Še pred par leti sem bila kar srečna, zdaj se mi je pa vse nabralo. V službi sem doživljala mobing, ki ga zdaj sicer več ni, posledice na psihi pa so ostale. Najbolj pa so me dotolkla ljubezenska razočaranja. Z bivšim sem prekinila zvezo zaradi nemogočega karakterja in se res na smrt, kot najstnica, zaljubila v enega fanta, malo mlajšega. Mislila sem, da mi čustva vrača, res sem kot plavala po oblakih, potem pa me je zavrgel zaradi druge, tega bo že tri leta. Ne morem in ne morem se pobrat, stalno premlevam bolečino, ranjenost, zavrženost, tudi drugega nisem v tem času spoznala, tako da kako naj se rešim te teme?

Pozdravljeni!

Kot pišete, stalno premlevate bolečino, ranjenost in zavrženost že tri leta, kar je nedvomno dolgo obdobje. Pomembno je, da veste, kaj vam od vajinega razhoda naprej povzroča največjo bolečino, katere misli vas najbolj obremenjujejo (ali to, da vas je pustil zaradi druge, ali morda krivite samo sebe, ker ste mu zaupala…). V kolikor gre za nek “vzorec”, ki je v vašem življenju prisoten na splošno (če morda pogosto doživljate občutke krivde tudi v drugih okoliščinah…), vam ga bo pomagalo razrešiti le zahtevno delo na sebi (branje literature ipd) in/ali psihoterapija.
Poleg tega poskusite najti vsaj nekaj dejavnosti, ki vas veselijo in v njih uživati brez, da bi se ob tem obremenjevala z mislimi na preteklost. Spoznavajte nove ljudi, kraje, odprite se svetu okoli vas, bodite aktivna.
V kolikor se bodo slabo razpoloženje in neprijetni občutki še nadaljevali, vam priporočam pogovor s strokovnjakom ali kakšno od oblik psihoterapije.

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,

2 leti nazaj mi je mati umrla, decembra lani mi je še oče.S sestro tudi nimam kaj velik stikov.Punca me je tudi pred kratkim pustila.Stala mi je ob strani na pogrebu očeta zdaj pa mi pravi da stresam nanjo negativno energijo.Zmeden sem ne vem kaj bi sam s sabo.Vse se mi zdi tako nesmiselno in bi rad kar ugasnil..
Kako naj grem iz tega?Kdo mi lahko pomaga?

Pozdarvljeni!

Resnično preživljate težje stresno obdobje. Po vašem pismu sodeč bi bil čas, da poiščete psihiatra in postavite stvari na svoje mesto. Ugasnili boste neizogibno, ni pa še vaš čas, se mi zdi. Živite samo tukaj in sedaj, umrete pa za večno.
Blaga psihiatrična podpora lahko naredi v takih primerih pravi mali čudež, saj se z zdravili in razgovorom pogled na težave in njihovo reševanje spremeni in ne zgleda več vse nesmiselno in nemogoče. Tista “negativna energija” izvira skoraj gotovo iz depresivne čustvene lege, tako da bo sčasoma tudi sama od sebe zbledela.

V upanju, da boste čimprej našli dobro strokovno pomoč, vas lepo pozdravljam.

zdravo!
vem, da nekega pravilnega odgovora na moje vprašanje ni, pa vendar upam, da mi boste vsaj malo nakazali pravo smer. Moj dolgoletni partner se trenutno bojuje s precej kompleksno duševno stisko. Kar od nekje so se vzeli občutki manjvrednosti, nesposobnosti..neke vrste depresija…ima strokovno pomoč. Mene pa zanima kako naj bi se ob vsem tem obnašala jaz. neprestano se bojim, da bom negativno vplivala na njegovo stanje, ne vem kje je meja med tem, da ga spodbujam in tem da “težim”. Situacija je tudi zame zelo težka, zato se večkrat precej razjezim…kar zelo slabo vpliva nanj, saj se počuti še bolj krivega in nesposobnega…po drugi strani pa tudi zelo hitro opazi, če se zadržujem in z njim ravnam kot z “bolnikom”. Vem, da imam velik vpliv nanj, zato bi rada koristno prispevala in ne povzročala škode…pa ne vem kako.

Hvala in lepe praznike, Nika

Pozdravljeni!

Izpostavili ste pomembno vprašanje, s katerim se verjetno ukvarja vsak, ki ima partnerja, prijatelja ali sorodnika, kateri se sooča z depresijo. Nekega “pravega” oziroma univerzalnega odgovora ni. Kako bo nekdo reagiral na različna vedenja drugega, je odvisno od marsičesa.
Seveda je najpomembnejše, da se s partnerjem čimveč pogovarjata, sploh o tem, kako se počuti (v kolikor težje govori o svojih občutkih in svoji bolezni, bo morda težje najti pravi “način”, pristop ter bo njegovo postopno razkrivanje notranjega sveta trajalo malce dlje).
Dobro je tudi, da ga povprašate o tem, kaj v tem težkem obdobju za oba, pričakuje od vas in česa si želi. Glede jeze: razložite mu, kako se počutite (da ste žalostni, jezni, vam je težko), da pa niste jezni nanj, temveč na situacijo, določeno vedenje ipd. Zadrževanje in potlačevanje določenih občutkov ne bo prineslo nič dobrega – ne za vaju, ne za vas.
Partnerju lahko zelo pomagate tudi s tem, da mu služite kot “zgled” – bodite kar se da aktivna, seveda tudi skupaj z njim – pri depresiji pomagajo, poleg zdravil in redne psihoterapije, tudi vedenjske spremembe, kot so ukvarjanje s športom, učenje novih stvari, sproščujoči sprehodi v naravi…

Želim vama vse dobro in vas lepo pozravljam,

Pozdraljeni ! Pišem vam za hčer strara je 15 let, zelo se razumeva,vse mi zaupa je lepa in ma dosti prijateljc..tudi fanjte jo radi pogledajo.Zadnič me je zelo presenetila.Naj povem da od očeta ni nikoli mela kaj dosti lani je umrl..bili smo ločeni.Imeli smo 2 samomora moj in njnen oče. Za vse je velik šok.Potem mi je umrla tudi najboljša kolegica.Njena hčer je bivša sošolka moje hčere.Mislila sem vedno da sta prijateljici do zadnjič ko me je ta kolegica dodala na fb.Hčer je začela jokati mi očitati.da se mi samo ona smili ker je brez mamice ,da je vedno nekaj več od nje..da je bila vedno njena senca in da tudi sedaj v 1. letniku je vedno nekje zadaj za drugimi.Rekla je med jokom da ni vredno živet.To me je tako prizadelo.Vsak dan ji izkažem ljubezen ali sem res pretiravala ko sem govorila da je kolegica reva,ker nima mami..da mora skrbeti za mlajša bratca?Sem res svojo hčer dajala v nič kot mi pravi?Rekla mi je tudi,da njen nikol ne rečem da se mi smili samo jaz mislim da nimam vzroka za to..se motim? Prosim vas za čimprejšen odgovor.hvala lepa že naprej

Draga Sabinaaa,

Nič ni narobe s tem, da se vam hčerka vaše umrle prijateljice smili. Je pa iz reakcij vaše hčerke razvidno, da potrebuje veliko razumevanja, bližine in ljubezni. Izguba očeta in dedka zaradi samomora jo je prav gotovo zelo prizadela, kljub temu, da od očeta ni imela kaj dosti (kot ste zapisali). Vsak otrok si želi očeta ob sebi in že to, da ga vaša hčerka ni imela, ko je bil še živ, je težko. Otrok običajno krivi sebe, kljub temu, da ni nič kriv.

Predlagam vam, da se iskreno pogovorite s svojo hčerko. Povejte ji, kaj čutite. Povejte ji, da jo imate najraje na svetu ne glede na vse in da jo poskušate razumeti, kljub temu, da ji včasih tega ne znate pokazati (noben starš ni idealen). Stojite ji ob strani. Je v času pubertete in v tem obdobju se veliko otrok sprašuje o smislu življenja in lastni identiteti. To obdobje je zanjo toliko težeje, saj je do svojega 15. leta doživela tri smrti (oče, dedek, mamina najboljša prijateljica). To je težko razumeti in sprejeti vsakemu otroku. Zato potrebuje podporo. Dajte ji jo, kolikor je zmorete.

Srečno.