Ravno v teh dneh se je ubil naš sovaščan. Imel je urejeno življenje, ni bil alkoholik, imel je otroke in nosečo ženo. Kaj te pripelje tako daleč, da se ubiješ? Je to njegova pravica? Ali je navaden sebičnež? Za družino je to sigurno krivica? Pa da si človek ne želi spoznati nerojenega otroka? Pa da se ubiješ ravno za božič? In s tem pokvariš vse božiče sorodnikom? Veliko vprašanj se mi poraja ob tem dogodku. Predvsem ne vem, kaj človeka privede do te odločitve?
Če se komu ljubi kaj napisati na to temo že v naprej hvala. Sem namreč precej zbegana.

Ne veš, kaj se je dogajalo v njem, kaj ga je trlo. Zdaj boste s sovaščani sicer ugibali, ampak njegovih občutij ne boste uganili nikoli. Nefer je morda edino do otrok, do žene, ne vem pa, zakaj bi bilo nepošteno do sorodnikov, ker imajo pokvarjene praznike.

Stres ob prihajajočem novem bitju, strah za eksistenco, pokvarjen svet, kjer se moraš za vsakdanji kruh ves čas poniževati in lepo smehljati šefu ..

povzroča depresijo, ki je okolica še vedno ne prepozna, da bi se jo lahko zdravilo z antidepresivi. On sam kot moški pa itak da ne bi šel nekam iskat pomoči. Spomnite se na to, ko bo spet kdo opisoval tukaj depresivne občutke, vi ga boste pa poslali tečt.

dobro si tole napisala. Mi ki nismo v tem stanju najbrž sploh ne razumemo, kakšna stiska je to.
Drugače pa mislim, da je samomor pravica vsakega človeka in obenem krivica do njegove družine.

Kako je pa oseba naredila samomor? Mogoče je šlo pa za nesrečo in zdaj namigujejo na samomor, ker je oseba bila znana po tem, da ni nikoli imela nesreče? Tudi to se dogaja. V zadnjem času je veliko nesreč zaradi megle na cesti, poledice, itd. Pa še alkohol prispeva svoje.

Ravno se spopadam z depresijo. Nimaš pojma kako veliko vlogo ima rekreacija! So dnevi, ko sem v popolni temi, ko sem otopela in ne zaznavam okolja. Takrat je obupno. So pa dnevi, ko prodre do mene kakšen žarek meglene svetlobe. Te dneve izkoristim! Takrat mi rekreacija vlije še dodatno energijo, da se lahko spopadam s svojo težavo.

ni bila nesreča, bil je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} samomor in ni se zgodilo na cesti!
Drugače me pa ne zanima za konkretni primer, ampak sprašujem na splošno, kaj človeka privede do tega.

Do tega te lahko privede marsikaj. Različne zadeve za različne ljudi.

Saj bi rad napisal, da je pravica vsakega človeka, da ravna s svojim življenjem kakor želi – vendar to velja le takrat, ko ni odvisnih ljudi, ljudi ki bi jim ta človek bil pomemben, ki bi ga imeli radi.

V situaciji kot jo razumem tu, pa gre predvsem za res veliko sebičnost in strahopetnost, skupaj z lepo dozo brezobzirnosti.

Nihče ne more vedeti, kaj človek nosi v srcu.
In težko je samomor opredeliti samo z eno besedo, torej, sebičnost ali pravica.

Eni so zaprti vase in ne znajo poiskati pomoč. Eni se znajdejo v situaciji, za katero verjamejo, da ji nikoli ne bodo kos..in izberejo pot, ki to situacijo “reši”.

Ne obtožujte takih ljudi. Verjemite, da so potrebovali veliko poguma in bili zelo nesrečni, da so to storili.

Da so mogoče v sebi 1000 iskali pomoč, pa je niso našli, drugih pa niso želeli obremenjevat.

Tudi svojce taka smrt najbolj prizadene. Pojavijo se vprašanja na katera nihče ne ve pravih odgovorov, pojavi se občutek krivde. In taki svojci potrebuejo pomoč.

Mirno in lepo nedeljo želim.

Kaj pa, ce nerojeni otrok ni njegov? …

Ce ima nekdo pravico, da sam odloca o koncanju svojega zivljenja, kaj je potem s pravico otroka po ocetu, ki se i sam odlocil, da se rodi?
Kaj je z nerojenim otrokom nima veze, clovek je imel tudi ze rojene otroke in njegova dolznost je, da za njih skrbi. V tem primeru bi lahko rekla, da ni imel previce odlocati o svojem zivljenju in da je naredil hudo krivico svojim otrokom.

Kaj nekoga privede do samomora, ne vem in nocem vedeti.Mislim pa, da bi vsak v taki situaciji moral pomisliti na posledice svojega dejanja, preden vzame pravico v svoje roke…

Kaj cloveka privede do takega dejanja? Verjetno kaksna financna stiska, blokada na racunu, itd…potem pa se kaksna nesrecna ljubezen, morda nesoglasje s sorodniki in ze je dovolj, da depresiven clovek ne vidi svetle prihodnosti, sploh ce nima nobene podpore, nic toplih besed in si sam ne zmore pomagati.

Jaz tudi pomislim kdaj na samomor, samo se ga ne bi upala naredit, ja, tudi drugih ne bi hotela prizadet. Zakaj na samomor? Nimam sreče v ljubezni, čisto sem zaupala enemu moškemu, bila do njega zaupljiva, mu verjela, mu zaupala, se mu vsa predala, pa me vara že dolgo niti ne s kaj dosti slabe vesti. Seveda sem prekinila odnos, boli pa peklensko, celo smrt se zdi kdaj boljša opcija kot ta brezupna bolečina.

Ravno se spopadam z depresijo. Nimaš pojma kako veliko vlogo ima rekreacija! So dnevi, ko sem v popolni temi, ko sem otopela in ne zaznavam okolja. Takrat je obupno. So pa dnevi, ko prodre do mene kakšen žarek meglene svetlobe. Te dneve izkoristim! Takrat mi rekreacija vlije še dodatno energijo, da se lahko spopadam s svojo težavo.[/quote]

Pri pravi depresiji ne bo tek, rekreacija pomagala nič. Takrat komajda zbereš zjutraj moč, da odpreš oči, da vstaneš iz postelje. Oditi v kopalnico pomeni že uporabiti nečloveške moči. In ni, nobenih žarkov svetlobe ni.

Odvisno od kulture. Stari Japonci so šteli samomor za častno dejanje. Samurajski samomor je posebni obred, reče se mu seppuku. Najprej si je vojščak prerezal trebuh, nato pa mu je kakšen prijatelja li zaupnik z mečem odsekal glavo.

Tako si je samuraj vrnil čast.

to je njegova pravica

Tvoje pisanje se mi zdi kar nekaj.

Ko je človek v stiski ni nobene dolžnosti več – je samo dolg črn tunel in neznosna bolečina.

In to ni stvar trenutka. Je odraz nekega dolgotrajnega stanja, ki so ga v družini očitno spregledali oz. z nosečnostjo in novimi težavami celo spodbodli.

Ne vem kdaj bo ženskam jasno da otrok ne rešuje zakona ali stiske – osebne ali poklicne. Da o bolezni ne govorimo.

No, s tako problematiko bi se lahko oz, bi se moral ukvarjati premie Pahor in ne nazadneje tudi velecenjeni g. Turk (tistih dveh pikic na u ne znam narediti). Verjetno jih je volil tudi ta nesrečnik. Namesto da v usnjenih suknjičih paradirata po Afganistanu in še kje in po medijih sporočata, kako težko je tem vojakom daleč od doma, bi morda lahko v teh prazničnih dneh aktivirala “posebne enote”, ki bi se ukvarjale s težkim položajem ljudeh na domačih tleh!!! Lp!

Aktiviraj raje mal svoje ‘posebne enote’ v tej tvoji ‘posebno’ trdi betici in ne smeti tovrstnih tem s svojimi nebulozami!

Se ti vidi, da ti (na srečo) še nikoli ni bilo tako hudo, da bi razmišljala o samomoru. Na takšen način, kot razmišljaš ti, nekdo, ki tako zelo trpi, da si hoče vzeti življenje, ne razmišlja.
Takrat je ravno obratno – prepričan si, da bo vsem bolje brez tebe. Kaj pa nekoga pripelje tako daleč, je pa 1001 razlog. Za večino bedast, ampak za nekoga, ki ne vidi drugega izhoda, je to rešitev. Verjemi pa, da potrebuješ ogromno poguma za ta korak. No, jaz ga takrat nisem izbrala, …

Nihče pa nima pravice obsojati tistih, ki so storili samomor. Nisi v njegovi koži in pojma nimaš kaj nekdo doživlja, kaj čuti, kako zelo trpi … Vsak ve zase. Misliš, da je imel urejeno življenje? Pojma nimaš o njegovem življenju. Vidiš le zunanjost. Zame vsi mislijo, da imam popolno življenje. Sanja se jim ne …

In ja, življenje je moje, torej ga imam vso pravico končati, če nočem več živeti. Nihče nima pravice od mene ali od kogarkoli drugega zahtevati, da živi.

S tekom pri depresiji ni PRAV NIČ NAROBE, koristi, je pa res, da ti samo to ne bo pomagalo.

Aktiviraj raje mal svoje ‘posebne enote’ v tej tvoji ‘posebno’ trdi betici in ne smeti tovrstnih tem s svojimi nebulozami![/quote]

Raje smetim, kot pa plin v svojo garažo spustim.!Za vsako nenaravno smrt je poleg osebne stiske odgovorna tudi družba, vsi ljudje, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo z ljudmi,vsi, ki jim ni mar za posameznika, vsi, ki pogledajo stran, vsi, ki gledajo, pa ne vidijo! Lp!

[/quote][/quote]

Dej, ne nabijaj… Depra se ne deli na ”pravo” in ”nepravo”.

Ravno se spopadam z depresijo. Nimaš pojma kako veliko vlogo ima rekreacija! So dnevi, ko sem v popolni temi, ko sem otopela in ne zaznavam okolja. Takrat je obupno. So pa dnevi, ko prodre do mene kakšen žarek meglene svetlobe. Te dneve izkoristim! Takrat mi rekreacija vlije še dodatno energijo, da se lahko spopadam s svojo težavo.[/quote]

Pri pravi depresiji ne bo tek, rekreacija pomagala nič. Takrat komajda zbereš zjutraj moč, da odpreš oči, da vstaneš iz postelje. Oditi v kopalnico pomeni že uporabiti nečloveške moči. In ni, nobenih žarkov svetlobe ni.[/quote]

Vem! Včasih je vse črno in temno. Takrat je cel projekt, če preživim dan. Če se umijem in oblečem. Če skuham kosilo, sem zmagovalka. Potem pa pride kakšen dan, ko je malo manj temno, temno megleno, ko ujameš mogoče na trenutek temno svetlobo. Jaz tak dan zagrabim in izkoristim. Saj ne naredim veliko, sploh ne kaj posebnega, uredim vsakdanje stvari, ki jih v črnih dnevih ne zmorem. Grem pa tudi na sprehod ali tečt. Samo ven, na zrak. Mislim,d a mi to daje moč, da v črnih dneh ustanem, se umijem in oblečem. Drugače bi obležala.

Pri pravi depresiji ne bo tek, rekreacija pomagala nič. Takrat komajda zbereš zjutraj moč, da odpreš oči, da vstaneš iz postelje. Oditi v kopalnico pomeni že uporabiti nečloveške moči. In ni, nobenih žarkov svetlobe ni.[/quote]

Vem! Včasih je vse črno in temno. Takrat je cel projekt, če preživim dan. Če se umijem in oblečem. Če skuham kosilo, sem zmagovalka. Potem pa pride kakšen dan, ko je malo manj temno, temno megleno, ko ujameš mogoče na trenutek temno svetlobo. Jaz tak dan zagrabim in izkoristim. Saj ne naredim veliko, sploh ne kaj posebnega, uredim vsakdanje stvari, ki jih v črnih dnevih ne zmorem. Grem pa tudi na sprehod ali tečt. Samo ven, na zrak. Mislim,d a mi to daje moč, da v črnih dneh ustanem, se umijem in oblečem. Drugače bi obležala.[/quote]

Ja, vem. 15 let je trajalo. Tud sama sem bila v tem in ja, šport je navidezno blažil bolečino, vsaj začasno. Tako sem preživela nekaj najtežjih let, tudi doštudirala. Čeravno je bil v resnici le beg pred samim sabo, zato takrat začutimo olajšanje. Potem sem se “vdala”, nehala bežati, sprejela stanje, situacijo, kot je. Se prepustila toku in … splavala. 10 let je od tega.

Vem! Včasih je vse črno in temno. Takrat je cel projekt, če preživim dan. Če se umijem in oblečem. Če skuham kosilo, sem zmagovalka. Potem pa pride kakšen dan, ko je malo manj temno, temno megleno, ko ujameš mogoče na trenutek temno svetlobo. Jaz tak dan zagrabim in izkoristim. Saj ne naredim veliko, sploh ne kaj posebnega, uredim vsakdanje stvari, ki jih v črnih dnevih ne zmorem. Grem pa tudi na sprehod ali tečt. Samo ven, na zrak. Mislim,d a mi to daje moč, da v črnih dneh ustanem, se umijem in oblečem. Drugače bi obležala.[/quote]

Ja, vem. 15 let je trajalo. Tud sama sem bila v tem in ja, šport je navidezno blažil bolečino, vsaj začasno. Tako sem preživela nekaj najtežjih let, tudi doštudirala. Čeravno je bil v resnici le beg pred samim sabo, zato takrat začutimo olajšanje. Potem sem se “vdala”, nehala bežati, sprejela stanje, situacijo, kot je. Se prepustila toku in … splavala. 10 let je od tega.[/quote]

Ne upam se vdat. Ne upam se prepustiti toku. Če se prepustim, ne bom več vstala iz postelje. Dokler se še umijem in oblečem, dokler izdelam svoje dnevne projekte, imam še vpliv na življenje. Če to spustim, je konec. Če neham hodit ven, je konec. Ne upam se nehat borit.