moja štiriletnica
zdravo,
doma ime dve punci,prva je stara štiri leta druga pa dve leti.
ta druga,ki je stara dve leti je vesela,nasmejana,vedno dobre volje,nagajiva.
ta prva,ki pa je stara štiri leta pa je zalo zadržana vase,tiha,mirna,noče se pogovarjati z drugimi,kar ji boš rekel bo naredila.obe pa hodita v vrtec že od svojega prvega leta starosti.ta druga,ki je stara dve leti je v vrtecu kot doma,ta prva pa je tudi v vrtecu zalo zadržana,bolj tiha,mirna,vendar zelo sodeluje,ko se z vzgojiteljicam učijo.
Mene pa je že malo strah,ko je tako mirna,ko vidim druge otroke,ko letajo po hodniku,kričijo,ko moja punca to nikoli ni naredila in mislim,da nikoli ne bo.Rada bi,da bi bila bolj živahna,vesela,takšna nagajivka.Kaj lahko storim okoli tega,ali mislite,da bo vedno tako,najbolj me je pa strah,da je bodo začeli sošolci odrivati stran,ko je premirna.
ali ima katera podobne probleme,
lp,zaskrbljena mamica
Ne morem verejti, da še vedno obstajajo ljudje, ki ukalupljajo ljudi. Oziroma bi to radi storili.
Tvoja hči je kakršna je. Sprejmi jo in spodbujaj njen kvalitete in talente. Če je tiha in mirna, še ne pomeni, da je neumna. Nekdo se lahko brani s svojo živahnostjo, glasnostjo, močjo, drugi pa s pametjo, premislekom in znanjem. Kaj je tu narobe?
jaz imam obratne “probleme”
imam 4 letnega sina, ki ima črve v riti. ne zna sedet, ne zna bit pri miru, tudi če se to zgodi (pri mizi) stalno nekaj premika: ali roke, noge, vrti glavo, tudi sekunde miru nima. vse ga zanima, vse mora videt, vsega se dotaknit. shodil je pri letu dni, ampak od hoje sta bila le prva dva koraka – tretji in vsi ostali koraki so že drnc in tek. obvlada vsa vozila od poganjavčkov do biciklov in skirojev, zna kopat z motiko, zna grabit listje, plezat po drevesih…ne zna pa narisat “glavonožca”, kot večina njegovih sovrstnikov. Stoji na mestu, pa ga “razmetava”, teče na mestu, maha, skače, istočasno govori, da mu je doooolgčaaaas, a ves poten in lepljiv in rdeč od teka.
Bi res menjala?
Jaz sem namreč vsa razštelana od dirkanja in fizične aktivnosti, sej ne rečem, je fajn, da človek malo miga, samo to z mojim sinom je tu mač. od jutra do sutra. po vrtcu – dopoldne so zelo veliko zunaj, na pohodih in okoli vrtca, ker živimo na podeželju in imajo res širok nabor možnosti gibanja – popoldne smo zunaj do mraka, zgonimo ga po najhujših strminah, po gozdu, nabiranje rožic, kostanja, zdaj iskanje smrečic, jelkic, zimskih odisov živali ipd ipd…pridemo domov, jaz za štedilnik vsa crknjena z mislimi že v postelji – mali pa jovo na novo dirkanje po stanovanju gor in dol in prevali po kavču in plezanje – in vse to pospremljeno z nenehnim “vrtenjem jezika”. Kaj on vse pove, pa saj mene je včasih prav strah kaj govori vse v vrtcu, ker mu v glavi šiba – take govori, da samo gledam.
Menjaš res? 🙂
taka je tudi naša štiriletnica, točno isti šmorn. Občasno menjam za mirnega in tihega otroka 🙂 LP od utrujene mame[/quote]
In veš kaj me pri vsem tem najbolj muči? Ne fizična utrujenost in izmozganost, tudi ne čas, ki ga namenim otroku (ni edinec, ima mlajšo sestrico, ki je živahna a vseeno bolj umirjena in ne tako sunkovitih kretenj), vsak dan se tudi zahvalim, da ta otrok skače in da je zdrav, ker ga raje vidim takega, kot bolnega in zato pasivnega – moti in muči me,ker ga imajo za “nevzgojenega”. In to opažam pri veliko ljudeh, ziher se bo v to vtaknila tudi kaka Mona.
Se strinjam! Res je grozljivo, kako starši hočejo otroke po svoji meri, popolnoma so nesposobni otroke sprejemat, takšne kot so. Ker obstaja neko družbeno merilo, da morajo biti vsi podivjani pa ‘nasmejani pa nakladat morajo in v centru pozornosti’, so bolj resni, mirni otroci malodane diskriminirani.
Obup. Dejte ljudje malo psiholško odrast, preden se spravljate otroke rojevat, malo se razglejte po svetu ali pa samo malo okoli sebe, da boste dojeli, da na svetu obstajajo RAZLIČNI ljudje in karakterji.
Ker živimo v bolanem svetu ambicioznosti, grebatorstva, teženja drugim in vsiljivosti, so jasno otroci, ki se teh bedarij ne grejo, odrinjeni. Še celo s strani staršev, ki bi si jih radi ‘prikrojili’ in vkalupili vse, kar se vkalupit da. Ubogi otrok.
:):) jaz sem bila menda tak otrok kot ti opisuješ. Na vsakem obisku sem sedela zraven mame, vse kar so mi ponudili sem pogledala mamo, če lahko. Včasih so mamo spraševali zakaj me ima tako na trdo:):) – pa me sploh ni imela:).
Moj sin – ullllllaaaaa, star 3 leta mi rečemo sršene v riti. Kot pri imam obratne. Tud jaz včasih rečem, blagor tistim ki vsaj malo sedijo:)
Se strinjam! Res je grozljivo, kako starši hočejo otroke po svoji meri, popolnoma so nesposobni otroke sprejemat, takšne kot so. Ker obstaja neko družbeno merilo, da morajo biti vsi podivjani pa ‘nasmejani pa nakladat morajo in v centru pozornosti’, so bolj resni, mirni otroci malodane diskriminirani.
Obup. Dejte ljudje malo psiholško odrast, preden se spravljate otroke rojevat, malo se razglejte po svetu ali pa samo malo okoli sebe, da boste dojeli, da na svetu obstajajo RAZLIČNI ljudje in karakterji.
Tudi jaz ne morem verjeti, da sploh ne dojamete kaj želi tale mamica povedati. Jaz pa jo dobro razumem. Saj noče, da bi njena deklica vsa divja tekala po hodnikih in kričala na vse grlo. Želi samo, da ne bi bila tako tiha, mirna….
Predvidevam, da je tale deklica tudi v vrtcu bolj sama zase, da se ne vključuje v igro drugih otrok. Če je tako, je mamica upravičeno zaskrbljena. Res je, da jo bodo sošolci izključili iz svoje skupine, tam bo še bolj sama in osamljena. Govorim iz lastnih izkušenj. Je že res, da dosti bolje shajajo tisti, ki so si podobni. Vsak, ki je drugačen, ki izstopa, gre dosti težje skozi življenje.
Vendar, mamica, narediti kaj dosti ne moreš. Lahko jo vzpodbujaš, vendar, če je takšna po naravi, bo takšna ostala. Bo pa hudo, vem.
Ker živimo v bolanem svetu ambicioznosti, grebatorstva, teženja drugim in vsiljivosti, so jasno otroci, ki se teh bedarij ne grejo, odrinjeni. Še celo s strani staršev, ki bi si jih radi ‘prikrojili’ in vkalupili vse, kar se vkalupit da. Ubogi otrok.[/quote]