Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

Nihanje razpoloženja in depresija po razpadu zveze

Default avatar
Minilo je slab mesec od razpada zveze, ki je trajala dobrih 5 let. Oba sva stara blizu 30. Punca je brez predhodnih znakov (vsaj jaz jih nisem videl) nekega dne enostavno odšla. Sam sem se poskušal pogovoriti z njo a brez uspeha. Enostavno z mano noče imeti nobenega opravka več. Menda se ne vidi več z mano. Udarec je bil še toliko hujši, ker sva v bližnji prihodnosti načrtovala družino in tudi o poroki je bilo govora.

Prvi teden sem bil kot rastlina. Niti se nisem točno zavedal, kaj se je zgodilo. Nisem ne jedel in ne spal. Sedaj sem se nekako sprijaznil s tem in se počasi postavljam na noge. Pojavile pa so se druge težave.
Shujšal sem skoraj 10 kg. Čeprav sem lačen, mi vsa hrana enostavno smrdi in se moram močno siliti, da vsaj kakšno malenkost spravim vase. Pojavilo se je tudi nihanje razpoloženja in težave s koncentracijo. Ponoči ves čas sanjam samo o njej in ko se zjutraj zbudim me stvar spet udari, ko se zavem krute realnosti. Zbujam se utrujen in brez energije, največkrat še preden mi zvoni ura. Dopoldan in prvo polovico dneva sem ves depresiven in zamorjen. Popoldne in proti večeru, pa se začne stanje nekoliko izboljševati. Mogoče je to razlog lastnega prepričevanja, da nisva bila za skupaj in da me ni imel rada, če me je kar tako zapustila. Ne vem. Dejstvo je, da sem naslednje jutro spet ves na tleh in ves pesimističen. Sklepam, da je razlog mojega počutja to, da se je končalo tako na hitro in da nisem opazil nobenih znakov, kaj se pripravlja. Stvar me je tako prizadela, da je trpljenje (sploh dopoldan) dobesedno postala fizična bolečina. Nikoli še nisem doživel česa podobnega.
Prej sem bil relativno optimističen in vesel človek. Zadnje čase pa sem postal čisto nasprotje tega.
Zanima me, ali obstajajo kakšni načini, da se znebim te depresije in bolečine, ki jo čutim iz dneva v dan? Jasno mi je, da prebolevanje terja svoj čas. Čudno pa se mi zdi to vsakodnevno nihanje razpoloženja. Zjutraj popolnoma na tleh, zvečer pa me stvar niti ne boli več tako močno. Zdi se, kot bi se vrtel v nekem začaranem krogu iz dneva v dan že cel mesec. Poanta pa je v tem, da se iz tedna v teden stvar ne izboljšuje.
Prijatelji me vabijo ven, vendar si enostavno ne želim družbe in tudi če grem kam, mi stvar enostavno ne pomaga. Vse skupaj verjetno poslabša tudi to, da sem se zelo veselil družine in skupnega življenja ter vseh načrtov, ki sva jih imela. Sedaj pa je prisoten nek strah.. Kaj če ne najdem tiste prave? Kaj če se naslednjič zgodi podobno? Nisem več najstnik, ki bi enostavno zamahnil z roko in šel novim dogodivščinam naproti.
Zanima me ali ima kdo podobne izkušnje? Obstajajo mogoče kakšni antidepresivi, ki niso na recept in so učinkoviti pri teh stvareh? Ima kdo izkušnje s tem? Kako se upreti temu nihanju razpoloženja in pesimističnim mislim?
Vse kar si želim je, da bi dobil svoj mir in bi bilo konec tega životarjenja in depresije ter da bi bil spet tak kot pred tem. Na trenutke se žal zdi vse skupaj brezupno.
Default avatar
To kar se ti dogaja je povsem normalno... jaz sem bil pred kakim dobrim letom na istem kot ti, nisem mogel jesti, nisem mogel razmišljati, nisem mogel nič, svet se ti podre. Kar naenkrat imaš preveč prostega časa. Težko je, ampak to je izkušnja,
Meni je najbolj pomagalo da sem tekel, prvič ne razmišljaš toliko, koristno je za tvoje telo, in tudi utrudiš se, zaradi česar potem tudi spiš boljše. Pojdi v knjižnico in preberi kakšno knjigo. Ne se zapirat vase, fino je če lahko komu poveš,prijateljem, domačim... in če te nekdo nekam povabi, pojdi tja, pa čeprav ti ne paše... to je edini način da prideš ven iz tega - da ravnaš kot bi sicer, kot da nič ni.

Sedaj imaš dovolj časa, izkoristi ga in delaj na sebi...

Drugače pa je bilo o tem tikaj na forumu že kar precej napisanega, malo pobrskaj, zagotovo najdeš še kak nasvet...
Default avatar
binderdonethat je napisal/a:

In koliko časa je pri tebi to trajalo?

Sem bral tudi ostale objave na to temo. Problem je, ker se pri meni stvar ne izboljšuje in padam v vedno večjo depresijo. Hočem se znebiti tega nihanja razpoloženja in zato me zanima, če ima kdo izkušnje s kakšnimi antidepresivi.
Default avatar
Na žalost zadeva ne bo minila tako hitro kot si želimo. Lahko tudi leto ali več, odvisno od posameznika. Pr meni je bilo tako, da bolj ko sem se ukvarjala kako se znebim tega neprijetnega občutka slabše je bilo.

Vse kar ti povem, čim več se zaposli in bodi med ljudmi. Umisli si kak nov hobi, pojti na potovanje ... Če te pa kam povabijo pa se prisili tudi če te ne vleče. Bolj kot pa doma biti in se smiliti samemu sebi.
Default avatar
Ne vleči tega počutja v nedogled, če ni bolje. Poišči pomoč - deluje. Vsaj take so moje izkušnje. Tako s psihoterapijo in antidepresivi - oboje pozitivno.
Default avatar
Ja, pri meni je trajalo pol leta, da sem prišel malo k sebi, pa še dodatnega pol leta, da sem bil na 90% prejšnjih sposobnosti in razpoloženja... ADje sem začel jemat nakje po 3 mesecih od razhoda, ko se mi je zdelo, da se stanje ne izboljšuje oziroma se le še slabša. A jemal sem jih le par dni, ker se mi je stanje le še poslabšalo. Nato sem jih vrgel v koš in začel najprej z daljšimi sprehodi in nato s tekom. Kmalu je bilo počutje znosno in po kakem mesecu bolj aktivnega življenja se je dalo za silo živet. Počasi gre to na bolje. Po mojem mnenju ne rabiš zdravil. Nihanja razpoloženja v takšnih okoliščinah so normalna.
Default avatar
Šentjanževka ima antidepresivni učinek, ampak ne vem, kaj je narobe z antidepresivi na recept? Kot berem imaš znake reaktivne depresije in boš lažje in hitreje okreval, če si boš pomagal z antidepresivom, tako da stopi do svojega osebnega zdravnika in se pogovori. Je bolezensko stanje kot vsa druga. Opcija je tudi Persen, ki ni na recept, kupiš v lekarni, za pomiritev. Predvsem pa - če se ne boš spočil in regeneriral vsaj ponoči, se boš bistveno težje sestavil in se boš zapletel v začaran krog. Oziroma si se že.

Kot ti je napisal ''beentheredonethat'' - šport ful pomaga. Pa glasba in prijatelji. Mogoče tudi kakšen psihoterapevt?

Verjamem, da ti je neznosno, ampak ne obupat. Bo minilo, večinoma smo dali vsi to skozi in sem prepričana, da boš nekoč dobil odgovore, kaj se ji je dogajalo in zakaj se je tako odločila. Vsak se lahko s tem sooči ob nekem svojem času, ona se zdaj ne more, potrpi, počakaj. Drži se.
Default avatar
Po mesecu dni ne moremo govoriti o depresiji. Tole, kar ima hefajst, je zaenkrat še vedno huda žalost in potrtost, kar je logična posledica zveze, v kateri je dal sebe. Če bi bil v njej le na pol, bi bil zdaj kot rožica, ampak bi bila pa zveza temu primerno mlačna.

Veš, kaj ima še antidepresivni učinek - sonce!

Pa ne izogibaj se družbi. Če nič drugega, ti bo s kolegi hitreje minil čas in boš mislil še na kaj drugega. Pa pogovarjaj se z ljudmi. Pa tukaj piši in sprašuj. Ne jemlji žalosti kot nekaj slabega, ker je po razpadu zveze pa res normalna, a hkrati je ne pestuj in ne potenciraj.

AD imajo tudi stranske učinke, tako da naj bodo izhod v skrajni sili.
Default avatar
metulka je napisal/a:
Ja, pa lahko. Na medicini učijo, da lahko govorimo o njej že po 2tednih. Sicer pa ni važen čas - važni so simptomi in znaki. In on jih ima, ker jih je zelo lepo opisal.
Stranske učinke imajo praktično vsa zdravila in pri AD novejših generacij spet niso tako hudi, da bi bilo treba delat paniko zaradi njih. Se pa pričakuje sprva poslabšanje stanja, po kakem mesecu pa se popravi.

Nisem pristaš tablet/AD za vsako figo, ampak dejansko so situacije, ko je njihova uporaba smiselna. In če bi mu jemanje teh za 3-6mesecev pomagalo - zakaj jih ne jemati?!? Razhod je življenjska situacija, ki (lahko) doleti vsakega. Kako se s tem spopadeš, je pa stvar posameznika, ene zvije bolj, druge manj. Avtor teme lahko izbira med idejami, ki smo mu jih nanizali - lahko se odloči za tek, sprehod, prijatelje, molitev,... ampak tudi, če bo segel po AD, to ne pomeni, da je slabič in da bo s tem kaj potlačil - pa ne pravim metulka, da ti to praviš, hočem samo povedati, da so ADji v tem primeru ravno tako ''netabuizirana'' in smotrna odločitev.
Default avatar
Pozdravljen Hefajst!

Simptomi in stanje, ki ga opisuješ, najverjetneje sodijo v fazo žalosti v procesu žalovanja za izgubo ljubljene osebe - več lahko prebereš po različnih virih na internetu.

Samo žalovanje s svojimi petimi fazami (šok, agresija, barantanje, žalost, sprejetje) je proces, ki se ga ne diagnosticira kot motnjo in v trajanju običajno ne preseže 6 mesecev (kjer pa moramo upoštevati individualne razlike med ljudmi).

Strokovnjaki navajajo naslednje: kadar žalovanje preseže normalne okvire po vsebini (se pravi po vsebini posameznih faz) in obliki, govorimo o prilagoditvenih motnjah, kamor sodi depresivna reakcija. To pa je blaga depresija, ki je jasno povezana s stresom (npr. smrtjo, izgubo partnerja, ločitvijo, izgubo službe ...) oziroma življenjskimi okoliščinami in vsebuje 2 glavna, 2 druga simptoma (glej spodaj) in ima majhen vpliv na funkcioniranje človeka.

Glavni simptomi:
-depresivno (razdražljivo ali apatično) razpoloženje
-izguba interesov, sposobnosti uživanja,
-upad energije

Drugi simptomi:
-upad koncentracije in pozornosti,
-okrnjena samopodoba in zaupanje vase,
-občutek krivde in nevrednosti,
-pesimističen pogled na prihodnost,
-samomorilno vedenje,
-motnje spanja,
-motnje apetita.

Pojavi se v enem mesecu po dogodku in traja do 6 mesecev.

Predlagam ti, da dnevno vodiš dnevnik razpoloženja in znakov, ki jih opaziš pri sebi in če se stanje ne izboljša, obišči zdravnika. Sam si lahko pomagaš s fizičnimi aktivnostmi (sprehod, tek, razni drugi športi), ki pozitivno vplivajo na depresijo in dejavnostmi, ki jih rad počneš. Ne pozabi na socializacijo.

Lp.
Ana
Ana Zarnik Horvat
Zasebna psihološka ordinacija
www.anarazume.me
031 512 531
Default avatar
Depresija, ki jo doživljaš je normalna reakcija ki jo čutiš po izgubi ljubljene osebe.
Spominjaj se lepih trenutkov . Pravijo da ljubi tisti, ki pusti oditi.
Moj nasvet, ki je meni pomagal. Beri, pojdi v naravo in zaupaj svoje težave eni osebi, ki ti je najbolj blizu. Nikakor pa ne razpravljaj o tem naključnim ljudem, saj se večina samo naslaja ob težavah drugih.
Minilo bo! Ne začni z antidepresivi!
In predvsem - odpusti ji. Tako sem naredila sama. Odpustla sem vsem, ki so me prizadeli in ranili. Sedaj mi je lažje.
Pa tudi, zaprla so se mi ena vrata in odprla druga. Če bi vedela kaj me čaka, bi si želela, da bi me zapustil že pred veliko več leti...lepo mi je v novi zvezi. Šele sedaj vem kaj je ljubezen.
Default avatar
[quote="trnjulčica"]Moj nasvet, ki je meni pomagal. Beri, pojdi v naravo in zaupaj svoje težave eni osebi, ki ti je najbolj blizu. Nikakor pa ne razpravljaj o tem naključnim ljudem, saj se večina samo naslaja ob težavah drugih.
Minilo bo! Ne začni z antidepresivi!
quote]

Podpis pod tole. Jaz sem mislila, da bom umrla, tako grozno je bolelo, ko se je končala moja zveza. Saj še vedno boli, zdaj, po pol leta,samo manj. Veliko manj.
Default avatar
Bil sem tudi sam na istem kot ti, tako, da te razumem. Tudi jaz je nisem popolnoma zdelejtal iz spomina, po enem mesecu, ampak sem takrat lahko vsaj normalno spal in jedel. Potreben je čas, in vrjemi ni drugega načina. Recimo, da sem šele čez kakšne 4 mesece šele prišel na tisto stanje, kjer sem bil, preden sem njo spoznal. V bistvu sem še na boljšem kot prej. In to kar ti pišejo, da se ukvarjaj s športom drži. Naredi si urnik za telovadbo, vsak dan po pou ure delaj nekaj : tek, počepi, skleci, uteži itd. Ker stvar je, da se potem počutiš kot da si nekaj dosegel, nekako bolj koristnega, kot če bi samo sedel in se cmeral za eno bejbo, ki te še vredna ni. Glasba tudi pomaga, še posebaj v prvih fazah. Npr. meni rap paše, ko sem pod stresom, ali ko se v meni kopiči jeza. Pomembno je tudi, da se komu zaupaš kaj se ti je zgodilo, ne samo tukaj na forumu. Zaupaj se še komu od bližnjih, ali prijatelju.

Pa še za konec, to si vbij v glavo - nista nikoli bila za skupaj. In ne kontaktiraj jo, tudi če boš začutil to potrebo. Ko to narediš, se negre le za to, da si boš naredil sramoto, ampak tudi sebi delaš škodo - tako jo boš še težje pozabil. Tako, da nobenega sms-a, klica, maila nič od nič.

Srečno !
"No one can make you feel inferior without your consent." - Eleanor Roosevelt.
Default avatar
Živjo,
vse kar se ti dogaja in kar občutiš,je normalno... Vsi smo krvavi pod kožo,vsakega bi prizadelo,na takšen ali drugačen način...
Logično je da mora najprej zapadati dež,da potem lahko posije sonce...
Zavedaj se,da če bi bila za skupaj,nebi šla nikoli narazen. Pika.
In pa,vsaka stvar se zgodi z razlogom.

Je hudo,ampak bo minilo..vse mine..
Lp :-)
Default avatar
Sama sem morala dati skozi isto pred dvema letoma. Je bilo enkratno doživetje, polno žalosti, a ti tudi dosti da.

Kot prvo, prepusti se žalosti, prvo moraš dati iz sebe vse trpljenje, ki se je v tebi nabralo. Joči se, če je potrebno, a omeji se na čas, ko si sam. Ni se ti treba sramovati svojega žalovanja - tudi če ti nekdo umre, in te torej zapusti neprostovoljno, in veš, da te je imel rad, imaš pravico, da si žalosten in da žaluješ, zakaj bi bilo kaj drugače, ko te zapusti partner prostovoljno.. in ko veš, da te ne ljubi? To je kvečjemu še hujše.

Zjoči se. Ko bo minilo kakšne tri mesece od njenega odhoda, pa se začni postavljat na lastne noge. Začni pospravljat stanovanje. Vrži vse njeno, kar sta skupaj kupila, kar ti ni všeč v koš. Očisti svoje stanovanje njene prisotnosti. Znebi se njenih slik. Odvrži čisto vse, kar ti ni všeč v stanovanju in kar je nabavila ona ali pa sta nabavila skupaj. Če imaš finančne zmožnosti, zamenjaj kaj pohištva. Vrži stran njene slike.

Meni je tudi pomagalo, da sem začela aktivno športat. Vpisala sem se v klub, poskusi tudi ti. Telovadba sporšča hormone sreče.

Pozabi na antidepresive. Sama jih nisem jemala, nevem, zakaj bi jih moral ti. Po pol leta bo dosti bolje. Če pa vseeno ne bo, kljub temu, da boš naredil tisto, kar sem ti napisala, potem pa poišči strokovno pomoč. A mislim, da ne bo potrebno. Nisi prvi, ki je bil razočaran v ljubezni in tudi nisi zadnji.

To, da se ti zdi, da ni nič bolje, je samo faza, ki te spremlja prve mesece. Verjemi, bo bolje, samo poišči si vsak dan kakšno malenkost, ki ti dan razveseli. Mogoče je to sonček, mogoče kakšen priteč, ki ti bo prišel zapet na okno.... mogoče nasmeh kakšne neznanke... mogoče tu pa tam kakšna prijaznost... pomisli na to, da imaš prijatelje, ki te vabijo ven. Prijatelji so dragoceni... čutijo tvojo bolečino, radi te imajo, skušajo te razveseliti in te zato vabijo ven. Tudi če ti ne paše, se jim kdaj posveti...

Verjemi mi, še preden bo minilo eno leto, boš že srečno zaljubljen :-) in to v eno, ki bo predstavljala vse tisto, kar si si želel pri bivši punci in s katero si bosta ustvarila družino.
Default avatar
Hej!

Tudi sama sem v presenetljivo podobni situaciji (starost, trajanje zveze), razlika je le v tem, da se v najini zvezi ni zgodilo vse naenkrat, ampak sva se oddaljila postopoma. In da se imam še možnost pogovarjati o vzrokih, ki so privedli do sedanje situacije, vendar mi to prav nič ne pomaga, temveč vsak tak pogovor stvar le še poslabša. Ko se enkrat nekdo odloči, da bo vrgel puško v koruzo, se mi zdi, da ni več pomoči. Najbolje se je s tem čimprej sprijazniti. Morda se bo s časom izkazalo še za zelo dobro. Nima smisla biti z nekom, ki se ni več pripravljen truditi in ničesar več vložiti v vajin odnos. Ki te je dobesedno odpisal. Saj to je za znoret, da ti ne more ponuditi niti ene pametne razlage!! Sploh ni čudno, da se počutiš tako mizerno.

Mislim pa si, da obstajajo bolj učinkovite metode kot jemanje antidepresivov. Kot npr. potopitev v delo, čas v naravi, športne aktivnosti, branje, poslušanje glasbe, čiščenje stanovanja, metanje stvari stran... Dobro si je maksimalno zapolniti dan, da si potem totalno utrujen zvečer in le še padeš v posteljo od izčrpanosti. Tudi sama imam težave z nihanjem razpoloženja, vendar na tablete nisem še niti pomislila. Zdi se mi, da bi lahko od tablet postala odvisna in predsodek imam tudi, da ne bi mogla več razlikovati med svojimi lastnimi občutji in občutji, ki bi jih povzročili stranski učinki tablet.

Čisto normalno je, da se počutiš tako kot se. Saj bi bilo čudno, če se po razpadu 5-letne zveze ne bi!!

Želim ti vse dobro.
Default avatar
tudi mene je doletelo :( dva meseca je že mimo,pa še vedno boli,misli mi nenhno uhajajo k njej,kaj dela?s kom je?,ali ka misli name?....težko se prebijam iz dneva v dan
Default avatar
Pač si v procesu žalovanja. Normalno žalovanje naj ne bi trajalo dlje od meseca dni, če traja dalj so to prvi znaki depresije.

Iskreno ti na podlagi lastnih izkušenj svetujem, da ne čakaš da zadeva pade v zelo globoke vode, ker če se žalosti prepustiš se ta poglablja.

Žalost je normalna, če pa :

nimaš apetita, ne moreš spati ponoči, hujšaš, ...te začne telo fizično boleti...tu je že čas za zdravnika. Lahko imaš občutke manjvrednosti, sovražiš sebe, pričneš s samopoškodovanjem...ali celo s časom potem pomisliš na samomor. V zadnji fazi tudi poskusi samomora. No to je že huda depresija in včasih rabi hospitalizacijo. Ekstremno zanemarjeni primeri, ki se vlečejo več let...pride do halucinacij.

No potem je čas za zdravnika da dobiš AD-je... v žalosti hipokampus deluje drugače in se lahko zgodi da ti se možgani zaciklajo v tem stanju, torej da ne moreš dvigniti razpoloženja brez pomoči AD-jev. Hipokampus se lahko hudo pomanjša, je pa isti odgovoren za čustva. Torej si dejansko potem priklenjen da čutiš stalno žalost. Če bo žalost prehuda, pojdi lepo prosim zdravniku. Psihoterapevt seveda lahko pomaga, on ti pojasni kaj čutiš in zakaj tako čutiš, vendar rabiš čas.

Priti mora do čustvene readaptacije, negativna čustva so reakcija na trenutno neadaptacijo (izgubo tebi ljubljene osebe v življenju). Žalost se manifestira z pasivnostjo, ker je realnost nespremenljiva. Človek ima neko stvar imenovano referentni okvir (notranja mapa realnosti oz. dojemanje sveta) in to je dokaj rigidna psihološka struktura, da pride do same spremembe je potrebno več časa - zato se probelovanje manifestira kot žalostno raspoloženje. Ti temu dodaješ še, ker vrtiš v glavi mentalne slike in privabljaš čustva nazaj.

S časom bo prišlo do tega, da boš dojel da je konec. Lahko se v fazi obrambe pred občutkom ničvrednosti razvije tudi sovraštvo do nje, kar je pa psihološko gledano čisto normalno in ne bo trajalo večno. Pač če si prej obsesivno razmišljal o + lastnostih, boš sedaj o -. To vedno pomaga vsem preboleti ljubljeno osebo. Problem se pojavi če pride do dualnosti tj. sovraštva in obenem ljubezni, ker potem prihaja do dekompozicije osebnosti in vodi v hude notranje konflikte.

S časom bo prišlo do ravnodušnosti. Torej...kot vsi pravijo, Rabiš čas, čas in čas. Če vidiš da žalost ni normalna pa kar zdravniku.
Default avatar
hvala za nasvet in zelo strokovno razlago,saj ni tako hudo,da nebi meu apetita itd...se pa borim in se bom še napej,mora mi uspeti ;)
Default avatar
Da ne odpiram nove teme, bom pisala kar tukaj.

Mislim, da potrebujem pomoč. To kar se mi sedaj dogaja se mi ni še nikoli prej.
Pri 30ih sem se po enem letu razšla s partnerjem s katerim veza je bila izjemno naporna in zaradi katere se mi zdi, da sem postala neke vrste depresivna, celo psihotična.
V zvezi je bilo veliko psihičnega in verbalnega nasilja, zaradi njega sem se izolirala, izgubila samo sebe in to v komaj nekaj mescih. Zato sem se odločila, da grem, ker je bilo preveč. Ponosna na sebe, da sem naredila tak korak tako hitro, pa vendarle sem postala depresivna. Razmišljala sem tudi o samomoru, pa ne zato ker bi izgubila njega, ki mi je škodil, ampak zato ker sem naenkrat začela gledati na zveze drugače, na življenje samo drugače. Kaj je smisel življenja, če je okoli nas toliko bolečine, če ne moreš najti partnerja, s katerim bi bil skupaj za vedno, brez nasilja in varanja. Ker zadnje čase tudi ogromno berem o tem, sem videla da se v resnici 80% parov vara, da je od tisočih primerov samo za ščepec parov, ki se ljubijo še po 20ih, 30ih letih. In kaj je potem sploh smisel, da človek poskuša najt nekoga? Zakaj se ljudje sploh parčkajo? Razen če si zatiskajo oči, kot sem si jaz prej? Saj vem, kot samska lahko tudi počnem veliko zanimivih stvari. Ampak ne vidim smisla, da živim, če je to vse od življenja kar je. Če so moški (pa tudi ženske) lahko tako pokvarjeni, zveze tako disfunkcionalne. Ne poznam enega para, da bi lahko rekla da je res srečen. Še v mojem sorodstvu, kjer sem prej videla lepe odnose, sedaj vidim samo negativo. Pesimizem me ubija in vsakič ko se pogovarjam z ljudmi o tem, mi začnejo s še več problemi. Kaj je res vse skupaj tako brezupno? Ta forum mi je samo še dodatno zaškodil, ker je gor toliko žalostnih zgodb. Poleg vsega, ko sem zunaj in gledam pare okoli sebe, si predstavljam kako se vsi varajo, pričkajo, koliko je v resnici nasilja za štirimi stenami, tu zunaj pa se vsi smejejo in delajo srečne. VSI. In želodec se mi obrača, sploh ne morem več med ljudi, ker se zgleda vsi pretvarjajo. Tudi pri meni je bilo enako, zato so bili vsi prijatelji v šoku, ko sva se razšla češ da sva zgledala srečno. Pa nisva bila. Šlo je že tako daleč, da ne morem več gledat romantičnih filmov, ne morem več slišat romantičnih pesmi, brat romantičnih knjig. Vse skupaj mi je postalo ogabno, nerealno, ena velika laž.
Grozno strah me je bližine iti enkrat skozi ves ta proces ponovno, se spet zaljubiti. Kaj šele, da bi si upala imeti družino, otroka. Kaj če bi to bil na koncu še en otrok brez očeta, če se že vsi ločujejo.
Življenje je ena velika šala. In ne vem kako naj se sprijaznim s tem. Da ni tako, kot sem si predstavljala, da sem dejansko v napačnem svetu. Ne vem več kaj naj storim, da bi nehala razmišljat tako črnogledo, prosim za pomoč.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus