijo. In namesto z obrambo totalitarne preteklosti in z zapiranjem arhivov bi se oblastniki morali ukvarjati z izgradnjo pravne države in ustvarjanjem novih delovnih mest. Prepričan sem tudi, da je za razrešitev nakopičenih razvojnih in političnih nasprotij v Sloveniji potrebno bistveno dopolniti našo temeljno družbeno pogodbo, torej ustavo. In jo nato izvajati. Zločin bo zločin, pa če se je zgodil pred 30, 60 leti ali včeraj. Kraja bo kraja, pa če je nekdo ukradel tovarno ali pa avtomobil. Oboje bo vzeto nazaj. Kazniva dejanja iz časa tranzicijskega lastninjenja ne zastarajo. Državno odlikovanje, podeljeno šefu teroristične organizacije, se odvzame. Neupravičeni privilegiji se ukinejo. O vsem skupaj bodo slej ko prej odločali volivci, upajmo da na volilnih mestih in ne na ulici. A tako, kot bodo odločili, bo prav.
Janez Janša http://www.sds.si/news/8333
pa ta qurac J.Janša, po moji oceni ni priseben, vprašanje je tudi, kaj je z ljudmi, ki ga politično obkrožajo.
v teh časih se ukvarjati s pizdarijo in ne vlečti voza v zadano smer reform je neumnost,
primerljiva z avnojskim tekom. jalovo delo in katastrofa kako deluje opozicija.
zaradi takšnih oslov kot je Janša, kot narod nazadujemo. vsi.
pm, jezn sem kot satan, da postajam v primerjavi s tujino pravi zaplankan slovencelj.
JJ, hvala ti. mrš.
kdo pa lahko trdi, da niso ravno ti dokumenti, ki jih levaki objavljajo ponarejeni, saj so edini možni način, kako se trenutno izmazati iz situacije !!!
Najbolj logičen stavek, ki na laž postavi vso levico, je pa tale !!!
SDS NAJ BI PO TRDITVI DELA PONAREDILA DOKUMENTE, KI NE DOKAZUJEJO PREDSEDNIKOVEGA LAGANJA .
Takšno bebasto sprevračanje si lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu.
ZAKAJ TOREJ PREDSEDNIK NE VLOŽI TOŽBE, pa ni treba biti preveč brihten, da ugotoviš to, da bo na sodišču pogorel !!!
če že odmislimo splošen kominternovski prizvok, je še posebej zanimiv tale del:
Človek dobi občutek, da samo še malo manjka pa bodo ustanovlili tudi Protiimperialistično fronto, pa toliko imajo za povedat prav okoli tega :-)))))
No ja, mogoče je res “prihodnost Slovenije v povezovanju s Kosovom, Taivanom (in če štejemo prijatelje iranskega režima z Brothers in Arms) tudi z Iranom. Da o Madžarski niti ne govorimo :-)))
ne, imaš pa tule dokaz!!!:))))))))))))
Noben sklep Janševe vlade ni odpravljal določb o dostopnosti arhivskega gradiva, so se na Jurijeve trditve, da Janša laže o arhivih, odzvali v Slovenski demokratski stranki.
Sporazum, ki ga je podpisal nekdanji direktor Sove Andrej Rupnik ni omenjen v poročilu vladne delovne skupine, ki ga je obravnavala vlada, temveč je omenjeno poročilo Arhiva Republike Slovenije, s katerim ne razpolagajo v SDS-u.