Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Zakaj sploh rabimo žalost?

Default avatar

345345

Mene pa zelo zanima, kakšno vlogo je imela žalost pri naših živalskih prednikih, da se je sploh tako razvila in ohranila do danes? Jaz namreč v žalosti ne vidim nič pozitivnega in mislim, da bi bilo življenje dosti lepše, če tega čustva ne bi poznali. Ob smrti bližnjega bi le šli na pogreb, se poslovili od njega na dostojen način, nato pa bi živeli naprej, kot da se ni nič zgodilo (no, spomin bi preživel, ampak ljudje ne bi zapadli v neko žalost, ampak bi se se osredotočili na aktivnosti, ki bi nam pomagale zapolniti nastalo praznino). Sploh ne vidim nič pozitivnega v tem, da nekdo žaluje. V živalskem svetu pa sploh. Tam se je treba boriti za preživetje, za hrano, žival je hitro lahko hrana drugim živalim, tako da v živalskem svetu žalovanje ni na mestu. Za druga "negativna" čustva znam najti razlago (jeza - v primeru, če je žival napadena in nima več časa bežati, da se brani; strah - v primeru, če je žival ogrožena in ima še čas bežati, da zbeži, itd. Vsa ta čustva vključno z vsemi "pozitivnimi" čustvi, dajo živali energijo, zalet, zagon za akcijo. Isto velja tudi pri človeku. Kaj pa žalost? Žalost energijo vzame, človeka (in žival) zamori, ga naredi ranljivega in nezmožnega za akcijo. Torej, čemu sploh žalost? Pa da me ne bo zdaj kdo napadel, da hočem povedati, da smrt ni žalosten dogodek. Seveda je smrt dogodek, ki v bližnjemu pusti določene sledove, vendar pa menim, da so druga čustva primernejša, saj človeka pripravijo na akcijo, medtem ko žalost človeka potlači, potre, zamori in ga naredi nesposobnega, da bi ponovno zaživel. Po smrti soproga bi bilo primerno čustvo npr. poželenje, da bi poiskali novega partnerja in z njim preživeli preostanek življenja, da ne bi bili vedno vdovci oz. vdove. Ob smrti prijatelja bi bilo primerno čustno hrepenenje po novem prijatelju, da bi čim prej spoznali novega prijatelja in bi zapolnili praznino ob izgubi starega prijatelja. Ob smrti otroka bi bilo primerno čustno hrepenenje po otroku, da bi spet imeli otroka...
Default avatar

škrlatni mošus

Ne vem odgovora na tvoje vprašanje, moram pa reči, da zelo zanimivo razmišljaš. Mogoče rabimo žalost zato, da dobimo zalet. Žalost te potre, te spravi na dno, ko preboliš, pa se od dna spet odženeš proti vrhu. Kaj praviš?
Default avatar

a ni blo tko

Da ena ljudstva niso poznala/ne poznajo žalosti/solz?
Default avatar

prijazna gospa

Če izhajam iz tvojega razmišljanja, da smrt pomeni žalost.

Bi rekla tako: smrt pomeni žalost, če je vključena ljubezen.

Če poenostavim: Ko umre oseba xy, do katere ne gojim nikakršnih čustev, tudi nisem žalostna zaradi njene smrti. Kvečjemu si pretresen, žalosten ne.

Če pa umre oseba, ki jo imamo radi na tak ali drugačen način, pa je gotovo v to vključena tudi žalost.

Torej nas ljubezen vodi v žalost ...
Default avatar

Meni se pa zdi

Meni se pa zdi, da malo hecno razmišljaš.

Čustva so stvari, ki jih poseduje človek, živali pa žene nagon.

In ker vse naslanjaš v bistvu na živali, bi rekla, da bi v vseh primerih smrti bil najboljši nagon poželenja.

Potem bi vsi veselo seksali med sabo in ne bi bilo nergavih ljudi, ki jih je zdaj na kopice.

Predvsem pa razmisli tudi o veselju. Tudi čisto neproduktivno čustvo. Čemu pa služi veselje? Nekako je podobno žalosti. Mogoče je celo nekakšno ravnovesje z žalostjo pa si ga čisto izpustila.

Na tvojem mestu bi se malo bolj poglobila, če te res zanima. Tole je vse tako površno in laično, da glava boli.
Default avatar

neinteligentna

Meni se pa zdi je napisal/a:
Meni se pa zdi, da malo hecno razmišljaš.

Čustva so stvari, ki jih poseduje človek, živali pa žene nagon.

In ker vse naslanjaš v bistvu na živali, bi rekla, da bi v vseh primerih smrti bil najboljši nagon poželenja.

Potem bi vsi veselo seksali med sabo in ne bi bilo nergavih ljudi, ki jih je zdaj na kopice.

Predvsem pa razmisli tudi o veselju. Tudi čisto neproduktivno čustvo. Čemu pa služi veselje? Nekako je podobno žalosti. Mogoče je celo nekakšno ravnovesje z žalostjo pa si ga čisto izpustila.

Na tvojem mestu bi se malo bolj poglobila, če te res zanima. Tole je vse tako površno in laično, da glava boli.
Ampak ti pa si pametna. Si ji povedala svoje, ne? Kako si sploh drzne pisat take površnosti sem in nas utrujat s svojim razmišljanjem????
.
.
.
Meni se zdi njeno razmišljane prav zanimivo. In vidi se, da vsaj nekaj razmišlja, ne pa kot večina, ki sprašuje samo o brisačah in podobnem.
Default avatar

ARTemida

Žalost .....ljubim jo....ker jo čutim in ne spim in ne sanjam z odprtimi okicami...
Kako sem zaradi nje, ja ravnno zaradi nje tako vesela, ko me stisne v srčku, ko z mano nekaj ne štima, ko ne štima nekaj v moji družinici, ko ne štima nekaj pri mojih prijateljih, ko ne štima nekaj v službi, ko ne štima nekaj v mestu, ko ne štima nekaj v državi, ko ne štima nekaj po svetu.....dobro jo je čutiti....zakaj jo čutimo, verjetno jo najbrž nikoli ne bi, če v sebi ne imeli ljubezni do sebe in drugih, tam kjer je ona je najbrž v bližini nekje tudi njena senca žalost....
Default avatar

lynx

Verjetno je tudi žalost neke vrste vspodbuda. Če že ne direktna, pa posredna. Eden izmed faktorjev je lahko odziv okolice. Ker se naša čustva velikokrat prepletajo ali vsaj sledijo eno drugemu, je mogoče žalost tista, ki nam da čas, da se pripravimo na nadaljnje življenje.
Če bi ne bili žalostni, bi nam bilo vseeno, če bi nam bilo vseeno, bi stagnirali. Očitno so bili naši čustvenejši predniki uspešnejši od jebivetrov.
Default avatar

čuteča

Meni se pa zdi, da so vsa čustva "pozitivna", kot en kompas v življenju. Pomagajo nam prepoznati naše vrednote, videti kaj nam je pomembno, kaj bi radi spremenili, kaj pogrešamo.
Žalost nam pomaga, da se poslovimo, predelamo in gremo naprej. Tu seveda mislim tisto pravo žalost, ob kateri se čutimo prisotne, budne. Žal se žalost velikokrat sprevrže v samopomilovanje, otopelost, apatičnost.... ampak pomoje zato, ker si čiste žalosti ne dovolimo začutiti.
Meni se zdi osvobajajoča.