Potrebujem en pameten nasvet, ki mi bo pomagal pri moji strategiji resevanja tezav. Gre za to, da sem zelo razdvojena, celo raztrojena. Baj acnem od zacetka. Morda bo vprasanje malo daljse, , vendar bo meni zelo pomagalo, ce bom videla situacijo nekako “od zgoraj” kot je se nisem. Cisto na kratko (morda se vam ne bo zdelo): pred prvim porodom pri 28 letih sem se pocutila zelo psihino stabilno, nikoli nisem imela probelomov s psiho, ki bi jih jaz sama smatrala za probleme. Moji starsi bi seveda rekli drugace. Veliko sem pila alkohol in kadila travo, ko pa sem spoznala sedanjega moza, se je to nehalo. Po porodu pa sem imela tezave, ki so se koncale z diagnozo agorafobija in obiski pri psihiatru. Jemala sem cipramil skoraj eno leto in stanje se je izboljsalo za 150 %. Res je, da sem tedaj imela na glavi vse, od sluzbe do magisterija in se nesoglasja med mozem mojimi starsi, pa otroka in selitev. Prezivela sem vse in nato sva se preselila na svoje. Nekaj casa je bilo bolje, sedaj pa se mi zdi, da grem spet po stari poti. Nekaj casa je ze od tega, kar me je zacelo boleti grlo. Pokadim se kar veliko cigaret, vendar sedaj uspesno (in krepko) zmanjsujem. Boli me pravzaprav pod licnico (na obeh straneh) in se mi zdi, da se mi nabira nekaj v grlu in me tisci. Zgoodi se vcasih, da mi gre na jok ali da se postavim na glavo, pa me se bolj tisci v grlu. Vedno bolj se mi zdi, da to ze predolgo traja. Kot da bi imela neko bulo ali nekaj zateceno. Bila sem ze pri zdravniku ko je bilo najbolj hudo, pa so me otipali in vedno ugotovili vnetje (antibiotiki) ali otecene bezgaveke, nikoli pa se mi ni cisto popravilo. Ker sem ze enkrat hodila z razlicnimi (svojimi hipohondrijskimi ali pa tudi ne) diagnozami okrog vseh mogocih zdravnikov in nazadnje pristala pri psihiatru (takrat sem bila prepricana, da imam raka na pljucih), ki mi je ful pomagal, me zanima, ali naj se kar spet brez slabe vesti narocim pri psihiatru in spet zacnem jemati kaksne tablete (naj povem, da do njih nimam nikakrsnih predsodkov, ker so mi ful pomagale) ali naj grem k splosnemu zdravniku in mu povem, kaksne tezave imam. Jaz sem se namrec ze psihicno prepricala, da imam raka na grlu in da mi nihce ne more vec pomagati. In vedno vecje tezave imam z grlom in vedno, ko mi gledajo vanj, je vse O.k…..

In ne vem, ali imam tezave, ker sem se v to psihicno prepricala- res me boli na otip, pa tudi cudne obcutke imam ali je mozno, da je to cisto psihicno- da si eno leto preprican, da imas raka na grlu, pa te res zacne bolet, zacnes hrkat in si hripav (ali pa se sam sebi zdis?- zdravnik tega ne omenja???).

Sram me je kar pri zdravniku reci: imam raka na grlu. Zanima me, ali se to da kar videti- oziroma ali se vidi, ce bi bilo kaj narobe. Cisto sem ze zmedena. Naj se povem, da pri naporu nisem imela kakih tezav z dihanjem ali poziranjem (igram tenis in hodim v hribe). Zdi pa se mi, da imam tezave, ce prevec kadim (na kaki zabavi-potem drugi dan sem hripava) ali ce pijem alkohol (tudi v manjsih kolicinah (npr. malo pivo- kar hripava postanem). To se mi dogaja cisto fizzicno, ne da bi mislila na bolezen.

Ali pa je to v podzavesti venomer?

Prejsnji teden pa se mi je naredila na nebu ena bula, ki me je ful bolela. Ko sem si jo otipavala, sem posumila, da mi rastejo spodnji modrostni zobje. Zgornje so mi izruvali, ko so bili se v kosteh, spodnjih pa nisem pustila, ker me je bilo strah. Morda mi pa osmice povzrocajo bolecine v grlu. Bolecine, ki se mi pojavljajo, so namrec spremenljive (milo receno)- enkrat na levi, drugic na desni, enkrat pod licnico, drugic kar globoko proti pljucam, pa tudi diham tezko- zdi se mi nekako drugace.

Kar me najbolj zanima pri vsej tej dolgovezni zgodbi pa je:
ali naj grem najprej k psihiatru in vidim, kaj bo rekel (razlika se mi zdi v tem, da sem vcasih imela tezave v dolocenih situacijah, sedaj jih pa imam vedno ali skoraj vedno);
ali pa je kaksna moznost, da imam res kaksnega raka na grlu in naj cimprej zatezim mojemu zdravniku (tega me je bolj strah).

Upam, da boste kaj razumeli, ker jaz ne vem, ali sem ze cisto zmesana, ali pa me res kaj boli. Prvic sem imela cisto resnicne psihicne tezave, ki so se mi takrat zdele fizicne in so se tudi manifestirale tako (to sem ugotovila kasneje). Zdaj pa nisem vec cisto prepricana.po eni strani se mi zdi, da imam iste tezave, ampak ker se prepricujem , da so psihicne, bi morale izginiti, pa ne. Res bi mi bilo zal, ce bi mi povedali, da je bolj verjetna fizicna bolezen (kaj pa naj sploh recem poleg tega, da me boli obcasno po grlu navzdol, kot bi me z nozem zarezal?) kot psihicna. Dusa se ponavadi ozdravi, telo pa ne, a ne?

Res ne vem, kaj naj naredim ,a mpak nekaj bo treba, ker me to ze nekaj casa prav ubija- samo na raka se mislim in na to, kako nikoli ne bom videla svojih otrok odrasti. Drugi so pa tako srecni……

Morda je to ze obsedenost in sem res potrebmna psihiatra.

Upam, da mi lahko kaj svetujete in lep pozdrav!